Se samo meni to dogaja?
Ko včasih berem ali poslušam kakšne intervjuje, na katere odgovarjajo moški v zvezi z družinskim življenjem in otroci, jih toliko govori, kako krasno življenje imajo, kako lepo jim je v vlogi očeta njihovim (malih) nadobudnežev. Sicer da se pojavijo tudi nesporazumi med partnerjema in da je vloga očeta oz. starša zahtevna, pa vendar se vse stvari dajo »poštimati« s pogovorom, otroci pa so vseeno v veselje. Tudi na forumu vas je toliko, ki pravite, kako krasne moške imate ob sebi, da se razumete, da vam pomagajo, da pomagajo pri skrbi in vzgoji otrok. Ne vem, ampak trenutno sem v taki situaciji, da razmišljam, da samo jaz nimam takšnega moža oz. da sem se poročila s takšnim moškim, ki namesto fizičnega nasilja uporabljajo psihičnega. Do lanskega leta sva imela, bi rekla, kar povprečen zakon – svetle in temne trenutke. Ko sem lani po dveh letih truda zanosila, pa so se začele stvari slabšati in to kljub temu, da sva si otroka oba želela in za povrhu sva imela za sabo izkušnje z umetnimi oploditvami (na koncu pa je prišlo do spontane zanositve). Ne, nisem ženska, ki bi vsak dan potrebovala ve vem kakšno čustveno pozornost, vendar pa sem od moža v času nosečnosti bila deležna le malo topline, ne glede na to, da sem mu velikokrat povedala, da je dovolj le objem. Ko sem se s tem pač sprijaznila, me je prizadela druga situacija. Otrok, danes star malo manj kot enajst mesecev, mu gre na živce, če malo dalj joka, če je kakšen dan malo bolj siten, ne da se mu ukvarjati z njim več kot kakšno uro na dan; na živce mu gre, ker ne more v miru pojesti, ker ne more prebrati časopisa (pa čeprav oboje največkrat lahko naredi); na živce mu gre, ker ga mora imeti vseskozi »na očeh« (kadar je z njim malo dalj časa, npr. med vikendi). Vse to me je tako razočaralo, da se samo še prepirava, ko mu jaz pripovedujem, da pač otrok potrebuje trenutno vso pozornost (on pa samo odgovori, da se spremenil pač ne bo in da prej ni mogel vedeti, kaj pomeni imeti otroka). Res sem tako razočarana, potrta in jezna obenem, da sva se drug od drugega že povsem odtujila. Vodo na mlin pa je še dolil v nedeljo, ko sem zbolela (celo dopoldne sem bruhala) in bila potem čez dan čisto brez moči. Ko sem se zjutraj še lotila pripravljati juho, mi je rekel, da naj grem ležat, da jo bo že on skuhal. In res sem šla ležat na sedežno, sinko pa se je plazil od njega od mene in bil dobre volje, vse dokler ni šel spat. Ravno, ko se je mož spravil h kosilu, se je zbudil, in situacija se je ponovila: »nimam miru, da bi pojedel«. Jaz sem bila resnično tako slaba, da sem bila komaj pokonci. Ko je mož začel »bruhati« vso svojo jezo ven, sem vstala, da bi malemu dala jesti. Ker je pojedel zelo malo (zadnje čase sploh noče jesti drugega kot mleko, mlečne izdelke in sadje), mu je šlo še to na živce. Nisem imela moči, da bi se prerekala, tudi jezna nisem mogla biti, bilo mi je pa hudo, resnično hudo pri srcu. Nato je mali šel k tastu in tašči, ki živita v spodnji etaži in bil tam kar nekaj časa. Kot zanalašč je popoldne dobil še on malo driske, tako da ga je bilo potrebno kar precej pogosto previjati. Vsa skrušena sem ga vedno previla – jaz. Ne, ni bilo slišati besede, od moža: »pusti, bom že jaz«. Tudi če bi se po vseh štirih plazila, ne bi pokazal nobenega razumevanja. Ko pa je pred nekaj dnevi po službi doma tudi on imel nekaj težav s prebavo in je ne glede na to, zvečer šel še za računalnik in sem mu rekla, da očitno mu ni toliko slabo, da ne bi še malemu dal jesti, ko je šel spat, je samo rekel, če ne razumem, da mu je slabo – in šel nato ležat. Ko sem mu to v nedeljo omenila, je samo odgovoril, da sploh ne vem, kako mu je bilo slabo. Jaz pa dobro vem, da ni bilo tako hudo, kot meni.
Za zaključek takšnega nedeljskega dneva, pa je sledilo njegovo vprašanje« ja, kaj boš pa za večerjo naredila?«. Samo rekla sem mu:«kako moraš biti tako hudoben« in ulile so se mi solze.
