sin 8 razred noče s šolo za 4 dni
Moj sin je bil tak in meni je to šlo na živce. Evo, priznam. Ni šlo za to, da ne bi hotel nikamor iti, ampak da ni hotel od mojega krila. Jaz sem pa samostojen, samotarski tip, ne prenesem, da se kdo prisesa name, ne partner, ne otrok, ne pes. Otroci moji so razvajenčki, ni jim bilo treba v vrtec, so bili pri meni, spali pri meni, dokler so hoteli, imajo me na voljo skoraj cele dneve, ker ne hodim v službo, ampak treba je pa preživet tudi brez zlate mamice!
In eden je bil tak. Samo je moral iti. Ne poznam drugačnega načina, da otroka odtrgaš od sebe, če je treba, kot da ga rahlo prisiliš. Bilo je grozno ja, nekje v 6. razredu OŠ se mu je pa odprlo in od takrat je okej, celo z veseljem gre na tabore in poleti celo prostovoljno na enega.
Zdi se mi rahlo sprenevedanje, da otroka zagovarjate, češ, je pač zapečkar. Mogoče je, mogoče je pa enostavno preveč navezan in ne bo nikoli, res nikoli sposoben pretrgati popkovine s starši, najdlje, kamor se bo prebil, bo mansarda nad hišo staršev, zato mu bo prej ali slej propadel zakon in zato bo pri 50 star samski stric.
Pa da ne povem v razredu od tega mojega srkljanca, so bili še veliko hujši primeri. Do 10. leta spali pri starših in jokali!!!!, če so morali ostati v svoji postelji. Peti razred no, madona.
Ne trdim, da so vsi, ki nočejo na tabore, taki, kot je moj sin. Ampak zdi se mi pa popolnoma nemogoče, da so pa vsi ostali razen mojega sina zapečkarji, ki jim zadostujejo meje krajevne skupnosti. Zdaj pa mame probajte iskreno pogledati v svoje srce, če zmorete.
No, moj je ni ravno zapečkar, je vezan na dom, pa vseeno je do 17. leta prepotoval pol Evrope, kar s šolo, kar preko tečajev, kar pa sam in s prijatelji.
Ampak v razredu mu je bilo pa za umret tam do ene 7. razreda.
Ja, pa še to, včasih gre 2-3 vikende zapored ven in potem ostane 2-3 vikende zapored doma, češ da je rad doma. Če je to zapečkarstvo, mamino krilo ali najstniška muha, pa ne vem. Dovolj je star, da o večini stvari sam odloča.
No, moj je ni ravno zapečkar, je vezan na dom, pa vseeno je do 17. leta prepotoval pol Evrope, kar s šolo, kar preko tečajev, kar pa sam in s prijatelji.
Ampak v razredu mu je bilo pa za umret tam do ene 7. razreda.
Ja, pa še to, včasih gre 2-3 vikende zapored ven in potem ostane 2-3 vikende zapored doma, češ da je rad doma. Če je to zapečkarstvo, mamino krilo ali najstniška muha, pa ne vem. Dovolj je star, da o večini stvari sam odloča.[/quote]
Da bi pa svoje mnenje oziroma svojo izkušnjo pospremila z normalnim nickom, pa ne?
Kakšne otroke vzgajate ljudje, kot si ti? Da vsako drugačno mnenje pospremiš z “ne nabijaj!”. Grozno. Si ne predstavljam, da imam take ljudi okrog sebe.
No, moj je ni ravno zapečkar, je vezan na dom, pa vseeno je do 17. leta prepotoval pol Evrope, kar s šolo, kar preko tečajev, kar pa sam in s prijatelji.
Ampak v razredu mu je bilo pa za umret tam do ene 7. razreda.
Ja, pa še to, včasih gre 2-3 vikende zapored ven in potem ostane 2-3 vikende zapored doma, češ da je rad doma. Če je to zapečkarstvo, mamino krilo ali najstniška muha, pa ne vem. Dovolj je star, da o večini stvari sam odloča.[/quote]
Da bi pa svoje mnenje oziroma svojo izkušnjo pospremila z normalnim nickom, pa ne?
Kakšne otroke vzgajate ljudje, kot si ti? Da vsako drugačno mnenje pospremiš z “ne nabijaj!”. Grozno. Si ne predstavljam, da imam take ljudi okrog sebe.[/quote]
Mogoče sem jaz grozna, ti si pa popolnoma ozkogleda in zatežena.
