težave z mamo
Zdravo,
ker ne vem več, kako naprej, bom tukaj izlila svoje težave, morebiti pa mi kdo da kakšen nasvet – nenazadnje smo tukaj skoraj sami starši!
Smo 4-članska družina, živimo sami. Mož je edinec, ki ima mamo, staro med 60 in 70 let. Nikoli ni bila poročena, nima bratov, sester, partnerja…, skregana je tudi z vsemi sosedi. Živi sama, že kakih 20 let je upokojena. Za pred tem ne vem, ampak po upokojitvi je vse obveznosti, odgovornosti… preložila na svojega sina – mojega moža. Ničesar ne more sama, on ji mora priti pokositi travo, zamenjati žarnico, prestaviti ure, kupiti baterijske vložke, jo naročiti na zdravnike… Možu je to naporno, gre mu na živce, noče biti suženjs voje mame, ampak če ji karkoli reče, se najprej dela, da ga ne sliši, potem pa se zjoka in izsili svoje.
Da skrajšam: mož ima tega dovolj. razmišlja o tem, da bi v celoti prekinil stike s svojo mamo, kar se zdi meni malo drstično in vem, da bo tudi v tem primeru nesrečen. Ampak ne zdrži več tega pritiska, pa stalnega jamranja, joka, izsiljevanja, hkrati pa se je njegova mama začela maščevati za njegovo premajhno pozornost tudi preko otrok. Npr. hčerkici je obljubila, da bo lahko prespala pri njej, potem pa je obljubo preklicala, mala pa sedaj ves čas sprašuje, naj ji poveva, zakaj ne sme prespati pri stari mami.
Ima kdo kakšen pameten nasvet za nas? Kaj naj storimo za boljše odnose, problem je namreč v tem, da se z njo ni mogoče pogovarjati, zahteva pa vedbno več in več. Užaljena je, če ne pridemo na obisk nekajkrat na teden, midva pa imava zahtevne službe, tako da res komaj dihava, ne moreva poleg dveh otrok skrbeti še za tretjega – moževo mamo.
Help!
M.
Poskusita vidva z jamranjem, slabim počutjem, poredvsem moža. Prišepni ji zaupno, da se ti zdi mož izčrpan, morda celo bolan,da se bojiš za njegovo zdravlje, da se bo on zasmilil njej. Morda bo začela na stvari gledati drugače, ga bo manj obremenjevala. Poprosita jo vidva za uslugo, da se bo počutila koristno in potrebno (naj počuva vnučke, da se mož odpočije od živžava itd………….). Vse ostalo ne bo zaleglo, saj je osamljena in počuti se nekoristna.
Veliko sreče
Nastja,
saj je čuvala hčerko in smo ji bili zelo hvaležni, ampak zadnje čase, kadarkoli ji predlagam, da ji jo pripeljem na obisk (in jo tam pustim kakšno uro), najde izgovor. najprej sem mislila, da je to naključje (frizer, pediker, …), ampak zadnje čase so izgovori prav prozorni: mora k maši ravno tisti dan (sicer hodi k maši redno, ampak če pa kdaj ne gre, se zato ne počuti slabo), je slabo vreme…
Je pa tisto z našimi težavami definitivno vžgalo, ampak nočem ji lagat, po drugi strani pa tako ali tako “drži” njeno sočutje maksimalno dva tedna. Sploh pa je bila ves čas proti moževi odločitvi za to službo, najraje bi videla, ko bi delal v tovarni, tako kot je ona (ima pa visoko izobrazbo in temu primerno službo).
Srečo pa bomo potrebovali, hvala za lepo željo!
Mst – poskusi obrnit ploščo
– “hčerka bi rada bila pri vas in joče, ker hoče k babi, kdaj boste doma? ali kdaj jo lahko pripeljem? – ne more imeti izgovora, prepusti ji odločitev!
