Se samo meni to dogaja?
Ne Tanja ne dogaja se samo tebi, to se dogaja marsikje. Samo ti si toliko pogumna, da to poveš, nekatere pa si tega ne upajo ali pa preprosto nočejo.
Včasih pogledam tudi drug forum in ko vidiš opise deklet na tem forumu jih je kar 3/4 presrečnih in to z možmi ki jih kar nosijo po rokah in obožujejo Zame osebno je to “osladno”. Ne rečem da niso vsi dobri ampak take osladnosti pa ne maram.
Moj mož ni slab človek, res ne. Ima svoje dobre in slabe strani tako kot jaz. Na začetku najine skupne poti je prihajalo do hudih razprtij in včasih sva bila tiho tudi po cel teden. Ko se je rodila hčerka pa se je šele začela tista “prava” šola življenja. Šele takrat vidiš koliko trden je zakon. Neprespane noči, otroški jok, bolezni…. vse to lahko zakon začne razjedati ali pa ga utrdi. Treba je znati stopiti skupaj in si pomagati. Saj to smo si tudi obljubili kajne. V dobrem in slabem. Ponavadi možje slišijo samo tisto “v dobrem”, ostalo pa preslišijo.
Od rojstva hčerke sva oba postala veliko bolj zrela. Oba sva se spremenila in poskušava si pomagati kolikor lahko. O tudi slabi dnevi pridejo, ampak tudi to je sestavni del življenja.
O tem kako moški prenašajo že en navaden prehlad pa raje kdaj drugič….
Tanja,
marsikomu se to dogaja, ampak ker je videz vse, skriva. Taki tudi ne verjamejo, da so lahko odnosi med partnerjema lahko drugacni in jih imajo za pocukrane. Morda. Res je tudi, da imamo nek obrambni mehanizem in vse slabe trenutke hitro pozabimo. Tudi midva sva imela vzpone in padce, oba sva ze razmisljala o locitvi – potem sva se pa vsedla, se spucala, kricala en na drugega, malo jokala, izsiljevala in na koncu ugotovila da kljub vsemu ni tako hudo, imava le pomanjkljivo komunikacijo. Njegova navada da vse tisci v sebi tudi ni pripomogla k boljsemu razumevanju. Postavila sva si pravila, npr. jaz dvakrat premislim predno kaj bleknem in on pove takoj (ne cez dva tedna) kaj ga muci. Kot so ti dekleta povedala, oba sta partnerja v istem zosu – ce ne bos jasna pri izrazanju svojih zelja, bo ostalo samo pri zeljah. Ne verjamem da je tvoj moz hudoben, je le toliko egoisticen. Pri tem pa imas levji delez sama. Naucila si ga, da tvoje bolezni niso nic hudega – ce bi se res takooooo slabo pocutila kot trdis ne bi kuhala, previjala otroka, itd. Torej ti nic ni, samo simuliras. Zakaj bi se torej spremenil, ce mu ni treba. Malo zagodrnja in ti vsa skrusena umikas vse motnje. A ni to fajn. Če zelis da sodeluje vec v druzinskem zivljenju, mu to omogoci. Pritozevanje in jok ne bosta obrodila sadov. Ampak najprej pri sebi razcisti, kaj bi sploh rada – ne cesa noces, ampak kaj hoces. Kaj zelis da se spremeni, in te zelje jasno predstavi. Ne da zelis da se vec ukvarja z otrokom. Daj konkreten predlog, npr. vsak dan eno uro skrbi zanj, ti pa se takrat umakni, to naj bo njuna ura – lahko se z ljubezenskim romanom namakas v banji. Zelim ti vso sreco.
Ja, kar nekaj odgovorov je nanizanih zgoraj, ki so me pripravili do tega, da pišem še enkrat. Mislim, da po 16 letih prakse tudi sama ne brcam ravno v prazno, kar se izkušenj iz partnerstva tiče.