Če bi pogledala malo okoli sebe, bi videla, da sem s tem nickom že odgovarjala nekomu in da je bil zanj ta nick primeren, Nisem ga pa spreminjala, ker gre za odgovor v isti temi.
No, saj če se želiš za vsako malenkost počitit ogroženo, se kar daj, samo ne vem, kako potem sploh lahko opravljaš svojo nalogo matere in kako sploh lahko vzgajaš otroke…
Po moje ni glaven problem v tem, da je preveč navezan na družino, ampak to, da se s sošolci ne ujame tako dobro. Sama sem imela v srednji šoli sošolca, ki so ga ostali fantje izolirali in tako ni imel neke prave družbe. Pa tudi nikamor ni šel ali pa se je enostavno držal za sebe. Sicer je bil čisto vredu fant, ampak zelo miren in sramežljiv. No in potem se je prepisal na drugo srednjo šolo, se ujel s sošolci in postal bolj družaben. 🙂 Še zdaj pravi, da je s prepisom dobil krila. 🙂
Mogoče tvoj sin enostavno res nima prave družbe ali pa je pač zaprt človek. Če ga boš silila v nekaj do česar mu ni, bo vse skupaj samo še slabše. Bo že šel, ko bo sam pripravljen.
Pa poglej takole. Imaš kup sodelavcev, s katerimi se greš služba je služba, družba je družba. Kar na lepem te pa nekdo sili, da greš za par dni z njimi in se družiš tam z njimi dan in noč. Pa še šef bo tam ravo tako težil, kot v službi. Pa delat bi tudi morala, kar šef reče. Bi ti bilo všeč?
Prav tako, kot sodelavcev, si tudi sošolcev ne moremo izbirati. Vsak normalen najstnik bi z veseljem šel naokoli s takimi, s karerimi se razume.
Moj, danes že zdavnaj odrasli sin, je bil ravno tak. Nikamor za več dni s sošolci v osnovni šoli! Ker pa je bilo to pred leti, ko se otrok še ni spraševalo za vsako stvar če bi ali ne bi, je moral iti tudi v šole v naravi. Če bi takrat lahko odločala (pa tudi staršev niso prav dosti spraševali), bi rekla, naj ne gre, ker je bil strahovito nesrečen en teden prej, pa še en teden po povratku. Potem pa so se stvari v srednji šoli popolnoma obrnile in z veseljem je hodil kamorkoli so že šli s šolo. Pa ni imel nič več ali manj prijateljev v razredu kot v osnovni šoli! In zanimivo, da ima še danes veliko stikov s sošolci tako z osnovne, kot iz srednje šole (pa smo ve večjem mestu) in da se redno srečujejo.
Vse ob svojem času, bi rekla! Eni prej, drugi pozneje in kot si že sama ugotovila, eni tako, drugi drugače. Saj zato je življenje tako zanimivo, ker nismo vsi enaki!
Mogoče ni problem v “vzgoji”, pač pa v “navadah”. Poglej, poznam veliko otrok, vrstnikov mojih otrok, sicer mlajših (predšolski in prva triada) in jih je veliko, ki brez problema gredo od doma za več dni brez staršev. Jasno, vsi so tako navajeni. Vsi, od prvega do zadnjega, so bili že kot dojenčki pri babicah na počitnicah za več dni, nekateri so bili z babicami na morju po cel mesec v prikolici, ničkoliko parov poznam, ki so si privoščili potovanja v eksotiko, medtem ko so se otroci ahtali pri babicah, da ne govorimo koliko jih ima vikende fraj za pucanje, šport ali samo za svoj relax, otroke pa dajo k babicam na počitnice, mogoče na kmetijo, da so na svežem zraku. In potem smo družine, ki te možnosti nimamo. Saj je lahko rečt najemi varuško ali pa daj otroke h prijateljem, ampak danes niso več časi, ko bi prijatelji jemali druge otroke. Še posebej v mojem krogu – se “rešijo” svojih za vikende, pa da bojo moje jemali?! Varuške jih tudi ne jemljejo na dom, kvečjemu pridejo za nočno čuvanje na naš dom, to pa za otroka ni neka izkušnja, da bi se navadili biti brez staršev. Naš vrtec ni organiziral nič, enega od otrok imam v drugem razredu osnovne šole in tudi še niso organizirali nič. Moji otroci so navajeni biti doma in če gremo kam, gremo vsi.
