Starša nočeta v dom… kaj narediti?
Na dom ni treba čakati pol leta. Na internetu imaš seznam vseh domov v Sloveniji in koliko je kje prostih mest. V LJ in večjih mestih je seveda zasedeno, na periferiji in oddaljenih krajih je pa prazno, tako da se dom dobi lahko takoj, potem se pa naprej prosi za preselitev v nek bližji dom. Problem je samo zaradi obiskov, drugače so ti domovi praviloma bolj prijetni in prijazni do stanovalcev.
Imela sem 11 let taščo v enem od ljubljanskih domov, pa moram reči, da je dom čist fajn, dokler sam hodiš okoli, greš v mesto, na izlet, na klepet v kafič, oni ti pa kuhajo in perejo, pospravljajo. To kar gre. Ni isto kot doma, ampak gre. Ko pa obnemoreš in si odvisen od njih, je pa katastrofa. Osebja je namreč 3x premalo, potem so še dopusti, bolniške in je na eni negovalki ogromno ljudi. Jasno je, da tega ne zmore, da je utrujena in posledično tečna in zadirčna. To je pa res groza. Če imaš srečo, ti dvakrat na dan zamenjajo plenico, ali pa tudi ne. Hrani te noben. Pripeljejo hrano, jo postavijo zraven, čez pol ure pridejo in jo spet odnesejo, ker človek, ki se niti dvigniti ne more v postelji, ne more sam jesti, to je jasno, ampak oni nimajo časa. Zato nekateri, ki lahko, hodijo 3x na dan ko so obroki, da nahranijo svoje starše. Drugi najamejo študentke, ki pridejo ob določenih urah in hranijo ljudi. Ostali ostanejo lačni in lahko od lakote umrejo. Briga nikogar. Mi smo imeli najeto upokojeno medicinsko sestro, da je hodila v dom negovati babico, ker pač ni dovolj osebja. Lahko zgniješ v lastnem dreku – to je čista resnica. Seveda tega nihče ne ve, ki nima svojcev tam. Domove reklamirajo kot da so nebesa! Na žalost je pa pekel. Zdravnika niti približno ni nikjer. Pride enkrat na teden za eno uro. To je to. In ves ta “prijazen luksuz” z vodeno neslano juho iz rumene kolerabe znajo hudičevo dobro zaračunati. Jaz trdim, da je bolje prej umreti, kot dočakati smrt v enem od domov. Veliko naših ljudi, sploh blizu hrvaške meje, gredo v hrvaške domove, cena je polovična, usluge so pa v redu.
Teta fani, avtorica je edinka, z mlajšima otrokoma, ti praviš, za babico skrbite: sestra, brat, soseda, sin. Za eno osebo. Z eno osebo si dajete opravka 5 ljudi. Avtorica je sama – oba starša. Seveda je tebi fajn, če ostali vse porihtajo, preden prideš domov (očitno, ker drugače bi verjetno gledala drugače na situacijo).
Jaz sem skrbela za očeta, pomagal brat, mož, hči, bratova žena. Jaz s službo 1,5 ure oddaljeno od doma. Hči je študentka, se nisem rabila ukvarjati z njo preveč, sem pa sama porabila za očeta cca 20-25 ur ur tedensko (na drugi lokaciji, torej sem šla od doma k njemu). In si ne predstavljam, da bi bila sama in imela na skrbi oba starša v taki situaciji.
Kakor že ena, predlagam, da se pogovoriš z osebnim zdravnikom staršev, in da pokličeš rešilca, ko bo kriza. V nekaterih bolnicah imajo tudi t.i. podaljšano bolnišnično zdravljenje – pozanimaj se.
Vso srečo. Lp,.d.
Tudi jaz sem pisala iz prve roke.
Cena oskrbovalke je pri nas precej višja, imamo pač mačehovsko občino. In niti slučajno ne odobrijo toliko ur, ker enostavno nimajo dovolj zaposlenih. Nisem pa preverjala, ali je tisto o treh urah zakonski minimum ali pa nemara zakonski maksimum, ne pa, da ti MORAJO toliko ur zagotoviti.
Organizacija, če imaš na voljo več ljudi, je nekako lažja zadeva, kot če si en sam z dvema majhnima otrokoma – kaj meniš? Jaz imam najstnika, ampak me še vseeno rabita. In potem se zgodi takole, jaz hodim k staršem, otroka sama, v šoli so se nabrali cveki, pa ne toliko zaradi tega, ker se ne bi učila, ampak enostavno bi bilo treba ukrepat, pomagat svojim otrokom, pa jim nisem, ker sem bila izžeta, izčrpana, psihično in fizično. Čas za pogovor – počakat, da pridem od staršev. Me lahko pelješ tja pa tja? Ne morem, ker grem k staršem. Ja madona, tudi otroci nas še rabijo.
