Dober dan,

kot že v naslovu piše imam grozen strah pred rakom. Ne vem več kaj naj naredim. Danes začnem s psihoterapijo ker to ne gre več. Sem mamica 2 punc in niti me ni strah da bom umrla, ampak da bodo za mano trpeli in ob meni, če bi zbolela za to zahrbtno boleznijo. Jezna na svet, na farmacijo, da končno ne izumijo nekaj zoper tega in da nehajo ljudje umirati od te bolezni.

Se še kdo najde v teh besedah. Rada bi z nekom malo poklepetala o tem, da vidim da nisem sama na tem svetu

hvala

Vsak ima svoje strahove, večino nas na kakšni prelomnici prime strah pred smrtjo, ko se dokončno zavemo svoje umrljivosti. Kolikor sem se pogovarjala s prijatelji, se je vsem to zgodilo nekje okoli 30. leta.
Strah pred rakom pa je nekaj normalnega, ker nas vsak dan filajo z novimi in novimi podatki o obolelih; sicer ni normalno, da je tako hud, da hromi normalno delovanje, ampak kdo drug se pa spopada s kakšnim drugim strahom.
Tudi mene je strah, pa čeprav racionalno vem, da imam manjšo možnost, da ga dobim, ker imam že genetsko dispozicijo takšno, torej ne po mamini, ne po očetovi veji v družini ni raka, za zdravje recimo da tudi skrbim, čeprav še vedno ne tako, kot bi lahko, vem veliko o klasičnih in alternativnih terapijah, ker pač sem v takšnem poslu, da so mi te stvari znane in vem, kako bi se pri določenem raku z njim spopadla, ampak tisti prastrah obstaja. Takšni smo, vedno nas mora biti nečesa strah. Drugače pa naj te ne bo tako zelo strah bolezni, ker ljudje (po navadi) najbolj ravno zaživijo takrat, ko izvedo kakšno zahtevno diagnozo in mnogi ravno zaradi tega preživijo. Mislim, da smo s svojo močjo misli veliko bolj sposobni upravljati s svojim življenjem in tudi zdravjem, kot si predstavljamo, samo naučiti se moramo to izkoriščati in se ne prepuščati strahovom, ki nas hromijo 🙂

hvala ti da si se oglasila, res je….Tudi jaz naj bi mela majše predispozicije ker nihče ni umrl za to boleznijo, pa vendar….mami mi pravi, da se raje bojim kakšne kapi, saj je tega več v familiji.

Vem tudi da ima vsak neke strahove, meni so njihovi strahovi rešljivi. Napr. sodelavka se strašno boji potresov, pa takih katastrof, katere pridejo naenkrat…znam ji svetovati in ji pomagati pri tem, kajti meni je to samoumenvo, če bi nekaj prišlo bi pač prišlo in s tem se ne obremenjujem, rada bi da začenm razmišljati tudi v tej smeri pri meni.

Diagnoza rak ne pomeni smrt. Sama sem se srečala z njim pred 16 leti in kot vidiš še zmeraj tukaj in predvsem zdrava. Treba je biti pozoren na prve znake, da se v telesu nekaj dogaja in hoditi na redne ginekološke preglede.predvsem pa ne razmišljat o tem, navsezadnje ti lahko pade cegel iz strehe.

Poznam ta strah, sem ga doživljala po drugem porodu. Enostavno je bilo obdobje eni dve leti je trajalo in še potem malo, vendar ne več tako intenzivno, ko me je ta strah hromil. Jaz mislim, da je to neke vrste poporodna depresija. Ali še dojiš? Sem mnenja, da ti dojenje zmeša hormone. Prav našla sem se v tvoji zgodbi, ni me bilo strah kapi, samo raka me je bilo strah. Nisem mogla slišat po televiziji o raku, če sem na monu videla kakšno temo o raku, sem bila v šoku še dan ali dva, tako se me je dotaknilo.
Lahko ti samo rečem, da je minilo samo od sebe. Zelo pa pomaga, da najdeš čas in počneš stvari, ki te veselijo, ki te zapolnijo in tako počasi tvoje misli zapolnijo bolj pozitivne stvari. To zadnje je pa tudi večinoma lažje reči kot narediti.

ne ne dojim če, moje punce so že velike10 in 7 let

prve znake? ja sej pri meni je to problem da prve znake napačno preusmerim….že če me malo zaboli sem tako pozorna, da takoj letim k zdravniku, in zaradi teh znakov sem že čisto otopela, ker preveč poslušam svoje telo. Čisto vsak gib, bolečina v sklepu – rak na kosteh, nova pika na trebuhu – melanom, nardi se mi mozolj na vratu – čist gotova imam bulico na vratu itd….

Kar pohiti na psihiatrijo.

Če se vsega tega bojiš, potem najbolje da ješ fejst mastno, čim več holestorola, v tem primeru ne dobič raka ampak te pred to boleznijo pobere srčna kap. Še nobeden ni zdrav umrl.

