Moje sožalje.

En velik topel objem.

No, tega pa jaz ne bi nikoli napisala. Imam prijateljico, ki ima zelo rada pse in jih je v svojem življenju imela in pokopala več. Vedno ji je bilo zelo hudo, toda pred dvema letoma ji ji umrl otrok. In jaz ji stojim ob strani, ne morem ji pomagat, ne morem jo potolažit, obiskuje strokovno pomoč in verjemi, da to ni enaka bolečina in upam, da tega ne boš nikoli doživela oz. rekla osebi, ki je izgubila otroka, ker to boli še mene, kaj šele…………
[/quote]

Ne bereš, pravilno. Trenutna bolečina je enako močna. To pomeni, da bolečina dolgoročno mine in ostane lep spomin pri smrti otroka traja bolečina lahko do naše smrti.

Avtorica, objem.

Kuža je šel čez mavrico s tvojo sliko pred očmi – to je najpomembneje.

Za vse ostale:

Mi imamo smo že 30 let zvesti eni pasmi, trenutno enega upokojenčka, starega 13 let, pa ne bo nekaj let naslednjega psa, čeprav bi takoj. Zakaj?

Ker bomo nekaj let brez. Ker smo še vsi v elovnem, potovalnem pogonu. Pes je obveznost, je član družine in ko včasih kam greš, ga ne moreš povsod sabo jemati,če ni ravno podpazdušni pes, že srednja velikost je včasih težavna, pa po hotelih in ostalih nastanitvah ni noben proble. Plačaš 15 eur na noč, ga daš v njegovo posteljo, ki jo imaš od doma s seboj, pa je zadovoljstvo popolno – samo da je z nami – z avtomobilom še gre, če pa si veliko z letali naokrog, pa žal to ne gre. Da ga pa dajem po pasjih hotelih, jasno po takih, kjer niso v boksih, ker ta pasma ni za v kovinski boks zunaj, nam pa ni, ker takrat pe dobesedno “hibernira” v čakanju na gospodarje. Smo preizkusili 2x pa je preveč žaloval za nami – nihotel jest, družaven ni bil čisto nič z nadomestno “družino”… Sam doma v hiši ne bo, pa da mu samo nekdo hodi dajat jest in ga sprehodi, ker bo ga tudi pobralo od žalosti. Je pač pasma s človeškimi možgani, se ga ne da tako preprogramirat 🙂

Ko bodo otroci zdoma, ko bo čas za vnuke, malce ustalitve, pa morda spet pride nov družinski član na 4 tacah. Čez kakšnih 15 let, ne prej.

No, tega pa jaz ne bi nikoli napisala. Imam prijateljico, ki ima zelo rada pse in jih je v svojem življenju imela in pokopala več. Vedno ji je bilo zelo hudo, toda pred dvema letoma ji ji umrl otrok. In jaz ji stojim ob strani, ne morem ji pomagat, ne morem jo potolažit, obiskuje strokovno pomoč in verjemi, da to ni enaka bolečina in upam, da tega ne boš nikoli doživela oz. rekla osebi, ki je izgubila otroka, ker to boli še mene, kaj šele…………
[/quote]

torej vas pes sprejme tudi, ko ste ravno nekoga prizadeli, ukradli ne vem kaj, nekoga ubili, v debatah se vedno postavi na vaše stališče, je vesel, ko pridete pokozlani domov.
Te pasje debate morajo biti res zanimive.

Pri petnajstih sem izgubila mojo psičko in sem jokala celi teden kot dež. Pa še jaz sem bila kriva, ker sem jo spustila in sem vedela, da se mi ne odziva na klic. Meni je bilo pa tako lepo gledati kako teče in se igra. Starše je ubogala takoj. In je stekla za srno in jo je povozil avto. Še danes se spomnim, ko pomislim na to bolečino, ki mi je trgala telo. Nisem več želela psa nekaj let šele po desetih letih smo vzeli drugega kuža in sem vesela, da smo ga vzeli.