Avtorico razumem. Težko si predstavljam imeti oba starša tako bolna. Moja dva sta precej starejša, pa sta v boljši formi, seveda pa rabita pomoč.
Ti sicer pišeš iz prve roke, razumeš pa vseeno ne, niti pičice.
Imeli smo nekoliko dementnega dedka, ki je živel sam v drugem delu Slovenije in ni želel niti v dom niti k sorodnikom. Ker je tudi fizično opešal in demenca še ni napredovala, smo mu uredili negovalko, ki je prišla preko agencije. Cena ni bila nizka, vendar smo zbrali denar, dedek od penzije ni dal niti ficka, ker ni želel. Sčasoma smo začeli ugotavljati, da nekaj ne štima, hiša je bila čedalje bolj zanemarjena, dedek čedalje slabši, da o osnovni higiena niti ne zgubljam besed… Začeli smo prihajati nenajavljeno in ugotovili, da negovalka sicer pride, vendar z njim pije kavo, klepeta, včasih mu je res dala tudi tablete, včasih ga je peljala z avtom malo naokoli… skratka vse skupaj nič za tiste z zlatom plačane ure. Dogovorjeni smo bili, da ga umije, mu pospravi, skuha, vendar nič od tega.
Prosili smo za zamenjavo, pa se je dedek uprl, negovalka je zagnala vik in krik, skratka ni šlo drugače, kot da smo zamenjali agencijo. Dedek nove negovalke ni sprejel, nagnal jo je od hiše, nakar so poslali negovalca in je bilo še slabše. Na koncu smo ga spravili k enemu od otrok, za silo pospravili hišo, okolico in ugotovili, da so pokradli vse vrednejše stvari. Ker se v mestu ni dobro počutil je dedek na koncu končal v domu, kjer je zdržal točno dva meseca. Dobesedno se je posušil in usahnil. Že po dveh tednih je nehal govoriti, potem pa je šlo samo še navzdol. Upam, da se ni zavedal, kako je z njim.
Če danes pogledam žalostno, vendar ne morem niti slučajno napisati, da bi se dalo kaj bolje urediti. S tem, da finance pri nas niso bile problem, mu kljub temu nismo mogli pomagati. Ja, najeli bi nekoga, ki bi bil z njim 24/7, vendar je dedek to odklanjal; pa tudi roko na srce, čisto vsak, ki rabi streho nad glavo tudi ni primeren za sobivanje s starostnikom.
Sprašujem se, v katerem vzporednem svetu živite nekateri?!? Da je tako enostavno dobiti nekoga, ki bo 24 ur na dan skrbel za kar dva stara človeka?!? In to samo za to, da bo imel streho nad glavo? Pa študent da bo prevzel nase takšno breme?!? Ja, a mislite, da so vsi takšni samo v LJ in MB?!? V enih rovtah (beri tam, kjer ni faksov) lahko sanjate, da boste dobili nekoga. Preverjeno v praksi. V našem kraju je živela ena malo starejša ženska, ki je skrbela in pomagala ostarelim (pa je bila res dobra ženska, ki je tudi znala z njimi). Ko ona ni več zmogla, ni bilo več nikogar. Tudi za plačilo ne. Občinske pomoči tudi ni bilo, ker so ravno zgradili nov dom za ostarele, kjer so vaščani imeli zato prednost pri sprejemu. Tako potem na koncu ni preostalo drugega kot da si ostarelega dal v dom.
Danes obstaja neka pomoč, ampak to je tako malo, da se na to ne moreš niti zanašati. Če pa želiš, da opravljajo še kaj več (previjanje npr.), pa to pošteno stane. Zato ne vem, kje imate vi ljudi, ki samo čakajo, da lahko za streho nad glavo skrbijo za stare. Očitno res nimate nobenih izkušenj s tem!
