Odpustit je treba zaradi lastnega dusevnega miru. Tezko je ziveti z zamerami in jezo v sebi.

Treba izhaja iz morati, in nekaj morati v sferi čustev, pomeni posiljevanje samega sebe zaradi občutka krivde in vsiljevanja (družbene – patriarhalni zametki iz časov, ko otroci niso bili veliko vredni ali verske – bog kot stroga starševska figura) morale, da bi morali čutiti “družbeno prilagojeno” in ne pristno izvirno, zdrava reakcija. Morati v tem primeru pomeni potlačevati pristna čustva in poteptati samega sebe. Tipično vedenje za žrtve zlorab, hrepeneče po ljubezni, ki bodo najverjetneje še naprej žrtve drugih in partnerjev.

https://www.youtube.com/watch?v=_KnOeWvSpp8

Ne, pa ni treba. Pomembno je le, da to predelaš, da te ne razjeda, da živiš dalje. Komot pa ne odpustiš. Ti bi lahko odpustila pedofilu, ki bi ti posiljeval otroka in ga trajno telesno in psihično zaznamoval? Mislim, da bi duševni mir prej dosegla s tem, če bi zločinca doletela pravična kazen.

Treba izhaja iz morati, in nekaj morati v sferi čustev, pomeni posiljevanje samega sebe zaradi občutka krivde in vsiljevanja (družbene – patriarhalni zametki iz časov, ko otroci niso bili veliko vredni ali verske – bog kot stroga starševska figura) morale, da bi morali čutiti “družbeno prilagojeno” in ne pristno izvirno, zdrava reakcija. Morati v tem primeru pomeni potlačevati pristna čustva in poteptati samega sebe. Tipično vedenje za žrtve zlorab, hrepeneče po ljubezni, ki bodo najverjetneje še naprej žrtve drugih in partnerjev.

https://www.youtube.com/watch?v=_KnOeWvSpp8
[/quote]

Se motis. Ne gre za potlacenje custev, pac pa za ozavescanje in razresevanje njih. Priznati si je potrebno, da smo prizadeti in jezni ali zalostni… in potem se zavestno odlociti, da se teh obcutkov resimo. Da odidejo iz nas. To ne pomeni, da moramo potem imeti kakrsen koli odnos z osebo, ki nas je prizadela. Ne. V resnici resimo samo sebe negativne energije. Je pa to dolg proces in tudi zelo naporen. Tega ne zmore vsak. Se pa izplaca, ce zelis ziveti brez bremen v sebi. In ravno odpuscanje nas resi, da nismo se naprej zrtve podobnih ljudi. Ker ravno ljudje, ki nosijo negativizem v sebi privlacijo novega ter se tako zacaran krog nikoli ne konca.

Treba izhaja iz morati, in nekaj morati v sferi čustev, pomeni posiljevanje samega sebe zaradi občutka krivde in vsiljevanja (družbene – patriarhalni zametki iz časov, ko otroci niso bili veliko vredni ali verske – bog kot stroga starševska figura) morale, da bi morali čutiti “družbeno prilagojeno” in ne pristno izvirno, zdrava reakcija. Morati v tem primeru pomeni potlačevati pristna čustva in poteptati samega sebe. Tipično vedenje za žrtve zlorab, hrepeneče po ljubezni, ki bodo najverjetneje še naprej žrtve drugih in partnerjev.

https://www.youtube.com/watch?v=_KnOeWvSpp8
[/quote]

Morati v tem primeru pomeni potlačevati pristna čustva in poteptati samega sebe.

Kakšna referenca so ti lastna/pristna čustva?
Kakšna so, če si psihopat, mogoče pedofil? Je narobe potlačiti lastna čustva do male punčke? :/

Se motis. Ne gre za potlacenje custev, pac pa za ozavescanje in razresevanje njih. Priznati si je potrebno, da smo prizadeti in jezni ali zalostni… in potem se zavestno odlociti, da se teh obcutkov resimo. Da odidejo iz nas. To ne pomeni, da moramo potem imeti kakrsen koli odnos z osebo, ki nas je prizadela. Ne. V resnici resimo samo sebe negativne energije. Je pa to dolg proces in tudi zelo naporen. Tega ne zmore vsak. Se pa izplaca, ce zelis ziveti brez bremen v sebi. In ravno odpuscanje nas resi, da nismo se naprej zrtve podobnih ljudi. Ker ravno ljudje, ki nosijo negativizem v sebi privlacijo novega ter se tako zacaran krog nikoli ne konca.
[/quote]

In zakaj je neodpuščanje po tvojem negativizem oziroma negativno čustvo? Ne govorimo o fovšiji, temveč o resnih zadevah. Ne, odpuščanje sploh ni nujno, potrebno je samo očiščenje.

