Še pomnite tovariši III
Prvega marca 1945 je bila slovenska NOV in POS ukinjena. Preimenovana je bila v jugoslovansko armado (JA). Jugoslovanski vrhovni štab je postal generalštab, glavni štab NOV in POS pa glavni štab JA za Slovenijo. Najpomembnejše partizanske enote, 7. in 9. korpus, so spadale v 4. operativno cono JA. Glavni štab JA za Slovenijo je zatem počasi odmrl. Dne 2. marca 1945 je generalštab JA izdal ukaz o organiziranju 4. armade in vključitvi slovenskega 7. korpusa v njeno sestavo, s čimer ga je povsem izločil iz pristojnosti glavnega štaba JA za Slovenijo.
V začetku maja 1945 je 4. armada prihajala v Slovenijo, obenem pa so ji že podrejali slovenske enote. Tudi operativni del slovenskega glavnega štaba JA je odšel v štab 4. armade. Bolj ko se je JA približevala Sloveniji, bolj se je krčila preostala samostojnost enot slovenska NOV. S tem, ko je ožji del njenega štaba z Dušanom Kvedrom na čelu moral prevzeti poveljstvo Trsta, je bil glavni štab JA za Slovenijo dejansko ukinjen. Jugoslovanski generalštab ga je razpustil že 8. maja 1945 (uradno šele 31. maja 1945). Slovenska vojska je bila s tem dokončno razpuščena. V Sloveniji je nekaj časa po vojni ostal edinole KNOJ.
Najdlje so svojo samostojnost ohranile slovenske enote na Koroškem. V jugoslovanskem zgodovinopisju so njihovi zadnji boji prikazani kot “zmaga” enot JA in ne slovenskih partizanov. Pri tem je bilo popolnoma zamolčano, kako so se prav tedaj pomembni deli jugoslovanske 3. armade več dni pripravljali na parado v Mariboru, namesto da bi odšli v boje na Koroško, kjer so se bojevale slovenske brigade. Nasploh so pri osvoboditvi Slovenije v glavnem sodelovale slovenske partizanske enote. V 4. armadi JA, so glavno vlogo pri osvobajanju slovenskih krajev, še zlasti obale in Trsta imele slovenske Prekomorske brigade, zraven njih pa še slovenski 9. korpus. Zasluge za osvoboditev so bile v povojni zgodovini predstavljene kot uspeh Jugoslovanske armade in ne slovenskih partizanov, čeprav so slovenske enote nosile največje breme bojev.
Takoj po umiku Nemcev je na slovenska tla prišlo več enot JA. Ukinjene so bile nekatere slovenske brigade in enote partizanske vojske. Slovenski oficirji in vojaki pa so čakali na nadaljne ukaze. Ozemlje Slovenije je spadalo pod jugoslovansko 4. armadno območje s sedežem v Ljubljani. Njen poveljnik je postal Peko Dapčević, za njim pa Danilo Lekić. Jugoslovanska 4. armada pa je bila pod poveljstvom generalnega poročnika Petra Drapšina, generalnega majorja Pavla Jakšića in polkovnika Boška Šiljegovića; mornarske čete pod poveljstvom polkovnika Dragiše Ivanovića.
S prihodom 4. armade v Slovenijo se je začela prava morija slovenskega naroda, saj so Slovenci začeli natihoma izginjati. Samo na ozemlju Primorske, bližnje Furlanije in Istre je izginilo nad sto tisoč Slovencev. Srbska 4. armada jih je pomorila na tisoče in jih pometala v brezna, v tako imenovane » fojbe ». Ker je večina njih imela italijansko državljanstvo, se danes govori, da so v teh breznih zgolj talijani. Tudi povelje za umik iz Trsta in Gorice, kasneje pa še s Koroške in Celovca, je prišlo z vrha JA, potem, ko so bile slovenske brigade že razformirane in brez slovenskih poveljnikov. Na ta način je bila dokončno izdana točka OF, ki je govorila o Zedinjeni Sloveniji in priključitvi Primorske k matični domovini. S tem je bil izdan tudi boj številnih slovenskih partizanov, ki so v NOV sodelovali iz domoljubnih nagibov in ne z revolucionarnimi težnjami. Takšnih pa je bila velika večina!
Na najvišjih poveljniških in komisarskih položajih v enotah jugoslovanske armade ni bilo niti enega Slovenca. Kot posledica tega je bilo veliko čustvenih izbruhov in precejšne število demobilizirancev. Mnogi Slovenci, ki niso dosegli svojih častniških ambicij, so razočarani odhajali v pokoj in tudi izstopali iz KPS (KPJ). Iz časa vojne so obstajale cele skupine slovenskih oficirjev in vojakov, ki jih jugoslovanska vojska nenadoma “ni več potrebovala”. Sprva so pijančevali iz veselja nad zmago, potem pa še bolj zaradi razočaranja nad vsem, kar jim je zmaga prinesla.
Takoj po vojni je bila slovenska bila 14. divizija prestavljena v Vojvodino, vse do konca leta 1945. Naslednje leto so jo spremenili v srbsko enoto. Srbski oficirji so se pogosto obnašali, kot da samo oni nekaj veljajo in da imajo zaradi tega pravico omalovaževati slovenske oficirje, podoficirje in borce. Številni slovenski oficirji so morali iz Slovenije. Mnoge so poslali na Kosovo, kjer so še potekali manjši boji.
