Doma imam 14 mesečnika, ki zna biti zelo priden ali pa čisto podivjan. Problem je v tem, da je zelo trmast in uveljavlja svoje. Če karkoli ne dela prav in mu rečem, da ne sme, to počne še z veliko večjim užitkom. Npr.:
– Ko greva na sprehod in mi mora dati roko se mi z vso silo prične metati po tleh, ne uboga, če rečem, da grem naprej sama in se mu skrijem, mu je čisto vseeno in bo odšel po svoje…
– Doma prične iz omare metati posodo, z njo razbijati, po njej hoditi, z vrati truskati kar se da…mu 5x vzamem, pospravim nazaj, ga odpeljem drugam…a on ne odneha…( jaz kuham on počne to, tako,da ga ne morem zamotiti z drugimi stvarmi).
To se dogaja vsakodnevno, tako, da mi živci takrat vedno popustijo in pričnem tuliti nanj in ga na silo odvlečem stran ali pa mu dam eno po riti, pa mi je potem tako zelo žal, pa sem že stokrat rekla, da se ne bo ponovilo, pa me v tistem trenutku tako razkuri, da avtomatsko izbruhnem in se ne morem zadržati (čeprav vse skupaj nič ne pomaga – ali se smeji ali pa naslednji trenutek počne isto).
Ne vem kako obvladati sebe in tudi njega, bojim se, da se me bo otrok bal!
Kako ukrepate ve?

Kadar me moja 18 mesečnica razjezi do skrajnosti, mirno zapustim sobo, ali kuhinjo, kjer sva in se grem ohladit v kopalnico. Že po prvem “šusu” hladne vode se skuliram, pomislim, kakšen zakladek je, to moje, trenutno do skrajnosti kričeče bitjece, se pomirim, grem k njej, jo stisnem k sebi in jo skušam preusmeriti v kakšno igro, ali njej najbolj ljubko igračo, ali stvar. Vse na štedilniku ugasnem in pustim, ker mi je moja hči več vredna, kot vsa kuharija! Nisem je še udarila, niti po ritki ne, in srčno upam, da je nikoli ne bom. Nad menoj nista starša nikoli stegnila roke in tudi jaz je nad svojo pikico ne bom. Upam tako in delam v tej smeri. Res pa je, da te zna otrok spravocirat do skrajnosti. In dokler sem bila brez nje, nisem verjela nikomur, da te tako luštno bitje sploh lahko razjezi. Pa te! In to še kako! Amak najlepši je občutek, ko vsaka taka scena mine in spoznaš, da se znaš obvladati in otroka tudi drugače ukrotiti, predvsem brez klofute!!!

Li Ann*

Kaj pa ko se ti 17 mesečnica v trgovini meče po tleh in cepeta in meče stvari s police?
Ravno to se mi je namreč danes zgodilo.
Se pridružujem saski, tudi jaz bi rabila nasvet.

Težko je podati kar tako en nasvet, mislim le za posamezno dejanje otroka……zelo nam pomaga, če gledamo na vzgojo otroka kompleksno –
v tem zgodnjem obdobju odločamo o njihovi prihodnosti, mišljenju, značaju, samopodobi ……..o vsem……. Kazen NI v redu, še manj tepež, pa če je še tako rahel……

Zato nam je lahko v poduk kakšna dobra teorija, da nam odpre oči, sama priporočam knjigo “Otroci so iz nebes”…….., če bi vsi vsaj delno upoštevali te vzgojne metode bi naredili korenite generacijske spremembe, verjemite………….

Dobra rešitev je v “premorih”, ampak ne kot kazen – temveč samo “premor”….- tako kot piše Li Ann*, le da obratno, tako da otroček zapusti prostor (to mu rečemo povsem mirno) za čas, ki bi naj ustrezal letom (torej 2 leti – 2 minuti)…sedaj ,ko je še tako majhen je pomembno, da ve da smo izza vrat…….. Vendar je to vse odvisno od mnogih situacij, in ker sami najbolj poznamo svojega otročka (in že morda spoznavamo njegov prevladujoči tip), sami najbolje v določenem trenutku najdemo ustrezno rešitev….zelo dobre so npr. “preusmeritve” (za vse tipe) tako, da otroku preusmerimo pozornost, npr. s stvarmi, z petjem, z govorom o čem drugem itd. ….slednja metoda se mi zdi kar v redu za tako majhnega otročka…..