Nikakor se namreč ne strinjam, da je “Kar se Janezka nauči v prvih letih zakona, to Janezek zna, dela in sprejema” res. Ne. Zakon ni program na pralnem stroju, ki se ga naučiš uporabljati in ga potem “goniš” 25 let oziroma dokler ne crkne. Zakon je nekaj živega in se razvija iz dneva v dan. Če pogledamo naše odnose na začetku in kasneje, so se v marsičem spremenili. Če sta oba partnerja normalni osebni, ponavadi na bolje, sicer pa (res, da v veliko primerih) na slabše. Življenje s partnerjem pomeni vsakdanje prilagajanje en drugemu in omogočanje obema, da v skupnosti iz vsega skupaj potegneta najbolje. Zdaj jih bom od kod dobila po buči, da promoviram idealen zakon in svojega proglašam za takega. Ni res. Nimam idealnega zakona in idealnega moža, imam pa najboljši približek vsega skupaj. Pa sem zaradi “živega” zakona povsem realna in vem, da gre zakon lahko narazen in mora razpasti, če se partnerja v njem ne ujameta. Tudi midva sva o tem že govorila. Včasih se v konfliktih zaplezaš tako daleč, da je edina normalna pot ta, da se pogovoriš, ali si sploh pripravljen na rešitev ali ne gre več nikamor. Danes ločitev ni več sramotna, kot je bila v času naših staršev in prav je, da se vsak zaveda, da ima to možnost – tako on kot njegov partner. S tem ne mislim, da se moramo ob vsakem najmanjšem crashu kar ločiti ali kar naprej “mahati” z ločitvijo, le odpreti si moramo oči, da so vse situacije rešljive, ene bolj optimalno, druge manj. Pa naj povem tudi, da so tudi pri nas (kot v primeru pocukranega zakona)kar naprej na sporedu večja in manjša pogajanja, da mož, kljub temu, da v službi velja za dokaj neizprosnega, priznava, da nobena pogajanja niso tako mučna in težka, kot tista z mano, da se je (pred kratkim) zgodilo tudi to, da sem nad največjimi 3 (mož in ta velika 2 sinova) zaradi izigravanja mene – kot njihove služkinje ponorela do te mere, da sem jim z mize odnesla kosilo in jim napovedala, da jim pod takimi pogoji tud enega jajca ne skuham več, kaj šele, da bi oprala kakšno cunjo. Polita trojka se je potem sama zmenila kje so njihovi kiksi in poiskala rešitve.
Pa zaradi tega ne ugotavljam, da imam slabega moža. Nikakor. Najboljši je. V zakonu mi je povsem enakovreden partner. Zagovarja svoje interese in upošteva moje, če jih le pozna. Težava v partnerstvih vse prevečkrat nastane takrat, ko tiho kuhamo zamero in napak partnerju ne povemo. On sam teh napak ne vidi. Njemu ustreza tako kot je in če mu napak in težav ne pokažemo, sploh ne ve, da je potrebno kaj reševati. Nerešljiv je položaj šele takrat, ko mu vse skupaj povemo, pa ni pripravljen na reševanje. Pa to ne velja le za moške, tudi za ženske. Kako bo recimo žena vedela, da mož dobiva pikce, ker vsakodnevno zamuja, če ji tega ne pove. Ja, v partnerstvu se moramo predvsem POGOVARJATI. Ko zamre pogovor, zamre tudi zakon.
Pa kot pravi Tanja “Zavedam se, da se bom morala zelo, zelo potrudit, da bom spravila najin odnos na vsaj približno stare tire, čeprav se mi zdi kar neumno – kot da bi bila samo jaz za vse kriva.” Sama sebi si dolžna urediti življenje. Če si prepričana, da bi rada nadaljevala življenje z možem, se potrudi in uredi zadevo. Ja, je trapasto, da se počutiš kot žrtev v vsej zadevi, konec koncev pa moraš “reševanje” sprožiti sama. Si žrtev, ja, ampak si tudi sokrivec za vse skupaj. Če ne bi dopustila vsega skupaj, do tega ne bi prišlo. In veš, veliko lažje je pomagati ženski, ki si je pripravljena pomagati, pa je ta trenutek v slepi ulici in ne ve kako naprej, kot taki, ki samo jamra (ker ji tako paše?), ničesar pa ni pripravljena storiti za to, da se bo karkoli spremenilo. S tem ne mislim, da pašeš med te zadnje. Hočem ti povedati le, da tem zadnjim ne dajem kakšne pravice za jamranje, saj je to le njihov način življenja. Na žalost poznam nekaj takih, ki z užitkom “služijo možu”, potem pa jamrajo, kakšne reve so.