Po moje so to obdobja, ko smo bolj dovzetni za informacije o boleznih. Sama sem pred nekaj časa prestajala podobne misli. Vsako odstopanje mi je pomenilo raka. In to od raka pljuč, grla, želodca… Res sem imela zmanjšano imunost in sem pobrala vsemogoče viruse in kar nekaj časa rabila da sem se sestavila mentalno kot tudi telesno. Je pa res, da je pomagalo to, da me je partner nakuru, da ma dost teh mojih fobij in da si ga bom res “skuhala” ker skoz razmišljam o njem. Oborožena sem bila z vsemi mogočimi knjigami, ki so nakoncu letele u peč. Sedaj sem mirna in močno upam da se me spet ne poloti. Mam pa očeta trajnega hipohondra, tko da vem da zna bit to težak problem. Pejt se mal pogovort k psihiatru, ker ti škodit ne more. Ko ti bo strokovnjak razložil in te obenem poslušal ti bo lažje. Predvsem pa se moraš z nečim zaposlit, da ne boš imela časa razmišljat.

Tudi mene preganja rak, ampak vse od dne ko mi je za to prekleto boleznijo umrla mami, stara 62 let. Od takrat naprej sem slišala za toliko primerov da me kar preganja (recimo bratov sodelavec že pokojni pri 33 letih, sodelavkina mama pri vsega 49 letih). pa se ne bojim toliko za sebe kot za svoja dva sinova (8,14) da bi rasla brez mame in jaz ju ne bi mogla videt kako rasteta. Imam kar dosti zdravstvenih težav, ampak tistih ki jih poznam me ni strah, strah me postane ko me nekaj boli na način ki me prej ni nikoli.

Imam pa tudi zdravnico, ki ne more mimo tega da mi ne bi rekla naj ne mislim toliko na raka, pa čeprav je za njim umrla tudi moja mami. Tudi ona je zdravila mojo mami, da ne omenjam da so ji raka obakrat našli v začetnem stadiju a je drugi bil usoden (prvi na dojki, drugi 5 let kasneje jetra in pljuča). Mene k sreči še toliko ne preganja, da bi zaradi tega bila oropana lepih trenutkov in bi me dušilo.

Nimam nasveta, ved pa, da nisi sama v takih mislih.

Zdravo,kakor ,da bi poslusala sebe za znoret me je strah.

Rak sploh ni bolezen ampak je posebna življenjska tvorba, ki nastaja zaradi signalov iz pokvarjenega gena, ki ga sicer nosi vsak, tudi zdrav človek. Pri vsakem človeku se malo ali pa tudi zelo razlikuje od drugih. Tudi ko je odstranjena rakasta tvorba, se v telesu nadaljuje iskanje možnosti nove tvorbe, kar lahko traja toliko časa, da človek prej umre zaradi drugih vzrokov, kakor pa se pojavi nova rakasta tvorba. Strah je nevarnost za zdravje zato sprejmem stanje v zatečebih okoliščinah tako kot je in ne delam problemov iz tega. Volja je močan pomočnik pri premagovanju bolezni. Ne nasedam reklamam o raznih ‘zdravilih’ in nadomestkih, še slučajnih zdravil na recept se izogibam. Zdrava hrana, gibanje in spanje so moje zdravilo.

..Rak sploh ni bolezen??

🙂

Že veliko neumnosti prebranih tu gor, ta pa zmaga.

Ko ti v glavo šinejo take misli, jih preusmeri v neke druge misli. Česa se preveč bojiš, se lahko zgodi.

Misli si, da se boš s tem ukvarjala takrat, ko se bo zgodilo, verjetno nikoli. Meni je mama umrla za rakom, pa me te bolezni ni pretirano strah, da bi jo jaz dobila. Če jo bom, pa se bom pač borila z njo. Moja teta ga je premagala. Raje bodi hvaležna za ta leta, ko si bila in si še zdrava. Potem je veliko možnosti, da boš zdrava ostala. Poskusi uživati v življenju.

Bradavica je lahko znak razvoja rakaste tvorbe, kar ni posledica ne bakterij, ne virusov ali podobnih pozročiteljev, ni prenosljiva tvorba, niti splošnega zdravila za prekinitev razvoja vseh oblik tvorb ni. Uspevajo le primeri, ko se razvoj prekine za krajši ali daljši rok.