Že sedaj vidim, da so ful navajeni tako in da bo prva možnost, da kam gredo, resna težava.
Kam to pelje, kam to pelje.
Ko tole prebiram, z izjemo BRKLC-a in še koga, bi za ostale upal reči, da ste izgubili stik z realnostjo. In to pošteno. Pravzaprav se sploh ne zavedate, kakšno škodo delate LASTNIM otrokom. V obdbobju, kateremu je mati narava namenila brušenje, testiranje, preverjanje celotne osebnosti od fizične do psihične komponente, se vi ukvarjate s tem ali je prav ali narobe, če otrok obiskuje osnovno šolo.
Katastrofa od staršev. Ste starši ki zavestno ZANEMARJATE svoje otroke.
Otrok mora imeti izzive, ki ga zabolijo, ki v njem vzpodbudijo razmišljanja, preverjanja, odločanja. Če pa mu (običajno) mamica vzame vse te možnosti pod pretvezo, da trpi, da je bogi, bogi, pa s tem lastnemu otroku vzamejo možnost brušenja v odnosih. Kaj pa je drugega, sobivati s sočlovekom, ki ti ne paše. Kdaj pa je kdo od vas sedel v razredu, kjer se je razumel z vsemi? To je nemogoče. Naloga odraščajočega bitja pa je, da se tudi v takšnih situacijah znajde in nauči sobivati tudi z ljudmi s katerimi na prvo žogo ne najde stika. To pa ne more, če ob nelagodju, ki se mu pojavi, nad seboj dobi ‘hudičevega angela’, ki namesto njega uredi zadevo in to na način, da ga umakne iz ‘arene’ preizkušenj.
Žal moram napisati, da me izredno skrbi, kam gre ta družba. Moje izkušnje s takšnimi osebki so prej ko ne slabi. V službah so neodgovorni, za nič ne prevzamejo odgovornosti, so pa polni pravic in večinoma neproduktivni. Reda nimajo in jim je problem že to da točno pridejo v službo. Doživljajo osebnostne stiske na področjih, ki so za starejše generacije samoumevne. Niso sposobni ustvarjati družabnosti, temveč so večni ‘pritoževalci’. Nič jim ne paše, imeli pa bi najboljše plače, največ dodatkov, kljub temu, da izpolnjujejo le pogodbo, ki so jo podpisali ob zaposlitvi. To pomeni, da so podpisali da bodo delali 40 ur na teden. Toda, če naredijo eno uro preveč, je cel halo, se počutijo mobingirane, in za to eno uro, so sposobni po cele ure debatirat in se pritoževat nad delovnim okoljem. Socialno so egostični in se družijo, kao s prijatelji. Ko pa malo bolje spoznaš, kaj oni razumejo kot prijatelje, pa je to le ‘neto’ aktivnost. Primer, zmenjeni so da gredo skupaj na badminton, na koncu pa ugotoviš, da kaj več kot skupno odbijanje žogice ni zadaj. Dobijo se ob uri na igrišču odbijejo deset žogic, nato pa vsak odhiti domov pred tv ali na računalnik. In to druženje imenujejo prijateljstvo. ha ha ha. Niti na eno pijačo niso sposobni iti po skupnem nabijanju žogice. Če pa že, pa kasneje izveš, da je bila glavna tema pogovora, opravljanje tistih dveh, ki nista uspela prit na badminton.
Pred časom sem sprejel spoznanje, da vas je takih ‘soc’invalidov na tem forumu že tako veliko, da gre za epidemijo ubogih duhov.