Sicer pa Li Ann*vse čestitke k tvojemu postopanju……!

Tebi Saška pa vse najbolje, saj naši otroci ničesar ne počno namenoma, da bi nas jezili, temveč da bi jim mi pomagali in jim stali ob strani, da bodo v življenju dosegli in razvili vse svoje potenciale….

V družini mojega brata imajo dva otroka: fantek je zdaj že prvošolec, punčka pa ima leto in pol. Težave s trmarjenjem otroka v trgovini so seveda imeli, a so jih že pri prvem uspešno rešili: preden so šli v trgovino, so se prej vedno temeljito pogovorili, kaj otrok pričakuje in da bo to dobil le, če bo v trgovini ubogal. Seveda potem to ni šlo gladko, dete je zagledalo sto reči in se od jeze, ker mu jih niso hoteli kupiti, dostikrat tudi metalo po tleh in kričalo. A bili so odločeni, in so vztrajali pri tem, da mu ne bodo popustili. Če se je drl tako glasno, da je odmevalo po trgovini, se je pač drl. Medtem so mu večkrat kolikor mogoče mirno povedali, da tega ne bomo kupili in da tako pač je, ker so se tako prej dogovorili. Napadi dretja in cepetanja nikoli niso trajali dolgo, otrok ni neumen in če je uvidel, da ni upanja na uspeh metode, pri takem naporu nikoli ni vztrajal več kot pet minut. Udarili ga niso zaradi tega trmarjenja nikoli, so se pač sami pri sebi odločili, da hipno utišanje otroka ni tako pomembno kot doslednost. In ko so šli iz trgovine, obljubljenega ni dobil, če je prej zganjal notri trmo. Niso se pa kaj dosti jezili nanj in sploh iz tega ne delali cirkusa. Če pa se je notri lepo obnašal, so ga potem vedno na dolgo in široko pohvalili. Zahteva pa to kar dobre živce, namreč ostati mirem ob huronskem dretju otroka. Ene dvakrat so tudi na hitro odšli iz trgovine, ker drugače ni šlo.

Enkrat sem bila pri takem napadu trme v šoping centru zraven in zdaj vem, da se ga da herojsko prenesti brez tepeža in nadiranja in popuščanja.

No ja! Tudi meni vedno ne rata vse po načrtu in tako, kot bi si sama želela. Se pa zelo trudim! In vedno se jaz odstranim. ker rabim pošteno ohladitev. V trgovini se mi še ni vrgla v tla. Ponavadi jo dam sedet v voziček, pa nekaj v roke in je kar pridna. Ko bodo pa tam problemi, pa še ne vem. Upam, da se bom znašla, če pa se ne bom, se pač ne bom. Bomo vidli!!!

Mirne živce, srečno življenje, pa radi se imejte!

Grem korakat Našo četico… pol pa spat!

Li Ann*

Po mojem ti bo prav prišlo tole branje – Elizabeth Pantley: Z otrokom lahko sodelujemo

Moj 19 mes ima tudi trmaste momente.V trgovini ponavadi ne dela scen , ker ga vedno dam v voziček ali v nakupovalno košaro sedet in niti slučajno ne gre dol.
Sva bila zadnjič v HM in tam cel kup otrok šeta sem ter tja ,kot na kakem igrišču, ne v trgovini.In moj mali seveda to vidi .Sem ga pa dala na tla, ker sva bundico probala, potem pa jasno ni hotel nazaj v košaro.Tulil je , se zvijal, ni hotel noge dat v tisti luknji za sedet, na koncu je še en avto na tla fliknil. In kaj naredim? Ga vzamem iz košare , kamor sem ga z muko stlačila in zahtevam, da pobere avto.Seveda on ve, da bo šel nazaj v košaro.) To vedno naredim, ko vrže kaj na tla.Pozna to.On vedno potem lepo pobere kar zabriše na tla.Ko je pobral sem ga lepo brez scen dala nazaj sedet. In sva šla naprej..)))
Tako, da je treba pač vztrajat- tudi v trgovini ali kjerkoli-pa če gledajo ali pa ne.Samo 1x popustiš, pa bo vedno izsiljeval..
lp

una mami se popolnoma strinjam.lepo si povedala.

