Najina osemletna hči je preveč odrasla za svoja leta. Že na začetku je kazala znake, da napreduje hitreje od drugih otrok, in po pravici povedano, sva se tega veselila. Sedaj pa me je strah, da bo imela zaradi tega probleme. Opazila sem, da v razredu ni preveč priljubljena, in tudi nje sošolke ne zanimajo, ker so »otročje«.

V šoli ji gre seveda dobro, vse ve in zanima jo veliko stvari, ki drugih v teh letih še ne. Je tudi zelo naporen otrok, saj ima o vsem izdelano mnenje in se hoče ves čas pogovarjati o resnih temah, midva pa se morava neprestano truditi, da ji ni dolgčas. Pomislila sem, da bi se obrnila na šolsko svetovalno službo, saj se mi zdi, da ji ne midva ne njeni učiteljici nismo več kos.

Ali obstajajo v Sloveniji kakšni posebni programi ali društva za nadarjene otroke?

Hvala za vaš odgovor.

Imamo podoobno situacijo na katero me je opozorila učiteljica, ker sama niti nisem bila tako pozorna. Naša je izredno odrasla in napredna in se v razredu, kjer so vsi bolj ali manj otročji ne znajde. Druži se izključno s sestrinimi prijateljicami, ki so vse 2+ let starejše od nje. Sicer gre sestri malo na pajtl ampak preživi. V vse prostočasne aktivnosti smo jo dali v starejše skupine. Na  poletnih taborih si vedno najde 2-4 leta starejše punce za družbo. Je pa izdredno komunikativna že od malega.

Naša je bila taka, super odlicnjakinja, nikoli otročja. Iz tega nismo delali drame in danes je zdravnica.

Problem je, ker se ne druži z ostalimi opicami in raje sedi pri mizi in dela nalogo ali bere knjigo, kar se ostalim opicam zdi karnekaj in se zberejo v trop in jo začnejo matrtetirat. Sedaj pa ti zdrži 9 let v takem. Odrasla oseba lahko da vsaj odpoved, otrok pa nima kam.

Da bi ji vsaj mir dale.

Moj nasvet.

Naj bere knjige, take iz papirja. Sama bo lahko izbirala kaj jo zanima. Odprl se ji bo neskončen svet.

Častihlepni starši, ki še spodbujajo socialno izoliranost otroka in si zatiskajo oči, da so sami povzročitelj tega, češ, da je otrok takšen zaradi “posebnosti”, ker je tako “imeniten”, delajo nepopravljivo psihološko škodo otroku, ker ta neprilagojenost verjetno izvira iz njegove notranje stiske, če je skoz v knjigah in teži po perfekcionizmu, da zadovoljuje apetite zahtevnih staršev, ki se (samo)potrjujejo pred seboj in pred drugimi z uspehi otroka in otroka uporabljajo kot proxy za izpolnjevanje nezavednih želja, za uravnavanje kompleksov, ker niso nikoli dosegli sanjanega uspeha. S tem silite otroka, da čita in izpolnjuje vaše nezavedne zahteve, kar je edina njegova vrednost, ker če bi bil slab(ši) učenec, v vaših očeh ne bi bil veliko vreden – temu se reče pogojna ljubezen.

Vzgajate narcisa, ker mu ne dovolite biti otrok, hočete majhnega odraslega, in ta bo slej ko prej naletel na resne težave v življenju, ko se bo srečal s stvarnim življenjem in z ljudmi, ki bodo veliko manj razumevajoči in z manj posluha za njegovo “posebno imenitnost” kot njegovi starši.

Račun napačne vzgoje bo plačal na škodo psihičnega zdravja.

Prav nič ni narobe, če je čustveno zrela za svoja leta. Ravno nasprotno, ponosna bi morala biti! Če vprašam provokativno – kaj bi se morala spremeniti zaradi priljubljenosti pri drugih?? Je dovolj, da ima eno, dve, tri osebe, s katerimi se  pogovarja in razume. Otroke spodbujajte, da so to, kar so, ne pa da se prilagajajo drugim, da bodo “kao” sprejeti.

Šola bi morala ponuditi kakšen program za nadarjene, vprašajte razredničarko in prosite, da ji vsaj pri določenih predmetih prilagodijo delo.

Če si bo zaželela družbe vrstnikov, je menda dovolj pametna, da bo ugotovila, kako se obnašati, ne da bo izpadla prevzetna.

