Spreminjamo se .. vsi .. žal ali na srečo
Včasih imam občutek, da ta oseba, s katero sm se nekoč davno poročila, ni več ista. Pa se sprašujem, ali jaz postajam zahtevnejša, ali on vse manj pričakuje od najine zveze, ali kaj tretjega…
Pa se ni dogajalo nič tragičnega, le vedno manj zanimivo je postajalo, vedno manj skupnih točk sva imela in vedno manj mi je postajal privlačen. Po telesni in duševni plati. Zdaj sva na točki O. Ko mi je vseeno. On pa se zdaj, po skoraj 15 letih, začenja nekaj trudit. In prosi za odpuščanje. Vmes je pred kratkim padlo tudi nekaj ostrih besed, ki jih je seveda izrekel v afektu. Sorry, afekt gor ali dol. Določenih stvari pač ne rečeš človeku, ki ga imaš rad. Prepozno vse skup.
Nekdo, mislm da -mm, je napisal, da ni možno dolgo biti v zvezi, kjer le daješ, v zameno pa dobiš skoraj nič. Se podpišem pod tole. Pa mislim, da še kdo s foruma.
Kaj mi je storiti? Naj se pretvarjam, da je vse lepo in prav? Ne znam. In nočem. Naj odidem? Verjetno najboljša možnost zame, žal malo manj ugodna za otroke.
Na srečo sem v tem času prišla še do spoznanja, da sem v preteklih letih živela predvsem za družino. Lotila sem se stvari, ki sem jih dolga leta puščala ob strani. Spoznala krasnega človeka.
Ta trenutek se mi pravzaprav zdi, da mi nič ne manjka. Do kdaj? Hm, do takrat, ko bom postala zahtevnejša in od življenja hotela še več. Mar lahko zahtevam še več?
Mhm, tole se bere, kot da delam inventuro sama pri sebi.
Lep vikend vam želim, preživite ga s tistimi, ki jih imate zares radi
cica
Lej……. če boš odšla, to naredi RAVNO zaradi otrok. Ker otroci si ne zaslužijo, da bi gledali, kako hodta njuna starša en mimo drugega in se sploh ne pogledata. Morajo tut otroci začutit ljubezen med vama, da bodo potem oni znali naprej dajat takšno ljubezen.
Tko da: naj ti ne bodo otroci izgovor. Tut jst sem otrok ločenih staršev….. ampak men sta mojadva (ko sta se ločevala), lepo razložila za kaj gre in kako bo v bodoče, pa ni blo nobene panike………. ok itak, da si na začetku malo zbegan, pa razočaran, pa tko…….. ampak verjemi, da je to dost manj za prihodnost negativnih posledic, kot pa tisto, če starša hodta en mimo drugega, kot pa se nebi poznala.
Tko da: na otroke se v taki odločitvi ne oziraj. Vem da se sliši kruto, ampak tko je… tisto za kar se boš ti odločila, bo dobro za otroke. Verjemi!! Če se boš odločila, da boš šla, potem bo to dobro za otroke; če se boš odločila, da boš ostala, potem se boš začela nekoliko bolj tudit v zvezi, kar bo pomovno dobro za otroke. Ampak kot vidiš, sem v prejšnjem odstavku uporabil velikokrat besedo: BOŠ, kar pomeni dejanje!!! Treba je nekaj naredit…. ne obstoj na mestu, ker bo najslabše za vse……..
LP
Remedy
cicaa:
Ja, itak, da so stvari v praksi drugačne….se popolnoma strinjam s tabo…. in sploh bi jaz težko govoril iz strani – recimo temu – enega od staršev, ker še nisem starš. Vse kar lahko jaz povem je “otrokov” pogled na te stvari. Ker kot sem omenil, sem jst eden od tistih otrok, katerih starši so se ločili………. Ampak meni je blo po ločitvi mojih staršev bolje……. ni blo več kregarije, dretja in podobnih stvari. Oba starša sta me pa še vedno imela rada in sta mi stala ob strani…. tko da….. kakšnega večjega šoka nisem preživljal (ok, razen tistih parih mesecev, ko se ti zdi, da je vse kar propadlo, pa da nikoli več ne bo tko kot je bilo, pa da očeta ne bom nikoli več videl, pa tko……… ) ; ampak ti povem (ponovno imam pravico govorit SAMO kot otrok ločenih staršev in ne kot starš): da je meni takšno stanje dolgoročno koristilo, ker ni bilo več tiste napetosti v družini…….
