samo jamram
pa res je
Imam 14 mesečnika doma in 29. imam rok- dobimo pupo. Pa samo jamram- sem jezna na sebe. V bistvu me je strah ko “pesa”, seveda kako bom zmogla. Mali je v jaslih ampak popldan pa sem sama (mož je takrat večino v službi), saj veste mali je sedaj v fazi ko spobava do kod lahko gre. Danes sem ga 100krat odnesla od tv, pa od tam, ker ne, ne pa še enkrat ne ne pomaga.
In sedaj še eno pupo, ki bo tako nebogljena. Pa se bo kje samo jokala (kot naš lump prve 4 mesece). Se mi zdi da semi bo v naslednjih 2 letih zmešalo. Pa možu non- stop to pravim, pa jamram, pa me je strah (ko me bo vsak čas kam poslal:) )
Mislite da bo res tako hudo? (si mislim da sedaj pa več nikamor brez otrok ne bom morala, pa se bova s možem odtujila,…)
prestrašena do konca
Draga Moyca222,
Z ogromno dobre volje bo šlo vse, sigurno na trenutke ne boš vedela kje se te drži glava in za take časi imej pri roki znanega aduta (mamo, taščo, prijateljico) ali pa skritega: VARUŠKO.
Veliko deklet ponuja varstvo otročičkov, pa se na začetku zmeni da ti pride pomagat 2 do 3 krat tedensko po 3 urice, takrat se boš lahko posvetila dojenčku, ona pa naj se zabava s “ta velikim”. Zaradi tega ne boš nič manj mama in nobeden od otrok ne bo prikrajšan.
Čez leto dni se boš z nasmehom spomnila, da si sploh kdaj podvomila vase.
Drži se.
Virus
Ja pa res ni za jamrat,se stvari ponavadi kar spotoma urejajo,otroci rastejo,odraščajo-čas pa beži.Sama imam tri otroke in včasih so me istočasno potrebovali kar vsi(eden za dojenje,spet drugi za pomoč pri domači nalogi,tretji pa -mami,odreži mi kruh npr.) Čas pa beži,otroci rastejo in želim si,da bi čas lahko zavrtela nazaj–JE BILO TOLIKO LEPIH TRENUTKOV.
Majhni otroci majhne skrbi,veliki otroci velike skrbi-so rekle naše babice.Naj te ta misel vodi korajžno naprej..
Draga Mojca,
poskušam te razumeti. Nisem v “tvoji koži”, bi pa lahko bila…
Hočem povedat, da vidim pri kolegicah, ki imajo drugo dete: vse je drugače, veliko bolj si poenostavijo delo z drugim otrokom, kot pri prvem. Dojenček ogromno časa spi, pomembno je da bo tvoja pupa čista in sita, pa bo zadovoljno spala. In takrat se lahko posvetiš fantku. V skrajnem primeru pa res pokliči sorodnice, sorodnike ali pa varuško, ki se lahko s fantkom za tri ure igra, gre na sprehod. Ti pa lahko poskrbiš za tvojo punčko ali pa mogoče počivaš, če bo punčka spala.
Poznam dekle, ki bi bila pripravljena peljati tvojega malčka na sprehod ali pa se ukvarjat s tvojim fantkom pri vas doma (v MB).
Pa ne bit prestrašena, misli pozitivno. Mogoče pa bo tvoja punčka “pridno” dete in bo spala, jedla, spala, jedla… Vse bo OK!
In kot je rekla Virus….z ogromno dobre volje bo šlo vse!
Želim ti vse naj, naj!
Draga Mojca,
jaz pa sem bila v tvoji koži, mogoče še celo v malo hujši situaciji: prva dva otroka sta še manj narazen kot bosta tvoja dva, tretji se je rodil tri leta za drugim. Ko sta bila prva dva stara leto in dve, mi je hudo zbolela mama: šest mesecev nepokretna v postelji, potem njena smrt.