999 zate

prvo bom krut pol pa te bom potolažil in ti pokazal rešitev.  1. če bi ti bila, poročena imela uredu. moža, bi te on potolažil in te toliko ne bi skrbelo, ker bivedela da je še on tam za otroke in stašre in vse in tebe. da imaš njega. tega zdja očitno ni. to je tvoj pravi problem.  ti rabiš terapijo, zakaj si ločenka. 2.  zdravilo z rakom je tko.   jaz sem 1000% da ga imajo.  ja?  v čem je problem. več jih je.  veliko zalsužijo z samim zdravljenjem.  veliko ljudi se rešijo, kar tudi želijo.  zdaj pa k temu kar nisi pomislila. pa drugi tudi ne.   hja denar.   koliko naj dajo ceno?  recimo da dajo  100 000 000  bodo ljudje rekli. farmacija vi ste svinje. pa propadejo. ker jih ljduje ubijejo. vse. pa rečimo 1 000 000. miljonček. to bo spet problem.  pa rečimo 500 000. to pa je sedaj spet preveč ampak ni pa več tolko preveč.  a se ti zavedaš, kaj se zgodi če dajo ceno 500 000. srednje dosegljivo.   KAOS. ker bodo ljudje naredili  POPOLNOMA VSE.  poglej sebe. tvoj hčerka zboli, nujno rabi. vse boš naredila.  pa ne samo dala vsakemu za dnar, ampak  UBIJALA BOŠ ZA DENAR.  tko je.  si predstavljaš kakšna katastrofa bi to bila.  torej edino brezplačno. to pa ne želijo. ker vsak doktor ki predpiše kemorterapijo dobi 20 000 evrov v žepek. zato ne želijo. ja?  kemoterapija , je v 80% neučiinkovita in škodljiva. bi ti kupila avto, ki bi se v 80% kvaril??   ne bi ne.  seveda da ne. misliš da bi lahko veliko takih avtov prodala?? ja ne bi a ne. take svje so farmacija  in doktorji.  bo pa mogče naš putin rešil stvar pa dal vne zdravilo. upam da bo.  še te bom neki naučil.  smrt pride po tistega ki se je boji. ki se boji življenja.  na življenje moraš gledat, kot  na  sprožitev strela. mora te presenetit. če živiš v strahu pred življenjem, ker lahko zboliš. umreš,  lih te pride iskat.  zavoha te, da se bojiš.  če se boš bala, boš lih nafukala. kaj ti misliš, zakaj ljudje delajo adrenalinske športe, divijao z motorji pa jim nič ni. ha?  dobro aj nafukajo, ampak vsi tudi ne.  greta pa dva stara z avtom iz  koroške v mb in jima na poti pri 70km/h pade skala na avto na streho. ne na rit ne na haubo. na sterho? kolko možnosit je to???  umreš, ko ti je zapisano. to je usoda.  tko je. če se boš bala, te bo prišla iskat.  če te neko prganja v gozdu.  pregon tipičen.  te je strah, veš da ne moreš pobegnit.  rešitev je da obrenš igro. ti moraš postat lovec.  razumeš!!!   začni živeti. najdi si normalega moškega i nse ne druži z žeskami od tukaj in takimi kot so tukaj. hočeš moškega. zelo simpl.  na 1 zmenku mu zdrkaš sfafaš tiča in mu rečeš, zdaj pa greva na deit. ja? vsaj zdrkaš mu ga in rečeš. greva sedaj na zmenek normalno.  ja??  če si odrasla. če pa si monkla ena od tukaj pa pač  čaki da dobiš raka.

Paznik…ti svetujem,da greš-prideš na Onkološki Lj in MB in daš to izjavo v polni čakalnici,če si upaš. Ti pljunem v obraz debil…

Si kot moj bivši,je izjavil,da imam bolezen( metastaze ) v glavi. Rak je razlog za ločitev,ker ga imam v glavi-namišljenega….se mi oba smilita…

Strah, da bi ob bolezni postal breme ljubljenim, lahko zmanjšaš, če z njimi zares živiš in dihaš. Dokler si živ in priseben, jim vsak trenutek pokaži, koliko ti pomenijo in potem tudi diagnoza ne pomeni več strahu. Povem iz svoje obojestranske izkušnje.
Strah pred boleznijo je večji, dokler zares ne zboliš. Ko si enkrat tam, postane dejstvo in ne strah. S tem samo še ravnaš po najboljših močeh.
Bolezen in smrt je del življenja. Ni fajn, ampak ko nimaš izbire, to sprejmeš in narediš, kar lahko, da bi bilo čim manj slabo zate in za vse, ki jih imaš rad.
Umreti pa moramo enkrat vsi. Z gojenjem strahu samo poslabšuješ dragocene trenutke življenja.
Sreča je pa na strani pogumnih, torej premagaj strah. Od zunaj je prazen, od znotraj pa votel. Star pregovor, ki meni pomaga.

Vsak ima neke strahove, ampak razmišljati o bolezni ni dobro ker tisti kar v podzavesti razmišljaš, se udejani. Poskusi pomisliti logično, kakšna je možnost za raka. Majhna. Vsakega res lahko doleti, ampak se tudi pozdravijo. Nihče ne ve kaj nas jutri čaka. Vem da te nisem potolažila, ampak kaj če sprejmeš ta strah kot eno opcijo ki se lahko zgodi a je majhna možnost?