Sedaj razmišljam ali je z mano kaj narobe ali pa je to moški značaj in so v večini res tako nerazumevajoči. Večkrat sem se z možem že pogovorila, kaj me moti, da si takšnega zakona in družine res ne želim, da so mi pomembna bolj kot materialne stvari (čustveno) razumevanje, pa mi samo odgovori, da naj samo sebe pogledam. Jaz sem se od njega res oddaljila, vendar resnično, ampak resnično zato, ker vse besede niso nič pomagale. Četudi sem včasih rekla, da se bom jaz za začetek trudila biti prijazna, razumevajoča, romantična, on tega ni nadaljeval. Potem pa mi reče, da če se bom jaz spremenila, se bo tudi on. In to mi reče moški, ki je bil pred slabimi desetimi leti, ko sva se spoznala, povsem druga oseba, čustven, pripravljen na kompromise in ki je bral tudi knjige kot je denimo Moški so drugačni, ženske tudi.
Ne vem, koliko vas bo vztrajalo do konca pri branju mojih litanij, ampak trenutno sem res rabila, da izlijem nekam svojo bolečino ….
Hm, ne vem kaj naj ti rečem tudi moj je dosti podoben tvojemu. Sina ima sicer neskončno rad, vendar mu v več kot dveh letih enkrat ni dal jesti. Enkrat je celo priznal, da zato, ker on nima “živcev” se z njim “borit”, pa sploh nimamo kakšnih borb, samo potrpljenje moraš imeti, ker mali pač počasneje jejo. Sine je čisto nor nanj, vendar mene včasih kar srce boli, ko slišim , da mu reče, da (spet) nima časa in gre za računalnik. Ali pa bolezen (anako kot pri tvojem) pred enim mesecem sem bila bolna (vročina, boleče grlo+ušesa, nič energije) pa sem še vedno morala jaz vstati z malim (tudi med vikendom), ga peljat na sprehod…Pred kakšnim tednom pa se je prehladil mož in je izgledalo čisto drugače; kot prvo je spal do enih potem pa je potreboval čisti mir. To se je vleklo ves teden. Če sem ga hotela v kaj vključiti (dajanje sina spat, branje pravljice,…) pa sem bila deležna plohe očitkov kako jaz nič ne razumem in da sem brezobzirna. No, moram povedati, da sem se jaz že čisto navadila, upam pa, da nikoli ne bom resno zbolela, ker on s tem nima potrpljenja (seveda pa meni očita ravno obratno).
Sicer se razumeva relativno ok (vsaj to lahko trdim, da mu otrok ne gre na živce, je pa tak tipičen oče “samo za dobre stvari”, jaz pa previjam, brišem nos, vzgajam,…), občasno pa nama zaradi medsebojnih razlik tudi zaškripa 🙂
Draga Tanja,
Najprej: zagotovo se ne dogaja samo tebi. Pravzaprav se podobne situacije dogajajo kar velikemu številu žensk. Ne glede na to kar bereš na tem forumu ali kje drugje. Navadno je tako, da ljudje lažje govorimo o lepih stvarh kot pa o tistih bolečih. Druga zgodba je, da imamo velikokrat obrambni mehanizem, ki mu jaz pravim “nastop za javnost” in pač prikažemo stvari v lepši luči.
Toliko na splošno. Želim izreči še nekaj besed osebno tebi: poznam bolečino, ki se pojavi v takšnih trenutkih. Ne poznam čarobne rešitve. Nekaj pa ti polagam na srce: razmisli o tem kaj imaš in kaj si zaslužiš (ja prav si prebrala, kaj si v življenju zaslužiš ti, kot dobra, skrbna, potrpežljiva ženska. Kajti to se da razbrati iz tvojega posta. Ko boš videla kje so “luknje” razmisli o tem kako dobiti to kar zaslužiš. Pot je lahko naporna in boleča, ampak ti kot oseba boš lahko izpolnjena. To ne pomeni, da govorim o ločitvi. Govorim o tebi in tvojih pozitivnih lastnostih, o tvoji lastni vrednosti kot neponovljiva oseba.
Želim ti veliko sreče,
N.
No, obstaja tudi druga skrajnost. In to je, da po osmih do desetih urah šihta prideš domov in ti žena porine otroka v naročje še preden se sezuješ. Vendar njej ni potrebno popoldne, ko pridem domov, iti v službo. Je cele dneve doma. Tako da ima popoldneve in vikende praktično proste. Malo pretiravam, vendar ne prav dosti.
Vem, da ima naporno življenje tudi ona, ker mora na primer ponoči vstajati, da ga podoji, ampak saj veste, malo morma pojamrati 🙂
dejstvo je da so možje naši malo starejši sinovi, ki še vedno rabijo malo svoje mamice. Tako je to seveda z izjemami, da ne bomo delali krivice vsem. Sem mela gripo res grozno gripo pa maledva oba sta bila bolana z vročino moj predragi možek je pa vzel dopust in in si morte mislit ne zaradi nas….smučarska sezona se je začela jah to pa ni za zamudit bolni bomo tko al tko še kdaj
lp
Tudi meni se dogaja to kar tebi. V tolažbo le toliko, morda se bo z malim več ukvarjal ko ta malo odraste, vsaj pri nas je zdaj tako. Imava še enega in jaz sem zadolžena za malega, on za velikega. Še vedno ga ljubim, čeprav sem kar nekajkrat že razmišljala ali ima smisel vztrajati v taki vezi. Tale drugi je zaenkrat deležen malo njegove pozornosti in je ves vesel ko se “spomni” nanj. Glede tega kdo je bolj bolan in bolj trpi pa itak vemo, da moški ne bi bili sposobni it rodit.
