Situacija!
MOJ OČE: Moj oče živi sam. Je pijanec. Hud. Je prostaški in vulgaren. Tudi pred otroki ne izbira besed in kletvic. Jaz z družino živim 200 km. stran od njega. Vsak drugi vikend smo pri njem, da mu vsak kolikor toliko počistim hišo. Paziti moram na vsako besedo, če ne se name usuje ploha kletvic in žaljivk. Da bi mu organizirali pomoč odpade, ker sam odklanja pa tudi drugače bi nobene gospe ne upala spustiti k njemu (zaradi žaljenja). Sedaj se želi preseliti k meni. Da me je on izšolal in vzdrževal in da sem to dolžna storiti. V dom nikakor noče.

MOŽEVI STARŠI: 3 otroci (mož, njegov brat in njegova sestra). Vsi živijo stran od domačega kraja cca. 150 do 200 km. Starša sta sama na manjši kmetiji. Sedaj sta pa zahtevala, da se naj otroci odločijo, kateri se bo preselil na kmetijo in skrbel zanju, oz. kateri ju bo vzel k sebi na dom. Za opcijo doma za ostarele (če bi bilo potrebno) nočeta slišati.

JAZ: na robu živcev. Kaj sploh lahko storim? Kako imate vi urejene te stvari!

Starši lahko dajo svoje premoženje osebi, ki bo do smrti skrbela zanje, s tem da imajo pravico do preužitka ali kako se temu uradno reče. Vendar vi kot otroci potem ne dedujete po starših. Tudi pri nas je takšen dogovor – ker staršem pomaga brat in tudi financira popravila na hiši, jo bo dobil on.
Tako je pač to – na dva konca se ne moremo raztrgati – ne moremo skrbeti tako za svoje otroke kot za svoje starše.

Starši nas naredili, vzgojili, imeli radi… to smo jim dolžni vračati, če so le kolikortoliko “normalni”… ampak tole pri tebi se mi zdi pa že izsiljevanje.

Nimam pametnega nasveta. V nobenem primeru ne bo vsem prav.

Dam ti tri odlične nasvete in upam, da se jih boš(ste) držali:

1. Staršem ne ti ne partner nista POPOLNOMA nič dolžna.
2. Obojni starši vaju zelo in neupravičeno izsiljujejo, zato čimdlje stran od njih in čimprej prekiniti vse stike če ne gre drugače.
3. Najbolj pomembna je tvoja družina in tvoja/vaša sreča in ne dovolite, da vam jo skazijo drugi.

Srečno,

Marija

Najslabša možnost je vedno, ko ena stran apriori zavrne eno možnost. Moji starši so rekli, da bodo šli v dom, še sploh, ker se namerava zgraditi v domačem kraju dom starostnikov…. Z moževimi straši se pa o tem nismo pogovarjali…. Glede na to, da sva prestavila čas za družino malce na kasnejši čas, bova bolj težko uskladila skrb za starše in svojo družino. Bomo videli, gotovo pa ne morejo starši kar ukazati kdo, kako in kje bo za njih skrbel….. vse je stvar dogovora….Konec koncev je danes zelo utečena že pomoč na domu in torej ni potreben noben odhod v dom.

Te pa povsem razumem!

Moj oče:
na žalost ga nimam več

Moja mama:
stara 65 let in še močna in zdrava. Živi 30 km stran od mene. V isti hiši živi moj brat z družino. Ko bo onemogla, se bom “preselila” neuradno k njej, in ji pomagala. Z bratom si bova delila skrb zanjo. To si zasluži. Mislim, da bo imel moj mož in otroci za to veliko razumevanja (otroci bodo tako ali tako že odrasli)

Tast in tašča:
živimo v isti hiši in na stara leta, ko ne bosta več mogla skrbeti zase, jim bomo pomagali (ne bomo jih dali v dom, ampak jim bomo (sinovi) plačali pomoč na domu – za čas, ko bomo mi v službah).

Nikomur nisi nič dolžna, sploh ne stvari, ki se ti upirajo!!! Kako me to pogreje! Starši sami se odločijo za otroka. S tem se odločijo tudi, da mu bodo pomagali po svojih močeh. Ja, šolanje paše zraven, a ne?! In zdaj, na stara leta, pa zahteva nekaj nazaj??? Tako, kot smatram, da otroci nimajo pravice od staršev zahtevati bajto, stanovanje, pa avto, pa še kaj… Tako tudi smatram, da starši nimajo pravice svojih otrok čustveno izsiljevati!

