brez otrok zaenkrat; dobra služba, lastno stanovanje…bi imela vsaj dva, če bi ta država dovoljevala oploditev samskih

Pozabil-a si našteti še to, da si nekatere lahko celo privoščijo ostati doma!

Smešno pa je tudi, kako se nad nami zgraža generacija, ki je imela zadeve precej bolje poštimane.
Sodelavke so velikokrat debatirale o tem, kako ‘tamlade’ nočemo imeti otrok, ker smo preveč komot. Pa sem jim lepo povedala, da naj nam dajo zagarantirano službo za nedoločen čas, da bomo lahko kak kredit vzeli za stanovanje, pa jih bomo imele pet, če bo šlo. Potem so pa debelo gledale, saj sploh niso pomislile, da kdo ne bi imel službe za nedoločen čas (ko so se one zaposlile, so te namreč avtomatično vzeli za nedoločen čas in službo si imel praktično zagarantirano do penzije).
Vedno me razjezi kadar je kdo tako pameten in noče razumeti, da nekaterim pač ni vse prinešeno na pladnju.

Labradorka, ne vem ,čemu si se čutila osebno napadeno, poveda sem svojo izkušnjo in razmišljanje. Ne, nimava nič bogatih staršev, ki nama finančni pomagajo, le otroke nama kdaj varujejo. Res sva imela to možnost nadzidati xy desetletij staro hišo in se sedaj dosti zadolžila, a več otro si upava imeti predvsem zato, ker smo zadovoljni s skromnim načinom življenja, vsi pa znamo tudi zavihati rokave in narediti, kar je treba. Prva punčka je bila od poroda strašno zahtevna, cele dneve je zaradi zelo težkega poroda jokala, tako, da sem jo večinoma nosila, slabo je jedla… Je pa res, da je večinoma dobro spala. Sem pa tudi letos, ko sem bila noseča in sedaj po porodu silno utrujena, ker okoli 22h končam z gospodinjskimi opravili, še zadnjič preoblečem svojo dvomesečno punčko, jo dam spat, potem še kaj delam za doktorat do polnoči, grem spat, okoli 3h se prebudi dete, jo podojim in še malo zaspim, ob 5h se zbudi starejša hči, polna energije in se spet začne delovnik. Sem precej izčrpana in ni tako romantično, kot se ti zdi, tudi po drugem porodu sem kar naprej bolna, ker imam odpornost čisto na nuli. Upam, da ti je jasno, da nimam prav z rožicami postlano, a vseeno se za tak način življenja odločam. Če želiš, z mojimi starši smo praktično brez stikov, ker ne sprejemajo mojega načina življenja. Po njihovo bi se morala ugledno poročiti (z odvetnikom ali zdravnikom), imeti samo enega otroka, se nositi kot high society in seveda delati samo za denar, dobiti čim boljšo službo, otroka maksimalno razvajati. Pa sem bila sama edinka, ločinih, na smrt skreganih staršev in takega pekla svojim otrokom ne privoščim.

otrok še nimam, zaenkrat sem še zeloooo mlada vendar vem da dokler ne bom imela urejenega stanovanjskega problema ter tudi finančnega (vsaj toliko, da bomo normalno prišli čez mesec) ne bom mela otrok, želim si tri, imela jih pa bom kolikor bo prenesel naš proračun v bodoči družini.

elaine, kot si napisala: oba imata visoke plače, majhen znesek za plač. vrtca in še kaj … niso vsi tak ko vidva.

pa še to: otroci so čisto poceni???

Nič mi več ni jasno!

Otroci so največje bogastvo. Cigani jih imajo po deset, pa nič ne jamrajo da so otroci dragi.