@asdgasfdgs
to kar ti pišeš je sramotno in tvoj pogled popolna napaka…je pa veliko takšnih staršev ja dandanes, žal, ki še vedno zagovarjajo svojo avtoritativnost na šibkejšim in jo opravičuejjo s tem, da je svet krut in da otrok rabi,d a se utrdi in da starš s takim ravnanjem, kot ga opisuješ ti tako bolje utrdi svojega otroka…
to dejansko kar si ti opisal je zanemarjanje in zanikanje otrokovih čustev, in totalno nespoštovanje njega…
naj te spomnim – mi smo ljudje, ne katerakoli živalska vrsta, kjer mladiče prepustijo brušenju v naravi in potem najmočnejši preživi…
dejansko smo ljudje in tvoja naloga kot starš je, da otroka vzgajaš, ne pa prepustiš brušenju in testiranju v naravi…groza kakšne pišeš res no…
in ključno otrok, ki ima doma varno in ljubeče okolje, v katerem v, da se lahko na starše zanese, jim zaupa, se nanje obrne po pomoč, nasvet…tak otrok zraste v samozavestnega odraslega, ki z veseljem sprejema nove izzove, in to brez strahu…
namreč otrokova družina je njegovo primarno okolje in po tem okolju si on gradi predstave o zunanjem svetu…in če bo imel zaupanje v primarno okolje se bo bolj samostojno in bolj samozavestno odpravil v svet in se nazaj vrnil povedati z izkušnjami, četudi slabimi, bo vedel, da so v primarnem okolju še vedno ljudje, ki mu lahko dajo nasvete in pomoč, ga naučijo, kako te slabe izkušnje premagati – in vedel bo, da se bo lahko nanje obrnil, zatorej bo ostal tudi v primeru težki preizkušenj bolj samozavesten, in manj bolječ…
kot pa v primeru, ki ga ti in brklc razlagata, postaviti otroku ultimat s starševsko avtoriteto in če se ne odloči tako kot ti kot starš hočeš, mu pa naložiti slabe izkušnje,d a ga bo ja bolelo in se bo zaradi te bolečine slej kot prej odločil drugače – torej po volji avtoritativnega starša…groza je tak vajin način, ki ga zagovarjata…tak otrok ve, da se na starša ne more zanesti, ampak takoj dobi občutek,d a se starši “znašajo nad njim” in mu “namenoma povzrčajo situacije,,ki njemu sprožajo bolečino in neloagodje” in ko bo tak otrok na kaj takega nalete v kakšnem drugem okolju bo prestrašen in popolnoma nesamozavesten, ker bo vedel, da na starše se po pomoč in nasvet ne more obrniti, nikogar nima, da bi ga naučil kako odreagirati v taki situaciji, da bi jo odnesel s čimmanj bolečine in neugodnih posledic.
Tak bo nesamozavesten in izčrpan, bogve v katero neg. smer se bo podal, ker ne bo imel zaupanja v nobenega od ljudi, ne v starše, kaj šele v zunanji svet, ker se srečuje s tujci…
po tvoji logiki -“brušenja in testiranja” bi moral biti utrjen ko kamen…pa ni, temveč je ravno nasprotno, ker so mu starši pokazali, da še ljudje, ki naj bi mu bili najbližje in ga imeli radi, mu nudili pomoč in nasvete, so mu obrnili hrbet…in zato ima še toliko manj zaupanja v tuji svet…
tako,da resno – ljudje imamo čustva in smo tudi čustvena bitja – tega ne moreš kar zanemariti in pustiti v nemar, kot bi jih vidva – brez pogovora in razumevanja, in posluha za otroka, da ima možnost izraziti svoje razmišljanje in čutenje…
nadalje ostali za razliko od vaju govorimo o tem – pomagati se otroku odločiti, da se bo naučil sprejemati odločitve, ki bodo dobe zanj in znal premostiti takšne in drugačne situacije…ne dajati mu potuhe…
torej ključno je pogovoriti se z otokom,da otrok pove, kaj je tisto kar ga muči…imamo kar nekaj primerov staršev, tle, ki so se oglasili s podobnimi izkušnjami…in čeprav so izkušnje od vseh podobne, nihče ne more za nobenega od otrok trditi, da je enako izkušnjo sprožil isti vzrok…pri vsakemu otroku je lahko čisto nekaj drugega in zato je bistveno se pogovoriti z njim, mu dati možnost, da pove kaj je tisto kar ga muči in mu na tej osnovi pomagati, stati ob strani, ga naučiti, kako je najbolje se spoprijeti s tem…da bo zanj najmanj boleče…tak otrok bo samostojen in samozavesten vedno…in naslednjič bo imel pogum se na podlagi preteklih izkušenj tudi sam odločati v podobni situaciji…
