Srb_na
Ha, ha, ha, nova paranoja pred taščo :)))
Seveda no hard feelings, ampak tebi pa res ne bi bla rada za taščo. Reva, kolk jo maš v želodcu!
Ampak priznam, da če bi men u deveth zvečer brez napovedi prikorakal v dnevno, bi jo imela tud in to ornk.
Naša je kar OK, zato sem mogoče mal težko vživim v tašče-zmaje.
No ja, pa sej sva se midve z mojo tud mal brusile in ji priznam veliek zasluge za to, da solidno shajava. Nič ne hodiva okoli in okoli, vsaka pove, kaj misli in hoče, pol gremo pa od tam naprej. Vem pa, da ma tamalga na smrt rada in da bo za njegovo dobro naredila tud kej, kar ji ni čist prav. Samo prepričat se more, de je res prav zanj. Zato dostkrat kej požrem dol, kar mi ni prav, ker vem, da takega varstva, kot ga ma pri njej (in pri moji mami) ne bi imel nikjer drugje.
Pa sej je ne osiram glih skozi no…
Če bi slišali še verzijo od druge njene snahe, bi bila moja verzija čist milozvočna… Samo oni skupaj živijo… Moja svakinja se prov boji imeti otroke, ker misli da bo pol non-stop pri njej in že sedaj oznanja, da bo šla za pol leta k svoji mami domov…
tako, da mislim, da ni glih tako hudo kot zgleda…
Mi je šlo pa včeraj res prov na jok… Tako, da bom situacijo raje poslihtala….
Če misliš, da bo rešilo problem, je 700 SIT peanut. Ampak dvomim, mislim, da bo še slabše in si boš nakopala dosmrtno sovraštvo.
Zakva se ne usedete skup in ne določite pravil igre?! Pa nej “zlat sin” porihta zadevo, če tebe ne upošteva. Jaz bi tko, ene 5 x probala zlepa, pol še 1 x zgrda, pol bi pa potegnila črto, tako ostro.
Ja, sej te razumem… Če bi jaz planirala dolgoročno varstvo bi marbit tut tko razmišljala… Sam pri nas bom jaz itak še eno študijsko leto doma, če se diploma ne zavleče in nimam teh potreb…
Pa še pristaš vrtca kot zgodnje socializacije in samoaktualizacije (da si izbori svoj prostor pod soncem) otroka sem.
Pa pač trenutno sem postala mami in mi materinstvo (in družina) nasploh v življenju največ pomeni… In tašča je imela svoj trenutek in ga je izživela… in sedaj je moj čas… ki ga tudi nekoč ne bo več in ga želim preživeti z mojim otrokm tako, da mi nikoli ne bo žal, ko bom gledala nazaj…
no, ”voziček in čopko -adijo” zgodba se še ni nikoli primerila….
tako, da sem tokrat mislim, da lepo (če ne lepo pa vsaj diplomatsko) vprašala: ja, kam sta pa vidva ušla….
drgač ji pa rečem, da je lepo, da čuva, sam da ko pridem domov ga pa čist rada vidim in primem in se igram z njim … saj je imela na primer cel dopoldne…
In zdaj je bilo varstvo trikrat in sem ji trikrat to povedala… pa ni nič… Mislim, da bova mogla jaz in moj dragi to pred tastom rečt, ker pol bo pa mir (on ponavad pošlihta zadeve)…