razočarana v zakonu
Že dalj časa se spravljam k računalniku, da izlijem ves ta bes in razočaranje….
Sem poročena, imava enega otroka drugi pa je na poti. Že dolgo časa pa ugotavljam, da je moje življenje eno samo pretvarjanje.
Na zunaj verjetno izgledamo kot srečna družinica, pa smo vse prej kot to.
Med nama z možem že dolgo ni več nobene strasti oziroma živiva kar tja v en dan, en mimo drugega.
Enostavno je samo še služba, pa obveznosti, ki jih ima vsak izmed naju ter skrb za otroka. In to se ponavlja dan za dnem, mesec za mesecem.
Po rojstvu prvega otroka se je najin odnos (mislim predvsem spolni) povsem ohladil. Že med samo nosečnostjo nisva seksala niti enkrat, po porodu sploh ne, pa tudi sicer mogoče parkrat odkar se je rodil najin otrok. Bilo je prav naključje, da sem ponovno zanosila (čeprav je otrok z obeh strani zaželjen) in vsi so se nama hudomušno smejali, češ da smo pa pohiteli. Med otrokoma bo slabi dve leti razlike. Seksa ni niti sedaj med mojo srugo nosečnostjo.
Moža si telesno enostavno ne želim več, ne vem kako je z njim ampak kakšnih nežnosti ni tudi z njegove strani. Med nama ni nobenih poljubov, nežnih pogledov, objemov, skratka živiva kot bi bila brat in sestra.
Na zunaj pa verjetno izgledamo kot ena luštkana familija.
Poleg tega se je moj mož v zadnjih letih zelo zapustil, zredil se je za 20 kg, vseeno mu je kako izgleda, v glavnem se sploh ne uredi več. Važn, da ima na sebi ene razcapane hlače in pretegneno mikico in to je to. Doma ima dovolj lepših oblek, pa se mu sploh ne da zrihtat oz. uredit. Razumem, da si tak doma, na dvorišču ampak njemu je vseeno, če gremo na obisk, po opravkih, v trgovino….. No, doma je največkrat sedaj poleti kar v spodnjih hlačah, pozimi pa nase navleče še kakšno mikico.
Glede pomoči doma ga ne morem grajati, ker mi pomaga, tudi z otrokom se ukvarja….
Me pa zelo moti, ker si sploh ne vzameva časa zase… itak mislim, da sva že pregloboko zabredla in da niti nimava več želje po tem, da bi še kaj spreminjala in popravljala.
Neštetokrat sem že začela pogovor o najinem odnosu in potem je dejal, da se on tega vsega zaveda, da tudi on čuti, da to ni več to in da bo nekaj treba narediti…. ampak potem je vse po starem, življenje teče dalje po istem postopku. Tako sem se že naveličala začenjati z eno in isto temo o tem najinem k****** odnosu, da se mi sploh ne da več, ker se vedno skregava, pa ugotavljava kako bo pa res treba nekaj narediti, od tiste minute dalje gre pa vse po starem… živiva še naprej en mimo drugega.
Saj vem, da je vse skupaj zelo zmedeno napisano ampak tako se tudi sama počutim že nekaj časa.
Če povem po pravici sploh nimam energije, da bi karkoli spreminjala, ker se vse bolj sprašujem ali je sploh vredno in ali si tega sploh želim. Čutim pa, da iščem nek notranji mir in ga ne najdem.
Mož se je spremenil tudi v toliko,ker kar naprej nekaj obljublja in nalaga potem pa ni nič iz tega. So ga same besede, besede, pol se pa kar francoza naredi. Po domače bi mu lahko rekla, da je en velik gobezdač in nakladač… prej nikoli ni bil tak… pa gre tukaj za povsem majhne stvari in tudi večje…… mu sploh ne nasedam več……. Včasih imam občutek, da nekaj naloži samo, da ima mir pred mano in da me v kaj prepriča potem se pa vedno izkaže, da ni tako.
Samo en tak primer: ko smo se odpravljali na dopust, je znosil stvari v avto in sem ga lepo prosila, da bi ene torbe pač ne dal čisto spodaj, ker so bile notri bolj občutljive stvari in mi je ves naveličan 100x zatrdil, da bo sigurno dal tisto torbo na vrh. Ko smo se odpeljali, sem ga še enkrat vprašala, če je dal torbo na vrh in on : seveda.
In kaj ugotovim na cilju, da jo je spravil v en kot spodaj. Sploh ne razumem, čemu laže, saj je itak vedel, da bom to slej ko prej videla……. ma pa takih stavri je 100 in 100.
Enostavno sploh ne vem kaj naj s tem j****** življenjem ampak najrajši bi kar izpuhtela, ker sem vsega SITA do vrha glave in še čez.
