S trebuhom za kruhom
Ravno je ponovitev včerajšnje oddaje Preverjeno, kjer je bil članek o selitvi v tujino. Ali res tako veliko ljudi sanja o selitvi v oddaljene dežele kot so Avstralija (kar 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}), Nova Zelandija in Kanada?
Vem, da ste nekatere, ki se oglašate tukaj, iz tujine. Je katera odšla “s trebuhom za kruhom” ali vas je ljubezen privedla v tujino?
Ljubezen…. :))
Niti pod razno nisem sanjala, da bom kdaj sla takooo dalec stran…
In ceprav sem res dobro pretehtala, me zivljenje v tujini se vedno preseneca… sele ko si tam, spoznavas stvari, ki jih predhodno nisi mogel predvideti… Predvsem to, da si vedno tujec… da nikoli ne bos cutil in poznal jezika okolice… ker imas v srcu vedno svoj jezik… Da se spopadam z E.T. sindromom… da nenehno hrepenim po sorodnikih in mnogih drobnih domacih stvareh…
In seveda razdvojenost: ko sem tukaj, si zelim dol v Ljubljano… ko sem dol, si zelim domov…
Pa da ne bom bila samo turobna (posledica danasnjega vremena)… je seveda veliko dobrega… postanes samostojnesi, rastes, zacnes gledati bolj odprto…ipd.
In zelo zanimivo je, kaksne predstave o mojem “novem” zivljenju imajo moji sorodniki, prijatelji… precej “sanjske”…hehehe
Sicer smo pa slovenci usekani na to, “da je sosedova trava vedno bolj zelena”… premalo se zavedamo, kako lustno nam je na soncni strani Alp…
Zato verjetno taki podatki v tej oddaji…
Lp! S.
Hehe, Svea, mene so študij/kruh/ljubezen peljali samo iz Kopra v Ljubljano, pa se počutim tako kot ti. :)) Vreme me ubija (danes ne, danes je sonček), snega ne prenašam niti pod ‘razno’, komaj čakam, da grem domov, ko sem pa tri dni doma, pa komaj čakam, da grem nazaj domov. 🙂
Sorry, ker sem ‘off-topic’.
Jaz sem pristala samo pri sosedih (severnih), sicer čist na skrajnem Zahodu. Po spletu naključij sem pla in ostala in po spletu naključij sem se spet vrnila nazaj. Jaz sem se tam počutila odlično, bolje kot doma, kot da bi “v nekem drugem življenju” že živela tam. Hribe so imeli, jezero tudi, tako da kakega hudega domotožja nisem imela. Naletela sem na krasne ljudi, odprte, pripravljene pomagat, sicer “trde gorjance” – prav Gorenjcem so podobni, samo manj “zadrti”. Če ne bi bilo potem 1991 vojne, me verjetno nebi bilo več nazaj. Tako pa…
Ne vem, mene je takrat, daljnega 1989 leta, prevzelo to, da me nihče ni zmerjal s “smrkljo”, da je bilo obnašanje tudi do “mularije” spoštljivo, da si z delom lahko zaslužil ne samo za preživetje, ampak tudi za luksuz, in da luksuz ni noben greh. Da je nekaj štelo znanje in vedoželjnost, pripravljenost učiti se. Pa na splošno, obnašanje: da stvari v javni rabi niso ničvredne, da avtobusne postaje niso bile polomljene, zapackane, napol razpadle. Klima je bila sto, ma ne sto, tristo procentov drugačna. Ne znam razložit. To me v bistvu še danes fascinira. Socializem smo imeli mi, živeli so ga pa oni. Nekako tako bi se dalo rečt.