Ja, OK, pomagaš očetu in moževim partnerjem po svojih močeh. Lepo od tebe. Vzameš očeta in-ali moževa starša k sebi na dom. Spet lepo od tebe. VENDAR – dokler tega ne storiš pod prisilo. Ker, če si v to zadevo prisiljena, to ni več TO. Vsem lepo povej, naj nikar ne očitajo brisanje riti, šolanja itd., ker so se pač oni odločili za naraščaj in ne ti. Če pa bo pomoč s tvoje strani prišla, naj pride spontano in ne s prisilo.

Ti nisem nič fovš, ker si v nezavidljivem položaju. Vendar bi jaz v prvi vrsti mislila na SVOJO familjo, potem na druge. Mama/oče gor ali dol. Če so to pravi starši, se sploh ne spuščajo v takšno izsiljevanje! Srečno!!!

nočejo slišati?
Tudi jaz v takšnem primeru na vajinem mestu ne bi nič slišala.
Nisi dolžna dovoliti, da se oče preseli k tebi.
Ponudi mu opcijo dom ali pomoč, pa naj se odloči. Če nič pa nič.
Včasih se nekateri na temle forumu čudijo, kako je lahko kakšen starš nemogoč. Pa da to pa nakjbrž sploh ni res, pa dve plati, pa podobno. Odkod pa potem toliko takšnih zgodb.
Nekateri ljudje so pač nemogoči. Včasih je lahko to tudi kakšen od naših najbljižnih. Oče, mama… Njih pač ne moremo prevzgajati.
Prvo in najpomembneje: ne sekiraj se. Vsi so odrasli. Sami so odgovorni za svoja življenja.
Če se bo kdo drug odločil za kmetovanje, si drugega problema rešena.
Če pa ne. pa naj se starši odločijo, da kmetijo dajo nekomu četrtemu, ki bo skrbel za njih. Vi pač nič ne boste dobili, zato bodo pa starši preskrbljeni.
Jaz bi težko privolila, da bi mi nekdo zapovedal kako naj živim, ozirqma da naj živim življenje nekoga drugega. Zakaj? Kaj pa moje življenje, pa moji otroci.
Ne pustite se izsiljevati.

Ne morem verjeti, da obstajajo takšni starši in takšni otroci.

Dobro, če razumem starševsko sebičnost, pa ne razumem otrok, ki tu sprašujejo, kaj naj naredijo, namesto da bi že takoj staršem v obraz povedali, da jih niso pripravljeni vzdrževat na stara leta. Sploh pa ne na zahtevo.

Zakaj hodiš očetu pospravljat? Če je pijanec, ni to od včeraj, zdaj bi že morala vedeti, da pijancem ne pomaga drugega kot ultimat in zdravljenje. Se ti smili?

Otroci so na svetu, zato ker so se starši tako odločili. Ne po svoji volji. Zato, če mene vprašaš, S(m)o staršo dolžni otrokom nuditi vse, obratno pa ne velja. Toliko o tem, kdo je komu kaj dolžan.
Seveda pa obstoja medsebojna ljubezen in spoštovanje, da omogočimo drug drugemo prijetnejše življenje. Vsekakor je tvoja prva skrb TVOJA družina (otroci in mož). To je prihodnost. Nikakor nisi dolžna razbiti svoje družine zaradi muhe staršev. Ja muhe in nič drugega. Če tvoj oče ne zna skrbeti zase zato ker je pijanec, je to njegov problem, ne tvoj. Če moževi starši želijo, da nekdo prevzame kmetijo, tudi ni tvoj problem. Konec koncev, ali so otroci dolžni prevzeti poklic staršev? Kmetija ni nič drugega. Ti si si izbrala svojo pot in dolžnost staršev je, da te pri tem ne ovirajo.
Seveda je prav, da jim po svojih močeh pomagaš. Kar se očeta tiče, po mojem narediš dovolj. Pijanec v hiši ti bo pa uničil družino. Kar se tiče moževih staršev, ,če ne moreta skrbeti zase, jima pomagajta najti primeren dom, ju obiskujta itd, vendar jima dajta vedeti, da imata svoje življenje pa pika.

Srečno!