Ne, pa ni treba. Pomembno je le, da to predelaš, da te ne razjeda, da živiš dalje. Komot pa ne odpustiš. Ti bi lahko odpustila pedofilu, ki bi ti posiljeval otroka in ga trajno telesno in psihično zaznamoval? Mislim, da bi duševni mir prej dosegla s tem, če bi zločinca doletela pravična kazen.
[/quote]
Če ga doleti pravična kazen je potem otrok manj telesno in psihično zaznamovan?

Morati v tem primeru pomeni potlačevati pristna čustva in poteptati samega sebe.

Kakšna referenca so ti lastna/pristna čustva?
Kakšna so, če si psihopat, mogoče pedofil? Je narobe potlačiti lastna čustva do male punčke? :/
[/quote]

Kolega, spolno nagnjenje do otrok ali posiljevanja na sploh niso čustva. Menda ja ločiš telesno privlačnost od čustvene ljubezni ali je pri tebi to vse zbrkano in do svojih otrok čutiš “čustveno privlačnost”?

In zakaj je neodpuščanje po tvojem negativizem oziroma negativno čustvo? Ne govorimo o fovšiji, temveč o resnih zadevah. Ne, odpuščanje sploh ni nujno, potrebno je samo očiščenje.
[/quote]

Govorim o zamerah. Te so pa bremena, ki jih nosimo povsod s sabo. Seveda je to negativna energija, ki je v nas in ki vpliva na vse v blizini. Clovek s polno zamer v sebi, je zagrenjen, poln sovrastva in jeze. Tako je tezko ziveti.

O kakem ociscenju pa govoris? Ce se gojis negativna custva, to ni nikakrsno ociscenje, pac pa se zgolj slepis.

Govorim o zamerah. Te so pa bremena, ki jih nosimo povsod s sabo. Seveda je to negativna energija, ki je v nas in ki vpliva na vse v blizini. Clovek s polno zamer v sebi, je zagrenjen, poln sovrastva in jeze. Tako je tezko ziveti.

O kakem ociscenju pa govoris? Ce se gojis negativna custva, to ni nikakrsno ociscenje, pac pa se zgolj slepis.
[/quote]

To, da ne odpustiš staršu, ki te je zlorabljal, ni zamera. Zamera je, če se skregaš zaradi denarja in potem nočeš več govoriti z njimi in stalno vlečeš ta problem na dan v taki meri, da zaznamuje tvoje življenje.
Komot ne odpustiš, predelaš pri sebi, si osvestiš, kaj se je zgodilo, rešiš, kar se rešiti da, ampak ne odpustiš, češ, tudi starši so samo ljudje.
Jaz svojim staršem ne bom odpustila, bila sta čustveno popolnoma neprimerna za postati starša, sploh ne vem, kateri je bil bolj odmaknjen. Jaz sem se zelo pozno sploh zavedla, v čem je problem, v bistvu v zrelih letih. Imamo normalen odnos, torej smo vljudni, pozorni in na videz ljubeči, ampak odpustim jima pa ne. Nista zjebala samo mene, sorojence sta celo še bolj, poleg tega se oni niti ne zavedajo problema in ga zato ne rešujejo.
Niti ne vem, kaj naj jima odpustim. Da sta se šla družino, čeprav je mama vedela, kakšen narcis je oče in je sama zase vedela ali pa bi morala vedeti, da je čustveni invalid, ki ji je pomembna samo maska za sosede? Tako pri izbiri partnerja (oče je bil čeden, frajer in premožen) kot potem pri načrtovanju življenja (otroke je treba imeti, ker jih imajo vsi, otroci morajo biti pridni v šoli, študirati in biti uspešni, njihova siceršnja sreča in potrebe pa niso pomembni – v težkih trenutkih je rekla, da je njej še težje, oče pa, da dramatiziramo – ko je že slučajno kdo šel s svojo težavo k njima).
Njima se itak zdi, da sta bila dobra starša. To, kar čutim, ni zamera, zagrenjenost, nekaj časa je prevladovala predvsem jeza, zdaj je to za mano. Odpustila pa ne bom, ker kot prvo, ni česa odpustiti, po njuni oceni, kot drugo, si tega ne zaslužita. Jaz čisto lepo živim s tem. Robotski odnos, kakršnega si pravzaprav tudi želita, to je to.

