S trebuhom za kruhom
Kuvajt je kar eksotično, samo, če je OK… Kakšne se pa tebi zdijo razmere tam doli (saj se reče tam doli)… A je pri vas tudi kaj terorizma al sem tle geografsko sfalila…
Kaj pa delaš tam doli? Ne vem zakaj imam za tvojim nickom skoz podobo ene novinarke… Prov predstavljam se te z mikrofonom za SLO1….
Ha, ha, ha, Slonček… popolnoma mimo si udarila… nikdar in nikoli ne bi mogla biti novinarka… sem bolj tihe sorte… pisanje takole mi še gre…
Sama sem doma, mož pa računalničar.
Terorizma zaenkrat ni in upam, da bo tako ostalo…
Ravno te dni je bil en Slovenec poslovno tu dol in je prav lepo poimenoval državo… “Arabska Amerika” :o)
Vladka
Le 9mesecev sem preživela na Danskem (na praksi po faksu) in moram reči, da me je takrat zamikalo ostati tam – konec koncev sem bila prvič v življenju popolnoma samostojna in to je bil zame božanski občutek.
Sedaj sem vesela, da sem doma. Sedaj ob 2 mulčkih in pomoči starih staršev; pogovorih s sestro, ko imam občutek, da kaj ne gre tako, kot bi bilo treba; prijateljih … Kar nekako si ne predstavljam biti tako daleč od ljudi, ki jih imam rada.
Asru … pa saj spoznaš nove prijatelje… Verjetno malo traja, ampak sčasoma…
Vladka koliko časa si pa že ti tam doli… In kako si ti spoznala ljudi s katerimi greš potem na kakšen klepet, kavico? Če se ne motim imaš sicer precej veliko družino tako, da verjetno ti ni dolgčas…
Ja, Slonček, imaš prav.
Res spoznaš nove prijatelje in v bistvu sem jih spoznala presneto kmalu in -kot sem rekla, uživala sem.
Le … trenutno mi mogoče res toliko pomeni pomoč obojih starih staršev (včasih mi prav zapaše kaka ura popolnega miru:))). No – gotovo bi se pač navadila na baby-sitter za kakšen kino z možem oz. kako prosto popoldansko urico – sedaj se pač šlepam na stare starše.
Ja, gotovo se malce drugače zorganiziraš, pa gre.
Kakorkoli, jaz razmišljam nekako takole
– potovanje:kadarkoli;
– z družino na delo v tujino – za kako leto, največ dve;
– ostati za vedno – ne.
še malo drugačne plati.
rojena v Nemčiji, tam do šole preživljala le počitnice. družila sem se z otroki iz soseščine, tako nemško kot slovensko govorečimi. Brat in sestra tam obiskovala vrtec, ……..
v glavnem sama sem zelo malo časa preživela tam; ampak zdaj kot da bi me mučilo “domotožje”,…sanja se mi o znanih ulicah,…… očitno mi je nekaj tamkajšnjega časa ostalo v krvi,
k.
