sprašujem se, kaj je z menoj narobe
Spoštovani,
Nikoli v življenju nisem obiskala psihiatra, s psihologom sem se posvetovala samo enkrat zaradi bližnjega sorodnika. Zadnje čase pa čutim potrebo, da bi poiskala nasvet psihologa zaradi sebe. Imam 82 let, zaradi KOPB sem na kisiku, pred leti sem prebolela raka na dojki, imam genetsko bolezen hereditarni angioedem in revmatsko-CREST sindrom. Zdi se mi, da to košarico nosim laže, ker nočem misliti na bolezen, znam se raztresti, nasmejati itn. Pri meni živi sin, ki je po psihiatričnem zdravljenju kar v redu. Vedno, ko me kdo prosi za pomoč, rada pomagam, ljudje se mi hitro zasmilijo in če le morem, jim ponudim roko (ali prst pa potem zgrabijo roko:))) Zadnje čase pa moja toleranca pada na nižjo stopnjo in ko je bil nekdo, ki sem mu pomagala, kar krepko nesramen, se sicer nisem skregala z njim, ker sklepam, da ima duševne težave, bila pa sem vsaj 24 ur nenavadno vznemirjena, narasel mi je tlak na nenormalno višino. Drugi dan sem se z njim seveda pomirila, slabo telesno počutje se je malo izboljšalo, upam, da ne bo nič hudega. To se mi nekdaj ni dogajalo. Kaj se je zgodilo z menoj in ali me taki dogodki lahko življenjsko ogrozijo. Prosim za nasvet.
Gospa, vso spoštovanje do vas, ampak verjamem, da ste sami sebi najboljši psihiater, saj vas je življenje izpililo in vam dalo modrost, potrpežljivost in hvala bogu, da so še vaše misli tako jasne, ki jih včasih ne srečaš več niti pri kakem 40 letnikom.
Želim vam lepe praznike in veliko zdravja takšnega in drugačnega še naprej in vas lepo pozdravljam.
Vsa čast. 82 let. Moja oma pri 80 vas ne doseže pri modrosti. Žal kar odkrito priznam. Ljudi, ki vas razburijo, pa se izogibajte. Verjamem, da ste sami sebi najboljši psiholog. Za pogovor pa si poskusite najdi kakšno sovrstnico z istimi pogledi in razmišljanjem. Ali pa se pogovorite z osebnim zdravnikom, kaj vas tare. Veliko zdravja vam želim in lepe praznike.
Vse je čisto normalno.
Človek z leti postaja manj strpen, želi si pač več udobja zase in najpomembnejše, življenje ga nauči, kaj je vredno in kaj ne. Konflikti sigurno nisoneka vrednota v življenju in se jim pač poskušaš izognit, ko se zgodijo, se pa ne počutiš fajn, ker izgubiš svoj mir.
Druga stvar je 82 let, KOPB in kisik. Če si človek prizna ali ne, mu gre življenje proti koncu in nekomu, ki je bil vse življenje aktiven fizično in umsko, to dejstvo ne sede … Iz tega lako izvira večja razdražljivost in večja skrb, želja, da ima človek urejene stvari in odnose.
Nič nenavadnga se ne dogaja.