Slovenke, ki ste poročene s kristjani
Malo grobo napisano ampak v osnovi drzi…[/quote]
Drži tudi, da jih ti dobiš premalo.[/quote]
Res je Tara! Vsak dober, pravi rimo-katolik bo babo parkrat na teden okoli kepe. Že ona ve, zakaj jih dobi.
Ne vem, kako so naši dedje in očeti lahko dopustili, da se je ta feminizem in neodvisnost tako razpasel – to ne pelje nikamor. Kinder, Kuche, Kirche, Konec!
(Upam, da imate vsi nove baterije v sarkazem detektorjih.press)
Jaz sem poročena z vernim kristjanom, sama sem ateistka. Takrat, v bivši Jugi, ta razlika ni bila tako pomembna, ljubezen med nama je bila dovolj močna. Je približno tako, kot če bi treniral maraton, mene pa tek ne bi zanimal. Mož hodi na maše, enkrat mesečno, jaz ne. Sem pa že pred poroko povedala, da otrok ne bom obremenjevala s krsti, verouki ipd., itak bodo od njega izvedeli marsikaj, pa naj se sami odločijo. Zaenkrat se niso, so že polnoletni. Je bil pa mož takrat res ful zaljubljen in je pristal na marsikaj, na kar danes po moje ne bi. Pa se v redu razumeva. Sem dokaj samozavestna v tem smislu in mi tudi pritiski njegovih staršev niso prišli do živega. Cerkvene poroke nisva imela. Voliva različno, svetovnonazorsko se razlikujeva, ampak čisto kot partnerja in človeka se pa ujameva, si odgovarjava, se imava rada. Veva, da se najinih različnih pogledov ne da spremeniti, ne izkoreniniti, se pa sprejemava. Jaz sem taka, da sem hotela razčistiti že na začetku te reči in če bi mu bila verska vzgoja otrok pogoj, bi se siguro razšla.
To nima veze, ker ni res. Zelo redko klofuta umiri vročo glavo. Prej postavi misli v revanšo, maščevanje, užaljenost,…[/quote]
In zakaj potem odgovarjaš meni in ne tistemu, ki je prvi (že na prvi strani te debate) izustil nekaj o batinah?[/quote]
Glede na to da se nikogar nič ne prime, bi bil vseeno, če sploh ne bi odgovarjal. Res je.
Jaz moram priznati, da se nagibam k temu, da bi se mu ognila, ker te stvari zvenijo zelo sovražno do žensk in tudi zgodbe o kristjanih niso spodbudne. Zakaj bi katera prenašala to? Zanima me pa, kakšne so vaše izkušnje s kristjani in kako shajate tiste, ki ste s kristjani. Se tudi pogovarjate veliko o veri in kaj ve menite o zgornjih besedah in kaj vaši krščanski partnerji? Ali upoštevajo zgornje besede?[/quote]
si mogoče kot otrok na glavo padla??
Odvisno je kako verni so starši, sploh mama. Mene njegovi starši nikoli niso sprejeli, motilo jih je da se nisva poročila, čeprav sva se skupaj tako odločila.
Skos me je neki silil v cerkev, meni ni do tega, sem zunaj počakala. Ko sem pa zanosila sem pa bila najslabša, čeprav je bilo sporazumno. Nisem hotela otroka krstiti. Meni je bilo grozno, nikoli več.
Spoznaj njega in družino pa boš videla kako.
Hvala vsem, ki ste napisale lastne izkušnje. Če ima katera še, naj napiše, mi zelo koristi. Zaenkrat se mi zdi, da sem razmišljala v pravo smer, večina kristjanov me napada in s takimi res ne želim imeti opravka. Vidim, da je med kristjani nekaj dobrih izjem, čeprav vas večina pravi, da niso kaj prida. Ne vem, če želim ravno tvegati, da naletim na krščansko mino, ki so očitno kar pogoste …
Večina opisovanih krščanskih min, ni niti k od pravega kristjana. Pravi kristjan pa te bo ljubil in spoštoval vse svoje življenje in te nosil na rokah in imel za princeso. Z nikomer ne boš tako srečna, kot se te bo trudil osrečevati on. Seveda pa boš morala vračati z enakim. Ker le na ta način boš prejemala. Več ko boš dala, več boš dobila.
Kar me bolj skrbi, ali si pripravljena za svoj zakon toliko delati, kot delajo kristjani, ki jih poznam in so mi zgled. Večina MON namreč misli, da je kemija dovolj za prvih deset let, pol pa itak ni več važno.