se čutite dolžni skrbeti za svoje starše?
Pomagali so mi VEDNO ko sem to potrebovala. Vedno. Pomagali, ne odnašali rit. Je velika razlika. In ja, tudi jaz bom njim. To ni zame dolžnost ampak nekaj normalnega. Ne odnašali rit ampak pomagala. Kaj mislim po odnašat rit? Kot smo že brali na tem forumu kdaj, recimo da starši ostarijo in se obesijo na svoje otroke in juh nonstop morijo in potem morajo odrasli otroci tam viset cele dneve in jih animirat dobesedno. Da kličejo da moraš TAKOJ pridet odstranit klopa iz mačka, da moraš pridet takoj obesit zavese ali prinesti liter soka iz trgovine. To ne mislim počet. Mislim pa pomagat, KOLIKOR BOM LAHKO. Toliko da vseeno ohranim svojo družino in da živimo normalno družinsko življenje in ne da moji starši okupirajo mene celo. Dementno osebo mi je prav žal ampak ne morem imeti v stanovanju. Pa mi lahko prepiše tri hiše, ne samo eno, ko jo vseeno ne morem imet. Nimam ne časa ne živcev za kaj takega. In tega ne privoščim svojim otrokom. Jebiga tako je. Seveda bi pa pogosto obiskovala v domu, to pa bi definitivno šli vsi, tudi otroci. Ne mislim še žrtvovat ker nimam te potrebe in tega kompleksa, mislim pa pomagat. Kdor misli obsojat naj pa prvo sebe pogleda. Če kdo pričakuje aplavz ker je spustil vse iz rok in 10 let samo negoval starše cele dneve ga pa od mene ne bo dobil. Njegovo življenje – njegovi starši – njegova odločitev. Ploska naj si pa vsak sam in tudi vsak sam izbira kaj bo storil in kaj ne.
vsak normalen, odgovoren starš, ki je dobro vzgojil svoje otroke bo sam, (dokler je še kolikor toliko pri sebi,) zavrnil pretirano pomoč svojih otrok, sploh če zaradi tega trpi njegova družina in otroci..vse ostalo je pa nabijanje slabe vesti, smiljenje samim sebi, neprivoščljivost…s strani starša..
Takole bom rekel. Kot pri vsaki stvari se tudi tukaj ne more kar posploševat ampak če imaš tako dobre in skrbne starše kot jih imam jaz in da imaš v sebi vsaj kanček sočutja, morale in hvaležnosti potem je odgovor vsekakor da.
Pa to seveda ne pomeni da morajo bit do zadnje ure življenja doma pa četudi imajo naprimer težko demenco ali pa so nepokretni. Ampak to pomeni da jim ne glede na to ali so doma ali pa domu za ostarele, namenjaš kar se da veliko časa, da jih obiskuješ vsak dan in predvsem da jih ne siliš v dom proti njihovi lastni volji razen če je njihova bolezen tako huda da je to potrebno.
Seveda je pa treba razumet tudi takšne ki niso imeli te sreče v življenju da bi bili njihovi starši skrbni in ljubeči. Da so jih recimo tepli, zlorabljali, jih tako ali drugače zanemarjali, alkohol itd..,no za takšne starše najbrž res ne čutiš kakšne posebne dolžnosti da bi skrbel zanje. In tudi odpuščanje je nemalokrat nemogoče če ti slab starš zada trajne rane. Takko da takšni ljudje so seveda izuzeti.
Ampak za nas ki pa imamo enkratne starše ki bi za nas dali dušo in srce, pa mislim da je najmanj kar lahko storimo v zahvalo to da zanje skrbimo ter se jim posvečamo do zadnjega dne.
Lahko je o tem razmišljati, dokler nisi v tej situaciji. Imam svojo družino, bili smo samostojni, ko so starši potrebovali, smo jim pomagali. Potem je mamo trikrat kap.
A veste kaj to pomeni? Oskrba, nega vse dni v tednu, na 3-4 ure, če je popolnoma nepokretna tudi ponoči. Ni ne dopusta, niti izletov ni. Še v daljši šoping je težko. Da ne govorim o tem, da dobiš recimo uro pri zdravniku, ko bi moral lih mamo rihtat.
