Lahko je pisati o tem, kako bo kdo skrbel za svoje starše, a verjemite mi vsaka od vas bi po letu dni z nepokretnim doma obupala.

Pa ne da ne bi želela skrbeti za starše- trenutno imamo stare starše ki so bolj v letih in ena se je odločila za dom- moram reči, da glede na to d aje pokretna je čisto zadovoljna z življenjem v domu. Ima družbo, čez dan spoznava nove ljudi, peljejo jih na izlet in ima družbo domačih.

Doma imamo dva, ki sta hvalabogu tudi pokretna in za njiju skrbi moja mati, ki je že v penziji. No ker sta v letih jima pere, kuha, pospravlja in ju vozi okoli zdravnikov.Pač skrbi za njiju- so v isti hiši.
In je zvečer tako utrujena da pade dol- in mi vsak teden sproti pove, da če bo pozabila na svoja stara leta kako je to bilo da naj jo spomnim in ji pomagam, da bo šla nekam, kjer bodo poskrbeli zanjo. Za njiju porabi od štiri do osem ur dnevno. In to vsak dan. Mama je sklerozna in ne more nič več delati sama.
Pa še enkrat povdarjam- sta pokretna.
Če pa je nekdo še v plenicah pa potrebuje nekoga podnevi in ponoči in rada bi vas videla po neprespanih nočeh, ki se ne končajo ko zraste zob- kako bi izgledale zjutraj v službi. Pa še da imate neko odgovorno službo v kateri morate biti urejeni.
Vse to gre, če je eden doma, če imate polek starostnika še službo- mislim da to ne more zdržati nihče- razen če se v naprej odločite, da ko vas ni vas pač ni in ga za čas ko ste v službi prepuščate samemu sebi. In ravno takrat tisti nepokretni ugotovi, da ima plenico, jo strga dol in jo da pod vzglavnik (umazano), ali pa vstane in opravlja svoje potrebe po vogalih vaše nove hiše….en dan ugotovi d aje hladno in zakuri parket v dnevni sobi….tretjič se odpravi in v spalni srajci odide proti svoji priajteljici, ki je že nekaj let pokojna…..
Kdaj jih boste imele čas loviti????
Preveč teh zgodb videvam in razumem ljudi, ki jih dajejo v dom, ker je tam za njih poskrbljeno. Seveda jih imamo lahko doma, samo potem moramo iemti dovolj denarja, da plačujemo nekoga, da skrbi zanje, ko smo v službi ali pa pustiti službo.

Eden od mojih staršev je v meni zbudil vse simpatije in spoštovanje – predvsem s svojim odnosom, toplo besedo in pshično podporo. Kolikor je pač zmogel, tudi finančno. In sam dobro ve, da se ne rabi bati, kaj bo na stara leta. Tudi, če svoj karakter poslabša za 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} (betežnost, skleroza), se ga bo še vedno dalo prenašati…. in bom seveda naredila vse za njegovo dobrobit do smrti.

Ha, ta drugi, mi pa že celo življenje nabija, da je treba starše spoštovati in jim odpuščati (zakaj že?!), ko sem rabila topel objem, tega starša ni bilo nikjer. Pa še sramoto in psihične traume mi je povzročal, za povrh! Tudi to sem slišala, da smo stašem DOLŽNI nuditi….. Nepremičnin ima dovolj (za preserancijo), zato me ne briga, kdo ga bo rihtal. In tudi, kdo bo dedval, ne!

Vse se vrača in vse plača!

LP
Tina

tud jaz. Skrbela sem za tasta ko sem bila stara 21 let in imela dva majhna otroka. Pa mi sedaj ko je že 6 mesecev pokojen ni žal.res ni bil pijanec je bil pa kaj drugega…pa ne bi sedajle o tem .

Xena, od babice sem večkrat dobila pod nos, da bi svojo bilološko mamo MORALA imeti rada. Pa, da imam sama otroka, ki me nekoč lahko ne bo maral… Jaz pa ji vedno odgovorim, da, če te ženska rodi, to še ne pomeni, da je MAMA. In, če bom svojega otroka ljubila, ga bom sprejela takšnega kot bo, ga bom podpirala, ga vsaj poskušala razumeti, mu pomagala, itd., potem ta otrok ne bo imel razloga, da me ne bi maral. Če pa bom otroka mlatila, poniževala, zaničevala, mu ne bom pustila živeti njegovega življenja, itd., ja, potem mi bo pa zaprl vrata pred nosom. Edino pravilno! In, ker želim tudi čez 40 let imeti s svojim otrokom iskrene in prijateljske odnose, se za to trudim že sedaj. In iz dna srca si želim, da ne bom nikoli podobna svoji kruti materi.