mislim, da so moški, ki se obnašajo tako – čustvene ničle, ki ne zmorejo misliti na nič drugega kot nase
Otrok v razmerje prinese zelo hude spremembe, naj bo še tako zaželen, dejstvo je, da je osebnost, ki pač še ne zna “skriti” svojih čustev in jih pove na glas – z jokom, teženjem, slabo voljo … in da so odgovornost, ki je ne moreš odložiti niti za en dan. Brez resnega pogovora in ultimatov ne bosta daleč prišla.
Nisi edina, sploh ne in pravljicam tudi sama težko verjamem, morda je kje, ampak če je, pomeni, da sta oba partnerja garala za to.
da pa ne pojemo do konca kosila – to pa ni le v prvih nekaj mesecev, zdi se mi, da sem hladno jedla tja do 2. leta, prvič pa sem se naspala okoli sinovega 4 RD.
LULKU
pa eno sporočilce – tvoja žena, če je doma in čuva otroka, skrbi za gospodinjstvo, za čiste cunje in pomita tla, ni prosta.
Da, morda imaš zdaj občutek, da otroka odlaga kot breme na tvoja ramena, ampak ne obnašaj se lepo prosim kot razvajen mulo, ki sicer hodi v službo in skrbi za dnevni kruh /to ti priznamo/, ki pa bi doma predvsem najprej masažo stopal in najlepšo žensko na svetu, ki ne bi nikoli pojamrala in bi bila zmeraj razpoložena in na razpolago. Če te “odlaganje” otroka moti, potem se z njo dogovori, da boš 2krat na teden šel po službi na fitnes, obenem pa bo druga dva dni na teden ona šla lahko kamor jo bo potegnilo – na aerobiko, s prijateljico na kavo, v šoping … povej ji, kako bi rad, da bi vajin odnos potekal.
Samo ne mi opletat s tem, da so ženske na porodniški na dopustu. To je najtežja služba na svetu. Bi ti kar privoščila, da za ene 3 dni zgine nekam v toplice, pa me zanima, kako dolgo bi trajalo, da bi poklical kakšno babico na pomoč. Pa brez zamere – tele “cele dneve je prosta” – me pogrejejo
Draga TANJA!
Verjetno bo kar nekaj odgovorov mnogo lepše napisanih kot moj, pač nisem nek govornik, lahko pa ti na svoj način povem nekaj svojih izkušenj, eh, pametnega nasveta pa pravzaprav nimam…
1. Še predno sva se z možem poročila, mi je rekel, da mu je sestrična povedala, da je nad svojim možem vedno znova razočarana (pa se imata zelo rada, se jima tudi na zunaj vidi) in da je tako tudi z mnogo njenimi prijateljicami. Sem si mislila, ah, jaz že ne bom, saj nič ne pričakujem od njega. Malo morgen! Laufalo je dokler nisva dobila otroka, potem pa se je začelo, podobno kot pri tebi. Eno leto sem se mučila, potem pa sem izbruhnila, mu zmetala naprej vse, kar mi je prišlo na misel (tega pogovora se še danes spomni), najbolj mu je ostal v spominu moj stavek: “A ti misliš, da si CAR?” Izkazalo se je, da je to res mislil. In ko tu na forumu berem kakšne REDKE kritike očkov, se jih očitno počuti tako veliko. No, takrat sva ugotovila, da car nikakor ni in da bi bilo fino, če bi tudi on kdaj kakšno stvar naredil… Pa sva spet ugotovila, da mu je ni treba, saj sem vedno takoj jaz zraven in stvari uredim… Skratka, nezavedno sem se grebla, predvsem okrog otroka, on pa je pač šel po liniji najmanjšega odpora…
2. Obdobje od prvega do drugega leta otrokove starosti je bilo za naju najhujše. Največ dela z otrokom, nazaj v službo, učenje zakonskega življenja… Iz meseca v mesec je bilo lažje… ampak sva se vsake toliko spet morala resno pogovorit (ali jaz z njim, ali on z mano)
3. Moški so drugačni, stvari gledajo v drugačni luči. Mojega npr. čisto nič ne motijo nametane cunje po vsem stanovanju, meni pa se vsakič dvigajo lasje. Takih primerov je ogromno, vsak dan, vsako minuto. Se mu poskušam prilagajat, ker itak nič ne pridobim z nerganjem, samo skregava se lahko. Tako nam pač cunje ležijo po stanovanju (sem se jih celo jaz naučila puščat tam kjer mi padejo iz rok in verjemi, ne boli).. Verjetno pa se tudi njemu ježijo dlake ob kakšnih mojih navadah. Pogovor, pogovor, pogovor…
4. Jaz bi to tvoje pismo napisala še v forum Partnerska svetovalnica. Gospa zelo direktno pove…
5. O idealnih moških, očkih, možeh na forumu: ja, moram priznat, da mi gre včasih kar na jok, kako enim vse laufa, imajo vedno na vsako vprašanje pripravljen idealen odgovor z idealno rešitvijo, spet drugim je tako lepo, da je že kar lepljivo 🙂 Osebno poznam moderatorko enega izmed forumov. Ko sem ji nekoč pojamrala, da je vsem na “forumskem” svetu tako luštno, samo meni ne gre, me je potolažila, da so ji ljudje, ki sodelujejo na forumih, priznali, da vedno malo prikrojijo resnico ali pa se kar zlažejo, samo da izpadejo lepši…
6. S tistim, kar je napisala Nikolaja01 se strinjam: glavo pokonci, magar če malo nos zavihaš in si rečeš: zaslužim si dobro ravnanje, ker sem fajn punca. Vprašaj ga: Me imaš rad? Zakaj potem z mano tako ravnaš? Zakaj me ne moreš pocrkljat, ko sem bolna? Zakaj ne moreš previt otroka, ko sem čisto uničena? Zakaj moram jaz pucat skret, skret, ki si ga ti pošprical? ALI ME IMAŠ RAD?