– Ti šimfaj moževo službo, odgvornost, napako, da je tu zaposlen , preutrujen, da bo še zbolel…..- rezultat, ona ga bo začela braniti in govoriti v prid njega in službe….,
Nemoreš ji lagati? , saj te drobne laži spoh niso laži , to je le pot do uspeha in boljših odnosov.
lp
Narocite ji pomoc na domu.
Ne vem iz katerega kraja ste, v vecjih mestih imajo organizirano pomoc na domu.
Ce ne, pa se vedno lahko najamete honorarno kaksno gospo, ki ji bo pomagala pri domacih opravilih.
–
–
– To je sicer za Jesenice, vendar verjetno nekaj podobnega obstaja tudi v vasem kraju:
– Inf. o pomoči na tel.: 01/ 300-59-63 in na najbližji župnijski Karitas.
Poleg tega uvedite ustaljen red. Dogovorite se npr. za obisk enkrat tedensko. Moz naj jo tudi vcasih vmes poklice po telefonu, vendar naj
se ne pusti izsiljevati!
– Ce bo rabila kaksno pomoc v hisi, je za to honorarna pomoc.
– Ce bo tozila o zdravstvenih tezavah, ji recite, da lahko pokliceta zdravnika na dom.
– Ce bo rekla da ji je dolgcas, naj se vpise v kako interesno dejavnost, drustvo upokojencev, tretjo univerzo ipd… Naj si poisce druzbo svojih let.
Na prvi pogled je to malo prestrogo in skoraj red po vojasko, vendar ji morate postaviti jasne meje, ce hocete vsaj malo miru! Navajena je custvenega izsiljevanja, drugacne komunikacije zal ne pozna.
Hcerko ji pripeljite v varstvo le takrat, ko bo sama to izrecno zelela ( za hcerko raje poiscite varstvo vsaj na zacetku drugje).
Na zacetku bo hudo, vendar ce bosta vzrajala, bo videla, da mislita resno….
Nastja,
Hvala za ideje, ampak žal ne pomaga. Varstvo imamo organizirano drugače, ampak če hčerka izrazi željo biti pri stari mami, staro mamo vprašamo, kdaj bi lahko, pa ta pove. Potem pa se dela, da to ni bil trden dogovor in ko preveriva, ali lahko mala pride, pravi, da ne.
Glede mojega kritiziranja moževe odločitve: khm, ne morem, enostavno možu res veliko pomeni, da ga podpiram in res bi si želel tudi podpore svoje matere, tako da se ne morem igrati s čim tako pomembnim. Je pa res, če ji izpostavim tudi naše probleme, kakih 14 dni res manj sitnari s svojimi, ampak raje premleva naše, do česar pa nam tudi ni.
Dana,
moževa mama živi na vasi in tam to ne funkcionira. Poleg tega je na smrt užaljena, če mož kaj zorganizira tako, da ne naredi sam. Kar zadeva interesne dejavnosti: ne hodi npr. na izlete upokojencev, ker je z nekaterimi skregana, pa noče z njimi na isti avtobus, ker se počuti ogroženo in se ji gnusijo…
Imaš pa prav, da je problem v tem, da se mož nikakor ne uspe odločiti, kaj storiti. Sama pa se ne bi šla rada na svojo roko vsaj pogovarjati z njo, ker bo potem še bolj mučila mojega moža, kadar bosta sama (saj na obisk grem vedno zraven, ampak že ko grem nastranišče, takoj pove možu stvari ali se zjoka …).
Mislim, da morava res narediti načrt in se ga držati, ampak tu se mora najprej odločiti mož. meni se ni težko odločiti, nenazadnje to ni moja mama.
Lp
Poletna
Poletna1, moj prag in moje spoštovanje do staršev sta skoraj neskončna, vendar mislim, da bo zaleglo samo eno, namreč resnično prekiniti stike za nekaj časa, pred tem pa ji s tem “zagrozit”. Nekako v stilu, če ti ne poznaš meje, jo bom postavil jaz in to zelo drastično, če jo prestopiš, sva opravila. To, kar počne, je namreč čisto izsiljevanje in nič drugega.