Če je mene dobesedno več preživljala babica kot moja mama (sploh po smrti očeta), ji jaz na njena stara leta nisem dolžna posvečati pozornosti. Pika! In to mi bo potrdil vsak sodnik! Zavedajte se, da biološki starši niso vedno tudi res “starši” in je vsak primer poglavje zase.

Vsak, ki trdi, da bo vedno lahko skrbel za svojega onemoglega starša, naj gre in neguje na pol pokretnega, hudo bolnega človeka, zraven naj hodi v službo in skrbi še za lastno družino. Iz lastne izkušnje vam povem, to zmoreš samo določeno obdobje. Moja stara mama je imela sarkoma. V bolnišnico je šla na rutinski pregled po gripi, slikali so ji pljuča, odkrili tumor, naredili bronhoskopijo in ji dali 6 tednov življenja. In natanko v 6 tednih, do dneva točno je umrla. Imela je tri hčere, vsaka je imela eno hčer. Tri družine smo se izmenjavale ob njeni postelji, ko je bila odpuščena domov. 3 tedne je še vstajala sama, hodila na WC in jest, iz dneva v dan je vidno slabela. 4. teden sama ni več mogla vstat, treba jo je bilo dvigovat, ker plenice za vse na svetu ni hotela. Nihče od nas je ni znal pravilno dvignit in ji pomagat na sobno stranišče. Poleg vseh bolečin smo ji povzročali še bolečine ob dvigovanju, tudi nas je vse bolelo. Šele ko je noge same niso več držale, je pristala na plenice. Bila je budna in povsem prisebna do par ur pred smrtjo. Pa je bilo spet treba znat pravilno ravnat, obračat, prelagat – nihče od nas tega ni znal. Poleg tega je striktno zavračala, da bi ji plenice menjal kdorkoli drug, kot njene hčere. Pri vsej ljubezni do nje verjemite, da je menjava pokakane plenice dojenčku ali pa 80-letnemu starostniku milo rečeno ogromna razlika. Želela si je umret doma. Ker je šlo za kratko obdobje, smo poflikali med sabo, čeprav je bila ena hči doma 120 km daleč, druga 60, tretja pa v isti hiši. Bila je mati vsem trem in vsem trem vnukinja dobra babica. Dve sva bili že odrasli in sva prevzeli svoj delež skrbi-ne ker bi nama kdo ukazal, ker sva sami tako čutili-, tudi 2 zeta sta se maksimalno angažirala, tretji je bil že sam hudo bolan. Zadnji teden življenja je bilo hudo trpljenje zanjo in za nas. Gledati ves čas hiranje dragega ti človeka, gledati, kako mu s svojimi dejanji, vsej ljubezni in najboljšim željam navkljub, povzročaš bolečino, je nepopisno hudo. To je obupen psihični napor, ko si razpet med tistim, kar želiš narediti in tistim, kar resnično lahko narediš. Patronažna je hodila samo 2 x dnevno, vse analgetike smo dajali sami. Če bi bila ali bom – pa upam, da ne bom!- kdajkoli ponovno postavljena v podobno situacijo, se ne bom nikoli več odločila enako, še toliko manj, če to ne bo tako kratko obdobje. 6 tednov je zelo kratka doba, vendar neskončno dolga, ko spremljaš vidno hiranje in ugašanje dragega ti človeka. Tako za svoje kot za sebe bi si želela strokovne nege ter pomoči, prisotnost najdražjih pa v največji možni meri, ki ne bo uničila njihovega lastnega življenja.