Ej, punce, jaz imam tudi enega takega razvajanca, TO SO RAZVAJENCI IN NIČ DRUGEGA (psiholog Žorž zna marsikaj povedati na to temo), samo trpi z najinim sinčkom (ki je sicer zelo priden), službi ima veliko krajšo kot jaz, prav fino mu je…, a ves čas trpi, se mora odpovedovati svojemu življenju (po 35 letih samskega življenja)…, da o možu bolniku ne govorim…
Po moje so moški res iz drugega sveta!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
preberi si še enkrat svoj prvi post, pa ti bo kaj kmalu jasno, zakaj stresam nate
o mojem možu pa vse najboljše 🙂
Predvsem pa – PRI GOSPODINJSKIH OPRAVILIH MI NE POMAGA! Ker so gospodinjska opravila stvar vseh, ki stanujejo v nekem gospodinjstvu, zato jih opravljamo vsi – od mene do moža s 5 letnim sinom zraven.
enkrat mi je mož od prijateljice dejal (nekaj smo debatirali) – da on pa ja ne naredi nič manj kot njegova žena pri hiši … JA, IN ZAKAJ BI?
EJ, izi, saj bo dete zraslo, vama bo celo dalo nekaj trenutkov za vdihniti med dnevom, pa bo lažje. Samo ne bit jezen name (ali na ženo), ker si prijazen fant in ta pravi moški, ki pač doma kaj narediš. In taki imajo pri meni same svetle pike :)))
Če pa si mnenja, da ona naredi premalo, pa se to zmeni z njo. Naj si še tako prijazno zavil, meni se je zazdelo, da si kar malo jezen.
Jaz sem tudi to dala skozi.
Ampak…potem sem pa nekega dne popenila, ko mi je spet zanergal,
da “MI je itak otroka pomerkal”, pa da “MI je posodo pomil”
MENI???!!!!! Halo?
In potem sem mu pojasnila, da nikjer ne pise, da so to moja opravila, da
dom ni hotel, da imava OBA pravico se spociti in imeti cas zase…
da jaz nisem njegova mama. ki ga je stregla spredaj in zadaj, da
odrasli ljudje, ki zivijo skupaj, tudi skupaj prispevajo svoj delez….
In mi je zabrusil, da sem slaba gospodinja in da on bi vse opravil v eni
uri in da ne ve, kaj delam cel dan. ..
Opa , sem rekla, da vidimo.
In sem strajkala.
En teden.
Brez kuhanja, pranja, pomivanja, pobiranja njegovih lonckov od jogurta,
praznenja pepelnikov, odnasanja smeti…najtezje je bilo pustiti ponoci
otroka jokat, dokler se gospod ni zbudil…ampak sem zmogla.
Najprej se je delal, da sploh ni razlike…(hehe) , potem je ZELO opazno
pospravljal in kuhal…..po enem tednu je pa dojel, da zivimo skupaj, da
smo druzina – on, jaz in otrok.
Ko dojameš,da je moški poleg vseh otrok, ki jih imata, le še en dodaten otrok, pri katerem nimaš nobene besede in ne moreš vplivati nanj (ker imajo pač denar sami, otroci pa ga dobijo od tebe), stvari čudežno najdejo svoje mesto.
Vsako nerganje je brez smisla. Na koncu koncev se pa ženska vsega navadi….
In po mojih ugotovitvah: ko pride otrok se pri veliki večini vse spremeni, če ne že prej, če sta dalj skupaj s partnerjem. Vse veliko lažejo, ne vem, ali so zdaj taki časi, ko vse kolegice in prijateljice po vrsti priznavajo, da je vse bolj ali manj tako kot si opisala ti.