Starši so nas imeli, ker so nas želeli sami.
Skrbeli so za nas, ker so oni tako hoteli.
Mi nismo dolžni skrbeti za njih, sploh ne.
Lahko pomagamo, če so odnosi v redu.
O očetu pijancu ne bi, sploh ga ne bi spustila v hišo.
Že tako si ultra nora, da se voziš pospravljat in poslušat zmerjanja.
Si ne predstavljam, kakšen pekel bi šele preživljali doma, če bi bil pri vas.
Ponudi mu opcijo dom ali oskbro na domu.

Moževi starši – če ne gre drugače, naj se kmetija proda, staršem pa naj se kupi varovano stanovanje nekje blizu vas.

Izsiljevanja ne maram. Stari ljudje hitro postanejo hudi egoisti in strežejo z očitki, koliko so se za nas žrtvovali.
Saj se jim ne bi bilo treba, nismo se sami hoteli roditi.

najbolše po mojem je napisala lotko-no tud najbolj človeško se mi zdi.samo nekaj bi še dodala.sodelavec je delal po tem sistemu,pa so se mu doma začeli problemi z ženo na koncu je začel od hudega še pit.ko je mama umrla so ga dali na zdravljenje, družina je spet skupaj.tako kot je bilo prej.povedati hočem da se morata mož in žena res temeljito pogovorit, še zlasti pa če se živi recimo z mamo nekaj kilometrov stran.to je res težka odločitev.

oboje je čustveno izsiljevanje in izhaja iz prepričanja, da so otroci dolžni staršem vračati tisto, kar so starši vložili vanje … napaka. Dober starš bo v svojega otroka vlagal energijo, znanje, da, tudi denar, obenem pa bo ne bo ničesar zahteval “nazaj” – ker bo svoje otroke spoštoval, bo spoštovanje dobil tudi nazaj.
Kar se dogaja s tvojim očetom, je grozno. Toda, ti mu hodiš še čistit? ja, ok, lepo, da si skrbna hčerka, ampak zaradi tega kasiraš čustveno nasilje! Tvoja dobra volja, da mu pomagaš, dobi nazaj kaj? Žaljivke, kletvice …
Ljudje smo vzgajani v občutek dolžnosti do staršev. Toda sama iz lastne izkušnje vem, da je treba najprej paziti nase, na svojo novo družino, otroke, partnerstvo … ne pa da nenehno nihaš med zvestobo sebi in zvestobo staršu, ki te izsiljuje. sama sem z očetom za nekaj časa prekinila vse stike, ker me je najin čustven odnos popolnoma potolkel, šlo je tako daleč, da sem bila čisto na dnu, ker sem hotela le, da me ima očka rad, on pa me je zgolj napadal in mi očital vse, kar mu je padlo na pamet. Odločila sem se, da tako ne bo šl več naprej in ko je spet enkrat butnil vame, se kar je hotel in spet čakal, da se bom kot pridna punčka priplazila nazaj, tega nisem naredila.

Odrasli smo, živeti moramo svoje življenje. Nihče, naj gre za kmetijo ali karkoli podobnega, ne sme pričakovati, da bi vse spustili iz rok in se odpovedali svojim željam in ambicijam.

aja, pred časom sem slišala eno zanimivo misel:

LETA NE PRINESEJO MODROSTI, AMPAK STAROST.

uf, s tole situacijo si se mi pa pošteno zasmilila.
Očetu povej, da zaradi njegovega življenskega stila (pijača, kletvice),ne moreš živeti z njim, da bi slabo vplivalo na otroke, da bi bilo njemu v prid bolje, da gre v dom, kjer bo imel družbo, hrano in bo na splošno za njega poskrbljeno.

spoštovane!!!
čez 40 let bi vas rada na isto temo, to vprašala!!!laj če ostanete same,otroci se vas izogibajo,ker se bojijo da vas bodo morali rihtati. kaj mate kaj slabo vest, ko pridete domov k staršem pa sami ne vedo kaj bi vam še znesli v avto da vam ne bi blo treba kupit? malo miloščine si pa za stara leta le zaslužijo ,se vam ne zdi?

jaz sem že zdaj, pa jih ima mama komaj nekaj čez 50 dala jasno vedeti, da na stara leta ne bom skrbela za njo.
sedaj res izgledam nesramna.
a tistih 10 let, ki sem jih preživela z njo ni bilo ravno lepo….
grem sicer pomagat večja dela,..malo še poslušam pridig na temo, kako smo dolžni pomagati staršem, a vem, da je skupno življenje nemogoče.

k.