Druga pesem so starši, dokler še skrbijo zase ali rabijo le občasno pomoč. Res je, da samo dejstvo, da je nekdo rodil ali spočel otroka, še ne pomeni, da je tudi res bil starš. Kljub vsemu menim, da smo včasih hudo krivični in nepravični sodniki svojim staršem in samo upam, da naši otroci ne bodo z enako mero merili našega starševstva. Verjetno je vsem jasno, da delamo kapitalne napake, ga lomimo vsak dan sproti. Če so starši kolikor toliko skrbeli za nas, tudi če so nas spravili “samo” do srednje šole, si zaslužijo našo pozornost in skrb. Ni res, da otroci nimajo dolžnosti do svojih staršev. Nimajo je samo tisti otroci, ki sami niso prejeli niti kančka starševske ljubezni in skrbi.

V tvojem primeru, danes anonimna, se ne bi nikoli odločila za to, da bi sprejela očeta alkoholika v svoj dom. Nikoli. Seveda noče v dom, ker tam alkota ne bo, pa tudi nobena patronažna nobena gledala njegovega popivanja in prenašala psovk in kletvin. Če se noče odpovedati pijači, ima zelo malo možnosti, nikakor pa nisi ti dolžna žrtvovat svoje družine zaradi njega. Tast in tašča imata 3 otroke, torej naj se vsi trije med seboj zmenijo, kako in kaj. Zahtevat od nekoga kar tako, naj pusti svoje življenje in na nos na vrat prileti domov, je zelo egoistično. Starši in otroci naj se najprej usedejo skupaj in pretehtajo možnosti, ki jih imajo. Če sta kolikor toliko normalna in če so normalni tudi otroci, bodo našli neko skupno rešitev. Ali prodajo kmetije in kupijo varovano stanovanje, ali za začetek samo občasna pomoč – če so trije in vsak žrtvuje en vikend, to ni tako grozno – najem pomoči… možnosti je veliko.

kaj naj ti odgovorim? kako skrbeti za starše ko delaš cel dan?meni je vse jasno tud jest delam po cele dneve pa še sobote in nedelje.zastopim da je to hudo.vendar se vedno najde kakšna rešitev.se strinjam tudi dom, če ne gre drugače. razjezi pa me pisanje nekaterih da za starše niso odgovorni. ja,res niso, samo so to ljudje,ki zdaj starše molzejo kot krave? preberi pod naslovom KAJ STE DOBILI OD DOMA,pa vseeno niso starši vredni nič ko bodo enkrat stari in betežni.jest imam dva že odrasla, zanju bi naredila kar bi blo možno.zaradi tega ne pričakujem, dame bosta na stara leta rihtala.pričakujem pa vsaj ,da me ne bosta pustila nekje v jarku. imam taščo ki je živ hudič dobesedno,pa če se ji kaj zgodi je ne bomo dali v dom.štirje smov službi ni hudič da se nebi mogli menjat pri njej.pa se dedovat nimam kaj ker nima nič. je pa še vedno človek.

Pri nas smo trije otroci, vsi trije imamo družine in zdaj že odrasle ali skoraj odrasle otroke. Ko je naš oče zbolel, je zanj v največji meri skrbela mama, vsak dan po službi pa jo je prišel nekdo od nas treh zamenjat, da se je lahko spočila in imela nekaj časa tudi zase. Ko je nekaj let po očetovi smrti zbolela še mama, smo zanjo skrbeli vsi trije. Dokler je ležala v bolnici, je bil prav vsako popoldne nekdo od nas pri njej, da jo je nahranil, umil, počesal, držal za roko, se pogovarjal z njo in ji dajal občutek, da ni sama. Ko je prišla domov, smo otroci skupaj najeli gospo, da je dopoldan skrbela zanjo, popoldan in ponoči pa smo se spet menjavali. To je trajalo pol leta. Bilo je naporno, tako fizično kot psihično in tako za nas kot za naše družine, ki so bile v tem času potisnjene bolj na stranski tir. Ko je kriza, pač narediš, kar moraš in moreš, najdeš moč, za katero sploh nisi vedel, da jo imaš, preurediš prioritete in tisto, kar lahko počaka, pustiš čakati. Nam so starši v vseh stiskah in težavah stali ob strani, in ko je za njih nastopil čas najhujše stiske, bi bilo nesprejemljivo, da jim mi ne bi stali ob strani po svojih najboljših močeh.
Dokler je še bilo upanje, da bo mama ozdravela, smo se pogovarjali o tem, kako naprej. Mama je sama predlagala dom starostnikov, saj se je zavedala, da je dolgoročno to za vse najboljša rešitev. Žal se je izteklo drugače.
Seveda so tudi drugačne družine in drugačne situacije. Nikakor ne mislim, da morajo otroci za svoje starše žrtvovati družino in svoje življenje. Če so starši v svojih pričakovanjih ali zahtevah nerealni, jim je pač treba postaviti meje in ponuditi tisto, kar je izvedljivo. Če je edina rešitev dom, se morajo z njo sprijazniti. Če se ne želijo ali ne morejo, bodo pač deležni toliko skrbi, kolikor so jo njihovi otroci zmožni nuditi.
Predlagam ti, da oba z možem tako tvojemu očetu kot njegovim staršem jasno in odločno povesta, kaj sta zanje pripravljena storiti oziroma kakšna rešitev je za vaju sprejemljiva, nato pa jim pustita dovolj časa za premislek. Stari ljudje (pa ne samo stari) so včasih nerazumni in pričakujejo nemogoče. Ko jih soočimo z realnostjo in ponudimo konkretne rešitve, pa se pogosto izkaže, da se da z dobro mero strpnosti in potrpljenja doseči marsikaj.