Zdaj vem, da vsaka (ampak vedno bolj se mi zdi, da res kar vsaka), ki še ni v tem, to prej ali slej doživi. Če pa ne doživi, je že itak predobra in že samoumevno naredi vse, VSE in prepira ni-možek pa je zadovoljen, ona pa se niti zaveda ne.
Ženske moramo biti neka nadnaravna bitja, da vse prenesemo. Otroci nam pa dajejo moč za to.
Naj rečem, da je tudi meni vse dol padlo ob njegovem podobnem obnašanju kot pri tvojem, pa se nekako pobirava iz dneva v dan-otroci pa mi pomenijo vsak dan več in več….dejansko VSE, mož pa se je odrekel neizmerni ljubezni, ki je pač ne more več biti. In ni rešitev v tem, da greš, ker bo zadeva enaka, le z drugimi niansami.
Lp, Srči
Moj je zlat. Po otroku še bolj zlat.
Če ne bi bil, bi udarila po mizi. Zelo naglas. In kaj potem, če prej ni vedel kaj pomeni otrok.
Tudi jaz nisem vedela. Tudi ti ne. Ampak sedaj je otrok tu. Zanj je treba skrbeti. Če že ne zmore več partnerske ljubezni je dolžan otroku. Ker je starš in ker bo to vedno ostal.
Poskusi najprej na ostro in ko si bo opomogel po šoku, lahko spet uvedeš bolj prijazen način. Samo moje mnenje.
Sloncek
Ojla!
Nič ni idealnega, Tanja! Nikjer vse čisto ne klapa in ljudje imamo različne vidike o tem, kaj je sreča in kaj ne.
Ko ti nekdo reče, da se bo spremenil šele, ko se bom sama spremenila, potem si lahko prepričana, da se ne misli kaj posebno zazreti vase.
Daj vajinemu zakonu še eno možnost, pogovorita se in globoko zamislita, odprita si oči in poskušajta rešiti, če se še kaj rešiti da.Gotovo pa je, da v takšnem duhu vajinega sobivanja, ni lahko in mogoče živeti .
Kar se pa “moških otrok” tiče : moški (p)ostanejo otroci kolikor same želimo in nikakor se ne strinjam, da se je potrebno s tem sprijazniti. Zakaj le?? Tista, ki se s tem sprijazni, tudi sama najbolj ne razume, kaj partnerstvo naj bi bilo.
Tanja – vse dobro ti želim!!!
Midva sva se našla že kot odrasla, jaz 28, on 33 let. Oba sva 10 let živela sama, vajena samo sama sebe, osredotočena samo sama nase. Oba sva imela v tem obdobju sem in tja kakšno krajše razmerje, ampak do kakega skupnega bivanja ni nikoli prišlo. Torej 10 let neodvisnosti. Oba sva zelo močna karakterja, oba edinca. S to razliko, da je mož živel še sam z materjo, brez očeta, ki mu je pri dveh letih umrl. Verjetno dovolj podatkov, da si lahko narišeš, kako je izgledalo najino prvo leto. Veliko neviht in treskanja, veliko prilagajanja, veliko pogovarjanja in “pogovarjanja”. Ampak po enem letu se je obema zdelo, da sva skozi najhujše in da se splača ostat skupaj in vlagat v najin odnos. Selitev v skupno stanovanje. Vsaj pol leta so se spet vrstile nevihte in nevihtice, le da sva že malo bolje obvladala komunikacijo in sva kakšno znala tudi že preprečiti. Učiva se oba hitro :). Po dveh skupnih letih sva menila, da sva zdaj pa res že toliko trdna in seznanjena drug z drugim, da si lahko omisliva povečanje družine. Prva nosečnost – splav 10. tednu. Kriza! Oba je povozilo, hkrati pa povezalo. Čez slabe tri mesece neplanirani dve črtici, od 5. tedna dalje krvavitve, krči, bolnica, strah, strah, strah. V 10. tednu, ko smo že upali, da smo čez najhujše, odkrit velik hematom pod posteljico, ginekologinja naju je previdno pripravljala na “najhujše”, k sreči pa je krvavitev kar nekam izginila in s še nekaj podobnimi šoki smo srečno prikolovratili do konca nosečnosti. Moj razvajeni mož je večji del nosečnosti izrabil dobesedno za odraščanje, za seznanjanje s kuho, s tem, kaj je to gospodinjstvo, kako se perejo cunje, koliko stane kila kruha (!!!), koliko rabiva za cel teden , proti koncu nosečnosti pa še za seznanjanje s plenicami, otroško robo, kako se kaj pere, kako se previjajo otročki, kaj je to porod ipd. Če sem povsem iskrena, bi brez njega nosečnost prestajala veliko drugače in še veliko težje, kot sem jo. Ležala sem namreč od 5. tedna pa do 33. tedna doma, zadnje tedne pa v bolnici. Sem pa tudi sama ugotovila, da prah ne ubija, da tudi kup cunj ne grize, niti obiskov ne, da nepomita posoda nikamor ne uide in da se tudi iz nepospravljenga hladilnika da najest, če si lačen. Edino s slabo pospravljeno kopalnico sem težko živela – ampak sem. Vsaj 1 x na mesec pa sem kljub vsemu moža za vikend nagnala k njegovi mami in k svoji družbi, meni pa so družbo delali moji starši – za vsak slučaj. Vsakdo namreč rabi odklop, tudi najbolj skrben partner. Bili so tedni, kose mi je zdelo, da ne razume, kako zoprno in hudo mi je, ampak ko gledam zdaj nazaj, mislim, da me je zelo zelo razumel in mi več kot odlično stal ob strani, z ogromno razumevanja.
