se čutite dolžni skrbeti za svoje starše?
Čutim se dolžnega in veselje mi je. Oba sta danes preko 70!
Imam pa to srečo, zelo aktivna, bistra, da sta že sedaj na listi za dom zelo visoko, se pogovarjamo o tem, vidita željo tudi ob smrti drugega partnerja ali bolezni. Edino oddaljenost ju jezi (mene pa nič) 100km!
In ja, bom pomagal, ampak moji bližnji, otroc&ona so PRVO !!!
No ne kapiram, kaj ima to opraviti z vestjo? Ker nekateri starši (recimo moji) gledajo toliko realno na življenje, da so sami pripravljeni it v dom, ko bi sami več ne zmogli. Ne želijo bit breme nikomur, sploh glede na to, kakšen je dandanašnji tempo življenja. Seveda bom pa pomagala, tako ali drugače in v mejah zmožnosti, ko/če bo potrebno.
To, da so se starši zaradi mene čemu odpovedali, pa je čisto njihova stvar, so se sami odločili me imet. To vsekakor ni razlog, zaradi katerega bi jaz skrbela zanje.
In ja, vidim, da tudi nekateri mlajši gledate na dom za ostarele kot na smrt. Poznam nekaj ljudi, ki so se sami odločili it in tam preživljajo prav lepo starost, grejo tudi še sami naokoli. Če si pa zaradi česarkoli priklenjen na posteljo, je pa dom itak boljša rešitev kot ždenje doma, med 4 stenami, in čakanje, kdaj bo kdo prišel se s tabo ukvarjat.
Jaz se čutim dolžna, oz. sem se (na žalost sta že oba pokojna). Ko sta živela še oba (oba 75) še nista potrebovala pomoči, ker sta en drugemu pomagala, 1x tedensko pa sem prišla jaz in uredila v par urah kar je bilo potrebno. Potem je mama po kapi umrla, oče pa je tudi zbolel in je lahko toliko pri sebi, da je poskrbel za sebe, ostalo sem delala / pomagala jaz in brat. Pri njem sem bila 4-6 krat tedensko in to več kot štiri leta (+ prevozi k zdravnikom, skrb za metanje snega, okolice hiše,…). Lani ga je kap in je moral v dom, ker ni bil več v stanju poskrbeti niti zase.
Danes ga žal ni več med nami, a mi ni žal niti za trenutek, ki sem ga posvetila v zadnjih letih zanj. Vem da je bila prikrajšana moja družina, a oče je bil nezahteven in nekonflikten in smo uživali z njim. Imam zahtevno in preko rednega časa trajajočo službo, res pa je, da imam odraslo hčero.
Tisti pa, ki govorite, da staršev ne boste dali v dom – tedensko sem očetu posvetila 20-30 ur, pri tem, da sem iz službe doma ob 5 uri. Na dopuste sem hodila (je takrat bil brat tam več in obratno ko je bil on na dopustu), vikende pa smo ponavadi bili pri njem, izleti in ostala druženja preko vikenda so večino odpadli. Če bi želela skrbi zanj tudi po zadnji kapi, bi lahko pustila službo in se preselila k njemu. O tem nisem niti razmišljala, ker si ne predstavljam, kako bi živeli z eno plačo.
Lp,d.
če bi starši potebovali preveč moje pomoči, se pravi VSAK dan popoldan par ur je že preveč, bi jih dala v dom..ne predstavljam si ob dveh otrocih, službi, obveznosti otrok in moje delo doma..da bi vsak dan skrbela za svoje starše..pa jih imam rada in se odlično razumemo..se pravi dom je vsekakor opcija pri nas..in ne vem, zakaj je dom tak bav bav..dva strica od moje mame sta bila v domu, in nisem imela nikoli občutka in tudi onadva ne, da bi to bilo nekaj tako groznega..prav odlično sta se tam počutila…
Ne bom sicer komentirala na vprašanje avtorice, si pa ne morem kaj, da ne bi pripomnila, kako lahkotno 30-letniki izjavljajo, da bodo šli rade volje v dom, ko ne bodo mogli več sami in kako lahkotno zdravi in v najboljših letih izjavljajo, kdaj že, da bi že bil čas za možnost evtanazije.[/quote]
Oh ja, pa veš zakaj?
Ker že od mladih nog vem, da me čakajo številne operacije. Ker imam dedno bolezen, od rojstva. Zato o takih stvareh veliko bolj realno razmišljam kot nekateri tule gor. In ne, ne želim biti nikomur v breme. Ja in vesela bi bila evtanazije, raje kot to, kar me čaka.
nikoli si ne bi odpustila da bi recimo ne vem 5 let zapravila (res se sliši kruto), zato, da bom gledala, skrbela 24/7 ostarelega starša in s tem zanemarila svoja otroka, družino..nikoli..
vsak preide v svojo fazo življenja in otrok je samo 1x otrok, in svoja najbolj aktivna leta bom posvetila njim..in bom tam za njiju, ko me bosta potrebovala…
Si pa želiš, če bi ibla ti nepokretna (upam seveda, da ne boš), da tvoji otroci skrbijo doma zate?