Se opravičujem, če se je tisto moje, kar sem napisal prej, mogoče zdelo nekoliko kruto, ampak ni blo tko mišljeno…….. si lahko predstavljam, da je to za starše velika dilema, ampak če stvari doma ne štimajo in je verjetnost, da tudi ne bodo nikoli več štimale, potem je (vsaj iz moje perspektive) za otroka bolje, če gresta starša narazen………
seveda je pa tukaj problem…….. kako pa veš, da se stvari čez kakšno leto ne bodo popravile? hja….. to je pa problem, ki ga morajo naštudirat in razrešit starši, ne pa otroci ( sicer se nam mogoče zdi eno leto kratko obdobje.. ampak pri otrokovem razvoju se pa vsak mesec pozna. leto je pa zelo dolga doba….. in ob neprimerni komunikaciji med starši ter med starši in otroki se lahko v tem letu naredi ogromno škode otrokom…)
Še enkrat: Se mi zdi zelo pogumno od enega od partnerjev, da se odloči za ta korak (ločitev) in hkrati ne pozabi na otroka. Zelo nesebično! ampak saj veste ženske: ko ste bile(?) noseče je bilo tako: tisto, kar je bilo za vas slabo, je bilo slabo tudi za otroka…….. in ko je otrok star 5 ali pa 10 let, so stvari še vedno zelo podobne 🙂
S spoštovanjem,
Remedy
P.S: upam, da nisem preveč zabluzil :))
cicaa:
starša sta se ločila, ko sem jst bil star dobrih 13. Sicer po eni strani je boljše, da sem bil malo starejši, da sem sploh lahko dojel, kaj se dogaja, ampak po drugi strani me je pa ravno puberteta začela metat in sem bil čustveno še bolj nestabilen…… tko da pomojem “idealnih” let za ločitev staršev ni……. treba se je kr odločit in it. In vedno met v mislih froca……
Itak, da je težko bit pri ločitvi objektiven…. v bistvu je nemogoče! ampak tistih žalitev, zamer, zafrkavanja se mi pa zdi, da otroku ni treba zavoljo staršev prenašat. In to iz obeh stvari…. ponavadi se folk ne zaveda, da ko s takimi stvarmi prizadene svojega partnerja (namerno), prizadene tudi otroka (nenamerno). In to nenamerno iz OBEH strani leti na froca….. tko da: starša dobivata enojno dozo žalitev, zamer in zafrkavanja, froc dobiva pa dvojno…. Pa to je že PRED začetkom ločitvenega postopka ( da ne bo kdo mislil, da je pa ločitev: the source of all evil)
Pa sej, ko je tisti papir o ločitvi podpisan, to še ne pomeni, da je pa kr vsega konc….. itak da se stvari še vlečejo…… pr men je blo tko, da je fotr v vsem, kar sem mu jst reku, kar sem jst naredu, videl mamo. Ker je pač mama zahtevala ločitev (po njegovi krivdi), on ji je pa to nekak zameril. No, in moj dragi ata je tut mene potem nekak (podzavestno) zafrkaval….. ravno zaradi mame. Ampak potem je pa HVALABOGU prišel tolk h pameti, da je videl v tej celi stvari tut mene….. (pa ni to stvar primitivizma! – sta mojadva visoko izobražena, ampak zamere so zamere…… ne morš pomagat); sej če bi rekel, da je bla pa v vsej stvari mama nevtralna in objektivna, bi se pa tut zlagal…… tko da…. ločitev je pizdarija…. tko za starša, kot za otroka….. ampak če je treba, potem je treba! Dolgoročno je boljše……. Tko da…. če razmišljaš o tem, potem dobro razmisli, a se ti splača ali ne…… pa to ne govorim o tistem: oh, kako bom pa jst sama preživela……., ampak o čisto osebnih stvareh. Ni ti treba vsega požirat – samo zaradi tega, ker se zaradi frocov nočeš ločit…… Preživi se pa vedno……verjemi!