No, in potem se je končno rodil sinko-pobalinko, sreče in plavanja na oblakih je bilo kmalu konec, že 3. dan po porodu sem staknila hudo okužbo in sepso, ki se je še 1 x ponovila, možu se je vmes iztekel očetovski dopust, ki ga ni mogel premaknit, po 6-tih tednih sem končno prišla s sinom domov, 1 cel dan smo bili skupaj, nato je šel mož v službo. Bilo je obupno težko, jaz povsem izčrpana od naporne nosečnosti, dolgega poroda, carskega reza, sepse, sinko težak dojenček, mučili so ga krči, prve dneve doma je samo jokal, jokal, jokal. Mož je prve tri mesece ogromno pomagal, potem pa je vsa pomoč kar nekam izpuhtela. Sin je začel zbolevati, začele so se težave s hrano, zavračal je mleko, goste hrane ni hotel, pljučnica, rota virus, neješčost, hujšanje – za mano pa je prišla še cela nosečnost, od skrbi se mi je malce trgalo. Mož pa je vedno bolj hodil v službo in domov – počivat. 10 min s sinom – zadeva je bila ad acta. Oja, je previjal, od prvega dne dalje, če sem mu to izrecno naročila, sam se je redko na to spomnil. Tudi ponoči je vstal, če sem ga zbudila, sicer ne. Od 3. pa tja do 7. mes smo imeli noro obdobje, vedno več težav s sinom, mož pa vedno bolj “na dopustu”. In je nekega dne počilo. Zmetala sem iz sebe vse, kar se mi je nabralo, ne spomnin se sicer več vsega, ampak vem, da sem bila tudi svinjsko nesramna in krivična. Po dveh tihih dnevih sva se usedla za mizo in se temeljito pogovorila. Ugotovila sva, da drug drugemu vseeno ne vidiva v glavo in ne bereva misli, zato bo treba kar povedat, kar enega ali drugega žuli. V dobro otroka se bova morala OBA spremenit, OBA prilagodit in OBA kaj potrpet in dol požret, da so časi brez skrbi in odgovornosti enkrat za vselej mimo. Mož je to zelo težko, predvsem pa res dolgo dojemal. Na ven niti ne, na noter pa je zelo “trpel”, to mi je priznal šele pred kratkim.
Še vedno se dogaja, da “pregoriva”. Enostavno je preveč in ne gre več. Uvedla sva “obvezne pol ure” za moža in ženo, vsak večer, ko pridem iz službe. Sine že spi, midva pa v miru predelava dan. Mož se je naučil, da imam določene pomankljivosti, ki mi jih ne bo “odvzgojil”, jaz sem se naučila istega. Jaz sem sposobna ves dan tenstat olupke po pultu, moj je sposoben odmetavat svojo obleko po celem stanovanju. Zaradi takih se ne prepirava več. Delo doma si deliva po nekem nenapisanem redu, jaz to, ti ono, ko zagusti, opravi eden ali drug, kar je potrebno. Na sina je nor, ampak ga ima rad drugače, kot jaz. V drugačni dimenziji. Ko on že zdavnaj zavpije, jaz še vedno dokaj mirno 370. ponavljam eno in isto “lajno”. Ampak ko meni že zdavnaj odnese, mu še vedno pomaga “zašraufat” tisti vijak ali mu trimilijontič razlaga, da sin sam ne sme ničesar vklapljat. Ker jaz ves teden ne pojem obroka v miru, se konec tedna “žrtvuje” on, tudi vstane prej on – ampak ne od nekdaj in ne sam od sebe, pač pa zato, ker sem mu to nekajkrat namignila.
Tanja, res smo si zelo različni, moški in ženske, in ženske imamo veliko višji prag tolerance, vsaj večina, pa naj bo to bolečine, obremenitve, potrpljenja – karkoli. Ja, večina moških pride v razmerje zelo otročjih, na ženskah pa je, da jim pomagamo odrast. Ne samo z večnimi očitki, česa vsega ne počnejo, pač pa tudi s tem, da opazimo, kaj in koliko so se spremenili in da jim zelo razločno povemo, kaj bi rade od njih. Normalno, da vsak nahod moške skoraj ubije, medtem ko ženske 3 x bolj bolne še vedno lazimo v službo, trgovino in še kuhamo za celo familijo. S tem sem se res že zdavnaj sprijaznila in se res ne sekiram več. S tem pa, da bi bila na meni služba+100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} doma+100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otroka – s tem se nisem in se tudi ne mislim nikoli. Ker sva PARTNERJA in ne on gazda, jaz pa služkinja. Za to, da sva postala starša, sva morala oba odrast.