Pa njihovo veselje do življenja. Od ponedeljka do petka se je trdo delalo (brez kafe- in čikpavz), ampak v petek je bil “Feierabend”, zaključek delovnega tedna in takrat se je poveselilo. V lokalni oštariji se je zbralo vse, kar leze in gre, spilo se je nekaj piva, v dveh letih sem videla 2 vaščana, ki sta se ga tolk natolkla, da so ju nesli domov. Prvi je dobil 6. otroka, po 5 -tih puncah fanta (!), drugemu se je v hribih ubil edini sin. Vsi ostali s(m)o brez težav našli sami domov, brez mačka naslednji dan. Nobenemu ni bilo “zamalo” prit v oštarijo, od gospode pa do revežev. Za praznike se je “opicanila” vaška “pleh muska”, pa kakšna “frajtonarca” ali kitara se je oglasila, pa citre in pevci. Peli so vsi. Ma kakšen zbor neki, če znaš govort, znaš tudi pet. Pika. Organizacija proslav je zgledala tako, da so se samo zmenili, kdaj. Kraj je bil znan – v lepem trg, v grdem oštarija, za kaj zlo nobel, je dal župnik cerkev, ženske so napekle, dedci so skrbeli za pijačo, vsak, kdor je znal kak inštrument, je nekje igral, vsi ostali so se smatrali za pevce. En večer prej je bila pa vaja. So vsi od smeha dol popadal, ko sem vprašala, če bi se dal kakšne note dobit :))
Otroci so bili “skupna last”, spat so hodili domov, jest niti ne nujno, v šolo je peljal enkrat en starš, drugič drugi, enkrat so eni pazili na druge, drugič drugi na prve, Hansi je znal mamtematiko, pa je učil vse druge, Kurt je znal angleščino in je spet vsem pomagal itd. Če se je zalomilo pri enem otroku ali družini, je bil to problem vseh, pa ne v smislu teme za ožiranje, ampak konkretne pomoči. Rojstvo je bilo praznik vseh, pogreb se je pa tudi vseh dotaknil. Če je bil pogreb na petek, večerne žurke ni bilo.
Že takrat pa me je motil njihov delovni čas, ki je zdaj na žalost tudi naš. Ampak bistvena razlika je bila, da v dveh letih nisem srečala zaposlene mame. Edina izjema je bila “prostovoljna” medicinska oz. bolj patronažna sestra, ki je 2 x tedensko po 4 ure nekako nadomeščala zdravnika. Sicer pa mame niso bile zaposlene, mami s 4 otroki pa je avtomatsko pripadla državna pokojnina.
Še vedno grem rada k sosedom na dopust. Še vedno me fascinira njihov način življenja, ki je mnogo bolj prijazen človeku kot naš, imajo mnogo manj naglice in hektike. Nikoli se ne bi preselila na Dunaj, ki najbolj neprijazen, čeprav čudovit, brez oklevanja pa v katerokoli manjše mesto ali vas. In še vedno me fascinira, da se jim ga ni treba nabutat ko krave za to, da se lahko imajo fajn. Velja za stare IN mlade. Le zakaj?!
Ma glih tolk osladno ne, ampak bistveno drugače pa tudi ni (bilo). Ne vem, uspelo jim je obdržat tisti “nekaj”, pa v vsaki pokrajini je to kaj drugega: predarlberško je dost podobno Gorenjski, folk je trd, ampak klen in ga zlepa ne premakneš. Da te sprejmejo, se moraš dokazat, bit priden, pošten, zanesljiv. Ne vprašajo “od kod pa si” – jih ne zanima. Če dokažeš, da si človek na mestu, jim gladko visi, od kod in kdo si. Ko pa te sprejmejo, si njihov za vedno. Kar se z njimi zmeniš, drži kot pribito. Obljuba je sveta. Letos mineva 13 let, odkar sem odšla, tam sem živela le dve leti, pa sem s tremi družinami še vedno trdno povezana. Tisti dečko, ki se je takrat rodil, končuje letos Volksschule :o!!! Leta 2001 sva jih z možem obiskala, za 10-letnico. Samo rdeč tepih je manjkal :)) Smrk!