evo, sem še malo zabluzil :)))
ajdi, LP
Remedy
No, jaz mam otroka stara 18 in 13 let. In ravno zaradi 13-letnika bom z ločitvijo počakala še nekaj let, da mu pomagam prebrodit puberteto. Ker imam občutek, da je ne bo preživel kar z levo roko. In ravno zaradi tega se večkrat ugriznem v jezik in se z možem normalno zgovarjam – tudi o stvareh, o katerih se drugače ne bi, pa mu prijazno kimam, se z njim ljubim – srce je pa itak že drugje. Se pa z otrokoma ogromno pogovarjam o vsem mogočem, jih previdno tipam, kaj si o čem mislita.
Pa lep dan vsem
pik*ica:
spoštujem tvojo odločitev, da zarad otrok ne greš v razvezo, ampak se mi pa ne zdi prav, da, tko kot si rekla: marsikaj požreš samo zaradi ljubega mira. Pa te nočem šinfat!! Ampak se zgodi naslednje….. vidva z možem se nikoli pred otroki ne kregata in otroc posledično (upravičeno!?) mislijo, da je vse v redu…… potem pa kar naenkrat: LOČITEV! ŠOK je zaradi presenečenja še toliko večji.
In potem pride do “zanimivega” paradoksa: Otroci začnejo razmišljat takole: ” Pa saj je blo v naši družini vse uredu… ok, mogoče sta se kdaj kaj malega skregala, ampak ni blo nič hudega….. potem je pa pršu en tip in je naši mami zmešal glavo. Prokleta kokoš, sploh ne vidi, da jo hoče tisti tip samo izkoristit….” (ne me narobe razumet…. tko razmišljajo otroci….. neglede na to, al so stari 15, al pa 30 – predstavljaj si, da bi se pri tvojih starših dogajalo to, kar se sedaj pri tebi in pomisli, kako bi reagirala, če bi izvedela….. verjetno ne zelo drugače – lahko pa da se motim….)
Posledično bi tvoji otroci tebi to (verjetno) zamerili, sigurno bi pa tistega tvojega tipa zasovražili! Tko da: tudi otroci so člani družine in imajo pravico vedeti, da ni vse tako lepo, kot se zdi na zunaj…… čeprav jih hočeš s tem mogoče obvarovat, pa misliš, da delaš prav. To, da se pa z njimi pogovarjaš tudi o stvareh, kot so ločitev, se mi zdi pa ZELO pohvalno!! Pravilno delaš….. ravno zaradi tistega…. da ni potem prevelik šok….
Kar se tiče pravih let: jih ni….. otroci so lahko stari 5,13 al pa 18…. za njih bo vedno težko, ampak verjemi, da bojo preživeli! sicer pa: jst sem bil (še vedno:)) edinček, pa sem preživel…. tvoja dva pa imata eden drugega in si lahko tudi malo med sabo pomagata prebolet to…….
Aja! pa še na nekaj bi te rad opozoril (če sem že do sedaj moril, potem preskoči na LP :))) Ti na dušo polagam, da ne greš takoj po ločitvi kar k temu tvojmu tipu…… Ker taprvo se moraš naučit SAMA živet (ker je tut to problem – kako bom pa sama), da pridobiš malo na samozavesti in da ne skačeš iz ene v drugo zvezo – samo zaradi navade. Saj je lepo imeti nekoga, na kterga se lahko obrneš, ampak veliko več dobrega boš naredila (tako za sebe, kot za otroka), če boš uspela (vsaj nekaj časa) “preživeti” sama. Žal pa boš morala preboleti tudi vsa tista “izgubljena” leta – ne glede na to, kako trdno si sedaj prepričana, je treba stvari preboleti…… samostojno – brez vtikavanja drugih. Res. Drugače boš pa samo potuho sama sebi dajala in če bo (bog ne daj) tisti tvoj tip te kdaj pustil, se boš zrušila, ker potem pa SPLOH ne boš več vedela, kako človek preživi, če je sam……..
