Sin je doma….
Tudi mi smo imeli podoben primer. Ker nisem bila mama in bližnji sorodnik, nisem bila čustveno vpletena. Zato sem lahko malo bolj kritično pogledala na zadevo in včasih tudi kaj pripomnila…mama je absolutno pri sebi in na glas opravičevala sinovo stanje z vsemi mogočimi argumenti.
Seveda ji je šlo na živce, da je brezposeln, da je prišel živet nazaj domov, da je cele dneve traumiral in se smilil sam sebi, da ni nič delal….hkrati pa je imela za vse nešteto opravičil.
Ma jaz sem jim enkrat samkrat povedala kaj si mislim; naj si najde delo. Karkoli, da se fizično zaposli, da ne bo cele dneve tuhtal in se smilil sam sebi, ker to je začaran krog, spirala, ki gre samo navzdol. Naj ga brcnejo v rit in naj kaj premakne; recimo zunaj pokosi travo, pograbi dvorišče, pomije okna, posesa hišo, pospravi garažo ali klet…skratka, miljon stvari je, ki bi jih lahko naredil, če bi ga kdo sunil v rit.
Tako pa je ždel v svoji sobi in nikome ništa. K sreči se je dedec po posredovanju nekaterih (ne staršev) spravil toliko k sebi, da je začel delati preko študenta in da je potem poslal nekaj prošenj, šel na razgovore in enkrat mu je uspelo. Danes ga ne prepoznaš, urejen fant blizu 40, kravata, obleka, fajn avto, veliko hobijev…
Delo in še enkrat delo. Pa ni nujno, da je ravno služba. Nekaj, kar zaposli telo in duha in kar ti da občutek, da si potreben in koristen.
Če drugega ne, naj ti tvojo skrb (kuhanje, pranje…) “plača” z delom doma. Tudi to je nekaj vredno, pa še koristen bo. Naj si zasluži kosilo in oprane cunje!
Poiščite si pomoč.
Mi smo imeli podobno situacijo. Z možem sva se imela celo življenje fajn, sva se potem skoraj ločila. Mulc nama je postavil lajf na glavo.
Šla sva po pomoč v Vezal (www.vezal.si) k psihologu najprej individualno in potem še na dve delavnici. Mož se je strašno branil, da bi delal v skupini, vendar naju je to rešilo in sin zdaj dela in še študira zraven. Sam skrbi zase. Ni doma.Midva se imava pa še bolje kot kdajkoli.
Najdite si pomoč preden bo prepozno. Nasveti, ki jih dobiš tukaj gor ti nič ne pomagajo, če ne boš vedla kako jih izpeljat in če ne boš z možem povezana.
Srečno.
Pozdravljena drugačna zgodba!
Če je dejansko stanje v resnici tako, kot si ga opisala, ti lahko napišem samo en stavek:
Če hočemo rešiti drevo, je včasih potrebno tudi odrezati gnilo vejo, ki ga ogroža!
Drugače bosta oba z možem zapadla v bolezen in depresijo, če vama to roji po glavi.
Vsakemu se svoj otrok smili, če ne gre vse prav kot bi moralo iti. Čeprav vidva z možem kot starša v njem vidita svojega otroka, morata odpreti oči in trezno spoznati, da 30-letni moški že dolgo ni več otrok! Ga pa kot kaže vidva nikoli nista prenehala obravnavati kot otroka in ga še vedno tako dojemata. Sedaj pa ima “ta vajin otrok” kar naenkrat 30-let in bi vidva z možem rada preko noči prerezala popkovino. E, ne bo šlo. To pa zato, ker sta ga 30 let vzgajala kot otroka in ni imel nobenih odgovornosti, zato je še vedno otrok. Moška so pri njem samo leta.
Dokler ga z možem ne bosta postavila na realna tla in mu bo v “hotelu mama” vse servirano k tazadnji, ne da bi za to karkoli naredil oz. se za to potrudil, se bo zgodba nadaljevala.