Očitno si zelo slabo brala, ker je polno postov, ki izhajajo iz lastnih izkušenj. Ampak ti vidiš samo sebe in to, kako fajn si vse zorganizirala. Ja, saj res nimaš nobenega dela. Brat, sestra, soseda, sin, negovalka 2x na dan…
Pa še nakladaš. Pozabila si povedat, da imaš očitno neke veze, al si pa fuuul sitna, da subvencionirana negovalka pride 2x na dan. In pozabila si omenit čakalno dobo…
Važno da si najbolj pametna. S polno ritjo ni težko srat. Malo empatije ti pa ne bi škodovalo v življenju!
Zelo težko bo šlo skozi vse to, ker starša nočeta v dom.
Imam podoben primer, sem sama, a vsaj otrok je že velik.
1. pojdi k njunim osebnem zdravniku in povej, da ne moreš več skrbeti za njiju.
Sama ima š službo in 2 otroka, za katera moraš ti skrbeti, in otroci so na prvem mestu.
2. pojdi k psihiatru…. resno ti to pravim. Za psihiatra ne potrebuješ napotnico, naroči se na pregled, ali pa pojdi v bolnišnico na psihiatrijo prvič, ko boš v veliki stiski in VSE POVEJ, VSE. Povej, da ne zmoreš več, da nisi sposobna poskrbet niti zase, niti za otroke, kaj šele za starše. Tako bo zabeleženo, da si v stiski, to ni nič sramotnega.
In potem ta tvoj psihiatrični izvid odnesi osebnemu zdravniku tvojih staršev, da zabeležijo, v kakšni stiski si ti.
3. Tvoj psihiatrični izvid odnesi na CSD in povej, v kakšni stiski si, da ne moreš skrbeti hkrati za vse, da je to preveč za tebe. Resno!!!
4. Vključi pomoč na domu preko občine, v kateri starši prebivajo, obiskali bodo starše in se dogovorili, koliko pomioči potrebujejo /vendar več kot 4 ure na dan ne bodo dobili – to je po zakonu največ).
5. Na bolnico ne računaj, kot so ti že napisali, bodo starše sicer sprejeli, če bodo bolni, a jih bodo tudi hitro “ZLIFRALI NAZAJ DOMOV”, ker njih ne briga, kam boš ti z njimi potem doma…. Preverjeno resnično.
6. Kakšna gospa, ki bi negovala starše doma: obvezno morajo bit to ženske srednjih let, ma kakšni študenti neki, tudi mamice z otrokom odpadejo… Te se ne bodo ukvarjale s tvojimi starši. Ženska srednjih let, najbolje takškna okoli 60 let, ki je že upokojena, a še pri moči, da ti po dogovoru pride negovat starše. Najdeše preko tistih, ki so imeli podobne probleme, ali preko oglasa.
7. DOM. Ne moreš ga aktivno iskati brez njunega privoljenja, saj morata podpisati vloge za dom, in to ni kar tako. Pri tem ti lahko pomagajo tisti, ki izvajajo uradno pomoč na domu, torej iz točke 4. Včasih je namreč pomoč na domu vezana na katerega od domov starostnikov, in včasih jih oni lažje prepričajo kot jih boš ti lahko, ker tebi bosta zamerila, njim mogoče ne bosta.
Nekaj iztočnic, jaz sem vse preiskusila…. Mamo imam sicer še vedno doma, s pomočjo na domu, a vsaj za dom je vlogo podpisala in če zagusti, je vloga v domu in je vpisana na čakalno listo.
Probaj dosečt vsaj to, ker go zagusti, bo vsaj malo lažje.
In zavedaj se, PRVI SO TVOJI OTROCI IN TI MORAŠ POSKRBETI ZA TVOJE OTROKE NA PRVEM MESTU, KAJ ČE SE TEBI KAJ ZGODI.
Drži se in poskušaj se držati zgorja napisanih navodil
Očitno si zelo slabo brala, ker je polno postov, ki izhajajo iz lastnih izkušenj. Ampak ti vidiš samo sebe in to, kako fajn si vse zorganizirala. Ja, saj res nimaš nobenega dela. Brat, sestra, soseda, sin, negovalka 2x na dan…
Pa še nakladaš. Pozabila si povedat, da imaš očitno neke veze, al si pa fuuul sitna, da subvencionirana negovalka pride 2x na dan. In pozabila si omenit čakalno dobo…
Važno da si najbolj pametna. S polno ritjo ni težko srat. Malo empatije ti pa ne bi škodovalo v življenju![/quote]
Ne nakladaj če nimaš pojma!
