Joj sem čisto besna!

Saj ne živimo razkošno, a nam ne uspe prišparati nič. Da o nakupu stanovanja niti ne razmišljam,ker mi dvigne pritisk. Občudijem vse, ki ste ob tem, da ste čisto vse sami financirali uspeli ob 2 otrocih prišparati milijone za nakup. Kako vam je to uspelo, vsaka vam čast.

Pozdrav.

Večina prišpara tako, da ali živijo pri starših ali pa da starši kaj prispevajo. Ena možnost je tudi ta, da kupiš stanovanje izven večjih centrov, kjer imajo ceno enega malo boljšega avtomobila.

Redki so tisti pari, ki imajo tako veliko plačo, da lahko popolnoma sami vzdržujejo družino in ob tem še našparajo dvajset miljonov.

pri nama je najbolje delovalo, da sva denar enostavno pospravila. Na začetku meseca, ko sem dobila plačo sem dala en del vezat (vsak mesec isto) in zadeva je bila opravljena. Če denarja ne vidiš in ga nimaš na kartici ga pač ne zapraviš. Pri nama je to delovalo. Odvisno seveda od potreb, predvsem pa od dohodkov ampak brez odrekanja pa v nobenem primeru ne gre.

Ravno danes je en tak dan, ki ga jaz občitim kot krizo 30 letih. Vse mi gre narobe. Zjutraj se dvoletnik noče oblečit, kaj šele zobe umit, se meče potelh, ihtari, …. Šolarka dviguje nos nad šolo, pa nad izbranimi oblačili, pa……
Mene pa zopet zagrabi to šparanje. Ne me razumet narobe. Naravnost občudujem vse, ki Vam je uspelo prišparat za hišo. Živimo v hiši mojih staršev, VSE stroške si delimo, ker pač nimam mame, skrbim za celo gospodinjstvo za 6 oseb (imam še mlajšega brata), ………. Hiša je potrebna obnove. Kljub temu, da se vlaga le najnujnešje so stroki vioski. Streho je pač bil potrebno zamnejati, pa drenaža, pa…… Skratka nič nam ni podarjeno. Morda bo kdo rekel, da ne dajemo za najemnino. To je res, vendar je vsota nakupov v trgovini astronomska, čeprav zategujemo pas na vseh koncih. Ker živimo v predmestju, z možem se “šihtava” potrebujemo dva avtomobila z vsemi stroški,…..
Potem pa naj kaj prišparam. Prebirala sem potrebne zneske za gradnjo. Pa smo komaj na številki 2. Včasih se zdi, da upanje,da upanje ne umre zadnje. Se mi zdi, da se kar nekako izgubim. Ne vem kdaj sem si nazadnje kupila novo obleko, ali čevlje, …..

Ah, kaj čem “jambrat”. Še dobro, da imava oba službo in da smo vsi zdravi.

Malo sem si mogla olajšat dušo. Sedaj mi je lažje

Popolnoma te razumem in s teboj sočustvujem. Občudujem tiste, ki lahko šparajo.
Lahko enim, ki nabavijo stanovanje za 20. mio, potem pa rečejo, sedaj se bomo pa selili. Lahko takim, vendar ne pove tega, da imajo vse oblekice izposojene, da jim na leto ni potrebno špendati več kot 30.000 Sit za obleke, pa še to je preveč, da babica vsak dan nosi kosilo, pa večerjo.

Hvala, še enkrat hvala, ma ne govorit, da so sami prišparali, ni govora. Na tak način lahko vsak. Pa brez zamere, blagor tistim, ki imajo tako srečo, mi je pač nimamo!!!

Hej, ženskice, saj ni tako hudo. Za rešitev tega problema sta samo dve možnosti. Prva je zmanjšat porabo – kjer je možno.

Druga pa je povečat dohodke. Pač delaš tisto kar znaš in to prodaš.

Sam sem začel z 20 leti, se odselil in živel brez pomoči kogarkoli. Vključno z najemnino, sem plačeval vse stroške.

Danes pa zagotovo ne bi menjal z nikomer, ki je dobil svoje premoženje od staršev, ki živi z njimi,…

Samo delat je treba, pa gre. Ženskice, malo pozitivne energije, no!!!!!!!!!

Se čisto strinjam s mnenjem Skupinskega. Treba je delat pa ne 8 ur na dan in zategovati pas pa je. Tudi midva nisva dobila nič podarjeno pa imava danes svojo hiško.
Oba sva se trudila in poleg redne službe še dodatno kaj postorila. V trgovini pa smo tudi gledali kaj kupujemo.
Vseeno pa smo vsako leto privoščili dopust in kakšne malenkosti.
Če pogledam za nazaj. Ja bilo je težko, vendar nama ni bilo težko saj sva vedela za kaj se trudiva.