Ma še bi lahko pisala, pa sem se med pisanjem malo “ohladila”. Ja, če pogledam celoto, paše moj zakon med osladne. Če pa gledam na vse skupaj kot sestavljanko posameznih ur, ki jih preživiva skupaj, pa bi ga lahko označila tudi povsem drugače. Normalen zakon ima tako vzpone kot padce, sami pa moramo presoditi kaj od vsega skupaj nam predstavlja večjo težo v celotni podobi. Pa če si sposodim Tinkaro: “Ločila se ne bi, ubila pa vsak dan sproti!” :))))
LPM
Tinkara: Najin “prešuštni” dan počasi postaja zgodovinski :))) – že zaradi izjave
se strinjam z Matejinim razmišlanjem … ko sva midva začela živet skupaj je bil moj precej drugačen kot je danes … oba sva se precej spremenila … na bolje … on je bil pri 27-tih totalno nedorasel družinskemu življenju … ampak sva se zmenila lepo postopno vse … ni se spremenilo čez noč … po sedmih letih pa je že vse čist drugače 🙂
sreča je bila ta da je bil on odprt za pozitivne spremembe 🙂 … to je pač pomenilo da bo veliko več časa in energije vlagal v naš dom in življenja 🙂
če se tvoj mož ne želi spremeniti se ne bo … če pa verjame v vašo družino … v to da lahko skupaj živite tko da bo vsem lepo … pa imata še šanse … ključnega pomena je … a si sploh želi?
jaz na tvojem mestu nebi poslušala mnenj v stilu nisi edina več nas je bla bla … očitno ti v zakonu kakršnem si ni lepo … zato te tudi nešteto družin z istim problemom nebo potolažilo … boš morala pač narest nekako tako … da boš bol srečna ti … in vsi vi… se pa strinjam da boš verjetno kar sama morala vlečt tale voz kako in na kakšen način zadevo speljat 🙂
B.
Velko, veliko resničnega in dobrega ste napisale punce.
V razmislek, kdo smo (pretežno) tiste, ki sodelujemo na forumu? Imam občutek, da take, ki imamo srečo, da smo pogruntale, da obstaja računalnik. Veliko jih komunicira s forumskimi znankami iz službe, to pomeni, da so v boljših službah, tiste, ki to počenemo od doma, imamo nekaj, česar marsikatera nima doma. Torej, sklepam, da je struktura obiskovalk glede na siceršnjo žensko populacijo “nadpovprečna”. Me, ki se oglašamo, se oglašamo zato, ker razmišljamo o stvareh in imamo kaj povedat, svetovat, se pohecat,… Zato morda tudi v življenju REŠUJEMO probleme in se zato včasih zdimo pocukrane.
Zaradi vsega naštetega (malo je pa tudi faktor olepševanja), mislim, da ne nudimo pravega prereza slovenskih družin.
Tanja, ti pa tudi rešuješ svoje probleme, ker si jih uvidela in ker o njih razmišljaš in ker si na dobri poti, da stopiš iz vloge žrtve.
In še ena reč (pri kateri se tudi sama zalotim), ko smo utrujene in bolne in temu primerno mizerno izgledamo, in pričakujemo, da bodo drugi do nas obzirni in ljubeči (pa jim morda tega ne damo vedet dovolj eksplicitno), jim morda nehote vzbujamo slabo vest, pa potem odreagirajo kontra in so neprijazni in obrambni? Ne vem, zgolj zdi se mi, da je tako.