Štajerci so kot njihova pokrajina: mehki, zaobljeni, mal gor, mal dol, po standardu pri dnu Avstrije, dali bi ti pa vse, kar imajo. Korošci so precej “posiljeni”, Štajerci so čist drugačni. Še najbolj izumetničeni in nepristni, pa tudi preračunljivi so Tirolci, Dunajčani so pa z redkimi izjemami ene velike riti. Zgornji Avstriji so kot Donava: malo levo, malo desno, predvsem pa “zlo pučas”.
Ampak tisto veselje do življenja je pa vsem skupno 🙂
Zum, ti kar: za vsakega nad 4 se penzija zviša – upam, da je še vedno tako :))
Skrbna, kako pa gre v ta kontekst neprijetno sobivanje nasih zamejcev z npr. Heiderjevimi somisljeniki in ne samo z njimi? Od pristnih koroskih Slovencev sem slisala precej neprijetne zgodbe o sikaniranju (npr. komentarji na vlaku, ko so se vozili v solo in se pogovarjali slovensko, … da ne nastevam.
Verjetno je to na Koroškem hujša težava, po ostalih predelih tega ni občutit. Pa na Dunaju recimo, kjer je 5. generacija Slovakov in Čehov, še vedno “boehmisch”, čeprav so bili že stari starši recimo rojeni na Dunaju ali okolici. Je pa nekako tako, da je resnica vedno nekje na sredi. Haider je podn od človeka, med starejšo generacijo ima še veliko privržencev, Heimatdienst pa to. Med mlajšimi je tega bistveno manj. Ne vem, malo je zadeva podobna našemu sobivanju z “južnimi sosedi” s to razliko, da je del avstr. Koroške zgodovinsko slovenski, več stoletij dolgo. AMPAK so neki politiki nekoč zaj….. in zdaj je prepozno jokat. Na žalost. Veliko je odvisno od lokalnih županov in lokalne oblasti, vseeno mislim, da je veliko slovenskih šol, vrtcev, gimnazij, od Celovca proti vzhodu (Velikovec, Pliberk, Borovlje – tudi napisi so dvojezični) se tudi večinoma da povsod zmenit v slovenščini, sploh zadnjih 5 let. Kolikor zasledujem, je v dvojezične vrtce vključenih vedno več otrok nemškogovorečih staršev. Nisem pa nikoli res živela tam, tako da moji vtisi zagotovo niso povsem realni.
Ob tem problemu se vedno spomnim na Tirolsko – del Tirolske je pripadel Italiji, ozemlejsko, politično – jezikovno in nacionalno pa nikoli! Ne boš slišala italijanske besede, še napisi v italijanščini so redki. To je bilo, je in bo avstrijsko pa pika, tako se tudi obnašajo, za vsako pravico se tudi matična država postavi in je ni nič sram, skregat se s sosedo, če obstaja sum, da kaj ne štima. Pa pri nas?!
Mene pa zanima, če nisem “prefirbčna”, ali otroci obiskujejo tamkajšnjo šolo, ali pa hodijo v našo in se učijo na daljavo?
Ker v Kuvajtu so verjetno čisto drugačne razmere kot pri nas, popolnoma druga kultura, drugačen šolski sistem…
Pa imajo otroci in tudi vi stike tudi s tamkajšnjimi domačimi otroci in odraslimi in ali imate kaj težav pri sporazumavanju v njihovem jeziku, ali pa se sporazumevate v angleščini? Ali pa imate stike le z tujci, ki so priseljeni tako kot vi?
Oprosti za toliko vprašanj! Ampak res me zanima in večkrat sem jih že hotela napisati, no in danes je pa ravno prilika.
Jaz pa sem bila v Nemčiji (Pforzheim) takoj po srednji šoli in sem še danes vesela, da sem se po dobrih treh mesecih vrnila domov. Tako zavrt in zaprt narod pa ne srečaš pogosto. Bilo mi je zapopi****. Čez dan vsi samo v okviru svoje družine, zvečer nikjer nikogar. Sama zase lahko rečem, da sem zelo odprta in hitro sklepam poznanstva, toda tisto gori je bilo pa too much.