LP
Remedy
Seveda lahko zahtevaš še več. To je odvisno od vsakega posameznika posebej. Nekateri se odločijo lažje, nekateri težje, odvisno od neštetih stvari. Edini velik problem pri teh debatah, kaj nam je storiti (kar velja tudi zame) je pač to, da v teh forumih podajamo samo SVOJA razmišljanja in poglede na določene probleme in zato ne poznamo razmišljanja oz. pogledov nasprotne (partnerjeve) strani. Ravno zato je tako težko nekomu nekaj svetovati, seveda, če je vsak pri sebi vsaj malo objektiven. Mislim, da vsak zase najbolje ve, kakšno je dejansko stanje in kako se bo odločal naprej, je pa res (tudi pri meni), da je vsaj malo lažje, če se lahko nekomu izpoveš, oz. vidiš, kaj ostali mislijo o tem.
Lep dan in veseli december vsem skupaj:-)
Ja, vem, da je boleče za otroke kadarkoli. Samo ne bi rada, da zaradi tega v najbolj občutljivih letih zabluzi na stranpoti. Pač potrebuje nadzor, kakršnega mu mož ne zna dati. Imam pač precej živahne otroke. Vedo pa tudi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Ta velik me velikokrat podpre v mojih razmišljanjih, ne sicer direktno o ločitvi, ampak v tem, da naj bolj poskrbim sama zase.
Vedno lahko zahtevas vec – to je celo tvoja dolznost. Vsi imamo baje samo eno sanso – eno zivljenje- in dolzni smo ga prezivet po nasih najboljsih moceh, pricakovanjih in zahtevah – seveda pa ne na racun drugih!!! Jaz ti lahko povem samo naslednje glede otrok: jaz sem odsla iz dolgotrajne veze in imam otroka IN TO JE BILA DALEC NAJBOLJSA POTEZA V MOJEM ZIVLJENJU. Fant sploh ni bil slab le za skupaj nisva. jaz imam izredno visoka merila zase in za druge, njemu pa so v zivljenju bile pomembnejse druge stvari (in to je bil komaj zacetek vseh problemov, ha, ha). In ko sem sla je moja tamala naenkrat prosperirala v soli, najin odnos je dosti boljsi kot prej, preseli sva se, imava novo zivljenje in nove prijatelje (tamala- v soli). Obe sva sreci zadovoljni in sprosceni. Ni vec tiste napetosti v zraku, ni nezadovoljstva in jeze iz moje strani, ki sicer ni bila usmerjena nanjo, jo je pa cutila. jaz mislim, da sem svojo hcero (12) s tem ko sem odsla ODRESILA vsega kar je morala ne po svoji krivdi prenasat prej. Pa ni bilo tako grozno (mislim reci, da ni bilo kricanja ali pretepanja, alkohola ……) bili so pa tihi dnevi, nezadovoljstvo z vseh stvari, depresija….. Otroci cutijo pa ce se mi se tako trudimo in mogoce so tvoji zato tako nemirni, ker vedo, da nekaj ni OK? Pri meni je v glavnem bila to pravilna poteza in ce bi vedela, da bodo posledice taksne bi odsla ze prej. Sem se pa odlocila naslednje – nikoli vec ne bo nekdo tak prestopil moj prag zaradi katerega se bo moja hci se enkrat tako pocutila kot pred 2. letoma!!!! Vcasih zenske zamaskiramo svoj strah pred ….. (kaj vem pred cem …) s tem, da ne zelimo zapustit partnerja “zaradi otrok”. S tem pa prav otrokom unicujemo zivljenje in jih zaznamujemo celo tako mocno, da tudi sami nikoli ne bodo znali funkcionirati v svojih partnerskih odnosih. In puberteta je ze taksna doba, ko so dovzetni za taksne nauke.
Moja izkusnja je pac taksna ti pa najbolje ves sama pri sebi ce je res stvar samo v otrocih, ali pa….
Iz zivljenja naredi kar moras, zase in pa predvsem za tvoje otroke in na koncu zanj, ki si tudi zasluzi ziveti v miru in mogoce najti sreco drugje.
In Remedy ve kaj govori ker je nekoc bil ta “otrok”, jaz pa sem bila ta “mati”!!!!