Vsak izmed nas je že kdaj pomislil na to, kako bo na stara leta, tako sam kot starši. Zanimivo, da jaz izhajam iz tega, da ne želim biti nikomur v breme, zato se mi zdi normalno, da tako razmišljajo tudi moji starši in vsi ostali in bomo vsi šli v dom.

Na zahodu je normalno, da grejo starši v dom, tu pa eni celo zahtevajo, da jih imajo otroci na stara leta.:-(((

se podpišem pod ta post….

Hudo.Imela sem situacijo ko je bil mož(danes bivši)težeka alkoholik.takoj ko je bilo mogoče sem vzela takrat 1,5 leta starega sina in odšla.pred tem sem poskušala vse mogoče pogovore,prošnje, ultimate..klicala v Begne kaj mi je storiti ampak ni bilo druge možnosti kot da odidem .danes je ozdravljen alkoholik in vem da sem se tisti čas odločila pravilno.tega je sedaj 7 let in vem da danes ne bi imela “jajc” to storiti.
tako da ti verjamem da je težko tvoj oče je vsseno.da bi ga vzela domov po moje ni pametna odločitev ker s tem ogrožaš svojo družino sploh če je še agresiven.povprašaj za nasvet kakšen zavod ki se s takimi ljudmi ukvarja
srečno p.

Popolnoma sebično od staršev se mi zdi, da pričakujejo, da bodo otroci za njih skrbeli. Če je dobra volja otroka, potem ok, nikakor pa ni dolžnost otroka skrbeti za starše!!!

Zase mislim, da ne bom nikoli tako egoistična! Obstajajo ustanove, kjer lepo poskrbijo za uboge, nepokretne ali pa samo stare in družbe željne ljudi!

Otrok ne delamo zase oz. niso naša last, čeprav so naši otroci!

Če ti nekdo pomaga, si mu lahko vsaj hvaležen, ne pa da mora pazit na vsako besedo. Pa da jo oče nadira, medtem ko mu pospravlja. In zdaj naj bo še milostna do njega?

skrb za starše na stara leta izhaja iz zgodovine, ko je najstarejši sin ostal doma na kmetiji in skrbel za ostarele (nizek standard, ni bilo dovolj domov za ostarele…).
Danes je scena čisto drugačna, tempo življenja je drugačen, ženske smo zaposlene in enakopravne….

Moje mnenje:
Prodajte kmetijo in če ne bo dovolj denarja doplačajte otroci in kupite starim staršem varovano stanovanje (v sklopu doma za ostarele), kjer imajo popolno oskrbo.

vsi se zgovarjate na domove. pa veste da je nanje treba čakat par let ker jih ni dovolj?.mater zadene kap je nepokretna na postelji dobesedno serje in šči na postelji,pa kaj pet let vam bo že zgnila pol pa v dom če bo še slučajno živa.nega na domu pa kar veliko stane -poznam te razmere,pa še to samo pogledajo če si še živ in gredo naprej.ena delavka jih ima do 15 na 8 ur. to pa je nega na domu.

No, to da staršem nismo ničesar dolžni, se ravno ne strinjam. Saj so v nas vložili mnogo časa, ljubezni in nenazadnje tudi denarja in zelo sebično je misliti, da jim ne dolgujemo nič.

Seveda v tvojem primeru, draga danes anonimna, ni tako kot v normalni družini, kjer otrokom ni težko izkazati nekaj hvaležnosti in tudi uslug staršem na stara leta.

Očeta jaz na tvojem mestu nikakor ne bi vzela k sebi, ker deluje destruktivno in bi slabo vplival na tvojo zdajšnjo družino. Če noče v dom, bi mu jaz organizirala plačano pomoč na domu, pa četudi to zaenkrat odklanja. To bi mu predstavila kot edino možno rešitev. A si edinka ali imaš še kakšno sestro ali brata?

Glede moževih staršev: trije otroci bi že lahko izmenično pomagali staršem, če ni nikogar, ki bi se bil pripravljen preseliti k njim. Če ne pa še vedno lahko dobita pomoč v obliki tretje osebe, ki bi v zameno za njuno premoženje skrbela zanju do smrti.