Midva z možem imava zelo visoke prihodke, ampak…. Imela sva srečo, da je mož v Avstriji podedoval 1/5 stanovanja. Izplačal je ostale 4 dediče ( najela sva kredit, kredit se je odplačeval z najemnino iz stanovanja) in nato sva 10 let na to stanovanje najemala hipotekarne kredite. Najprej, da se je odplačalo 4 dediče, potem nakup stanovanja v LJ 28 m2, potem avto, pa kredit za pokriti limite…. skratka, 10 let kredit na kredit in stanovanje je samo to poplačalo.
Potem sem jaz podedovala 20 m2 stanovanja. Sva vzela spet kredit, nekaj dodala in kupila 60 m2. Sva prodala in vzela kredit tokrat na najine visoke plače in kupila novo nepremičnino, zraven 28 m2 tako, da imamo zdaj 83 m2. . Zdaj odplačujeva… (Stanovanje v Avstriji smo prodali, denar imamo spravljen za hude dni.).

kaj hočem povedat? Z možem sva skupaj 16 let. Brez avstrijskega stanovanja ne bi zmogla. Nikakor! Dobro sva začela služiti šele pred 6 leti in v 6 letih bi si uspela morda kupiti 40 m2. Ne, brez pomoči ali sreče ne gre! V to me ne bo noben prepričal! Poznam življenje. Izzvzeti so srečneži: zaslužki na borzi ipd. S poštenim delom gre počasi in težko. 140.000 DEM kredita bova odplačevala 9 let, mesečni obrok je 241.000 SIT.

Če nekaj malega dobiš, potem še samo dodaš in slika je bistveno drugačna kot če moraš vse sam kupit.

Srečno! jasmina

Kaj pa če znašajo letni dohodki za 3 člansko družino 3 mio, to pomeni 250.000,00 SIT na mesec buto, neto je seveda manj, približno 175.000,00 SIT. Zdaj mi pa povejte kako se da tu prišparat za hiško. Npr. če dajo vsak mesec na stran 15.000,00, bodo v 10 letih našarali 1.800.000,00. Za eno hiško pa rabiš minimalno 15 mio. Pomeni, da bodo varčevali 41,60 let in če sta sedaj stara 30 let jima bo pa res pasalo pri 72 letih graditi hišo.
Otroški dodatki pa gredo v varčevanje za otroka, da se bo lahko sploh vpisal naprej na fax, če bo hotel študirat.

Takih ki ne dobijo popolnoma nobene pomoči pa naj bo to od staršev, starih staršev ali morda samo oblekic od prijateljev je malo in tem je res težko.
Brez šparanja oziroma stiskanja ne gre. Vendar odvisno kaj hočeš oziroma kaj si sposoben. Bistvena razlika je že v sami lokaciji ali gradiš oziroma kupuješ stanovanje v centru oziroma kje na obrobju, nato tudi npr avto je razlika ali se voziš v avdiju ali v hundayu…..
Poznam kar nekaj primerov ko jamrajo na veliko, da oni ne morejo nič prišparati in bla bla…. vendar so pa vedno oblečeni po zadnji modi in obiski po gostilnah (kosila) se jim zdijo nekaj normalnega in še bi lahko razglabljal.
Jaz sem prepričana, da se recimo pri dohodkih cca 350.000,00 na mesec da prišparati slabo polovico. In x 10 let pa je že kar lepa vsotica.
Tudi naši starši niso naredili hiše v enem letu.

Ko premišljujem čez vse kaj sva šla, da sva prišla do parcele, ki naju je prišla preko 20 mio, sedaj zidava (smo na začetku, če bo sreča bo streha spomladi, naprej bomo veliko oz. večino napravili sami). Pa nimava velikih plač, mož pod slovenskim povprečjem, ampak šparava še od prej, ko se sploh še nisva poznala. Res pa ne bo šlo brez nekaj mio kredita spomladi … vendar tudi to bomo zmogli.

Nikdar in nikoli nama nihče ni nič kupil oz. podaril. Sicer stanujeva pri možu (ločeno nadstropje) vendar celotne stroške nosiva sama.

Vendar pa je želja po “biti na svojem” največkrat večja od tega, da sploh ne vem kdaj smo nazadnje zunaj jedli, kdaj sem si kaj kupila za obleči. … pa kako si želim vsaj kdaj na pizzo… Otrokom kupim vse, kar potrebujeta in kar si malo bolj želita in vidim, da bi bilo prav, da imata. Vedno sem rekla, da na otrocih ne bom šparala.

Ampak občutki so največkrat zelo mešani: od veselja, da nekaj raste, da boš na svojem, do jeze, ko dobesedno gledaš vsak tolar. Po pravici povedano mi včasih gre že na bruhanje….

In če bo po sreči bomo tudi končali – upam, da bo prišel ta trenutek in da si bomo končno oddahnili in si končno tudi kaj privoščili.

Gradnja pomeni ogromno odpovedovanja oz. odpoveduješ se vsemu in kdor ni tega navajen že od prej potem je še težje…

Kot je bilo že napisano si je treba pač umisliti še kakšen dodaten zaslužek. Sicer pa zakaj ravno hiška, če ne gre ne gre. Do stanovanja pa bi že prišel.

Midva sva si domek zgradila (parcela je podedovana) medtem ko sva še živela vsak pri svojih. Tako sva lahko vsak ,že od prej prišparan, in sproti prislužen tolar vložila v gradnjo. Čisto vse kar se je dalo, sva postorila sama, od malih gradbeni del, beljenja, polaganja laminatov, …, tako da sva na tem kar precej prišparala. Vsega tega si ne bi mogla privoščiti, če bi že imela družino, ker enostavno finančno ne bi šlo. Še veliko stvari imava za postoriti, a čakajo da tudi mi kaj prišparamo.