Ni fer do drugega, če si samo vsega sit, pa sam nič ne narediš, da bi se kaj spremenilo. Tebi ni prijetno z njim, njemu pa – v to sem po tvojem pisanju prepričana – tudi ne s tabo. Vprašajta se: hočeva še biti skupaj? Zakaj sva skupaj? Zakaj sva taka kot sva. Pa pazita, da bo čudežu potem ne dobita še tretjega otroka – če seveda vmeš stvari ne uredita!
Sem napisala kruto, ampak me pogreje, ko ljudje dobesedno uživajo v zdrekanih odnosih!
Meni se pa sploh ne sliši tako grozno. Se mi zdi, da je že veliko, da se oba strinjata, da obstaja problem, da se o tem pogovarjata in da se strinjata, da je treba nekaj narediti. Torej lahko nehata ugotavljati že ugotovljeno in začneta ukrepati. Bodisi zakonski svetovalec, bodisi sama – ampak tokrat naj vajin pogovor teče o konkretnih malih korakih, kako izboljšati vajin odnos (recimo večerja v dvoje enkrat na mesec ali kino ali kakšna športna aktivnost ali obisk lokala …. kajpavem, bodo še druge svetovale).
Pa pozitivno stališče. Ženske pogosto pričakujemo, da nam morajo moški celo življenje dvoriti, me pa smo pri tem lahko pasivne. A tudi moški si želijo kako majhno pozornost in potrditev s strani partnerke. Pa bodi ti prva in začni.
Kljub temu, da moj zakon ni slab, menim, da je vanj vedno potrebno vlagati. Na tem forumu je pred kratkim ena priporočala knjigo “5 jezikov ljubezni”. Ker menim, da ljubezni v zakonu nikoli ni preveč, sem si jo sposodila v knjižnici.Sem sicer šele nekje na 50. strani, pa kljub temu,
tudi jaz jo toplo priporočam – preberita jo oba. Če se vaju bo le malo
dotaknila, se bo začelo spreminjati v zakonu na bolje.
Zdi se, kot da sta padla v monotonost zakona in se vrtita v krogu, pa ne najdeta vrat. Zivljenje se ne konca s poroko in z rojstvom otroka.
Zavedata se, da je potrebno nekaj ukrenit, pa nobeden od vaju tega ne zacne. Saj zaceti je najtezje, potem stece samo.
Zorganiziraj vama vikend v dvoje. Rezerviraj kakšne toplice, cenejša je morda varianta, da spita v kakšnem apartmaju izven toplic, otroka v varstvo. Pa bodi ti prva, ki boš poskusila narediti korak, saj ne rabi vedno moški letat okrog ženske. Ko bosta sama pa bo čas za odprte pogovore, pa ne samo pogovore in obtoževanja, ampak tudi za določitev ciljev in rešitev. Včasih je za dober odnos potrebno priznati tudi svoje napake.
Sicer pa se mi zdi, da sta resnično malo naveličana drug drugega, morda celo samo ti njega, ne vem, težko objektivno ocenim na podlagi samo ene izpovedi. Jaz vem, da mi je moj mož, po 10-ih letih in nekaj več kg, tudi v razcapanih cunjah, še vedno enako seksi in privlačen, kot na začetku, ko je bil ves čas zrihtan in urejen. No, ni ravno tako, kot je bilo na začetku, ko sva bila še sama, brez večjih obveznosti, ampak je malo drugače, mogoče malo bolj zrel odnos, ampak za moje pojme še vedno ljubeč, iskren, strasten…
lp,
N.
Po tvoje je za vse kriv samo mož. Kaj pa ti? Koliko se pa ti potrudiš za vaju? Praviš, mož pomaga, se ukvarja z otrokom , prevzema svoj del bremena. Pa ti? Kdo je kriv, da nista seksala? Samo on? Te mora on vsakič “naskočit”? Si dala pobudo? Veliko moških ima strah pred nosečniškim trebuhom, pred dogajanjem v njem. Si se mu približala? Mu razložila, ga skušala razumet?
Praviš, da te telesno ne privlači. Zakaj ne? Je razlog v 20 kilah? Če je, potem si hudo plehka. Tudi moj mož je doma v gatah, pa jaz tudi, sploh v tej vročini. Meni je to del domačnosti. Tudi njemu se je nabralo 15 dodatnih kil, vendar je človek še vedno isti. Tudi človeška embalaža ima svoj rok trajanja, ki je dokaj kratek, važna pa je vsebina. To, da se ne uredi niti za kam drugam, ima gotovo tudi svoj razlog, verjetno se mu niti ne zdi vredno, ker je podobno kot ti vsega naveličan.