Naučit se je treba, kako negovati, kako oskrbeti rane, ranice, previjanje, kako preprečiti preležanine, kaj in kako lahko je. Hrana primerna takemu bolniku. Umivanje, striženje las, nohtov, umivanje zob…
To vse je enemu lahko, drugemu bo pa zelo težko. Če imaš slab želodec potrebuješ kar nekaj časa, da se navadiš in se ti ne dvigne pri vsaki pokakani plenici. SPloh, če oseba leži v postelji… Kje so še drugi izločki…
Če sta vsaj dva, še gre. Dokler je bil oče, ajde… Potem sem ostala sama. In ja, če mi kdo začne pametovat, da za starše pa ja MORAŠ poskrbet, bi ga z veseljem najprej po gobcu, potem bi mu pa ponudila enosmesečno delo pri meni. Ker ob vsej skrbi za mamo, so tukaj še otroci, mož…
Mi smo rešili tako, da sem najela negovalke. Sicer bi bila jaz že v Polju… In kljub temu si še vedno zelo omejen kar se mobilnosti, dopustov itd. tiče.
Kdor misli, da je vse to lahko, se močno, močno moti. Zato jaz nobenega ne obosjam, ki da starše v dom.
nisem bral vseh odgovorov….
ste razmišlali o tem koliko stanejo domovi za ostarele, marsikdo od nas si tega sploh ne more privoščit, čeprav bi si zelo želel, da imajo naši starši 24 urno varstvo in nego. nepremičnina, ki jo imajo v lasti pa ne zadošča za oba starša za več let bivanja v domu….
ste razmišlaji o tem, da si mogoče doma za ostarele sploh ne bomo mogli privoščiti, mislite da bo kdo skrbel za nas…država ne, otroci ne…našparano itak ne bomo imeli dovolj….torej kje bomo…
naši starši, stari starši so jo še dobro odnesli, mi bomo imeli precej slabšo situacijo….upam da se motim vendar nič bolje ne kaže.
Ne bom sicer komentirala na vprašanje avtorice, si pa ne morem kaj, da ne bi pripomnila, kako lahkotno 30-letniki izjavljajo, da bodo šli rade volje v dom, ko ne bodo mogli več sami in kako lahkotno zdravi in v najboljših letih izjavljajo, kdaj že, da bi že bil čas za možnost evtanazije.[/quote]
Eh ja, tudi moja babica je celo življenje ponavljala, da ona pa na starost ne bo nikomur v breme in da bo šla kar v dom….no, vse, dokler res ni bilo na tem, da bi morala iti, potem je bil pa hudič.
Tako, da 30-letnice, smešne ste s temi svojimi izjavami.
Skrbim za svojo mamo že 5 let, toliko časa sem tudi brez službe. Ima visoka leta in številne bolezni in starostne težave. Demence nima, je pokretna, čeprav bolj slabo, a poskrbi za večino svojih osebnih potreb. Nikoli ni želela iti v dom. V tem jo razumem in podpiram, saj bi tam v prvem mesecu umrla. Vajena je svojega doma in narave okoli svoje hiše. Kljub vsemu sem pri njej večkrat tedensko, pospravim, poskrbim za stvari, za katere ona težko ali ne more. Veliko delam tudi okoli hiše, skrbim za plačilo položnic in druge uradne zadeve, jo vozim k zdravniku itd.. Kam daleč od doma ali na dopust ravno ne hodim veliko. Tako pač je. Moji otroci so že odrasli (normalno, niso v plenicah kot piše gor ena 30. letnica) in me bolj malo rabijo. Čeprav je velikokrat hudo skrbeti zanjo, čutim, da je to tisto, kar hočem in moram narediti zanjo. Imeti mamo je neprecenljiva vrednost. To vedo samo tisti, ki imajo razčiščene pojme o svojem obstoju in življenju.
Ne bom sicer komentirala na vprašanje avtorice, si pa ne morem kaj, da ne bi pripomnila, kako lahkotno 30-letniki izjavljajo, da bodo šli rade volje v dom, ko ne bodo mogli več sami in kako lahkotno zdravi in v najboljših letih izjavljajo, kdaj že, da bi že bil čas za možnost evtanazije.[/quote]
Eh ja, tudi moja babica je celo življenje ponavljala, da ona pa na starost ne bo nikomur v breme in da bo šla kar v dom….no, vse, dokler res ni bilo na tem, da bi morala iti, potem je bil pa hudič.