Vidva se morata neprestano truditi, da ji ni dolgčas? Hm….

Bi se še sekirala, če ne bi punca bila izredno komunikativna in družabna, vendar povosod, kjer si najde družbo in da se v družbi dobro počuti, so to vsaj 2 leti starejše punce, če ne še več. V razredu pa tako nima nič pametnega.

Počakajte par let, se vse zravna. Ne obremenjujte se preveč s tem.

Se strinjam z Matiasom, vseeno, bi poskušala hčerko dati v takšno okolje, ki je spodbudno zanjo. Lahko, da bo veliko dosegla, lahko pa da na koncu ne bo prav nič bolj posebna kot ostali.

Hčerka ni nujno, da je super-nadarjena/inteligentna/sposobna… Mogoče se je samo hitro razvila. Posledično to tudi pomeni, da se bo razvoj prej končal. V temp primeru raje, pazite, da ne-bo pregorela…. tej otroci so navajeni, da so akademsko uspešnejši od sošolcev, ko se prednost začne izgubljati, pogosto poskušajo kompenzirati s še več dela….

No jaz sem bil tak. Razen šola mi ni šla. Naravoslovni predmeti. Ampak noben okoli mene se ni znal pogovarjati o temah, ki so bile prezahtevne zanje.

Ah ne. Ponavadi je tako, da so preprosti starši in okolica zaskrbljeni, ker otrok ni tak kot drugi ljudje, ampak želi razumeti več in ga zanimajo teme, ki jih odrasli ne razumejo. Ne razumejo zahtevnih knjig, ki jih otrok bere in se ne znajo pogovarjati o njih in podobno. Čutijo da otroka ne dohajajo. Zato ponavadi otroka zatirajo, ga ne vspodbujajo, mu dajo vedeti, da je čuden in ga zatrejo. Ker bi pač oni mogli biti najpametnejši in voditi otroka. In pač se čutijo negotove ob prepametnem otroku. In to je način, da nakoncu res dosežejo, da otroku spodleti in ni uspešen.

Navadni ljudje se pač držijo povprečja in ne izstopajo.

Potlej pa jo utrgaj.

Nadarjenost se testira  tam v 4.  oz 5. razredu. Potem imajo posebej program za nadarjene – na enih šolah – na drugih pa nič od nič. Pri nas testirajo vse odličinjake in tiste, ki jih predlagajo učitelji, ker smatrajo, da so nadarjeni na določenih področjih. Moja je 5. razred, same 5ke brez neke asistence s strani staršev – izredno samostojna – dosegla na testiraju za nadarjene na obeh področjih 98% – ko se pogovarjaš z njo pa se sprašuješ, kako ta otrok sploh funkcionira, ker včasih kar nekaj bluzi v tri krasne in ji najbolj osnovne stvari niso jasne. Na tekmovanjih ni nekih presežkov. Knjig noče brat – razen tiste 3 kar ima za obvezno branje. Kar nekaj. Naši imajo potem neke dodatne aktivnosti za te nadarjene, pa na druge šole hodijo pa neke tabore pa neke izlete itd itn.

naše je bila tudi taka…in vedno si je nakopala raznih dejavnosti do roba zmogljivosti…končala je dve fakulteti… zdaj je že zaposlena….in ena služba ji ni dovolj, si je našla še popoldansko zaposlitev…+ hobiji….enostavno ne zna “delati nič”… moj nasvet naj se kdaj tudi dolgočasi oz. ne dela nič….jaz se pri naši (ki že živi na svojem) bojim, da izgori….

Je pa to drugi otrok od petih v naši družini. Tudi ostali so pridni….ampak niti približno ne tako aktivni na toliko področjih kot ona.

Govorimo o hruškah?

Končno en pameten komentar na tem forumu polnem idiotov. Tamalega zdresirajo, da ne pozna zabave, da nima hobijev in da se ubada samo z “resnimi” zadevami. In pa seveda, da na vse ostale gleda, kod da so navadana neizobražena golazen. Končen rezultat je par poskusov samomora, totalna izločenost iz družbe in to, da se pretvarja, da je bedak, da ustreza družbi.

Zelo pravilno je, da se spodbuja otroka, da najde zabavo v učenju, da se zanima za resne stvari, nikakor pa ni prav, da se to dela za ceno otroštva. Nadarjen otrok ima te lastnosti, plus je socialen in ima hobije, nobenih programov za “nadarjene” ne rabi. Glupi starši pa vsekakor rabijo kakšen program ali dva.