Pot iz tega bosta našla samo, če se vama bo zdelo vredno investirati drug v drugega. Oba – OBA!!!! – se bosta morala potrudit, ne SAMO on in ne SAMO ti. In tudi sama bosta morala ugotovit, če se vama sploh zdi vredno. Meni se, ker se mi zdi, da nimata nobenih resnih težav, samo malo razvajenosti in naveličanosti. Ne nosi ti življenje vsega na pladnju, včasih se mora pošteno pomatrat, je pa rezultat potem toliko več vreden. Tudi v zakon in v družino moraš še in še vlagat, vedno znova in na novo.
imam občutek, da ti gre na živce – sodeč po tisti prtljagi. poznam ta občutek in te ne obsojam. Bi te pa rada opozorila na to, da bo zadeva še hujša, ko bosta imela še drugega otroka, ker pol boš pa res sitna zaradi pomanjkanja časa, volje…kaj naj ti rečem…pojdita k kakemu terapevtu pa čeprav bo časa za take stvari čedalje manj.
Jaz pa ne razumem, zakaj še en otrok? Moža ne preneseš, zakaj bo moral trpeti ob ločitvi, ki je neizbežna ob tem, kar si napisala še en otrok? Kako je lahko še en otrok tako zaželjen iz obeh strani, če se vidva ne preneseta?
Oprosti, mogoče te bo to moje pisanje prizadelo, vendar to ni bil moj namen. Hotela sem samo opozoriti, na trpljenje otrok v takih družinah, kjer starši mislite samo nase.
V nosečnosti je po moje čisto normalno in sprejemljivo, da ti ni do seksa (no, vedno obstajajo tudi izjeme). Zanj pa si mislim, da, če bi imela jaz 20kg preveč, bi samo še ležala, kaj šele, da bi se mi dalo seksat, ukvarjat z možem in hoditi okrog urejena. Mislim, da so pridobljeni kilogrami pri tvojem možu odgovor na večino tvojih problemov. Predstavljaj si seksanje z dvajsetkilskim nahrbtnikom.
Vprašanje je tudi zakaj se je toliko zredil; ali je nezadovoljen s svojim življenjem, se mu je zelo spremenil način življenja, je preobremenjen,…
Nisi napisala, če sta imela v preteklosti kakšne skupne hobije (razen kina, tvja ipd.), npr. kakšen skupni šport. Zanima me tudi, ali si bila ti prej športnica, ali ne. Kako zdaj skrbiš za svoje zdravje/rekreacijo? Kako kuhaš? Ali je vajin prvorojenec med debeluščki? Ali je tvoj mož dedno nagnjen k debelosti?
Najlažje je svetovati da se loči, samo za moje pojme je to popolnoma neodgovorno in nezrelo, predvsem zaradi otrok. Koliko časa pa sta sploh poročena? 3, 4, 5 let? V tem času se zakon šele začenja in če se je tvoj princ (začasno) spremenil v žabo, to še ne pomeni, da bo to tudi ostal. Najdita si skupno veselje, bodita prijatelja, zaveznika,..ljubezen ne umre tako hitro, včasih zaspi, vendar se jo lahko spet prebudi.
1. tudi sama razmišljam, da te poleg neprijetne situacije dodatno dajejo še hormoni
2. mož namesto, da bi te resno poslušal, razmišlja najbrž samo o tem, da te dajejo hormoni in da bo nekoč enkrat, ko boš rodila, bolje, kar pa zadevo samo še poslabšuje (butli moški si tega ne dajo dopovedati)
3. za zavoženo (ali uspešno) zvezo sta vedno kriva (zaslužna) oba partnerja
4. če se težave rešuješ v stilu “grrrrrr, pa kaj je narobe z nama #@!##”, mu ne boš prišla do živega
5. tako, kot si sedla za računalnik in napisala zgornji post, sedi ponovno in napiši za moža:
– vse, česar ne preneseš pri njem,
– vse, kar pogrešaš v vajini zvezi,
– vse, kar si pripravljena narediti, da ostaneta skupaj (najprej ugotovi, ali ti je sploh še kaj do tega, da sta skupaj – in seveda razmisli o situaciji, če se odločiš, da ti nikakor ni več do tega …)
– vse, kar pričakuješ od njega, da bosta ostala skupaj
Če boš zgornje res naredila, boš naredila inventuro tudi v svoji glavi in si prišla na jasno, kaj si sploh želiš in pod kakšnimi pogoji si pripravljena na spremembe (ki jih morata prispevati oba, ne samo en od vaju, ne pozabi tega!). Ko boš to ugotovila, boš pripravljena na pogovor z njim (ampak ne prepir, pogovor!). Če se mu bo izmikal, mu zadeve predaj na papirju – včasih žal deluje samo to. Včasih to deluje še bolje – preko papirja (ekrana – mail, msn) si ne moreta izmenjavati določenih gest (zavijanje z očmi, pomenljivi pogledi in vzdihi), ki dolgoletnim partnerjem jasno kažejo razpoloženje drugega partnerja in ga lahko povsem neprimerno razkačijo takrat, ko oba potrebujeta veliko mero zdrave pameti za reševanje konfliktov.
Kot sem ti že napisala – najprej preveri pri sebi, ali ga imaš še rada. Če je odgovor JA, se vrzi na delo – noben napor ni pretiran, če želiš obogatiti in na boljše noge postaviti nekoliko zaspano zvezo.
Naj ti uspe!
LP