Tako, da 30-letnice, smešne ste s temi svojimi izjavami.[/quote]
No ja, če samo govoriš nekaj, dejansko pa tega ne misliš, je eno. Drugo pa je, če se tega zavedaš in se zavestno pripravljaš na to, da boš nekoč pač tak, da ne boš mogel več skrbeti zase, tvoji otroci pa tudi ne morejo biti tebi stalno na razpolago. Če doma ne jemlješ kot nekaj groznega (večina starejših, pa tudi mladih žal ga), pač pa ga sprejmeš, mnenja pač ne spremeniš kar tako. Ja, seveda ni enostavno, ampak zato pa je dobro, da greš v dom prej (če je seveda možno in si to lahko privoščiš), ko si še lahko dovolj aktiven. Marsikje v tujini to ni nič posebnega – starostniki se med sabo veliko družijo – v bistvu živijo v stanovanjskih skupnostih in jim je čisto lepo. Ni vse tako, da se gre v dom samo umret. Samo slovenska mentaliteta je žal še vedno takšna, žal.
Popolnoma normalno mi je poskrbeti za starše, imam jih rada, oni so dobro skrbeli zame in mi pomagali. Nekako jim pomagam ob večjih delih (štihanje, čuvanje hiše, živali in rastlin ko so na morju,…).
Sedaj pa se je situacija v trenutku obrnila in sta postala strašno nemočna/bolna na enkrat, čeprav še v penziji nista. Trenutno sta na bolniški že 4. mesec in me dejansko rabita za vse – kuho, trgovino, spremstvo,… Ker gre še za 50 km oddaljenosti in sem sama z 2 otrokoma so me ti 4. meseci dotolkli do konca. Pojma nimam zakaj se počutim tako dolžno pomgati (ker je vedno bilo tako in naj bo še naprej npr. piknik za prvi maj, posajen urejen vrt, spomladansko beljenje,…). Stanje bo dolgotrajno oz. se verjetno ne bo šlo v smeri samostojne starosti, ampak se bo še slabšalo in bo verjetna predčasna upokojitev. Nekako nisem bila pri 30ih pirpravljena na kaj takšnega niti starša med 50-60 letom ne. Vsi smo imeli nekako v mislih, da bo tako intenzivno čez 15 -20 let, kakšnih 5 let z mano in oskrbovalko, potem pa dom. Sedaj pa kaj naj pri 53 dam starše v dom, ker ne morejo več hoditi in verjetno brez bergel ne bodo nikoli več? Tukaj me strašno baše občutek dolžnosti, njiju pa psiha, ker nočeta biti v breme, niti iti v dom, jaz in občasna pomoč gospe pa je že v 4 mesecih pustila posledice na mojih otrokih (padec uspeha, 1 ali 2 laži, zmanjšanje družabnega življenja, ker ju pogosto popoldne vzamem k staršem, namesto da gresta na rojstni dan ali v kino- nekako se mi ne zdi, da bi bila10 letnika vsak dan po moji službi od 15-20 sama doma, vikende smo itak pri starših). Imate mogoče nasvet? Saj se pogovarjamo, ampak rešitve, ki bi bila finančno, časovno in komoditetno ustrezna ne najdemo.
Predvidevam, da si edinka. Ni ti lepo, sploh, ko se je tako hitro obrnilo.
Edina rešitev, ki mi pade na misel, je, da starša prodata ali oddata hišo in se preselita v manjše stanovanje bližje tebi. Tega seveda ne bosta hotela narediti (poznano)…..lahko rečem, da se mi smiliš….in vem kaj govorim. Sama sem zaradi podobne situacije uničila odnos s svojimi otroki. Tega kasneje ni mogoče več popraviti…..
Starši, ki so slabo skrbeli za svoje otroke, ponavadi ne želijo v dom. Tam ne morejo nikogar maltretirati in tudi ko jamrajo in tarnajo nikomur ni mar za to. Oni enostavno potrebujejo vir energije in priklapljajo se lahko le na lastne otroke. Vzbujajo jim občutek krivde da so sploh na tem svetu. Takšne je treba odklopiti ne glede na to kje so.
Ne gre za to, kaj se je dogajalo med vami. Bolj bistveno je, da boš ti sam težko živel s tolikšno zamero. Oz. jo boš oživljal, dokler boš dihal – če zadošča že minimalen impulz (kot je ta tema).
Razčisti in zapri to poglavje preteklosti. Potem boš začel živeti danes, za danes.
[/quote]
Jaz živim super, mi nič ne manjka. Moteče dele sem zrediral iz življenja. Sem že davno zaprl to poglavje, odpikal sem oba in nočem imeti nič več z njima. Uživam zdaj, ko je še en problem manj v življenju.