Mogoče ni problem v “vzgoji”, pač pa v “navadah”. Poglej, poznam veliko otrok, vrstnikov mojih otrok, sicer mlajših (predšolski in prva triada) in jih je veliko, ki brez problema gredo od doma za več dni brez staršev. Jasno, vsi so tako navajeni. Vsi, od prvega do zadnjega, so bili že kot dojenčki pri babicah na počitnicah za več dni, nekateri so bili z babicami na morju po cel mesec v prikolici, ničkoliko parov poznam, ki so si privoščili potovanja v eksotiko, medtem ko so se otroci ahtali pri babicah, da ne govorimo koliko jih ima vikende fraj za pucanje, šport ali samo za svoj relax, otroke pa dajo k babicam na počitnice, mogoče na kmetijo, da so na svežem zraku. In potem smo družine, ki te možnosti nimamo. Saj je lahko rečt najemi varuško ali pa daj otroke h prijateljem, ampak danes niso več časi, ko bi prijatelji jemali druge otroke. Še posebej v mojem krogu – se “rešijo” svojih za vikende, pa da bojo moje jemali?! Varuške jih tudi ne jemljejo na dom, kvečjemu pridejo za nočno čuvanje na naš dom, to pa za otroka ni neka izkušnja, da bi se navadili biti brez staršev. Naš vrtec ni organiziral nič, enega od otrok imam v drugem razredu osnovne šole in tudi še niso organizirali nič. Moji otroci so navajeni biti doma in če gremo kam, gremo vsi.
Že sedaj vidim, da so ful navajeni tako in da bo prva možnost, da kam gredo, resna težava.[/quote]
Ne verjamem, da mora biti otrok ravno dva tedna z doma, da se navadi biti brez staršev. Zadostuje že, da je kje čez dan ali popoldne.
Jaz imam dva otroka, nikoli ju nisem kot malčka dajala spat drugam, šele v OŠ se je začelo s kakim vikendom pri babici. Eden je šel že v vrtcu na tabor, drugi niti govora nikamor in ne bi nikoli nikamor šel – odprlo se mu je v 7., 8. razredu, ko so začeli s prijatelji “bandati” naokrog.
@ti k si
Škoda za toliko nakladanja – res. Škoda tematike za tole res bolano pisanje.
Aja, predvidevam, da angleščina za mnoge ni enostavna, pa naj si v nedeljo na SIOL.TV pogledajo.
9:55 – Najstrožji starši
Razvedrilni program / Resničnostna TV, 2. sezona, 2. del, Velika Britanija 2009
Prikaži na FacebookuPrikaži na Twitterju
Težavne najstnike, ki spravljajo svoje stares v obup s svojim obnašanjem, pošljejo živeti v strogo družino.
Tam morajo delati in se držati strogih pravil. Jim bo uspelo ali pa se bo izkazalo, da so za te stroge starše pretrd oreh?
———————–
Debato nadaljujemo po ogledu oddaje. 😉
poglej – si tipični predstavnik tistega kar sem napisala…teraš svojo…in če ne dobiš potrditve po svoje pač žališ in zaničuješ…sploh ne znaš spoštovati mnenja drugega, četudi argumentirano vse pove, se potrudi in napiše, zato,d a razloži in utemelji svoje mnenje… ker ni po tvoje ti vse zaničuješ…lepo so te starši vzgojili, ni kaj – a vidiš kakšen rezultat vzgoje si…sam kažeš…totalno nespoštljiv do drugih, samo sebe in svoj prav vidiš, ostali te ne brigajo, ni važno kaj mislijo, ker itak vse nakladajo – vidiš kakšna oseba zraste iz tvojega principa vzgoje…
to je egocentrizem in totalna odsotnost empatije in posluha za sočloveka
pa še to ko si ravno pri izobraževanju o tem – prebrala sem več vidikov, mnenj, poslušala strokovnjake(take, ki so govorili tudi na podlagi lastnih izkušenj in to celo tudi v sestavljenih družinah)…
nisem poslušala samo ene na podlagi nekega resničnostnega šova
Jaz sem odraščala v časih, ko se otrok ni nič spraševalo, ampak se je samo “odrejalo”. Ku.rc pa otrokova čustva, ku.rc pa otrokovo doživaljanje, ko šiša strahove – tko bo, kot smo mi ta stari rekl! tresk! še z roko po mizi. In smo šli. Koliko sem jaz prejokala po teh ku.rčevih šolah v naravi, kjer je bilo vse narejeno za otroke, ki so bili športniki, zdravi, jaz pa kronični bolnik, z nekaj kilami preveč, koliko psomeha, zasmeha, norčevanja, izživljanja sem mogla požret in kako sem sovražila učitelje, ki so namesto izživljanje preprečevali, še psodbujali in se s sošolci vred režali ko pečeni mački – to vem jaz! Kako sem zaradi tega zasovražila šolo in tudi svoje starše, ki so na to rekli samo “človk mora odrast, nehi se cmerat” pa vem samo jaz. Če bi lahko izbirala, ne bi šla nikoli nikamor s šolo – kljub temu sem pri 15tih letih sama šla v svet in se nisem nikoli več vrnila domov, se vpisala v internat, tam ostala, nikoli hodila domov za počitnice, se pri 18tih zaposlila v tujini, doštudirala ob delu in iz dela in se nikdar in nikoli več nisem vrnila domov.