Moja prijateljica je zmeraj govorila, da ne bo imela več kot enega otroka. Enakega mnenja je bil tudi njen mož. Najraje enega sinčka, sta rekla. No, na koncu sta se jima rodili dvojčici! :-))

Drejka, preselili ste se iz elitne lj soseske, nadzidali hišo staršev, poleg tega ste si zgradili hišo, v katero se selite prihodnjo jesen. In kljub temu si si ti lahko privoščila pustiti službo in ostati doma z otrokoma (poleg tega pišeš doktorat). Ne vem, a ne znam računati ali kaj, ampak bom vseeno tvegala: ob takem standardu je nekomu, ki je komaj napraskal za enosobno stanovanje, RES POPOLNOMA NEUMESTNO SOLITI PAMET, KAKO BITI SKROMEN, PA RAJE IMETI VEČ OTROK (nova hiša in stanovanje = skromno???). Ne vem, morda si res tako utrujena, da ne zmoreš več niti dobro razumeti, ampak nekateri dejansko že živijo skromno, pa kljub temu ne morejo imeti še kakšnega otroka ali pa celo niti enega samega ne.
In tudi če si želijo višjega standarda in “komot” življenje (in če tvoje življenje ni komot, potem ne vem, čigavo je, oprosti, res), ni s tem popolnoma nič narobe. Sama sem bila v študentskih letih pogosto “v riti”, kar se denarja tiče, ampak ko se mi je to zgodilo pred leti, ko sem že imela družino…. Ne hvala, tega se ne bi več šla. In zastopim vsakega, ki zaradi finančne slike ne upa imeti otrok.

Jaz imam trenutno eno dete. Pa se tega nebi imela, ce me nebi moz pregovoril, da je ze cas za otroke. Zal sem tak tip zenske, da nisem cutila potrebe po materinstvu in se mi sploh ni nic mudilo imet druzine. Vedno sem odlasala, saj je se cas in iskala izgovore, da sva se “pazila”.

Nekaj resnice v tem, da nimamo otrok, pa tudi v poznem materinstvu je v raznih faktorjih, ki ste jih ze navedle zgoraj; od iskanja zaposlitve, dokoncanja studija, neugodnih pogojih v sluzbi, stanovanjski problem, …
Pri nama obema je bilo tudi to, (ce priznate ali pa ne) da je TEZKO NAJTI PRIMERNEGA PARTNERJA. Tega nobena ne omenja. Kaj naj imas otroka z enim tipom, ki pride, opravi in ga nikoli vec ne vidis? Danes je tezko spoznat resnega tipa, sploh pa ce si ze v 30-ih; eni se do teh let sele malo zresnijo, eni so pa do takrat ze v drugi puberteti in loceni ali pa jih sploh se ni srecala pamet. Ce bi morala sama sedaj iskat partnerja, sploh ne vem kje bi zacela; za v klube in lokale se sama sebi zdim prestara, za iskanje preko zenitnih posredovalnic pa premlada.
Saj vem, da je moznosti veliko, ampak moras biti tudi clovek, ki jih zna najti.
No, naj se kaksna rece kaksno na to temo.

Nas tamal pa sigurno ne bo edincek. Kdaj bomo imeli pa se kaksnega pa spet ne vem. Trenutno imam se prevec zivo v glavi nosecnost in porod, ko sem imela precej komplikacij in si zaenkrat se ne zelim ponovno iti skozi vse to.
Upam pa, da ne bova imela problemov z zanositvijo tako, kot jih ima kar precej ljudi, ki jih poznam. Pa hodijo na preglede in delajo take in drugacne teste, pa jim ne uspe zanositi.

Naj Drobnic pomaga tistim, ki si res zelijo otroke, ne pa da hoce v starsevstvo prisiliti ljudi, ki si otrok ne zelijo. Otroci slej ko prej zacutijo, da niso zazeljeni in takih starsev jim pac ne privoscim.

Imam dva otroka, imela bi jih tri, štiri, vendar.. ne, iz zdravstvenih razlogov-z vsakim je šlo kaj na slabše. Tako da, bi me peti že pokopal.

Pa energije ni.

Pa vsak otrok praktično stane isto kot predhodni-jaz si zase ne privoščim skoraj nič, pa imam plačo višjo od slovenske povprečne.

Lp, Srči

Želela sem si treh, a imela bi le dva, če drugič ne bi ratala dvojčka.:-)))

Sem ločena, vsi mi pravijo, da me s tremi pač noben ne bo hotel imet in še res je. Tudi to je eden od razlogov, da ženske nimajo treh otrok, ker moderni čas zahteva perfekcijo na vseh področjih, ljubezen se na številnih čereh razbline, no, vsaj trije otroci ostanejo. Ogromno dela, a ni težko, če je ljubezen. Pri nas je. Mir in ljubezen.