Zelo dobro bi bilo vedeti zakaj je izgubil službo. Če je tudi službo izgubil zaradi lastnih neumnosti, potem iz vsega skupaj lahko sklepam, da je vaš sin pač oseba, ki se ga zaradi njegovega značaja izogibajo tudi “normalni” vrstniki. Zato je našel družbo pri starejših samskih moških, ki so en drugemu družba in jih (običajno) druži skupno popivanje, saj doma nimajo drugega kot štiri stene. Aja, od kod pa mu denar za popivanje po bifejih? Ni vrag, da mu ga vidva dajeta…
In ker dober glas seže v deveto vas, slabši pa še dlje, je verjetno kot tak znan tudi v širši okolici. Sploh, če živite na podeželju. Kot tak potem tudi ni ravno magnet za dekleta. Glede na to, da je star 30 let, bo s takim vsakdanom kot ga ima, doživel tudi 80 let (če ne bo preveč sekal po ta kratkih), a se ne bo nič spremenilo.
Če pa je službo izgubil zaradi drugih razlogov na katere ni mogel vplivati pomeni, da je sposoben delat in poskrbet za svojo rit, kar pomeni, da izkorišča vaju z možem in vajino potuho, čeprav se ne zaveda (ali pa se), da tak način življenja ne vodi nikamor. In če takega zabrišeta ven, se bo ujel na noge.
A tale vajin sin nima nobenega svojega vrstnika, prijatelja, znanca,… kateremu bi lahko pomagal pri vsakdanjh opravilih, v delavnici,…? Ima ta vajin sin (poleg spanja) sploh veselje do kakega dela? Ga karkoli zanima? Je nadarjen za kakšno stvar?… Najti je treba način kako fantu spremenit vsakdan, da izstopi iz začaranega kroga. Ure, ki jih nameni za spanje tekom dneva, je treba zapolnit na drugačen način. Glede na to, da običajno večino dneva prespi, je avtomatsko vedno zaspan, če nima kaj za počet. Ker več spiš, bolj se ti spi. Kot popoldanski spanec. Ko se ga enkrat navadiš, te vsak dan mami.
Mogoče pa ima vaš sin kakšne težave, ki jih vama ni zaupal in se njimi najbolje spopada tako, da spi, saj takrat preprosto izginejo.
Obstaja pa tudi možnost, da se vajin sin zaradi takšnih in drugačnih razlogov malo preveč smili sam sebi in prekleto dobro ve, da s svojim početjem nagaja svojim staršem ter tako nad vama z možem izvaja čustveno nasilje. Posebej, ko vidi, da s tem doseže željeni učinek.
Glede na to, da si se odločila za pisanje na tem forumu, sklepam, da je mera polna. Upam samo, da ta 30-letni fant ni postal glava družine in se mu vidva podrejata. Še bolj pa upam, da fant ni nasilnega značaja, ker bosta v tem primeru namesto, da bi on odletel iz gnezda, vidva z možem morala bežati, vkolikor ne bosta spremenila pristopa.
Tudi, ce je sin brez sluzbe, to ne pomeni, da nima nic za delat!!!
Pa naj malo okopava vrt, pospravi stanovanje … se bo tudi sam pocutil bolj koristnega.
Vam svetujem, da mu nehate prati, likati in ne vam kaj se. To naj si sam naredi.
Ker ce je brez sluzbe (in vsega ostalega), to ne pomeni, da je delovno nesposoben. Pa ga doma izkoristite za domaca opravila.