Samo brez panike, je rekel Švejk.

Za vse otročke te starosti, je značilno, da trmarijo in počenjajo natanko takšne stvari kot tvoj. Moj je star enako in počne identične stvari. Različna je samo moja in tvoja reakcija. Ko začne metat piskre iz omare mu rečem, o a pospravljaš? In mu pokažem kako lončki pašejo en v drugega. Zdaj se trudi sam zlagati piskre. S celim rompom in pompom, ki sodi zraven. To ne počne zato, da bi me jezil, ampak se igra. Če ga ustavim, vrešči, ker sem prekinila zanimivo igro.

Včeraj je tudi na sprehodu zavil po svoje in kar v temo. Nič ga ni strah. Po svoje smo zmagali, ker dete zaupa samemu sebi. Po drugi strani pa sem ga na koncu le šla poiskat in z veliko opičjih in cirkusantskih spretnosti usmerila proti domu. Za roko pa se naaak naše dete ne drži. Pri tem insistiram edino, če je v bližini kakšna nevarnost. In seveda smo spet priča njegovemu vreščanju. Včasih zavreščim nazaj, takoj se začne smejat.

Moraš se zavedat, da otrok ni takšen zaradi tebe oz. zaradi tvojih zahtev, ampak zato, ker je v taki razvojni fazi. V neki knjigi sem prebrala, da so taki izbruhi celo dobrodošli, ker kažejo na to, da ima otrok močno osebnost, ki se je ne sme preveč zatirat, ker mu s tem ubijaš voljo. Volja pa je tisto, kar žene vse ljudi v življenju. Raje se ustavi in ga glej, kako pred tvojimi očmi raste osebnost. Piskri res niso tako pomembni. Za vrata pa se dobijo nastavki iz pene. Tisto namontiraš na vrata in ne bo imel več nobene želje po treskanju.

No, ko se taista osebnost začne v trgovini metati po tleh (nam se to še ni zgodilo, pa komaj čakamo, da se bo), začnejo trzati živci vsem mamam tega sveta, kljub temu, da so pogoltnile vso teorijo. Tako si vsaj predstavljam.

Bojda je najbolje otroka pobrati, prekiniti nakupovanje in ga odnesti na neko mesto, kjer se lahko pomiri (tako svetuje E. Pantley). Npr. v avto itd… Ko se pomiri, pa mu rečeš, da je res hudo, kadar si razburjen. Se pravi, da ga ne pomirjaš z vreščanjem 🙂

Mene pa je začel pred enim tednom grizt. Pri tem se tako smeji, da moji mrki pogledi in trditve, da sem huda, ne zaležejo. Odnesem ga v drug prostor, on pa nazaj ves happy, da se igram in čausne po meni. Na koncu mu mora mož preusmerjati pozornost na kaj drugega.

Če ima katera bolj okusno rešitev, kot je moja depilirana noga, mi naj prosim pove. Tle pa meni neha delat domišljija in nimam pametnih nasvetov. Ne rečem, da so zgornji nasveti spadali pod kategorijo pametnih. Nam se pač obnesejo.

Nima pa smisla otroka pri 14 mesecih (!!!!) fizično kaznovat. Moja sestra je talala “vzgojne” že pri 9 mesecih!!! v stilu, ti mulc boš mene zaje….. Fizične kazni otrok ne razume. Samo šokiran je, kako lahko nekdo, ki mu je do sedaj zaupal, naredi nekaj, kar ga boli. Vse kar storiš s fizičnim kaznovanjem je to, da izgubiš tisti krasen zaupljiv stik enkrat in nepovratno za vselej.

Pa saj vas nočejo zaje…. Takoj je lažje delat z otrokom, če veš, da ni v teh trmah nič osebnega proti vam.