Vprašajta se, če je med vama še ljubezen in spoštovanje. Kajti če te ima rad in te spoštuje, potem mora vsaj ob bolezni malce zagrabiti. Če tega dvojega ni več, potem otrok ni dovolj močno “lepilo”, da bi vaju držal skupaj. Tako ravnanje moža ni ne pošteno in ne pravilno, tako da sta po mojem kar zelo zrela za en zelo temeljit pogovor. Tudi moj mož je priznal ob sinovem 1. RD, da ni imel blagega pojma, kaj pomeni imeti otroka, kljub temu, da sva veliko čuvala otroke drugih. TAko to ni nobena redkost in noben greh, ponuja pa se vprašanje, ali se je sploh pripravljen soočiti z izzivom očetovstva, ali je sploh pripravljen “investirat” v zakon in družino.
Ne, Tanja, pravljic ni. Drevesa, ki rastejo skupaj, niso nikoli brez grč, pravi stara indijska modrost. Tudi idealnih zakonov in družin ni. Povsod zaškriplje, pa poflikamo, včasih potulimo, pojokamo in gremo dalje. Včasih gre navzgor, včasih navzdol, po ovinkih in ožinah, prepadih, luknjah….redko po ravnem in po avtocesti. Vsi imamo tudi slabe dneve in tedne, tudi siti smo drug drugega, včasih nas šele bolezen strezni, da se zavemo, kaj imamo. Zato ne obupuj, nisi edina, vsi se borimo skozi vsakdan. Premisli in pretehtaj pa, kaj si želiš zase in za otroka ter ugotovi, če z možem še gledata v isto smer, še imata kaj skupnega, ali pa sta že povsem vsaksebi. Želim ti veliko moči za iskanje odgovoro in srečno!
Priznam, da sem celo popoldne razmišljala o tvojem vprašanju. Ko sem prebrala odgovor od Skrbne, sem najprej pomislila, da ti je ona napisala že vse, kar sem ti želela (nekoliko drugače sicer) povedati tudi sama, in nima smisla, da ti pišem, pa sem se premislila. Torej.
Najprej moraš razčistiti na svoji strani in razmisliti o tem, kako se ti obnašaš do “gospoda moža”. S tem ne mislim, da so možje gospodje, le tvoj se obnaša kot gospod in ti to očitno že predolgo podpiraš. Po izkušnjah v svojem sicer enkratnem zakonu, ti lahko povem, da se vsak od partnerjev obnaša tako, kot mu najbolj ustreza, drugi partner pa še tolerira. Če en od partnerjev mirne duše dopušča, da drugi umazano perilo pušča tam, kjer mu pade od riti, pa da se po kosilu poči na sedežno in odmeditira eno popoldansko večerno seanso pred TVjem, s časopisom v rokah in po možnosti v ljubem miru, medtem ko drugi rihta otroke, pospravlja stanovanje, kuha večerjo in zagotavlja prvemu njegovo ugodje, bi bil prvi kratko malo neumen, če ponujenega ne bi izkoristil. Napaka drugega je, da dan za dnem počenja iste neumnosti in prvemu odnaša rit s tem, da ga streže spredaj in zadaj. Popolnoma enako napako dela večina mamic ob prihodu dojenčka. V glavnem vse posesivno prevzamejo skrb za otroka v svoje roke. Če ga slučajno prime partner, ga kar naprej popravljajo, da ga ne drži pravilno, da ga ne previje pravilno, da ga ne obleče pravilno, da ne drži pravilno stekleničke (s čajem recimo), da ne podira pravilno kupčka, da ga ne masira pravilno, ko ga mučijo krčki … NAPAKA Potem pa mamice tam nekje po dopolnjenem 6. mesecu počasi pregorevajo in zlivajo goro besa na očka, ker ničesar ne poprime. Ja seveda ne, saj mu pol leta ni bilo treba, mamica ga je celo odrivala. Zakaj bi pa sedaj, če mu je bilo teh 6 mesecev čist ok?
Kako si ti od samega začetka moža vključila v skrb za otroka? S tem mislim od prvega dne dalje. Pa mož se tudi sedaj ne bo “navadil” na “sitnarjenje” malega, če boš ti kar naprej zraven in boš od njega pričakovala, da bo kaj storil. Očki otroke ponavadi pomirijo drugače kot mamice. Pravzaprav vsak od staršev razvije popolnoma svoj način komunikacije z otrokom. Tudi povsem običajne obrede kot so umivanje, hranjenje in oblačenje si vsak od staršev organizira po svoje. Očki so vsaj na začetku ponavadi precej štorasti, ampak otroci so kljub temu normalno umiti, siti, oblečeni in popolnoma zadovoljni. Če očku in otroku mamica zraven sveti s 1001 nasvetom in kritiko, s tem ne naredi nič dobrega.