Ne bereš, pravilno. Trenutna bolečina je enako močna. To pomeni, da bolečina dolgoročno mine in ostane lep spomin pri smrti otroka traja bolečina lahko do naše smrti.
[/quote]
Sem brala pravilno. Tudi trenutna bolečina ni enako močna, verjemi – ne želim se prepirati kdo ima prav -pravzaprav želim vsem nam, da tega ne izkusimo. Težko pa rečem prijateljici: “Vem kako ti je, ker sem sama izgubila psa letos.” Ker v resnici ne vem – nimam pojma. Kar pa sem videla in vidim – res ni primerjave. Človeško življenje pač ne moremo in ne smemo primerjati. Pa sem tudi sama pasjeljubka.

Vem kako je, ko smo se v juniju poslovili od naše 13 let stare, bolane psičke. Kar mi je bilo v tolažbo, je uspavanje bilo doma, v njenem okolju in vsi smo bili pri nej. Pa ti povem, da je vedela kaj bo in se je popolnoma umirila, še preden je prišla veterinarka domov. cel dan sem bila z njo, jo nosila po rokah,…Bila je zelo bolana in je bila to tudi rešitev za nas vse. ne znam ti povedati kakšen grozen občutek, ko ti določiš čas smrti bitjeca, ki ti je ljub, ki ti nudi tolažbo, veselje. Naj ti bo v uteho, da je umrl doma. Dala sem jo kremirat in verjetno sem “čudna”, žaro imam še doma in se nismo še odločili, ga jo zagrebemo. Tudi jaz sem rekla nič več psa, ampak po mesecu in pol smo dobili mladička, kakšno neizmerno veselje in ja ne mislim na konec, ampak uživam vsak trenutek z njim. Man boli, čas pa celi rane in posuši solze. In nič ni narobe, da ti je hudo. Objem.
[/quote]

Razumem. Ne vem, kako bo pri nas, ampak zaenkrat mislim, da ne grem skozi vse to še kdaj.
Točno vem, o čem govoriš, ker smo bili lani blizu tega, da se poslovimo. Groza me je bilo te odločitve, da bi morala jaz določit, kdaj! Potem si je čudežno opomoga in zdaj je kot kakšna najstnica. Ko jo vidim tako, jo je eno samo veselje in upam samo, da ko pride čas, da bo to zelo na hitro, kot avtoričin kuža, naj samo po sprehodu zavedno zaspi na sedežni. Je pa le razlika, ker mi vemo, da je naša že preživela svojo življenjsko dobo in vemo, da se približuje njen odhod, se zavedamo da je lahko tudi vprašanje dneva pri njenih letih…

Iskreno sožalje … objem <3

Joj, kako te razumem ! Jaz sem jokala skoraj cel teden. Potem je bilo bolje. Saj bo, a traja. Drži se !

Razumem. Ne vem, kako bo pri nas, ampak zaenkrat mislim, da ne grem skozi vse to še kdaj.
Točno vem, o čem govoriš, ker smo bili lani blizu tega, da se poslovimo. Groza me je bilo te odločitve, da bi morala jaz določit, kdaj! Potem si je čudežno opomoga in zdaj je kot kakšna najstnica. Ko jo vidim tako, jo je eno samo veselje in upam samo, da ko pride čas, da bo to zelo na hitro, kot avtoričin kuža, naj samo po sprehodu zavedno zaspi na sedežni. Je pa le razlika, ker mi vemo, da je naša že preživela svojo življenjsko dobo in vemo, da se približuje njen odhod, se zavedamo da je lahko tudi vprašanje dneva pri njenih letih…
[/quote]

Same here…. Čeprav tako noro in veselo skaklja po sprehodih, kot da ima 3 leta. Zdravstveno drugače vse ok ( kri notranji organi, zobje, kot kak 5 letnik)…Se pa včasih sredi noči zbudi in lovi sapo….. Se prav vidi, da je srce. Da kmalu ne bo zmoglo več.

Najbolje je, da jim srček odpove, najmanj matranja in hitro je konec…. šok za nas, najmanj za njih. To je lepa smrt tudi za človeka – kap ali pa odpoved srca ( ne infarkt z bolečinami). V trenutku te zmanjka, ugasneš.