Hčerki razloži, da se stara mama pač ne trenutno ne počuti najbolje, lahko tudi poveš, da ste se malo sprli, ampak vi, odrasli, da ona nima s tem nič, da je pa stara mama užaljena. Nima smisla skrivati pred otrokom, še posebej, če si ga je mama izbrala za “orodje”, kar je za moje pojme in predstave povsem nezrelo in neodgovorno, samo še “češnja na kupčku smetane”.
Skrbna, hvala za tvoje besede, malo se bojim, da za ilustracijo, da je z njenim izsiljevanjem enkrat za vselej konec, ni mogoče več nič drugega. Meni se zdi to hudo, ampak mož ne vidi več druge rešitve in mogoče je to, da je še nekdo izrekel te besede, dobra podpora.
Edino, kar me muči, je, da jemoževa mama odličen kujalec: s svojo sestirčno je skregana, ker je prodala hišo poleg njene nekomu tretjemu, že vsaj 20 let in z njo nima nobenih stikov, niti je ne omenja. Tako da se nam lahko zgodi, da ko enkrat prekinemo stike z njo, do svoje (ali naše) smrti ne bo hotela govoriti z nami. Glede na to, kakšno je življenje: ali je to prav? Ali je to prav do otrok, ki na ta način ne bodo poznali stare mame? Je to prav do moža, katerega edini sorodnik je? Nenazadnje mama sama ves čas pravi, da ji je tako hudo v življenju, da je edina rešitev, če kar umre.
Ko bi obstajala čaropbna paličica…
lp
p
Poletna1, tako potrpljenje staršev kot potrpljenje otrok imata svojo mejo in svoj konec, pa če sta še tako “neskončna”. Staršem smo dolžni spoštovanje, dolžni smo zanje primerno (!) skrbeti, NISMO pa jim dolžni posvetiti vsega svojega življenja in NIMAJO PRAVICE dušit družinskega življenja svojih otrok. Tale vaša mama dela točno to – duši lastnega sina in njegovo družino. Očitno ima kar nekaj mazohističnega duha v sebi in je srečna samo, če “trpi”. Ampak absurd takih “trpinov” je, da trpijo vsi okoli njih, le oni sami ne.
Po tvojih besedah sodeč, ste tvoj mož, ti in tvoja družina naredili vse za to, da bi z mamo lahko shajali in nekako živeli. Vendar ona noče razumeti, da ni center vesolja, da ima njen sin tudi svojo družino in da bi morda sama lahko tej sinovi družini kaj pomagala – ne, nasprotno, kljubuje, kjer more. Po mojem mnenju in presoji bo tukaj pomagal samo zelo oster pogovor in ultimat, ki g amorat epotem tudi izvršit in nikakor ne nasedat kasnejšim poskusom izsiljevanja z zaigranimi boleznimi, poskusi samomora itd itd. Oba moja starša sta se srečevala s podobnimi fintami, oče je s svojo mamo dobesedno odrezal, mama je s svojo nekako dosegla en status quo, ki se je z leti izboljševal. Mene kot vnukinje obojih v to nista vpletala, če je katera od starih mam izrazila željo, da bi me videla, so me pripeljali in prišli pome. Niso me ščuvali, sem si pa z leti sama ustvarila svojo sliko. Nikoli mi niso branili stikov ne z enimi in ne z drugimi. Če pogledam z distance in skušam bit poštena, sem jo verjetno odnesla bolje na ta način, kot bi jo v stalnih prepirih in razdorih.