Imam 4 otroke. Nikoli jih nisem nikamor silila. Prvi je pri 8 letih sam rekel, da bi šel na nogometni tabor in je šel. S klubi gre kamorkoli, s sošolci ni nikoli maral nikamor, samo, kar je bilo obvezno, v srednji šoli je šel samo na obvezne stvari, medtem ko je s športom šel rade volje kamorkoli so šli. V srednjo šolo je šel doma, na fakulteto je šel doma, služba ima doma, 40 km stran. Danes živi s svojo družino 30 km od nas in je vsaj 2x na teden na obisku doma. Ta druga se je že rodila odrasla, od pamtiveka jo je bilo povsod polno, punca ne pozna besede “strah” – od malih nog kamorkoli – pa ni bila nikoli nikjer v varstvih, nikoli nisem svojih otrok puščala nikjer, ker jih tudi nisem imela nikjer in nikomur puščati. Družbo najde kjerkoli, je izredno družabna, tudi zelo priljubljena, prilagodljiva – en tak simpatični cigo. V srednjo šolo je šla 100 km stran, v internat, na faks je šla 600 km stran, na Nizozemsko, se tam poročila in tam ostala. Dela nekaj čisto petega od tega, kar je študirala. Je izredno sončen, srečen, zadovoljen človek, kot veter, ki pride in gre in pusti za sabo čist zrak. Tretja njeno živo nasprotje! Prisesana name in na družino, tudi 5 minut ne sama bit, odhod v Kita (vrtec) je bil zanjo konec sveta, odhod v šolo še enkrat konec sveta, še na krožku ni hotela ostat, s solzicami se je borila od prvega dne šole do Božiča, jokala sicer ni, ampak če sem samo minuto zamudila ponjo, se ji je podrl svet. Taka je bila do 5. razreda. Nisem je porivala stran od sebe, nisem je prepričevala, vzeli smo jo tako, kot je bila in pri 13 letih je ta faza minila sama od sebe, brez stisk in stresov, je pa res, da smo vsi padli na hrbet, ko je rekla “jaz bi šla pa na plesni tabor”. In je šla. Imela se je fajn, je šla potem vsako leto 1 x na te plesne reči, s šolo pa nikoli nikamor. Še za tisto obvezno taborjenje je dejansko zbolela, z visoko vročino, po mojem od same psihe. Po koncu OŠ pa se je sama odtrgala od doma, izbrala si je šolo 50 km stran od doma, tehtala je, ali bi šla v internat ali bi se vozila, podprli smo jo, naj ostane v internatu, če ji pa ne bo zneslo, se lahko kadarkoli vrne domov. Strinjala se je, prva dva meseca ji je bilo zelo hudo, veliko smo se slišali, vsak petek je kar prifrčala domov, ampak je ostala v internatu. Danes pravi, da je vedela, da mora, da pa ji je ogromno pomenilo in pomagalo, ker je vedela, da se lahko vsako sekundo vrne domov. Danes živi na drugi celini in je izredno samozavestna, odločna punca, med vrhunskimi mladimi raziskovalci, trenutno na porodniški za svojo 2 mesečno deklico. Še vedno je zelo navezana na dom, vse počitnice in dopuste preživi doma, ne pa toliko, da bi ne mogla v svet. Velikokrat pove, da je zelo vesela, da je nikoli nismo trgali od doma, čeprav ve, da je bila “Zecke” (mislim, da se reče po naše klop, tisti, ki ga dobiš v gozdu in ti sesa kri). Četrti je edini še doma, končuje 9. razred, naprej se je vpisal doma, kaj bo kasneje, še ne ve. Od malih nog je tabornik, podoben ta drugi hčeri, prilagodljiv ko guma, vse mu je prav, z njim se ne da skregati. Ima ogromno prijateljev, včasih se mi zdi, da smo kot avtobusna postaja, toliko sošolcev pride in gre. Ko pa je bilo treba na prvi tabor pi 7 letih, se je uprl – ne bom, ne grem. Nismo ga silili, ks reči ga tudi pri tabornikih niso, pri 11 letih je pa sam od sebe šel ne da bi z očesom trznil.
