Prisilno parčkanje in posledice
Poglej podrobno vsako ločitev. V večini primerov se bo našlo “prisilo”. Z ene ali druge strani, včasih medsebojno. Šele, ko veza razpada in oba izpovedujeta sedaj diametralno nasprotje od tistega, kar sta na poročni dan.. vidiš, v čem je bila prisila.
Naj si bo biološki, ko je ženska toliko stara, da se ji končnost rodne dobe strmo približuje.
Naj si bo starost, kot nek limit.. češ “toliko in toliko star”, pa še vedno nisem poročen/a.
Naj si bo lastna manjvrednost, ko se ljudje krepko podcenjujejo in poročijo prvega, ki jih vsaj “povoha”..
Če bi bila družba dejansko demokratična in enakoravna, se nič podobnega ne bo dogajalo, saj bi sprejemala zelo različne odločitve in stile življenja. Že v tej temi se nekaj strani udriha medsebojno, kako je izbira drugega “manjvredna”.
In zaradi takšnih stereotipov, takšnih dogem družbe in religije.. so ljudje pod pritiskom in prisilo pročajo, imajo otroke vratn na nos.. in potem na nosu tudi dobesedno kmalu pristanejo.
Poglejte okoli.. zgodbic, kolikor češ.. na MONu tudi, če je slučajno vaša okolica perfekcionistična (in je to njena lastna kazen).
Sposoben sem, sam v tem ne vidim smisla in si tega ne zelim. 🙂
[/quote]
Smisel ni nekaj, kar bi mi prejeli od zunaj (videti smisel), temvec nekaj, kar mi oddajamo nazven (osmisljati).
Stepni – in najbrž tudi drugi v tej temi – misli na prisilo družbenih norm oz. pričakovanj. In nerazmišljajoč človek, oz. človek brez poznavanja samega sebe, se jim vda že zaradi “tradicije”…
[/quote]
Jep. Tako je.
“Družina” naj bi rešila vse “probleme”, kot neke vrste nakup iz kataloga. Če imaš zakonza, nepremičnino, otroka, službo, psa.. je to to.
In če to narediš zaradi zunanjih pričakovanj, ne zaradi sebe (ker si raje samski, si homoseksualen, si pan-sexualen, si zelo-seksualen, si a-seksualen, imaš raje kariero itd..), pride do “prisile”, ki pa se slabo konča. Prej ali slej.
Nekakšni mejniki, ko si toliko star moraš končati študik, ko si toliko in toliko star, moraš imeti partnerja.. ko si toliko in toliko star se moraš poročiti… imeti otroka.. psa.. itd.
To razumem, pa vendar se mi zdi “prisila” hudo premočna beseda.
Saj razen kakšnega bolj vsiljivega firbca, ki bo netaktno vprašal, zakaj si sam…..jaz ne vidim nobenih hudih represalij , če se ne kdo odloči ostati samski?
Jaz sem v zvezi, ker mi je to všeč in ne, ker se je to od mene “pričakovalo”. Še manj zaradi kakšne tradicije, pa kaj še.
[/quote]
Prisila ni nekaj, kar zgolj ti pojmuješ kot prisilo.. in je lahko zelo subtilne narave. Od vsiljivih mamc, ki težijo za vnuke (glej teme na MONu), do vdihajočih wanna-be-babic.. kot seveda roganje okolice: Kdaj bodo že “naročili”?
Okolica te nekako nikoli na miru ne pusti.. in to je prisila. Toliko bolj občutena, če nisi po standardu.. recimo homo, bi ali pansexualen.. pa seveda tudi samski. Potem si takoj “čuden”.
Slovenski narod je eden bolj avto-regresivnih, kjer pač vsi pazijo, da drug nima kaj dosti več in da se tudi razlikuje ne preveč. In v tem je narodova prisila.
V ZDA pa še bolj konkretna, kjer v službah niti napredovati ni mogoče, če nisi družinski človek (vedo, da si z otroci bolj ranljiv).
Aha… komunikacija v momentu, ko tip pove, da bi šel rad na fuzbal, ona sem mu nasmehne in dahne “Ja dragi, ampak ne pozabi, da gremo mojo mamo obiskat…”.