Starši bi me morali priti iskat po treh mesecih in ko so svoj prihod prestavili za 14 dni, sem mislila, da se mi bo zmešalo.
Lahko si predstavljate, kakšni so bili občutki, ko smo se peljali proti domu in ko smo prevozili AT-SLO mejo in zvečer, ko sem se ulegla v svojo posteljo. Da pa bi pogrešala Nemčijo – tudi pod razno ne!
No jaz ne pasem ravno zraven, ker sem v koncni fazi prisla iz osrcja Stajerske v Ljubljano. Tako kot zgoraj ena pise. Groza se navadit na to meglo. Od zacetka sem bla prav depresivna ko sem zagledala meglo. Nobene motivacije ni blo za ucenje,…nc. No sedaj po 3 letih LJ. Preselili smo se direktno na barje sem se nekako navadila in sem prav vesela, ce kaksno jutro zagledam Krim.
No pri meni je pa bilo tako, da so mi moji za 18 rojstni dan podarili potovanje v Pariz s takratnim fantom. Sla sva in potem sem se zaljubila v enega Francoza. Bil je po eni strani tut malo Slovenec, ampak od rojstva zivel v Parizu. Sploh se sedaj ne vem kako mi je poleg takratnega fanta uspelo se v nekoga zaljubit. Blo je pa srckano. Komunikacija je tekla v anglescini, nemscini in pokvekani slovencini. Francoscine do danes ne znam.
No, do mojega odhoda iz Pariza sem igrala zvesto punco, po tem pa nekako ni slo vec. Cele noci sem presedela ob telefonu, netu,…in sanjala, da bo prisel tisti dan, ko bo prisel k meni al pa jaz knjemu. No prisel je dan, ko je prisel. Predstavila sem ga starsem in prijateljicam. Ostal je za 2 tedna. Potem sem jaz bila na maturantskem. V jesenskih pocitnicah sem bila znova v Parizu. Spoznala njegove starse, sestro in brata., Vsi ful prijazni.
Nato pa se je zacelo, men malo prehitro, zacela so se vprasanja, a pridem jaz gor, ali on dol. On je imel zeljo priti dol zame. Zgraditi hiso, imeti otroke, zeno,…. mene je pa panika. Huda panika. V tisti paniki sva se zacela kregat in koncalo se je s tem, da sem raje rep med noge in odsla.
Rekla sem da bom ostala zvesta svojemu kraju, da v zivljenju ne bom sla v LJ. Ljubezen je taka rec, ko lahko vse pozabis in poberes stvari in gres. Tokrat sem sla, brez problema, ker sem vedela da je tapravi.
Sedaj ko razmisljam nazaj, vem, da je takrat bilo zame prehitro, mogla sem se se zdivjat.
Pred dobrimi 10. leti sem eno leti živela na Danskem (baby sitter). Stara sem bila 20 let, končala srednjo šolo, službe nisem dobila, bila brez fanta in hotela na vsak način nekaj doživet. In sem! V enem letu sem ugotovila, da je Kopenhagen sicer strašno zanimivo in lepo mesto, ljudje do tujcev malo bolj zapeti, vendar vseeno prijazni… ampak Slovenija je zakon, pa čeprav tudi sama kdaj pa kdaj rečem kaj čez njo.
Pa smo zgleda Slovenci res precej zapečkarski… Ker vas kar nekaj Slovenije ne bi zamenjalo za tujino…
Jaz pa danes (9.12.2003) gledam Trenja in vso tole nezaposlenost pa naše obdavčevanje (pobiranje davkov bi še prenesla, ampak njihovo trošenje…. ) in z mojim dragim razmišljava, da bi se preselila…
Če bi se dalo v državo z visoko stopnjo natalitete (pa da bi bila po možnosti vsaj solitno razvita) = sanje ??? ali pač ne ???