Kaj hočm povedat? Da so otroci različni in da jih hočemo veliko preveč ulit po enem in istem kalupu. Zakaj morajo bit vsi enaki, če pa niso? Zakaj ne dovolimo, da je kdo različen, drugačen? Zakaj mor anekdo trpet kot žival samo zato, ker se je nedko to spomnil? Po 4 otrocih pri svojih 61 letih lahko povem samo to, da ima vse svoj čas in prostor. Ja – otroka spodbujat, vsekakor, samo nikakor pa ne silit, če vidiš, da pri tem otrok trpi in gre čez cele traume pri tem. Kaj mu s tem naredimo? Koristi sigurno ne! Noče – pač noče, jaz bi bolj poskrbela, da se sicer druži, da ni cel dan na Facebook pa na Internet, da ne goni samo elektronike, ampak se zna družiti in imeti fein v družbi. Da zna komunicirati in delati vezi, da najde prijatelje – to se mi zdi pomembno, pa da se zna prilagodit. ČE pa noče drugam spat, če noče s sošolci – jaz nisem in ne bi silila.
si kar švoh očitno prebral…
sem ti napisala – pomagati otroku rešiti problem, prisluhniti mu in mu pomagati naučiti se spopasti s problemi – to ni enako permisivna vzgoja in mu dajati potuho…
samo ti tega pač očitno ne razumeš…
ti očitno vidiš samo tisto kar je črno in kar je belo…ali razvajenost in otroku pustiti vseh – kar jaz nikjer nisem napisala,d a je prav in nikjer ne zagovarjam tega
na drugi strani vidiš – pa samo avtoritativnost
a veš za ene nas ljudi obstaja tudi vmesna pot, kjer še enkrat ti napišem – je vzgoja otoka z razumevanjem in posluhom in pomočjo…otroka se dejansko uči in vzgaja, da postane samostojna, odgovorna odrasla oseba…še enkrat to ni permisivna vzgoja, ampak je vzgoja, ker so posledice in odgovornost, in pa tudi samostojno odločanje otroka (v okvirih njegovih zmožnosti – glede na starost)…
Sem mama dekletca, ki je zelo nežno in rahločutno, pravzaprav hiper senzibilno.
Prav zaradi pretirane občutljivosti jo vzgajam s posluhom, obenem pa jo tudi pripravljam na real life in jo soočam s situacijami, ko mora “odrasti”.
V šolo v naravi je nikoli nisem silila, ampak sem ji bivanje predstavila kot del vrtčevskega in šolskega programa.
Na srečo ni nikoli izrazila želje, da kam (tabori, kolonije itd) ne bi šla, sem ji pa vedno zagotovila, da me lahko, v kolikor se bo slabo počutila, pokliče, da se pogovoriva.
Poklicala me je v šestih letih enkrat. Takrat sva skupno ugotovili, da je dejansko preutrujena od vseh vtisov (in premalo spanja) in zato še bolj dojemljiva za trapasta otroška spletkarjenja,ki se jim ni znala izogniti.
Učiteljico sem prosila, naj poskrbi, da se bo nekje v miru naspala, naj jo malo pocrklja in če bo drug dan enako slabo, pridem ponjo, sicer pa naj uživa.
Ni mi bilo treba priti ponjo. Hči je kasneje doma povedala, da so bili prve dni otroci zelo hrupni, da se je kar naprej nekaj dogajalo, da je malo spala, zato je doživela stisko, ki jo je potem premagala.