To, da ne odpustiš staršu, ki te je zlorabljal, ni zamera. Zamera je, če se skregaš zaradi denarja in potem nočeš več govoriti z njimi in stalno vlečeš ta problem na dan v taki meri, da zaznamuje tvoje življenje.
Komot ne odpustiš, predelaš pri sebi, si osvestiš, kaj se je zgodilo, rešiš, kar se rešiti da, ampak ne odpustiš, češ, tudi starši so samo ljudje.
Jaz svojim staršem ne bom odpustila, bila sta čustveno popolnoma neprimerna za postati starša, sploh ne vem, kateri je bil bolj odmaknjen. Jaz sem se zelo pozno sploh zavedla, v čem je problem, v bistvu v zrelih letih. Imamo normalen odnos, torej smo vljudni, pozorni in na videz ljubeči, ampak odpustim jima pa ne. Nista zjebala samo mene, sorojence sta celo še bolj, poleg tega se oni niti ne zavedajo problema in ga zato ne rešujejo.
Niti ne vem, kaj naj jima odpustim. Da sta se šla družino, čeprav je mama vedela, kakšen narcis je oče in je sama zase vedela ali pa bi morala vedeti, da je čustveni invalid, ki ji je pomembna samo maska za sosede? Tako pri izbiri partnerja (oče je bil čeden, frajer in premožen) kot potem pri načrtovanju življenja (otroke je treba imeti, ker jih imajo vsi, otroci morajo biti pridni v šoli, študirati in biti uspešni, njihova siceršnja sreča in potrebe pa niso pomembni – v težkih trenutkih je rekla, da je njej še težje, oče pa, da dramatiziramo – ko je že slučajno kdo šel s svojo težavo k njima).
Njima se itak zdi, da sta bila dobra starša. To, kar čutim, ni zamera, zagrenjenost, nekaj časa je prevladovala predvsem jeza, zdaj je to za mano. Odpustila pa ne bom, ker kot prvo, ni česa odpustiti, po njuni oceni, kot drugo, si tega ne zaslužita. Jaz čisto lepo živim s tem. Robotski odnos, kakršnega si pravzaprav tudi želita, to je to.
[/quote]

Ce zmores toliko predelati custva, je ze to veliko. Marsikdo ne bi zmogel. Te pa razumem.

Res je. To je cerkvena fora odpustiti in spoštovati. Logično pa je, da posiljevateljem, pedofilom, kretenom, čustvenim invalidom …….in itd…še nima kaj odpuščati in jih spoštovati. Če mora po cerkvenem otrok spoštovati starše, ker ga starš maltretira …se vam ne zdi, da je tu nekaj zelo narobe. Zelo narobe. Spostujes lahko, če ti starš kot otroku privzgoji spoštovanje. Stars, ki nima spoštovanja do vas, pomeni, da ga tudi vam ni treba imeti do njih, ker ste se ga morali naučiti sami. Stars vas ni pripravil na življenje ampak na obročno umiranje in to bi spoštovali. Se žival poskrbi za svoje mladiče, da znajo živeti.

je vse tako hladno, brez ljubezni, skos neko kreganje, z bratom se ne razumeva,…..potem se pa bolj kot ne zapiram v sobo, ko sem doma, da sem sama s seboj. Neki fantov sm imela, pa še te pustila, k sm dobila občutek nezainteresiranosti, hladnosti itd itd….. bolje biti sama, pa se počasu nekam na svoje odseliti.

aha,ne glede kakšni so starši,je dobro da se jih spoštuje,konec koncev si del njih,oziroma skupek obeh,potem sebe tudi ne spostujes,zagotovo se pa ni potrebno z njimi strinjati ali jih ljubiti, če si to ne zaslužijo,
[/quote]

Spoštovati pedofile, nasilne sadiste, morilce in vso drugo golazen a la tista pošast od Jeseničanke ali pa Frizla in kar je še takih? Spoštovati, ker je dala noge narazen in se je prijelo? Potem so podgane vredne globokega spoštovanja, saj se še bolj uspešno razmnožujejo, da o amebah sploh ne govorimo?
Pa na čem si ti, da take kvasiš?
Ne, ni vsako bitje, ki nekaj spusti iz genitalij že zato vredno spoštovanja.

Ljudje imajo visok prag bolečine, kot pitbuli bolj jih jebas, bolj ti odpuščajo. Jaz ne spoštujem že človeka, da mi kakšno trapasto pribije. Vi pa bi radi spoštovali ljudi, ki vam delajo, so vam delali, krivico veliko. Narobe svet.