Ker nimamo dovolj velikih stanovanjskih kapacitet (oz. ker bomo morali kakih 15-20 let varčevati/si sposojati cca 20-25mio, da bomo na svojem).

Zelja je drugace 4-5 otrok. Zelja pac.

Sloncek

Bi imela 3, pa sva se vedno samo na enem. Do pred kratkim je bila tezava v moji zaposlitvi (neprijavljena ali pa minimalna placa). Zdaj imam dobro sluzbo, dobro placo, pa sem se odlocila, da si najprej uredim financno plat zivljenja, preden se podam v se dve novi nosecnosti. (bolj kot odlasam, bolj se mi zdi, da bo le ena)
Resnicno si ne zelim vec ziveti kot revez, pa naj otroci prinesejo se toliko srece in veselja.

Draga Metuljčica: stanovanje, v katerem sva živela prej, je od mojega očeta, ki je zaposlen kot dopisnik v tujini in ga zato ne potrebuje. Od tistega stanovanja nimam sama nič torej. Dokler sem bila sama, sem si z raznimi priložnostnimi deli služila, da sem plačevala najemnino, vse stroške za življenje, kolikor pa sem mogla, sem še vedno delala prostovoljno (učna pomoč, pomoč ostarelim itd.). Pet let nazaj še tudi slučajno nisem nameravala se poročiti in imeti družino, ker sem bila nad svojo tako hudo razočarana. Ko sem se naenkrat odločila poročiti se in sem res hitro spoznala res krasnega fanta, sedanjega moža, sva se pogovarjala in najina želja je bila imeti 3 otroke, čeprav me je bilo takoj strah, kako bomo zmogli. A ko sem spoznala več družin z več otroki, sem videla, da nekako gre. Sem pa sama kot edinka toliko dala skozi, da česa takega nikomur ne privoščim. JE pa res, da sva bila ob poroki oba z možem starejša od 30 let.
Ja, če mož ne bi bil zaposlen, bi bila tudi sama zaposlena. Je pa res, da sem si znala vedno najti vsaj kakšna priložnostna dela, da sem dobila toliko sredstev, kolikor sem jih potrebovala. In svojo firmo nameravam ustanoviti, ker vidim, da službe sicer ne bom našla, ker so mi tisti, kjer sem kandidirala jasno povedali, da jih je strah vzeti nekoga, ki ima toliko izobrazbe (imam namreč 3 fakultete), znanj (še kar hodim na razna izpopolnjevanja) in izkušenj, kot sem jih sama nabirala že med študijem. Zato nimam druge možnosti, kot, da grem na svoje, saj imam dovolj različnih delavnic, predavanj in seminarjev, ki so iskane in dobro obiskane. Pa sem delala praktično do zadnjega dneva nosečnosti in začela zopet en mesec po porodu. Tako, da ne govori o kakšnem zabušavanju, strašno polni riti in še čemu. Imam samo, kolikor si zmorem sama ustvariti, edino pri tej gradnji sva se precej zapufala (samo mož, sama se ne morem), ker nimava nobene rezerve, pa tudi ne zlatih bogatih staršev, ki bi nama kaj podarili. Upam, da sem vse pojasnila.

Ti nisi normalna, delaš se norca iz nas!
Imaš polno rit, ja – samohvale, nadutosti in napuha!

Ali ti še ni jasno, da tukaj na MON nikogar ne boš z ničemer prepričala o nasprotnem, kot misli sam? Človek razume, če hoče razumeti. Kakšna zagrenjenka te pač noče in morda tudi ne more, zato raje prihrani čas in se ne trudi pojasnjevat, ker saj vidiš, da ti ne more uspeti.

Evo, to je bil dobronamerni namig, ker vidim, kako se trudiš s pojasnjevanjem, pa vsakič dobiš pod nos žaljivke. Srečno! :))

Se strinjam s Katjusho. Da ne boš dobila vtis, da je ves forum proti tebi. Ne ženi si k srcu, ker nima smisla.