Takrat sem si mislila, da mi huje ne more biti. Vendar me nista toliko obremenjevala otroka kot nega bolne mame. Če bolje pomislim, me je najbolj obremenjevalo dejstvo, da sem videla njen bližajoči se konec, se zavedala, da ne morem nič storiti in se počutila popolnoma nemočno.
Z možem sva sama (le z občasnim najetim varstvom, a res občasnim, saj za pogostejšega niti nisva imela sredstev) vzgojila otroke, ki so danes že veliki. Oba sva mnenja, da naju je dejstvo, da sva bila odvisna le od sebe in sva preživela kar nekaj težkih preizkušenj, le še bolj povezalo:poročena sva več kot 20 let in prav nič se nisva odtujila.
In prav gotovo boš pri drugem otroku tudi manj zahtevna do sebe kot si bila pri prvem in si boš stvari znala poenostaviti.
Zato kar pogumno, draga punca, vse bo v redu.
Pozdravček, p.
Hudo bo, ampak boš preživela in otroka ne bosta imela nepopravljivih psihičnih posledic. Bo pa stanovanje v razsulu in včasih se boš zjokala.
Pri drugem otroku gre lažje in z deklicami je lažje kot z dečki (kdor je nasprotnega mnenja, naj bo zdaj tiho!). Loti se vsakega dne posebej, dopoldne, ko je mali v jaslih, se posvečaj samo hčerki, popoldne pa jo malo “zanemarjaj” na njegov račun! Opravila okrog dojenčka spremeni v igro, v kateri naj sodeluje tudi bratec! POudarjaj, kako ga ima sestrica rada, naj mu prinese darilce, ko jo pride obiskat v porodnišnico! Ko pa pride mož iz službe, mu predaj dojenčka ali pa kar oba!
Srečno, pa še kaj pridi pojamrat!
Če boš prišla malo pojamrat tu gor ti bo tudi lažje.
Jaz mam sicer eno pupo, pa dobene pomoči od nikoder.
Pravijo, da se tudi mamica spremeni, ko rodi drugega otročička, v tem smislu, da je vse bolj mirno, na “easy”, ni tiste nepotrebne panike, ki je največkrat vzrok za slabo voljo, nemoč, razdražljivost…
Želim Ti, da boš najhitreje rodila, da boste vsi zdravi in srečni.
Mali bratec bo takoj s prihodom sestrice postal pravi VELIKI BRAT, ki naj mamici pomaga pri skrbi za malo pupico. Boš videla kako hitro bo minilo.
:)))))))
SREČNO.
lp, Nena
Jaz sem bila skoraj v tvoji koži, pri hčerinem letu in pol smo čakali na škrata. Bilo je sredi vročega poletja in vsi so me spraševali, a ne, komaj že čakaš, da se znebiš tegale trebuha v tej vročini? Jaz pa…sem si želela, da bi hodila okrog z mojim ogromnim trebuhom vsaj še kakšne pol leta, da bi hčerka malo zrasla :-))). No, seveda se je mali po 9 mesecih kljub vsemu rodil. In veš kaj? Ko si vržen v vodo, pač plavaš, kakor najbolje znaš in zmoreš, važno je le, da glava ostane nad gladino. Včasih je prekrasno, včasih je za zjokat težko, ampak vse se da, ne skrbi.
Če je bil tvoj sinek “naporen” dojenček, imaš vse možnosti, da bo punčka pravi angelček, ki bo zadovoljna prav z vsem, kar ji boš nudila. Te stvari se, če pogledam malo naokrog, večinoma pravično porazdelijo. Če imaš enega otroka, ki potrebuje od tebe zelo veliko, je ponavadi drugi pravi dobrovoljček (heh, pri meni je bilo sicer ravno obratno – punčka je bila popolnoma nezahtevna, zato pa je bil škrat prava mala tečka, dokler ni shodil). Veš, tole sem pred ene 10 meseci že razlagala eni prijateljici. Vem, da mi takrat ni verjela, pa je res rodila eno skrajno dobrovoljno punčko, ki jim je v eno samo veselje. In ja, seveda, pri drugem avtomatično tudi ti veliko manj kompliciraš. Ko sem jaz imela nekaj časa dva, sem se “tolkla po glavi” češ, kako sem pri punčki vse zakomplicirala, ob enem otročku nisem imela popolnoma nobenega časa zase – pri dveh sem videla, kaj vse bi lahko že v prvo poenostavila in si s tem pridobila veliko prostega časa. Ampak prvič je pač prvič :-)))).