To je pa zanimiva beseda, ki jo ti čisto razumeš, me moreš pa je opisati drugače, kot tako, da jaz nimam pojma 🙂

Smo že pri pritlehnosti, ki seka iz poduhovljenih dobrotnikov, jedle?
[/quote]

So pojmi in občutja, ki se jih z besedo ne da opisati. Treba jih je doživeti. Velikokrat beseda ne pove tistega, kar posameznik občuti. Če ti teh izkušenj še nimaš, je to tvoj problem. Nisem jaz pritlehna zaradi tega.

Eh, ene MONe kar naprej iščete priliko in vzrok za špetir :)) Ni vredno, da bi se človek obremenjeval s tem.

Da se vrnem na temo: moji pokojni starši niso bili idealni, kot tudi jaz nisem. Ohranjam spomin na lepe trenutke z njimi.

Se motis. Ne gre za potlacenje custev, pac pa za ozavescanje in razresevanje njih. Priznati si je potrebno, da smo prizadeti in jezni ali zalostni… in potem se zavestno odlociti, da se teh obcutkov resimo. Da odidejo iz nas. To ne pomeni, da moramo potem imeti kakrsen koli odnos z osebo, ki nas je prizadela. Ne. V resnici resimo samo sebe negativne energije. Je pa to dolg proces in tudi zelo naporen. Tega ne zmore vsak. Se pa izplaca, ce zelis ziveti brez bremen v sebi. In ravno odpuscanje nas resi, da nismo se naprej zrtve podobnih ljudi. Ker ravno ljudje, ki nosijo negativizem v sebi privlacijo novega ter se tako zacaran krog nikoli ne konca.
[/quote]

Ljudje nimamo čustvenih stikal za vklop in izklop, na katerih bi pisalo: ljubi, sovraži, odpuščaj itd., ki so seveda nič drugega kot ideološki predložki, ki jih vsiljuje družba, vera, da sama sebe zaščiti.

Vsako čustvo se lahko pojavi, pride in gre, tudi sovraštvo je zdravo in legitimno, pravzaprav zelo potrebno čustvo za ljudi, ki se ga najbolj bojijo izživeti – žrtve različnih zlorab. Ampak raje držijo pod pokrovcem sovraštvo in agresijo, ki je osnovna pravica in zaščita pred agresorji, raje “požirajo” vse in zapadejo v razne depresije in samodestruktivna vedenja, ko si ne dovolijo čutiti. Ta strategija “požiranja” je še kako značilna za otroke, ker je to bila nekoč preživetvena strategija.

Ljudje nimamo čustvenih stikal za vklop in izklop, na katerih bi pisalo: ljubi, sovraži, odpuščaj itd., ki so seveda nič drugega kot ideološki predložki, ki jih vsiljuje družba, vera, da sama sebe zaščiti.

Vsako čustvo se lahko pojavi, pride in gre, tudi sovraštvo je zdravo in legitimno, pravzaprav zelo potrebno čustvo za ljudi, ki se ga najbolj bojijo izživeti – žrtve različnih zlorab. Ampak raje držijo pod pokrovcem sovraštvo in agresijo, ki je osnovna pravica in zaščita pred agresorji, raje “požirajo” vse in zapadejo v razne depresije in samodestruktivna vedenja, ko si ne dovolijo čutiti. Ta strategija “požiranja” je še kako značilna za otroke, ker je to bila nekoč preživetvena strategija.
[/quote]

Ocitno nisi razumel, o cem sem pisala. Mogoce ti bo nekoc uspelo. Ponavljat pa ne mislim.

Ocitno nisi razumel, o cem sem pisala. Mogoce ti bo nekoc uspelo. Ponavljat pa ne mislim.
[/quote]

Razumevanje nima veze s čustvi, to je običajna racionalizacija poskušati drugim “pojasnjevati” – sklop psihološkega obrambnega mehanizma. Tu si preveč “versko obremenjena”, da bi bila sposobna razmišljati zunaj ideoloških okvirjev, ki ponuja zgolj recepte z verskimi izhodišči Svetega pisma, kakor pri tebi, drugim morda iz Gite, Korana, budistične fiozofije itd.