žana – napisala si: “če ostanete same,otroci se vas izogibajo,ker se bojijo da vas bodo morali rihtati. kaj mate kaj slabo vest, ko pridete domov k staršem pa sami ne vedo kaj bi vam še znesli v avto da vam ne bi blo treba kupit?”

Si mogoče opazila, da Danes anonimna govori o očetu alkoholiku ipd.? Ja, če bom jaz pijana, agresivna… naj se me otroci odrečejo. Naj se me izogibajo. In, ne, jaz nimam slabe vesti, da za očeta ne žilim slišat in da ne dovolim, da je moj otrok v njegovi bližini.

Moj oče – alkoholik, nasilnež, izkoriščevalec, lažnivec… Z njim sem pretrgala stike. Trudim se, da ne bi komunicirala z njim in otroku omejujem stike z njim. Kar se tiče obveze, da starša preživljaš – obstaja tudi možnost, da dokazuješ, da je zate v otroštvu slabo skrbel in ti zanj ni treba skrbeti. In bom to storila, če bo potrebno. Za mojega otroka. Ker ne želim, da vidi, kakšni ljudje so na svetu. Ne želim, da ve že zdaj, da je njegov dedi…
In ne, ne bi mu hodila čistit. Ob prvi žaljivki bi se obrnila in šla. Še prej pa bi mu povedala, zakaj grem. Si kdaj pomislila, kaj vse to povzroča tvoji družini? Je vredno razpada tvoje družine? In tvojih živcev?

Moja mama – je že povedala, da ona ne bo na grbi nikomur. Želi iti v dom, ko bo potrebno. Saj vidimo, kako živi babica – je pokretna in skrbi zase, ampak je osamljena. Obiski ne morejo biti vsakodnevni, ker imamo vsak svojo družino, obveznosti, med nami so kilometri…

Moževi starši – ne vem. S tem se bom ubadala, ko bo potrebno.

Naš sosed ima partnerko, ki ima sklerozo multipleks že 30 let. Zadnjih pet let je gospa takorekoč nepokretna. On je že čez 80 let star njej tudi ne manjka dosti. Tako junaškega človeka kot je on ne poznam! Skrbi zanjo noč in dan, odrekel se je vsemu na tem svetu, pozabil na svoje želje, da bi kamorkoli šel, živi le zanjo. Ima sicer enourno vsakodnevno pomoč s strani patronažne sestre. Do danes mu še na misel ni prišlo, da bi gospo oddal v dom. Nabavili so vse mogoče pripomočke – dvigalo, posebno posteljo zanjo itd., da jima je življenje čimbolj olajšano. Njemu žrtvovanje zanjo osmišlja življenje. Poleg tega, da je polno obremenjen z delom za tako hudo bolnico, si vzame čas za prijazen klepetek s sosedi in skuša pomagati vsakemu, če ga kdo kaj poprosi. Mislim, da bi, če bi mu ona umrla, on kar hitro odšel za njo. Velika sreča je, da je zdrav kot dren. Vseeno kapo dol in vse priznanje – junak je! To zmore res le velika ljubezen.