Pozdravljena,
Jaz bi naredila takole:
1. Živela bi, kot si želim in počela stvari, ki si jih želim, brez ozira nanj,
2. Na cesto ga ne bi vrgla, ker to ni kar tako lahko narediti, niti po mojem mnenju še ni potrebe po tem,
3. Pod nobenim pogojem, mu ne bi več kuhala, prala, likala itd. vse to bi že tako ali tako moral početi sam in to ne samo zase temveč bi bilo edino pravilno, da bi za vse,
4. Zbrala bi vse položnice (elektrika, voda itd.) in račune vseh stroškov, ki vključujejo stroške, ki jih imam z njim (hrana, praški, milo itd. brez oblačil, čevljev in podobno, ker tega od mene ne bi več dobil!), in jih delila na osebe, ki živijo v gospodinjstvu, mu vse skupaj postavila pred nos in ga postavila pred dejstvo: »Dragi sine, toliko in toliko so vsi mesečni stroški, od tega so tvoji mesečni stroški xy€. Od zdaj naprej, pa dokler boš živel tu, boš moral vsak mesec , do npr. 15. v mesecu prispevati teh xy€. «
5. Če nima denarja, bi uvedla nekakšen cenik opravil, npr. sesanje x€, pranje y€ itd. in mu povedala, da sem pripravljena v zameno za opravila po tem ceniku znižati njegov delež stroškov. To bi obvezno izključevalo njegov del, torej, če skuha kosilo za vse je npr. cena za kuhanje 5€ – 1€, ker je kuhal tudi zase, kar bi tako ali tako moral. Pri tem bi pazila, da se zadeva sestavi tako, da se stroški ne bi povišali, npr. ni smiselno, da perete vsak zase ali pa kuhate dve kosili. V primeru, da bi bil znesek opravil nižji od njegovega deleža, bi zahtevala tudi razliko ali pa uvedla še dodatna opravila (kakšno popravilo, pleskanje, generalno čiščenje itd.),
6. Nikoli mu ne bi dala denarja, razen če smatram, da ga potrebuje in ga bo res porabil za njegovo dobro, npr. da rabi nekaj za prijavo na delo ali kaj podobnega, še raje bi mu to kupila sama, npr. znamka za ovojnico za prošnjo za delo, niti mu ne bi ničesar kupila (nič oblek, čevljev, cukrčkov in podobno),
7. Glede na to da okoli popiva (predvidevam, da je to bolj v popoldanskih in večernih urah), bi uvedla uro, do katere mora biti doma, s tem, da bi na vrata dala dodatno ključavnico, katere ključa ne bi imel in jo ob tej uri zaklenila, tako da po tej uri ne bi mogel več v hišo/stanovanje,
8. Zahtevala bi, da nemudoma prične z iskanjem zaposlitve, če so razmere zelo hude, bi zahtevala tudi dokazila o tem, ter postavila minimalno število prošenj/teden,
9. Obvezno od svojih zahtev ne bi odstopila ali kdaj popustila, ker če enkrat popustiš pri čisto mali zadevi se to razširi kot kuga,
10. Če se pa z navedenimi pogoji ne bi strinjal bi mu postavila nek razumen rok v katerem se mora odseliti (pa ne eno leto!).
Glede na stanje bi sama postopala ostro, ker je pač imel dovolj časa, da vse to stori sam od sebe pa pač ni. Na njegovo prošnjo bi mu tudi pomagala, vendar je pri tem potrebno paziti, da se mu ne daje potuhe, npr. prošnje naj piše sam, jaz samo preberem, če so kje kakšne napake. Je pa vse navedeno bolj tako tako in verjetno ne bo dovolj za rešitev problema, ker menim, da je problem drugje, zato bi se poskusila z njim tudi pogovoriti o njegovem psihičnem stanju, saj je izgubil voljo do življenja, obupal. Če ne bi šlo pa ga pripraviti, vsaj do tega, da poišče pomoč drugje. Glede na to da je star 30 let, bi pričakovala, da se s težavami bolje spopada. Še posebej, če so vzroki za stanje samo navedeni dogodki. Zanima me, kako se je v preteklosti spopadal s težavami? Kako jih je sprejemal, reševal, se odzival? Ali mu je šlo do navedenih dogodkov tako dobro, da kakšnih pretiranih težav ni imel in je sedaj v šoku oz. se ne z njimi ne zna spopadati? Kajti to, da ste ga vzgojili, še ne pomeni, da je (čustveno) dozorel.
Lp