Torej nič dopusta, nič oddiha. Samo skrb zate, leta in leta. To si želiš?[/quote]
Ne, tega nisem nikjer trdila in zdaj se pogovarjamo o naših starših, ne o sebi. Bogve, kaj bo čez 30 let, ko bom jaz na tem.
Za svoje starše si preprosto ne želim, da bi morali živeti v takem domu, kot sem ga spoznala. O osebju ne morem reči nič slabega, ampak bivalne razmere so pa katastrofalne.[/quote]
Oprosti, ampak iz tvojega pisanja je razvidno, da tudi tvoje otroke vzgajaš v tem duhu. Torej nabijanje slabe vesti, če bi te dali v dom.
Veš mene skrbi le to, da ne bom imela dovolj denarja za doplačilo za mamin ali pa nekoč svoj dom. Moja mama mi ne nabija slabe vesti in tudi sama pove, da bo šla v dom, če bo tako stanje.
Je pa že več kot 20 let invalidka pa ni še 60 stara.
Zato malce bolj realno gledam na te zadeve.
Seveda, otroci imamo dolžnost poskrbeti za starše, na tak ali drugačen način. Če ne gre drugače, če imamo zelo hudega bolnika, nepokretnega, dementnega, potem je verjetno še najboljše dati očeta ali mater v dom, ali si vsaj pomagati z negovalkami, ki pridejo na dom. .
Veste, lahko vam povem iz prve roke, stvari še zdaleč niso enostavno in skrbeti za težkega bolnika, ki je večinoma v postelji, ali je popolnoma nepokreten ni lahko!
V prvi vrsti moraš biti fizično močan, da si sposoben dviganja, biti moraš psihično močan, da vzdržiš vse slabosti, bruhanje, driske, smrdljiv urin, plenice, menjavanje plenic. Poskrbeti moraš za primerno hrano in odvajanje. Prepoznati moraš tudi bolezenske znake, dati kakšno tableto ipd.
Vsak za to ne more skrbeti. Taka nega lahko traja ne samo več tednov, pač pa tudi več mesecev ali celo let. Velikokrat se zgodi, da prej umre oskrbovalec kot bolnik.
Ne obsojajte ljudi, ki dajo starše v dom. Boste videli, če bo vas doletelo, če boste zmogli nego.
Ljudje danes umirajo leta in leta in skrb lahko traja v nedogled.
Ja, vse tole je zelo res.
Znanka je tako leta in leta skrbela za mamo, zraven pa še za bolnega brata in zapitega očeta in svoje tri otroke. Sedaj je stara 50 in že več let totalno bolna, zgarana, psihično uničena. Pri 40ih je bila zgarana starka. Tudi zdravnik ji je povedal, da se bo uničila in se je res.
Zdaj se počasi skupaj sestavlja.
Skrb za vse to, je njo uničila.
A ste pa kdaj pomislili na pomoč na domu. starejši ljudje so lahko v svojem okolju in nekdo jim pomaga.
Imam staro mamo, ima 97 let . Ja prav ste prebrali. Vsak dan pride k njej socialna oskrbovalka, 2x po 1 uro. Stara mama je še vedno pokretna, vendar ji gospa dela družbo, ji pomaga se okopati, ji umije lase, navije, ji kaj skuha. Res pa je , da delam skrajšan delovni čas, 6 ur na dan, tako da tudi jaz skuham zanjo, ji polikam, grem v trgovino…
to je res super. vse gospe ( izmenjavajo se 4)so zelo prijazne, imajo občutek za stare ljudi…
Mogoče je to tudi ena taka rešitev…
Kaj je bolje?
Da ohraniš službo (ob skrbi za nepokretno osebo seveda ne moreš hodit še v službo) in plačuješ staršu dom. Obenem imaš še čas zase, dopust, oddih. TOrej nisi živčna in psihična razvalina in ko prideš na obisk v dom, si za pogovor. Si dobre volje, kar dobro deluje na bolnega starša.
Ali pa, da se psihčno in fizično uničiš, ko skrbiš za starša. Ostaneš seveda brez službe, brez denarja. In si ves živčen, zgaran, počasi že bolan in posledično siten in ne ravno priejtna družba za straša?
Razen, če kdo misli, da je oskrba takega človeka tako enostavnoa, da to mimogrede narediš, da z lahkotko hodiš še v službo. Ker kaj pa tistih nekaj ur, bo že počakal, a ne?