Miselni proces pri njej gre v smeri – kar misli si, ne boš!
Miselni proces pri njem: “Eh…mogoče se bo pa ohladila in pristala, če pripeljem kolega pa jo oba -spredi-zadi?” …če združim njena in Popayeva pisanja. ;P
[/quote]
To zdaj ti s stališča svoje razpadle zveze cinično komentiraš njen zapis.
Vse na svetu ima neko določeno življenjsko dobo. Zakaj bi bilo pri ljubezni kaj drugače?
Nekje traja do prvega orgazma, drugje do osamosvojitve otrok, pri tretjih pa do smrti (kopiram od tebe). Tako pač je. In to je treba sprejeti, ne pa postavljati prevelikih pričakovanj.
Tudi za Titanic so mislili, da je neuničljiv, pa poglej kako klavrno je končal :)).
Pari, kjer ne razmišljajo o zvezi kot o nečem, kar MORA uspeti, veliko bolje shajajo. Poglej zgoraj feminisTko. Ali pa mene. Midva sva bila oba jebivetra, nihče si ni takrat mislil, da bo najina zveza zdržala več kot teden dni. Vključno z nama.
Ti se preveč žreš in preveč preračunavaš. V zvezi pa ni logike. Lahko narediš vse prav, pa vseeno ne laufa :))
[/quote]
To je zgolj še enkrat zapisano to, kar sam pišem.
Tagorejev: “Mind all logic is like the knife all blade: it cuts’s the hand it holds it.” Ima tudi protiargument, kjer logiko zamo zamenjaš z iracionalnim.
Samo srce in samo razum, ne bosta nikoli pripeljal do želje potovati po skupni poti (cilje je pot, ne zilj sam).
Pomembno pa se je zavedati. Prisile okolice, lastnih napačnih pričakovanj itd.
In tu sodeluje tako srce kot mozeg… jing in jang.. ali katerakoli polarna prispodoba je še na voljo.
Samo svet ni črno bel (srce in možgani), tudi ni samo sivin (pe čeprav zgolj 50), temveč je na milijone in milijone barv.
Hec pa je, da je parčkanje zgolje eno. To bi moralo zbuditi tako možgane, kot srce.. da tukaj nekaj ne “štima”.
Sej, sama sta živela pred, zdele je drugač in če vama ne bi bilo ok, mislm, da bi težko preklopila na star način življenja.
[/quote]
Vidiš – midva pa oba misliva, da ne bi imela problemov s tem. Sva oba to že naredila v preteklosti in veva kako je.
Res je cela čustvena drama nekaj tednov – a gre v stilu tistega reka, ki pravi da je boljša huda bolečina določen čas, kot manjša bolečina za vedno…
Že vezani dedci tudi kavsate tako kot pišete ( kot zmedene najstnice), se ne čudim, da babe tolk varajo. Samo neko jajcanje okoli pomena, brevzsebinsko filozofiranje..
[/quote]
Plesko ne seri. Ce spremenimo poimenovanje, se nismo spremenili same vsebine.
—
Kavsanje pa prepuscam vam, ki se petelinite in kokosim, ki jim to ustreza. 😉
Ne.
Hotel sem reči, da je to: družba me je prisilila….izgovor slabiča.
Če je nekomu prisila družbe razlog za zvezo, je pač slabič. Če razlog za vezo ne izhaja iz njega samega.
[/quote]
Tisti, ki klonijo pod težo te prisile, ti najbrž nikoli ne bodo artikulirali, da je to “zaradi prisile”, saj ne gre za nekaj zavednega –
nemalo družbenih normativov ponotranjimo do te mere, da postanejo naš lasten vidik, stališče, načelo, vrednota, estetika…
Ko je moja sorodnica odkrila, da jo mož že dolgo časa vara, imela pa sta tri majhne otroke – vsaj dva od njih sta bila rojena v času, ko jo je že varal, ga je vprašala, zakaj je ni zapustil že prej, zakaj se je strinjal s tem, da sta “pridelala” še dva otroka… Je rekel, da zato, ker je mislil, da je tako prav (= vztrajati, ne zapustiti družine, ne ločiti se). Ni rekel, da ga je v to kdorkoli prisilil, pa je vseeno deloval proti sebi.