To, da ne odpustiš staršu, ki te je zlorabljal, ni zamera. Zamera je, če se skregaš zaradi denarja in potem nočeš več govoriti z njimi in stalno vlečeš ta problem na dan v taki meri, da zaznamuje tvoje življenje.
Komot ne odpustiš, predelaš pri sebi, si osvestiš, kaj se je zgodilo, rešiš, kar se rešiti da, ampak ne odpustiš, češ, tudi starši so samo ljudje.
Jaz svojim staršem ne bom odpustila, bila sta čustveno popolnoma neprimerna za postati starša, sploh ne vem, kateri je bil bolj odmaknjen. Jaz sem se zelo pozno sploh zavedla, v čem je problem, v bistvu v zrelih letih. Imamo normalen odnos, torej smo vljudni, pozorni in na videz ljubeči, ampak odpustim jima pa ne. Nista zjebala samo mene, sorojence sta celo še bolj, poleg tega se oni niti ne zavedajo problema in ga zato ne rešujejo.
Niti ne vem, kaj naj jima odpustim. Da sta se šla družino, čeprav je mama vedela, kakšen narcis je oče in je sama zase vedela ali pa bi morala vedeti, da je čustveni invalid, ki ji je pomembna samo maska za sosede? Tako pri izbiri partnerja (oče je bil čeden, frajer in premožen) kot potem pri načrtovanju življenja (otroke je treba imeti, ker jih imajo vsi, otroci morajo biti pridni v šoli, študirati in biti uspešni, njihova siceršnja sreča in potrebe pa niso pomembni – v težkih trenutkih je rekla, da je njej še težje, oče pa, da dramatiziramo – ko je že slučajno kdo šel s svojo težavo k njima).
Njima se itak zdi, da sta bila dobra starša. To, kar čutim, ni zamera, zagrenjenost, nekaj časa je prevladovala predvsem jeza, zdaj je to za mano. Odpustila pa ne bom, ker kot prvo, ni česa odpustiti, po njuni oceni, kot drugo, si tega ne zaslužita. Jaz čisto lepo živim s tem. Robotski odnos, kakršnega si pravzaprav tudi želita, to je to.
[/quote]
Ja, tako je to. Si čustven invalid, nosiš masko in živiš tako, kot so želeli tvoji starši.
Na videz popolno.

Vsak človek je individualen. Vsak otrok drugače reagira na kritiko, pohvalo, celo zlorabo. So ljudje, ki jih kritika vsakodnevna potolce, drugim je mar. Zato se vprašaj, kaj te tako boli, da ne znaš naprej. Samo to, potem gre lažje naprej. Po forumih je smotrno pisati. Kaj te boli, kje te boli…. Zakaj ti bolečina preprečuje napredek,… Sprašuj se, vprašanje ki pride iz srca, dobi tudi srčen odgovor…. Vedno.

Za vse so krivi drugi. Prijavi se k psihiatru pa se nad sabo malo zamisli.

Ja, tako je to. Si čustven invalid, nosiš masko in živiš tako, kot so želeli tvoji starši.
Na videz popolno.
[/quote]

Kr neki. Ti si res neumen. Moje življenje niti na videz ni vsaj povprečno, kamoli popolno, bumbar. Vsak me lahko pohodi, ker nimam niti trohice samozavesti. Ne morem zaupati ljudem, ker ne znam razbrati, kaj čutijo do mene – ker so starši nosili masko. Posledično imam zelo malo prijateljev, komaj kakšnega, po 25 letih katastrofalnega ljubezenskega življenja imam končno v redu partnerja, pa še zanj nisem vedno prepričana, ali mu lahko zaupam in ali ga pravilno berem.
Prav tako daleč od tega, da bi živela, kot bi si želeli starši. Drugi sorojenci ja, jaz ne. Daj prihrani to tvojo instant psihologijo za takrat, ko se pogledaš v špegu in si rečeš, mater sem jaz ena nula.

Kolega, spolno nagnjenje do otrok ali posiljevanja na sploh niso čustva. Menda ja ločiš telesno privlačnost od čustvene ljubezni ali je pri tebi to vse zbrkano in do svojih otrok čutiš “čustveno privlačnost”?
[/quote]

Niso čustva?!
Kaj pa? Racionalno/razumsko dejanje?

No, da ne bomo slepomišili; kaj sploh so čustva? Oz kam sodi “telesna privlačnost”? Med razumska dejanja, čustvena, nekaj x?

Če bi ljudje živeli po “cerkvenih forah”, ala 10božjih zapovedi, ki jih v takšni ali drugačni obliki srečujemo pri vseh verstvih sveta, so neke univerzalne vrednote, ne bi prihajalo do posiljevalcev, pedofilov, kretenov, čustvenih invalidov… in neprimernih staršev.