Sploh ne gre za to. Gre za to, da si moraš šteti v plus in imeti za veliko srečo, če pač lahko s svojimi rokami narediš vse to, kar je uspelo tebi, Drejka. Zelo veliko ljudi dela pošteno in živi zelo skromno, nimajo možnosti postranskega zaslužka, in se morajo res pošteno potruditi in zelo varčevati, da si kupijo majhno stanovanjce. In zdaj na 30 kvadratov tlačiti tri otroke…. Skratka, ljudje so skromni, ampak v precej slabših razmerah, kot živiš ti. In za to, da si ne morejo kupiti večjega stanovanja in privoščiti še kakšnega otroka, ni kriva njihova razsipnost, ampak je to preprosto njihov največji domet. Amen. Ne vem, kako naj ti to dopovem.
Tako da ti malce odpri oči in srce za druge, Drejka.

Metuljčica, še ti malo odpri oči. V življenju v državi kot je Slovenija, kjer se kapitalizem še ni razmahnil, kjer še (ajde, recimo) obstaja socialna pravičnost, imamo v izhodišču vsi relativno primerljive možnosti. Šole so vsaj približno še zastonj, obstaja študentsko delo, zato ima (in to si tudi drznem trditi) vsak možnost, da naredi nekaj iz sebe. Če le želi, ima voljo. Če te volje seveda ni, ti ni nihče kriv, če se stiskaš na majhnih kvadratih in javkaš, kako ti je hudo. Smo vsi na istem, samo da nekateri delajo v smeri, da nekaj ustvarijo, da se se izobražujejo, drugi pa jokajo in jadikujejo nad tako državo, ki ti nič ne omogoči.
Za to, da nekaj ustvariš, ne potrebuješ samo sreče, veš. Možnost postranskega zaslužka ima pa vsak, ne samo izobraženi.

Drejka1: ne vem zakaj te toliko ljudi tukaj gor tako obsoja. Svaka ti cast, da si naredila 3 fakse. Jaz sem naredila le eno solo, pa se ta mi je pobrala full energije.
Ocitno so ti zenske, ki niso tako sposobne fovs, ker imas voljo, da delas in delas in garas. Ocitno se ne zavedajo, da morajo obstajati ljudje, ki stvari vzpodbujajo in imajo tudi energijo za kaj vec kot monotono zivotarjenje iz dneva v dan. Ce nebi bilo takih ljudi kot je Drejka, bi nas bilo veliko brez sluzb. Pac nismo vsi ustvarjeni za podajanje idej in nimamo poguma za odpiranje lastnih podjetjih.
Drzim pesti, da bos uspesna podjetnica in vzela v sluzbo se kaksno od nas, ki smo sicer pridne, ampak nimamo energije za kaj vec, kot je nujno treba.

Imam enega otroka in bom zelo premisla ali bom imela še kakšnega pa ne zaradi denarja ali pa prostora ampak zaradi tega da nebi moji otroci doživeli kar sem jaz.
Moja starša sta se tudi odločila za veliko družino. Ampak mi je oče umrl pri mojih 5 letih imela sem še dva mlajša in enega starejšega brata. Ostali smo sami. Sosedje so nam nagajali nobeden nam ni pomagal v stiski mama ni bila v službi ker ni imela varstva za nas, če je šla na govorilne pa so sosedje poklical socialno da bi nas odpeljala ker smo bili sami doma. Od otroštva pa nisem imela nič saj sem morala skrbet za brate kuhat in pospravljat.
In sedaj si želim ŽIVET in enega otroka bom že kako preživela mogoče ko ta dopolne kakšnih 10 let pa se odločim še za kakšnega saj nikoli ne veš kdaj lahko ostaneš sam in kaj bo v prihodnosti.

Tiste ki imate veliko otrok pa malo premislite kako boste če ostanete same upam da ne boste ampak nikoli se ne ve

Pikapolonica, mi je žal zate, ampak če bi vsi tako razmišljali, bi človeštvo že zdavnaj izumrlo. Pa fuj in fej za tvoje sosede. Žal tudi jaz poznam nekaj primerov, ko so otroci ostali sami in le v redkih primerih so odrasli v zdrave ljudi. Ampak tu je spet problem države, ki ni ustrezno poskrbela zanje.

Se podpišem pod tvoj komentar-bravo Drejka1.