Iz lastnih izkušenj:
V Ljubljani delujeta Zavod za oskrbo na domu in Pristan, kjer ni nobene čakalne dobe, ne potrebuješ nobenih zvez, niti sitnobe, ampak ta pomoč pripada vsakemu Ljubljančanu po 65. letu. Koliko je dejansko polna cena ure ne vem, dejastvo pa je, da oskrbovanec plača 3,54€, razliko pokrije občina.
So pa to strokovne, izučene negovalke, ki nudijo pomoč pri osebni higieni, oblačenju, hranjenju, osnovni čistoči stanovanja.
Zavod ali Pristan se pokliče, uredi sestanek z njihovo socialno delavko, dogovori termine in to je to. Zadeva se uredi v nekaj dnevih – največ tednu dni.
http://www.zod-lj.si/oskrba-na-domu/vprasanja-in-odgovori
http://www.pristan.si/storitve-ki-jih-zavod-pristan-opravlja-v-okviru-pomoci-druzini-na-domu/
Kot so ti že nekateri svetovali:
– vključi osebnega zdravnika
– vključi partonažno sestro
– vključi CSD
in daj starše v dom. Iz lastnih izkušenj povem, da negovalke doma ne boš dobila kar tako oz. ne za denar, ki si ga lahko privoščiš.
Daj vlogo na ZPIZ za dodatek za pomoč in postrežbo, za oba tako za očeta, kot tudi za mamo.
Obrazce in izvide ti potrdi osebni zdravnik.
Sem tudi hčerka edinka, tako bolno sem imela mamo, mi je pomagal mož, odrasli otroci,
vendar je bilo v glavnem vse na meni. Jaz sem morala odločati o odmerku obližev proti bolečinam, o količini pomirjeval in povem ti, da je zadeva zelo stresna. Sem laik na tem področju in vedno me je bilo strah, da mame ne ubijem. Zadnje dni, ko je še bila doma, sem ji vstajala na vsake pol ure,
jokala od olajšanja, da gre nato v dom, ker me je zjutraj čakala naporna služba, ki tudi zahteva celega človeka, jaz pa nenaspana. Zjutraj je nato nego prevzel mož, vendar mu ni pustila, da bi jo previjal.
Skratka, nega bolnega človeka je veliko trpljenje, sploh, če si sam. Če pa moraš negovati dve osebi, pa jaz ne bi zmogla. Že tako sem fizično in psihično v tistem času se sesula.
Po 10 dneh v domu je mama umrla, imam slabo vest, ker sem jo dala v dom, ker si ni želela.
Vendar drugače ni šlo in v tvojih prizadevanjih ti želim vse dobro in mislim nate.
Očitno si zelo slabo brala, ker je polno postov, ki izhajajo iz lastnih izkušenj. Ampak ti vidiš samo sebe in to, kako fajn si vse zorganizirala. Ja, saj res nimaš nobenega dela. Brat, sestra, soseda, sin, negovalka 2x na dan…
Pa še nakladaš. Pozabila si povedat, da imaš očitno neke veze, al si pa fuuul sitna, da subvencionirana negovalka pride 2x na dan. In pozabila si omenit čakalno dobo…
Važno da si najbolj pametna. S polno ritjo ni težko srat. Malo empatije ti pa ne bi škodovalo v življenju![/quote]
Ne nakladaj če nimaš pojma!
Iz lastnih izkušenj:
V Ljubljani delujeta Zavod za oskrbo na domu in Pristan, kjer ni nobene čakalne dobe, ne potrebuješ nobenih zvez, niti sitnobe, ampak ta pomoč pripada vsakemu Ljubljančanu po 65. letu. Koliko je dejansko polna cena ure ne vem, dejastvo pa je, da oskrbovanec plača 3,54€, razliko pokrije občina.
So pa to strokovne, izučene negovalke, ki nudijo pomoč pri osebni higieni, oblačenju, hranjenju, osnovni čistoči stanovanja.
Zavod ali Pristan se pokliče, uredi sestanek z njihovo socialno delavko, dogovori termine in to je to. Zadeva se uredi v nekaj dnevih – največ tednu dni.
http://www.zod-lj.si/oskrba-na-domu/vprasanja-in-odgovori
http://www.pristan.si/storitve-ki-jih-zavod-pristan-opravlja-v-okviru-pomoci-druzini-na-domu/%5B/quote%5D
V naši občini upravičenost do te subvencionirane negovalke ugotovi CSD in nekdo iz doma ostarelih – nikakor ni avtomatično. Pridejo na obisk, pogledajo situacijo, izvide, gmotno stanje in tako naprej. Ker so polno zasedeni in je povpraševanje večje od zmožnosti, lahko samo sanjaš o vsakodnevnem obisku, kaj šele o dveh obiskih dnevno.