To, kako si mama ureja svoje življenje, je njena stvar. Če želi biti skregana z vesoljnim svetom, je to njena zadeva, vi ne morete ničesar spremenit. Verjetno bo slej ko prej vseeno spoznala, da tako ne bo mogla živet. Če bo hotela imet normalno življenje, bo morala nekaj spremenit, če ne, bo pač živela v izolaciji. Vendar zaradi tega nima pravice rušit VAŠEGA življenja. Varovanja otroka je darilo, ki ga težko kdaj povrneš, ni pa nikoli in nikdar izgovor za to, da lahko potem leta in leta tiraniziraš svoje otroke.
Z možem sva oba edinca, stari starši pazijo izmenjaje na svojega vnuka – na lastno željo. Tašča je vdova, dokaj švoh zdravja. Mož gre skoraj vsak vikend za en dan, da ji naseka in nanosi drva, pa opravi kako opravilo, ki ga sama težko, recimo po vrtu ipd. So tudi vikendi, ki so v celoti samo naši. Mojim satršem pomagamo pri košnji, obrezovanju žive meje (živijo v hiši), kakih težaških opravilih. Tudi kadar ne varujejo, pridejo kdaj med tednom na kavo in se prej najavijo. Kadarkoli je kdo bolan, pomagamo, kar pač lahko. Z možem sva še in še hvaležna za skrbno in kvalitetno varstvo vsem trem, vseeno pa ne bi bila pripravljena na tako izsiljevanje s strani enih ali drugih.
Če vesta vnaprej, da poti nazaj ne bo, dobo pretehtajta. Premislita in razločno, jasno in glasno razložita ultimat mami/tašči. Povejta, da si je ne želita izključiti iz svojega kroga, da pa nista pripravljena več prenašati njenega terorja. Ker vaju uničuje, ubija, pa ne samo vaju, tudi vajino hčer. Bodita zelo konkretna. Če bo hotela razumeti, prav, če ne, bodita trdna in v vaše dobro uresničita grožnja. Kajti takile vedno mislijo, da NJIM se to ne more zgoditi. Ker so…ne vem kaj. Hčerki povejta po resnici, kako in kaj stvari stojijo s staro mamo. Ne branita ji stikov, če bosta obe hoteli, vendar ne dopustita nagovarjanja, opravljanja, hujskanja in ščuvanja. Ne blatita mame, deklica si bo sama ustvarila svojo sliko, morda bo tudi njo kdaj prizadela, pa vseeno. Ne preprečujta.
Ne zavidam vama situacije. Želim vama zvrhano mero modrosti za pravo odločitev in prave ukrepe. SREČNO!
Pri meni do sorodstva velja eno pravilo – BREZ IZSILJEVANJA. Tega ne maram, ne morem sebi pustiti, da me kdo izsiljuje, ne. Tudi lastna mama ne. Tudi tašča ne. Nihče, v bistvu.
Moja tašča se je tudi po poroki precej “obesila” na moža, hej, poklicala ga je za vklop friteze………pa žarnice……..pa………. Mož je na začetku tekal tja, potem pa mu je to počasi šlo na jetra, začel se ji je izmikati, ni imel časa…..na obiskih sem ponavadi jaz imela monologe o našem tempu življenja, službe, sluzbene poti, tečaji, ah in oh, težko je to………..
Sedaj smo v fazi, ko veliko stvari opravi sama, kdaj ji on priskoči na pomoč, predvsem da jo kam pelje, a daleč od dušeče obveznosti.
Pa še nekaj – z možem sva si obljubila, da se zaradi mam ne bova kregala. Kar nekaj let najinega začetnega poznanstva sva si grenila z njima, sedaj pa je tega konec. Jaz se preveč ne utikam v njegovo, ko ženska pretirava, mi tudi ust ni treba odpreti, ker mož jamra in šinfa, jaz pa le poslušam – in kdaj tudi obratno. Mama je le mama, vsaj naj čez svojo jamra, a poslušati obtožbe partnerja pa v bistvu ni prijetno……..
Pusti, da mož sam opravi kakor sam hoče, ti pa bodi korektna snaha, ki jo enkrat mesečno pokliče ali pride z otrokom mimo na obisk.