Toliko v razmislek tebi. Kar pa se moža tiče, si mora priti na jasno, da večina staršev ne poje “normalno in v miru” obeda še kar nekaj časa. To pač sodi med radosti starševstva. Nekako pa mu moraš dopovedati tudi to, da NISI NJEGOVA SLUŽKINJA (tudi to najbrž počneš že predolgo). Če ti ne misli pomagati s svojim delom prispevka v gospodinjstvu, naj za svoj del poskrbi sam. Naj si ali opere sam ali pa naj si najame nekoga, ki bo zanj postoril, česar ne bo sam. Kot en od staršev je tudi on odgovoren za skrb za malega. Če ti ne pomaga sam po svojim močeh, naj pomaga finančno, da si omisliš pomoč. Danes se da kupiti marsikaj, le zdravja in ljubezni ne. Vsekakor pa potrebujeta temeljit pogovor. Včasih je treba iti tudi “na nož”. Žal. Včasih partner predolgo noče razumeti, da z non-stop nezadovoljstvom mislimo resno.
Pa še za luleka. Žal nisi lulek ampak lolek. Če se še tako vlečeš ven, si s svojim prvim postom povedal vse.
LPM
Hvala vam vsem, ki ste mi napisale svoje izkušnje. Resnično sem kar “potolažena”, ko sem ZA SPREMEMBO prebrala nekaj usod, ki jih piše življenje in ne pravljice za lahko noč. Zavedam se, da se bom morala zelo, zelo potrudit, da bom spravila najin odnos na vsaj približno stare tire, čeprav se mi zdi kar neumno – kot da bi bila samo jaz za vse kriva. Sicer se bojim, da mi bo zagon in entuziazem po moževem (verjetnem ali morebitnem) “starem” obnašanju zopet padel, saj stroj pa ženske spet nismo. Ali pač …. – marsikdaj in marsikje se je to že pokazalo, kajne.
Tanja
MatejaH:
Vlečem ven ? Pojma o pojmu nimaš o celotni zadevi. Pa saj je vseeno. Važno je, da lahko uboge mamice jamrajo, potem smo vsi srečni, a ne ?
Mrhe nehvaležne. Jaz vem, da sem ravno toliko “kriv” za otroka, kot moja partnerica. Zato tudi pomagam, kolikor le morem. Vsak dan. Ti, MatejaH, pa nimaš pojma.
Drage moje
Naj vam pove malo bolj izkušena (35 let zakona).
Kar se Janezka nauči v prvih letih zakona, to Janezek zna, dela in sprejema.
Draga TANJA, moje izkušnje so bile prav take kot tvoje, s tem, da sem jih sprejemala kot normalne, saj sem v družino prenesla navade svoje mame, ki je bila prav tako sama za vsa gospodinjska opravila in vzgojo otrok.
Moj mož, ni šel nikoli v trgovino po nakupe, nikoli ni hranil ali previjal otroka, nikoli ni pospravljal stanovanja, nikoli dal prat ali sušit, nikoli mi ni stal ob strani pri bolezni……, za kar sem kriva sama, saj nisem nikoli ničesar zahtevala in bilo to tudi za njega normalno………… in tak je še danes.
Zato te opozarjam, zahtevaj ali izsili kar ti pripada!!!!!!!!!!!! Kajti tudi vez med otrokom in očetom bo trdnejša, raje se bosta imela, bolj bosta navezana, če bo skrbel in odraščal z njim.
Ne na nož, s pogovorom in postavljenimi konkretnimi pogoji se lahko veliko doseže veliko. Če si bila tako slaba, bi ne smela vstat in delat, če tudi so te stvari motile. Podlegla si možu, ki se mu niti najmanj nisi smilila, ko si previjala otroka. Če otrok samo sitnari ga pusti, naj ga pomiri on, ne skači takoj, to je tvoja napaka. Določena opravila, o katerih se dogovorita, naj bodo le moževa in ne skači namesto njega, ne bodi ti njegove” roke”. Boj te bo cenil tebe in opralvjeno delo, ko ga bo poznal in prevzel del odgovornosti.
Veliko sreče vsem, ker vidim, da ste pretežno mlade mamice in žene.
Tanja,
pri nas je (bila) situacija precej boljša,
kljub temu pa sem se letos januarja obrnila na forum Starši staršem (zdaj Starši in otroci).
Moram priznati, da so mi odgovori oz. nasveti “pobožali dušo in srce” ter dali marsikakšno iztočnico za pogovor oz. “pogajanja” z možem.
Od takrat se je pri nas kar nekaj stvari spremenilo, veliko “dela”
na sebi in najinem partnerskem odnosu pa naju z možem še čaka.
Mislim, da ti branje ne bo odveč,
zato ti posredujm “naslov”, žal pa si še nisem vzela toliko časa, da
bi prebrala, kako se naredi aktiven link.
Sicer pa si lahko naslov v celoti skopiraš, pa bo.
(Ali pa bo, kot ponavadi, priskočil na pomoč kdo, ki tovrstne zadeve obvlada 😉
Želim ti veliko poguma, vztrajnosti, potrpežljivosti… srečno!
Mateja