Mi imamo v razredu eno tako grozno naporno punco na obiskih. Pogovarjas se ze lahko z njo, ampak nima razvite domisljijske igre se ne zna vklopiti v tako igranje z drugimi. Potem se ji vse zdi ”brezzveze”, ”za dojencke” itd. Zahteva s svojo pozornostjo na odrasle konstantno ”animacijo”, ko je na obisku. Po pravici povem, ne vem kako njena starsa zdrzita. Sta pa vidno vesela, ko jo oddata kam za nekaj casa.

Mi smo jo vpisali v več krožkov, kot je dovoljeno. Dobila je status nadarjene učenke. In se vpisala v vse. Ne vem, kako že to gre. Do 3 dejavnosti. Jo pač pišeš v 6. Neki tazga pozanimaj se. Glasbena šola, šport, vsi krožku, tuji jeziki.

Moja sta oba približno taka, ampak hkrati pa dokaj priljubljena v šoli, vsak z najboljšim prijateljem. Hči s podobno uspešno sošolko, medtem, ko je sinov najboljši prijatelj učno manj uspešen sošolec z disleksijo. Sta pa pripravljena vsem pomagati, do vseh prijazna, uvidevna… Sta si pa vedno sama našla zaposlitve in jima nikoli ni (bilo) dolgčas. Nikoli tudi ne izpostavljata svoje uspešnosti (imata vse 5 in redko sploh kakšno napakico na testih) in nadarjenosti. So prevečkrat učitelji tisti, ki to pri njima zelo povdarjajo, ker tudi na tekmovanjih blestita. Včasih jima gre to izpostavljanje s strani učiteljev pošteno na živce. Ampak onadva sovrstnikom vedno rečeta, da imata pač to srečo, da hitro dojameta in si zapomnita stvari in midva kot starša podobno pooveva drugim staršem. Tudi vedno govoriva in iskreno misliva, da za živeti srečno življenje nadarjenost prav zares ni bistvena in da je prav vsak človek dragocen v svoji edinstvenosti. Sicer pa v času odraščanja je sploh pogosto tako, da kdo v razvoju malce prehiteva pa ga kasneje drugi ujamejo… Za oba otroka  so nama pred leti tudi predlagali preskok kakšnega razreda, ampak z možem nisva bila za prav s tem argumentom, da saj jih bodo morda sovrstniki razvojno dohiteli in zakaj bi onadva morala nekam hiteti in se dokazovati med starejšimi- saj ne bosta ničesar zamudila, lahko pa se preforsirata. Zanima ju pa milijon zadev. Velikokrat se v družbi enako starih potrudita, da sta jim animatorja in jim predlagata kaj zanimivega za početi. Znata se dobro prilagajati in se igrati celo s precej mlajšimi. Hči zaključuje OŠ, sin pa 6 razred.

Ko sem bil jaz otrok, je veljalo, da naj možgane čim manj obremenjujem, ker se mi bo sicer zmešalo. Da, in v osnovni šoli mi je bilo dolgčas. Spomnim se, kako smo v eni šolski uri pri matematiki v tedanjem prvem razredu osemletke rešili pet računov seštevanja enomestnih števil in nato spet enako naslednjo šolsko uro. Živ dolgčas.

Predlagam, če je možno, da hčerko vpišete v kakšen šport. Ta je priemren tudi za otroke.

Kako je danes s pretiranim obremenjevanjem otroških možgan (že poštevanka je takrat bila za 8-letnika preveč in ja, v oš sem šel eno leto pozneje, ker sem bil bolj “slaboten” (telesno manj razvit)). OŠ živ dolgčas, v SŠ pa so se začeli problemi zaradi pretirano težke matematike (navajen sem bil, da mora biti vse na izi in sem do takrat imel izdelano mnenje, da tudi odraslim ne sme biti težka snov) – moja mati je itak imela samo oš končano, moj oče pa nekaj, čemur bi danes rekli nižje poklicno izobraževanje. Delo sme biti težko, učenje ne – tako so me učili… Danes imam končano univerzo (uspel sem, ker sem v sš spremenil mnenje o učenju, sem pa bil za starše vedno ubogi, ker sem se moral tako učiti)