Poslušaj otroka, obenem pa mu daj jasno vedeti, da se v življenju z določenimi strahovi najlažje spopademo tako, da se spopademo z njimi.
Povsem zdravo tole, da 14-letnik noče za 4 dni od doma, ker bo bojda pogrešal starše, ni – pa jaz res ne maram delitve na normalno/nenormalno. Tvoja naloga je, da vzgojiš človeka, ki bo pripravljen na življenje, zato razmisli, kako boš to čimprej storila.
Skrb zbujajoče je, da v osmih letih očitno niste storili ničesar, da bi fantu v stiski pomagali pri vključitvi v razred, da bi mu pomagali premagati odpor do šole in da bi lažje navezal stik s sošolci – vse to so hude težave, zaradi katerih fant pravzaprav ne želi od doma – to, da vas bo pogrešal, je jasno le krinka.
Loti se dela!
.
@ti k si – to kar ti pišeš je pasivna agresija, skrita za lepim besedičenjem.
Napisala si v prvem odgovoru:
to kar ti pišeš je sramotno in tvoj pogled popolna napaka – torej ti si drzniš sramotiti in se postaviti na moje mnenje kot absoluten vsevednež.
Nato pa vehementno v naslednjem odgovoru podaš trditev: : in če ne dobiš potrditve po svoje pač žališ in zaničuješ
Boš zdaj razumela, da se sama vrtiš v zanki žalitev in praznega neizkustvenega teoretičnega nakladanja.
Še en tvoj žaljivi empatični citat:
…lepo so te starši vzgojili, ni kaj – a vidiš kakšen rezultat vzgoje si…sam kažeš…totalno nespoštljiv do drugih, samo sebe in svoj prav vidiš, ostali te ne brigajo, ni važno kaj mislijo, ker itak vse nakladajo – vidiš kakšna oseba zraste iz tvojega principa vzgoje…
to je egocentrizem in totalna odsotnost empatije in posluha za sočloveka
Jutranji pogled v ogledalo ti nebi škodil.
Pišeš neumnosti!
Čas OŠ je res ta, v katerem si otrok nabira socialne izkušnje, se brusi in oblikuje, ampak ni vse tako črno-belo, kakor ti poskušaš predstaviti!
Moj sin je bil v OŠ izobčen, ker je bil za glavo večji od sošolcev in zaradi hitre rasti motorično nekoordiniran, posledica tega pa je bila, da v športnem udejstvovanju (nogomet, tek, plezanje) ni pokazal nobenih rezultatov in ker se fantje rangirajo glede na te kriterije, je bil v razredu objekt za izvajanje nasilja nad njim.
Poleg te fizične drugačnosti je bil tudi mentalno za par stopenj višje od vrstnikov, tako da nikakor niso našli nobenega stika.
Na tabore ni hodil in jaz sem to podpirala.
Zdaj je polnoleten, še vedno gimnazijec, obiskuje pa svetovalnico, da se reši travm iz OŠ, ki mu še danes ne dajo živeti v razredu. Zaradi dolgoletnih slabih izkušenj nima popolnoma nobenega zaupanja sam vase in v svojo osebnost, kljub temu, da vsa dejstva kažejo drugače, da je v razredu zelo lepo sprejet, da se v razredu radi družijo z njim, da je pri nas doma vedno polno njegovih sošolcev in sošolk, da mu odrasli govorijo, da je izredna osebnost, da zdaj, ko se je rast ustavila, kaže tudi dobre rezultate na športnem področju, da mu trener reče, da ima dobro motoriko in tako naprej, sin zaradi travm iz OŠ temu ne verjame in ne zaupa sam sebi, ne zaupa dejstvom, ki jih vidi. To je iz enega otroka naredilo brušenje v OŠ, ki naj bi ga vsi podpirali in spodbujali!
Žal mi je, da ga nisem leta prej peljala k terpevtu, ampak zdaj je kar je. Na srečo se je za obiskovanje zdaj sam odločil in na srečo se poznajo rezultati.
@pišeš neumnosti – prihaja čas streznitve, slej ko prej.
Zdaj pa dovolj.
Imejte se lepo s svojimi sončki in pozabite na vse moje napisane neumnosti.