Sem brala pravilno. Tudi trenutna bolečina ni enako močna, verjemi – ne želim se prepirati kdo ima prav -pravzaprav želim vsem nam, da tega ne izkusimo. Težko pa rečem prijateljici: “Vem kako ti je, ker sem sama izgubila psa letos.” Ker v resnici ne vem – nimam pojma. Kar pa sem videla in vidim – res ni primerjave. Človeško življenje pač ne moremo in ne smemo primerjati. Pa sem tudi sama pasjeljubka.
[/quote]

Noben nima pojma za drugega, kako je ko umre otrok, pes, mož, žena, partner in tako dalje. Lahko vemo samo, kako mi čutimo in smo čutili. Če tudi tebi umre otrok, ne boš tolažilo prijateljico, saj jaz tudi vem kako je. Bolečina je povsod močna kdorkoli ti umre. Kako bolečino predelamo je odvisno žal od nas samih.

No, če ti lahko mamo nadomestiš z drugo mamo ali otroka z drugim otrokom, super zate.
Pri nas ima psička svoje mesto in nobena druga žival tega mesta ne more nadomestiit. Lahko bi dobila kakšno drugo mesto, ne pa tega istega.
Naša je z nami že skoraj dve desetletji in zdaj, ko jo že dajejo starostne težave, ko veš, da niti imunski sistem ni več močan, se zasekiraš vsakič, ko samo kihne, da o drugih stvareh niti ne govorim. Zase si ne želim, da bi šla še kdaj skozi vse to, če mi ni treba. Bom verjetno šla, če ne drugega s starši, ampak če se lahko izognem skrbi in bolečini ob izgubi še nekega bitja, se bom temu izognila in druge živali pri nas ne bomo imeli.
[/quote]

Poglej, kaj če bi bila ti mlada vdova? Stara komaj 27 let, ko bi se ti na primer v avtomobilski nesreči smrtno ponesrečil tvoj ljubljeni mož? Morda se niti otrok ne bi imela.

A potem do svoje smrti nikoli več ne bi ljubila nikogar drugega? Saj veš, da je tako razmišljanje neumno. Za vse življenje bi kaznovala samo sebe. Zakaj že?

Moje sožalje. Sem sama pokopala že dva in vsakič je bilo hudo za znoret. Eno leto sem rabila, da sem zopet lahko šla po drugega. Potem pa še po enega. Danes imam dva kosmata norca in me kar stisne, ko pomislim, da bosta tudi ta dva enkrat šla…. Sem si takrat rekla nikoli nobenega več ampak kaj češ. Bo boljše, počasi. Sožalje še enkrat.

Če te bo kaj potolažilo…

Obstaja kraj, ki se imenuje “Mavrični most”. Ta most povezuje zemljo in nebo.

Ko nas ljubljena živalica zapusti, odide na ta poseben kraj. Tam so zeleni travniki in griči za vse vaše drage prijatelje. Razposajeno se igrajo. Hrane in pijače je v izobilju. Sonce sije in prijetno toplo je.

Vse bolne, pohabljene, ranjene ali stare živali so znova mlade, zdrave in močne, prav takšne, kakršnih se spominjamo v naših sanjah iz minulih dni. Vesele so in zadovoljne, le nekaj malega je drugače: vsaka živalica pogreša nekoga, ki je zanjo nekaj prav posebnega, ki pa ga zdaj ni ob njej.

Vse tekajo in se skupaj igrajo. Toda pride dan, ko se tvoj prijatelj nenadoma ustavi in zazre v daljavo. Njegovo telesce trepeta. Loči se od grupe in začne teči. Njegove noge ga nosijo vse hitreje in hitreje.

Tvoj prijatelj te je odkril in ko se končno spet srečata, sta za vselej srečno združena, nikoli več se ne bosta ločila. Srečni poljubi pokrivajo tvoj obraz, tvoje roke pa nežno božajo glavo ljubljene živali. Vedno znova se zaziraš v zveste oči prijatelja, ki je nekoč davno izginil iz tvojega življenja, toda nikoli iz tvojega srca.