Moja dva sta oba stara čez 80, oba s svojimi problemi, mama je precej bolna, oče po možganski kapi in še eni precej težki operaciji, pa je subvencionirana negovalka pripadla samo očetu. Do dodatka za nego ni upravičen nihče od njiju.
Mogoče so v LJ bolj radodarni, ker mogoče ni toliko strank. V naši občini je pa tako, kot sem napisala.
Očitno si zelo slabo brala, ker je polno postov, ki izhajajo iz lastnih izkušenj. Ampak ti vidiš samo sebe in to, kako fajn si vse zorganizirala. Ja, saj res nimaš nobenega dela. Brat, sestra, soseda, sin, negovalka 2x na dan…
Pa še nakladaš. Pozabila si povedat, da imaš očitno neke veze, al si pa fuuul sitna, da subvencionirana negovalka pride 2x na dan. In pozabila si omenit čakalno dobo…
Važno da si najbolj pametna. S polno ritjo ni težko srat. Malo empatije ti pa ne bi škodovalo v življenju![/quote]
Ne nakladaj če nimaš pojma!
Iz lastnih izkušenj:
V Ljubljani delujeta Zavod za oskrbo na domu in Pristan, kjer ni nobene čakalne dobe, ne potrebuješ nobenih zvez, niti sitnobe, ampak ta pomoč pripada vsakemu Ljubljančanu po 65. letu. Koliko je dejansko polna cena ure ne vem, dejastvo pa je, da oskrbovanec plača 3,54€, razliko pokrije občina.
So pa to strokovne, izučene negovalke, ki nudijo pomoč pri osebni higieni, oblačenju, hranjenju, osnovni čistoči stanovanja.
Zavod ali Pristan se pokliče, uredi sestanek z njihovo socialno delavko, dogovori termine in to je to. Zadeva se uredi v nekaj dnevih – največ tednu dni.
http://www.zod-lj.si/oskrba-na-domu/vprasanja-in-odgovori
http://www.pristan.si/storitve-ki-jih-zavod-pristan-opravlja-v-okviru-pomoci-druzini-na-domu/%5B/quote%5D
Glej, Pristan je namenjen vsakemu občanu, kot si napisala. Ni pa namenjen zares bolnim. Pridejo pomagat oblečt, pomagat umit, pomagat pri hranjenju. Poudarek na pomagat! Ne bojo pa negovali obnemogle osebe. Že pri menjavi plenic se lahko zatakne, ker to ni pomoč pri negi, ampak nega.
Pridejo delat družbo, mal poklepetat, pogret kosilo, pomagat pri tuširanju… Ampak to je pomoč zdravim starostnikom. Seveda jih veliko tudi to potrebuje in dobro je, da obstajajo, ni pa to nega obnemoglih.
Ne govorim direktno iz svojih izkušenj, bom pa povedal za svojo mamo, ki je skrbela za zelo bolno babico 2 leti nazaj. Ker je bila zadnje leto babica nepokretna in tudi precej težavna, živela pa je sama v hiši ki je blizu naše, je večino skrbi (od umivanja, kuhe, hranjenja, dajanja zdravil, kurjenja peči) padlo na njo. Res je da smo na pomoč priskočili tudi ostali (očetova sestra, jaz, moja sestra), vendar je eno si vzeti uro časa na dan in se pogovoriti ali kaj manjšega postoriti, nekaj popolnoma drugega pa skrbeti za najtežje stvari in imeti človeka preko vsak dan, vse dni v tednu, velikokrat tudi v nočnih urah.
Žal moja mama ni imela dovolj rada samo sebe čeprav je vedela da ne zmore več, da bi takrat vztrajala pri domu ali negovalki, kljub temu da se oče in babica nista strinjala (tudi zaradi finančnih težav), tako da se je fizično in predvsem psihično uničila, hudo zbolela (metastazni rak prsi) in se sedaj že več kot leto dni bori za svoje življenje.
Tako da avtorici te teme in vsem ostalim iskreno polagam na srce – IMEJTE SE RADI, spoznajte kje so vaše meje in kaj so vaše dolžnosti in kje se končajo. Verjamite da to, da nekoga boli srce ko da resno bolane oz. onemogle starše v strokovno oskrbo, ni nič v primerjavi s tem kako resno lahko človek zboli in kakšne posledice to prinese. A da tako mlada otroka ostaneta brez svoje mame, ki se je zaradi občutka krivde uničila v skrbi za svoja trmasta starša, je pa ok? Verjamite da ni. Najprej svoje zdravje in prihodnost otrok, nato pa skrb za starše.