Jaz mislim, da je prva oseba veliko naredila pa vseeno ni sebe uničila.
Ne, tega nisem nikjer trdila in zdaj se pogovarjamo o naših starših, ne o sebi. Bogve, kaj bo čez 30 let, ko bom jaz na tem.
Za svoje starše si preprosto ne želim, da bi morali živeti v takem domu, kot sem ga spoznala. O osebju ne morem reči nič slabega, ampak bivalne razmere so pa katastrofalne.[/quote]
Oprosti, ampak iz tvojega pisanja je razvidno, da tudi tvoje otroke vzgajaš v tem duhu. Torej nabijanje slabe vesti, če bi te dali v dom.
Veš mene skrbi le to, da ne bom imela dovolj denarja za doplačilo za mamin ali pa nekoč svoj dom. Moja mama mi ne nabija slabe vesti in tudi sama pove, da bo šla v dom, če bo tako stanje.
Je pa že več kot 20 let invalidka pa ni še 60 stara.
Zato malce bolj realno gledam na te zadeve.[/quote]
Ne podtikaj mi svojih travm in predsodkov. Moji otroci so že tako veliki, da počasi razmišljajo o nadaljevanju življenja in jaz jih spodbujam, da gredo v tujino – imam tudi že izdelan finančni načrt za to, da odidejo iz te gnile države.
Niti slučajno jim ne nabijam nobenega občutka – ne vem, a si mogoče muha na steni v mojem stanovanju, da to veš? Nikoli se sploh ne pogovarjamo o tem, ne o tem, kaj mogoče čaka moje starše, ker to res ni njihova stvar. Jaz pa še sama zase ne razmišljam, kaj šele, da bi se o tem pri svojih letih, ko imam itak še 20 let do penzije, pogovarjal s komerkoli, kaj šele z najstniki.
Prav razjezila si me. Omejeno ženšče si. Zelo. In očitno zelo obremenjena z nečim, ker sicer iz mojega pisanja tega, da jaz otroke vzgajam v nekih slabih občutkih, ne bi mogla prebrati. Vzgajam jih, da razmišljajo čim širše in gledajo izza svojih plank, da se morajo osamosvojiti in da ne bomo večno bivali pod eno streho, kot je to sicer kar pogosto pri nas (tudi mi živimo daleč od mojih staršev).
Si mislim ja, kakšna je vzgoja ženske, ki hodi na mon in zmerja neznanke z žaljivkami. Verjamem, da so tako vzgojeni kot ti tu gor pišeš.[/quote]
Sklepaš lahko samo po sebi – to, kar sem pa jaz napisala, je pa čista resnica. Omejeno ženšče si, kar je razvidno iz tvojega pisanja.
Pa očitno tudi muha na zidu, da me tako dobro poznaš.
Si mislim ja, kakšna je vzgoja ženske, ki hodi na mon in zmerja neznanke z žaljivkami. Verjamem, da so tako vzgojeni kot ti tu gor pišeš.[/quote]
Sklepaš lahko samo po sebi – to, kar sem pa jaz napisala, je pa čista resnica. Omejeno ženšče si, kar je razvidno iz tvojega pisanja.
Pa očitno tudi muha na zidu, da me tako dobro poznaš.[/quote]
Zaključujem debato s tabo. Ne bom se spuščala na tvoj nivo. Žaljenje naj ostane tvoja domena. Lepo bodi.
Si mislim ja, kakšna je vzgoja ženske, ki hodi na mon in zmerja neznanke z žaljivkami. Verjamem, da so tako vzgojeni kot ti tu gor pišeš.[/quote]
Sklepaš lahko samo po sebi – to, kar sem pa jaz napisala, je pa čista resnica. Omejeno ženšče si, kar je razvidno iz tvojega pisanja.
Pa očitno tudi muha na zidu, da me tako dobro poznaš.[/quote]
Ti si si že na začetku namislila, da jaz nočem v dom, pa sem ti lepo napisala, da se ne pogovarjamo o meni, ampak o naših starših. Pa očitno ne štekaš, ampak furaš svoje naprej, kot da ne bi nič slišala. Zato si omejena. Ker si nekaj namisliš v svoji zblojeni domišljiji in to furaš dalje kot tank. Bogi tvoji otroci, če si tudi do njih taka, da morajo plesat, kot se ti naprdneš, ne glede na vse. Po tvojem pisanju sklepam, da je tako, ker sploh ne razumeš napisanega – ker ti pač veš. Verjetno tudi tvoja okolica kar precej trpi zaradi tega, ker si kot buldožer. Sploh ne poslušaš, samo misliš si svoje in tako tudi delaš. Ubogi.