Samo še nekaj. Strinjam se s predhodnicami, da si nekako organiziraš pomoč v obliki varstva. Vendar pa se mi ne zdi preveč pametna ideja, da bi v varstvo dajala sinka. On je že itak pol dneva stran od doma, v jaslih (kar je po mojem sicer v tvoji situaciji zelo vredu). In zato ni modro, da ga nekomu “porineš” še popoldne. Najdi nekoga, ki bo od začetka prišel kar k vam domov in bo bil tam, da vskoči, kjer bo potrebno. Ko pa bo punčka ustvarila neki red, ko boš vedela, kdaj in koliko bo spala, pa njo prepusti v varstvo in pojdita sama z malim nekam stran. Da boš malo samo njegova! Jaz sem imela srečo, ker mi je veliko pomagala mama. In sem že drugi ali tretji dan po prihodu iz porodnišnice smuknila z malo na bližnje igrišče. Ko se je mali zbudil, me je mama pač poklicala in v par minutkah sva bili doma in je mali zadovoljno cmokal…
Je seveda težko, ampak niti slučajno neizvedljivo, saj boš videla! Drži se!
Mojca, ti kar pojamraj tule gor. Drugače pa v glavi pritisni na “flegma” gumb. Nimam sicer tvojih izkušenj, si pa predstavljam, da zna biti naporno. ampak na vse skupaj poskušaj gledati s pozitivne plati. Tudi, če otroka 100x premakneš proč od TVja, si bliže temu, ko bo sam poštudiral, da se to ne sme (tudi pri nas je problem TV, pa pralni stroj). In zaprosi za pomoč. Če je očka zaposlen, naj ti pomaga kdo drug. Vzami si čas zase, za počitek. In pogovarjaj se z možem. Zaupaj mu strahove. Pravzaprav nisi sama kriva za preobremenjenost, saj njega praktično ni doma, če sem prav razumela. Dobi si babico, prijateljico, študentko, ki ti bi odpeljala otroka na sprehod, ti pa ta čas izkoristi zase. Dobi si pomoč za pospravljanje,…
Skratka – tudi sebe malo razvajaj in se postavi na pomembno mesto. Vem, da so otroci vedno prvi, ampak nikakor ne smemo pozabiti nase.
Srečno!
Draga MOYCA222, popolnoma te razumem in če ti bo težko, le napiši sem gor par besed, pokliči prijateljico, res poskušaj dobiti pomoč in se strinjam, da raje dobi koga, ki ti bo peljal na sprehod punčko, ti pa bodi z malim… AMPAK: Zakaj pa si se odločila za tako majhno razliko, lepo te prosim??? IN ne rečt, da je bila nesreča. Ne vem no…. Jaz imam razliko pet let, ker mi je bilo prej pač težko. Pa tudi če se komu zdi to veliko… Ampak, prosim, ne obsojam, samo razmišljam, kaj si si predstavljala prej??????
Hej MOYCA!!
Ne bo tako hudo!
Moja prijateljica ima enako razliko v starosti, pa je rekla, da kar gre. Da te je strah, je pa logično. A te prvič ni blo?!?
Tavelik bo dopoldan v jaslih, boš z malo sama doma, popoldan pa možeka 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vpreži!!!
Kar pogumno.
Želim ti veliko mirnih uric!
Tanča