Zdaj skupaj prečkata mavrični most …

Tudi mi smo izgubili našo kužiko mesec in pol nazaj, zaradi srčka, pa mi je še vedno zelo hudo.Jokam vsak dan, vidim jo vsepovsod, čutim kot bi bila poleg, le da je ne morem pobožati ali popestovati :(( Zelo zelo hudo mi je. Ne vem, če bo kdaj bolje :(((

Kolikor se spomnim, je bilo v tej temi cel kup postov, sedaj pa jih je precej manj.
A jih je kdo zbrisal?

Neutolažljiva, razumem te. Pred 2 mesecema je umrl naš muc. Tudi on je imel 7 let in enake simptome kot tvoj kuža. Tudi jaz sem jokala 2 dni. Bilo mi je hudo.
Tudi jaz ti želim,da se kmalu potolažiš.

Ja madonca no… imam kar kepo v grlu, ko berem te vaše žalostne zgodbe. Še posebej ker imam doma 14 letno upokojenko, ki so se ji letos leta začela poznati. Težje hodi, želodec ki je bil prej “železen” je postal občutljiv, večkrat bruha brez razloga.. veterinar pravi, da so to pač leta. Najbolj si pa želim da bi šla tako, kot kuža avtorice prvega prispevka. Ker ni hujšega, kot zdravila, vidne bolečine, ko vidiš da ne moreš kaj dosti pomagat…
In tudi jaz bi malce počakala do naslednjega, a ne prav dolgo.

Če ima pes samo drisko in bruha, sicer pa je ok, se zadeva poskusi rešit z lažjo hrano in se kakšen dan počaka.
Če pa ima pes še ostale simptome, se pa nič riža in piščanca ne kuha, ampak se ukrepa takoj.
Po toči zvoniti je prepozno.

dobim občutek, da živim med ljudmi-živalmi!
Vganjane histerije ob poginu psa, za 80 letno babico pa je težko iti na pogreb. Saj vam ne rabim razlagati zakaj je prvo patologija drugo pa hudobija!

Ste pogledali ledvice? Biokemijo, urin in UZ ledvic? Pri naši se je tako pokazala odpoved ledvic.
Zdaj imamo sicer že dve leti uspešno ledvice pod kontrolo, za želodec pa jemlje Ranital, pre ga je občasno, zadnje 3-4 mesece pa že kar redno.

Avtorica, najprej močan objem ( ) , tudi jaz dala podobno izkušnjo s srčkom po cepljenju proti steklini pri starejši psički. Še huje je bilo, ker sem jo peljala uspavat in si nisem mogla odpustit. Z veterinarjem sva najprej razpravljala in takrat bi vse dala, da bi obstajala rešitev, a voda jo je zalivala in je trpela. Zdaj imam sedemletnico in sem povsem prepričana, da strupa od cepiva za steklino ne pustim več blizu nje. Bila je cepljena redno, a če želim z njo preživeti čim dlje, ji tega ne bom več pustila. Sem laik, ampak cepivo in starejše srce za moje pojme ne gresta skupaj.

Svetujem ti novega kužka. Po možnosti iz zavetišča. Rešila ga boš in polepšala življenje. Vem, da mu boš nudila VSE, in da ti ne bo žal. Vse dobro ti želim.

Tudi od mene en močan objem.
Ker se je tudi pri nas zgodilo, da je naš kužek postružek odšel v večna lovišča. Sem ga po nesreči povozila z avtom. Kaj čmo. Za vsak slučaj sem še enkrat potem z avtom zapeljala čez, da je blo čist ziher. Ploščatega psa smo potem z gasilsko godbo in s slovensko zastavo pospremili na njegovo zadnjo pot, do kante za smeti.
Potem smo v vaški gostilni pogrebce povabili na sedmino.

“Smrt psa”

Pes pogine, človek pa umre. Zato ni to nobena smrt. Napiše se: poginil je naš pes. Meni je poginilo že nekaj psov in en papagaj, ki smo ga imeli 30 let.
Poznam bedaka, ki je psa zakopal zraven bajte, mu uredil “grob” in na njem prižigal svečke.
Daje vas huda dekadenca, celo degeneriranost, in pomehkuženost.