Služenje voj.roka – ste za?
Zadnjic je tudi nek psiholog pisal o tem. Celo zgodovino so imele družbe nek proces inicializacije, ki je povedal okolici , da je mladenič spodobne da postane mož. In ta “obred” je po tej psihološki plati služenje vojske (pustimo vojno mirovniško) opravljal svojo nalogo. In z ukinitvijo služenja vojnega roka je ta “obred” izginil, novega pa ni.
Smo pred kratkim imeli to debato v pretežno moški družbi. In ja, vsi so se strinjali, da to sedaj, po toliko letih gledanja nazaj, sploh ni bilo slabo. Pridobili so veliko veščin. Samostojnost, delanja s in za skupino in dobiti spoznanje, da ni vse tako hudo samo po sebi umevno. Tudi tega, da obstajo hudi idioti in fanatiki in je potrebno najti pot funkcioniranja in komunikacije. Da ne bo pomote, vsi so bili stari nekaj čez 40, kar pomeni, da so doživeli in občutili JLA. Seveda to velja za fante okoli 18 let, ne za tiste +21.
Verjetno jim že pamet in spomin pešata :)))
Sem bil tudi jaz deležen 12 mesecev pri tebi tako opevane JLA, pa menim, da to nikakor ni to, kar manjka današnjim mladcem.[/quote]
Kje si videl da sem JLA opevala? Takrat je pač bila JLA. Po pripovedovanju je bilo tam veliko butastega. Marsikomu bi odcepitev od doma pristrigla krila.
No, jaz pa avtorico in njene somišljenike povsem razumem. Po logiki novodobnih staršev naj bi namreč otroke (no pogojno recimo otroci) do 18-ega leta vzgajale najprej vzgojiteljice v vrtcu, nato učitelji in učiteljice (ali profesorji in profesorice) v osnovni šoli ter naprej v srednji, (na faksu že bolj težko), nadaljevali oz. piko na i bi pa dali potem podoficirji in oficirji v vojski – voila, in mamicam in atkom ne bi bilo potrebno delati nič (razen šimfati čez JS, pa z odvetniki hoditi v šolo in zadnje, a ne najmanj pomembno – pisati na MON:)))