Saj rudi ta korona cirkus lahko traja dlje časa in bo veliko možnosti, da postane alkoholik.
[/quote]
Saj sem napisala, konzumirati ga je treba zavestno, ne do pijanosti, pač pa do rahle opitosti, in občasno ne redno, da ne pride do alkoholizma.

Če si zdrava, bodi srečna. Ko imaš čas in utegneš, pojdi na dolg sprehod. Imej s seboj masko, za vsak slučaj, če koga srečaš. Zaposli se z delom, branjem knjig, čiščenjem, poslušanjem radia, gledanjem filmov.
Jaz sem stara čez 60 let, pa mi sploh ni dolg čas. Čez cel dan imam delo, ko pa sem fraj, se usedem dol in pogledam kakšno nadaljevanko, potem se še s kakšno prijateljico slišim po telefonu in dan mine, kot bi mignil.
Tudi to bo minilo in spet bomo svobodno zadihali. Počasi se bo življenje obrnilo na stare tirnice. Naši predniki so dali v življenju skozi mnogo hujšega: drugo svetovno vojno, taborišča, požige, povojne poboje, zapore, itd.
Glej na življenje z optimizmom.

Lepo napisano. Smo generacija, ki je imela kar srečo. Se spomnim pripovedovanj staršev, kako je bilo med vojno. Na voljo nam je veliko informacij, kako je bilo v obkoljenem Leningradu, Sarajevu, lakota in stalna nevarnost, da se ne vrneš, ko greš po vodo. Mi pa smo v udobju doma, na toplem, hrane dovolj, imamo internet, ni bomb, bajonetov, gorečih vasi.
Avtorica, tvoje počutje spominja na depresijo. Omeni zdravniku. Sicer pa red, rutina, sprehodi.
Alkohol odlično pomaga, sprosti v trenutni stiski. V takem primeru pa lahko hitro vodi v odvisnost. Težko je držat mejo. Rajši ne probaj, da te ne potegne. Pa nisem nasprotnica alkohola, se velikokrat sprostim s pivcem za živce.

Alkoholik ne postaneš tako hitro kot narkoman recimo. Je potrebnega več časa.
Avtorici se nakazuje začetek depresije (brezvoljnost, apatičnost, žalost), zato sem ji svetovala alkohol (zavestno in občasno). Z alkoholom (samo do ‘rožic’) je lažje, bolj zabavno, težave (začasno) splahnijo … Zakaj bi človek trpel muke, če si pa lahko to olajša.
[/quote]

Alkohol je depresiv, ne pa anridepresiv.

Jaz tudi živim sama, ampak niti približno me ne matra depresija, ne posegam po alkoholu in ne travmiram. Ta čas iskoristim da naredim vse za kar prej nikoli nisem našla časa. Pomaga rutina. Ne da se nekaj vlečeš čez dan, ampak da imaš nek cilj vsak dan. Meni je super ker zjutraj v miru vstanem, spijem kavo, potem služba. Fajn mi je ker končno dobro jem ker imam čas si obroke pripraviti iz nule. Ko zaključim službo na en dolg sprehod, malo uredit stanovanje, potem imam pa različne stvari. Dvakrat tedensko se učim tuj jezik preko skype (izmenjava), končno sem se lotila par knjig, ki so čakale boljše čase, pogledala sem si par dobrih filmov, v zadnjem letu sem naredila več tečajev kot prej v celem življenju menda in celo dva zelo težka certifikata za službo. Parkrat tedensko se slišim z prijatelji in domačimi. Ob petkih zvečer imamo ženski večer prek videoklica. Na netu je ogromno odprtih/zastojn koncertov, izobraževanj…..
Ni tako kot prej ko sem bila nonstop v pogonu, ampak po pravici kar malo paše. Pogrešam potovanja, druženja, koncerte, gledališče….vse to ni isto če od doma gledaš. Ampak saj to bo še vse prišlo. Bomo slej ko prej lahko uživali v tem. Do takrat pa se pač trudim čim bolj izkoristiti ta čas. In po pravici opažam da sem rabila malo pavze. Nisem niti opazila prej ampak ves ta stres s službo, kako vse v en dan spravit, kaj kdaj kako….me je utrujal. Sem sedaj dosti boljše volje in sproščena.
Mogoče te matra da nimaš ciljev, plana…..ne vem. Mogoče predlagaj da se večkrat slišite s prijatelji/družino če ti to manjka. Najdi nekaj v vsakem dnevu česar se boš veselila. Če je to kozarec vina ok. Če je dobra večerja ok. Nima veze kako majhno. Samo da se nečesa veseliš.