Pozivam vse, da avtorici skrajno resno priskočimo na pomoč brez obtoževanja, ker je že tako ali tako v hudi stiski in se verjetno ne more obrnit na nikogar drugega. Jaz sicer nimam izkušenj s tem, vendar bi na tem mestu naredil tako kot je nekdo zgoraj predlagal – psihiater => osebni zdravnik staršev => CSD, potem pa dalje. In verjetno bi bila domača oskrba, sploh če bi se po kakšnem čudežu našla gospa srednjih let, ki ji je to delo v veselje, daleč najboljša rešitev za vse. Starša pa je treba nujno postavit pred dejstvo (dom ali negovalka na domu), ker imam občutek da se jima niti ne sanja v kaki situaciji je njihova hčerka.
Res je, kot pise avtor zadnjega prispevka. Tastari so lahko trmasti in imajo radi samo sebe, kaj bo z njihovimi potomci, jih en drek briga, vkljucno s tabo avtorica in tvojimi otroci. Ce se ti dom res izide, ju bi jaz probala prepricat v tvojem primeru tako, da bi jima podala neko cim bolj razumljivo in dejansko sliko njunega bivanja v domu. Naprimer v tem smislu, da jima tam vsaj trenutno ne bo nic hudega, ker sta se oba in se bosta toliko lazje privadila. Imela bosta skupno sobo, TV, hkrati pa druzbo in pomoc takoj in ob vsakem casu. Hrana in obroki bodo redni, zdravila se bolj, ne bo vec treba prosjaciti soseda, ali biti odvisen enkrat od enega drugic od drugega. Ko bo eden od nju umrl, bo drugi imel se vecje tezave tudi doma, ko bo res pol dneva cisto sam. Tam seveda ne bo tako in ko bo eden od nju ostal sam, bo zivljenje teklo naprej po starih tirnicah.
Jaz bi se posluzila pa se ene koristne lazi.
In sicer povej jima, da bos “verjetno morala” na tezko operacijo in kako bos potem skrbela za vse, pa se za nju. Ce ti taka res malo bedna laz ne gre od rok, povej, da so te v sluzbi premestili, morala bos na drugi konec Slovenije in da ce se bos vozila, bosta sama od zore do noci, vsak dan, ce se bos preselila, pa se ponoci…skratka prepricaj ju, da se tudi tebi dogaja zivljenje in se na zalost ne vrti tako, kot bi si to zelela ona dva.
Za “Majhno laž”:
Z lažjo – neiskrenostjo škodujemo tako sebi kot drugim. Z odkrito besedo ustvarjamo transparentne, iskrene odnose. Ali je tako težko povedati, kaj zmoremo in kje so naše meje?
Za avtorico:
Jaz ne vidim odhod v dom kot edino rešitev. Tudi v domači oskrbi je možno veliko postoriti s pomočjo zunanjih sodelavcev. Potem se sproti pokaže, če je to dovolj… in se ukrepa naprej.
Pozdravljena,
nisi v zavidljivi situaciji, Upam, da ti bodo moji nasveti kaj koristili: Tudi jaz mislim, da moraš starša obvezno dati v dom; zaradi sebe in zaradi otrok. Če še nista prijavljena tja, to stori takoj; potem pa pogosto kliči v dom in vztrajaj za prostor. Tudi za bolnike in nepokretne je v domu zadovoljivo poskrbljeno in načeloma se tam lahko dobro počutijo; sploh, ko bosta tam oba. Imam osebne izkušnje pri zdaj žal že pokojni mami, ki si tudi ni želela v dom, po nekaj pogovorih pa je zadevo sprejela. Finančno: če pokojnini obeh staršev ne zadoščata, prodajte karkoli, kar lahko pogrešate ali pa celo najemi kredit, seveda pazljivo. Ker si edinka, torej edina upravičenka, izračunaj, kaj od premoženja lahko pogrešaš in kaj od tega iztržiš, če daš v najem ali prodaš, ter za koliko časa to zadošča. Časovno ti bodo obiski v domu vzeli bistveno manj časa, kot če imaš starše doma, pa še bolj brez skrbi boš. V prvi vrsti čuvaj svoje zdravje in dobrobit svojih otrok. srečno.