Tule se pa motiš. Vem, da ima katoliška cerkev prav taka izobraževanja (pred poroko) in tudi posvetovalnice.
Res pa je, da to ni rešeno sistemsko, na državni ravni, a v katoliško zakonsko posvetovalnico te vzamejo kljub temu, da nisi veren. 😉
Je pa še en zadržek pri tem: Večina tovrstnih posvetovalnic za osnovo vzame, da sta zakonca željna ohraniti zakon in da imata oba pri tem samo dobre namene. V zakup ne vzamejo morebitnih psiholoških odklonov enega od partnerjev niti ne izobrazijo zakoncev kaj pomeni poroka zanje po ekonomski plati še posebej, če se kaj zalomi in ni druge rešitve kot ločitev.
[/quote]
Ti se motiš 😉
Vsak človek je v svojem bistvu dober. Nemogoče je živet brez tega, da o sebi ne bi mislil, da si dober. In vsak si želi neke sprejetosti od okolice, partnerja. Toda mnogim ne uspe.
Zakaj jim ne?
Izobraževanja, ki jih ima cerkev so bolj tako tako… Bolje kot nič, še vedno pa ne povedo bistva, večino tistih predavanj opravijo laiki, ki se ne spuščajo na osnovne zakonitosti čustvovanja.
Podobno kot bi nekdo govoril o čudovitosti potovanja, nič pa ne bi povedal o tem kako spakirat potovalko, kje najt prevoz, na kaj je treba biti pozoren na poti, da se ne izgubiš… itd
Ljudje ne poznamo niti lastnih čustev, kaj pomenijo od kod izvirajo…. čeprav na tej osnovi sprejemamo vse svoje življenjske odločitve. Kje je šele razumevanje čustev, besed… partnerja, soljudi.
A si hotela povedat, da ste se nekateri že rodili pametni? 😛
Hja, za take res niso zidali šol… he,he,he
Tisti, ki klonijo pod težo te prisile, ti najbrž nikoli ne bodo artikulirali, da je to “zaradi prisile”, saj ne gre za nekaj zavednega –
nemalo družbenih normativov ponotranjimo do te mere, da postanejo naš lasten vidik, stališče, načelo, vrednota, estetika…
Ko je moja sorodnica odkrila, da jo mož že dolgo časa vara, imela pa sta tri majhne otroke – vsaj dva od njih sta bila rojena v času, ko jo je že varal, ga je vprašala, zakaj je ni zapustil že prej, zakaj se je strinjal s tem, da sta “pridelala” še dva otroka… Je rekel, da zato, ker je mislil, da je tako prav (= vztrajati, ne zapustiti družine, ne ločiti se). Ni rekel, da ga je v to kdorkoli prisilil, pa je vseeno deloval proti sebi.
[/quote]
Njegov izgovor je bil laž, nekaj je pač rekel, ker ga je stisnila v kot in da je sebe opravičil si je izmislil odgovor, ki se mu je zdel najmanj problematičen.
Tip ni znal “upravljat” niti z lastnimi čustvi, ker jih ni poznal, se jih ni niti zavedal, zato je zabredel, deloval je nagonsko, kot to počne bik na paši.
Namesto, da bi gradil odnos z mamo svojih otrok, da bi se imel lepo, se je raje okoli razdajal
Stari, če babo pedenaš tako, kot tukaj filozofiraš, se ne čudit, če boš nekega dne izvedel, da ti jo drugi vun popravlja.
[/quote]
Vi se kar trudite pedenat … kogarkoli vam ze ustreza. Meni tega ni treba poceti. Je dovolj, da sem, da je zadovolj(-e-)na.
Saj pravim, na večino družba in njen vpliv še kako vplivata, torej je večinsko narod poln samih slabičev.
[/quote]
V bistvu je tozadevno protestantska etika (individualne odgovornosti) tudi prisila. Clovek se je tozadevno moral odreci usodi. Cemu?