tomaž je umrl
Ni bila noga…. Tomaža je dejansko ubila slovenska zloba in fovšija. Tudi iz slo alpinističnih vrst, ki so se na koncu posipali s peleplom in kao dali ve od sebe za reševanje..Zaradi gnojince, ki so jo tisti, ki zdaj najbolj jokajo (jokate) za njim po medijih, zlivali po njem ob Nanga Paebatu in ki je zalivala tudi njegova drage, je začel plezati tako, kot je…
Če bi imel tokrat s seboj zdravnika ali vsaj še koga, bi bil zdajle živ…Upam, da si našel svoj mir, Tomaž.[/quote]
Dajte ga no srat!
Nobena zloba ali fovšija ga nista ubili, no!
Odločil se je za solo odprave, ker je bil v resnici precej introvertirana in samotarska oseba.
In med stvarmi, ki jih je imel rad, se je vedno odločal za eno – gore.
Zdaj je tam umrl. In pika.
Se strinjam z samo1. Humarju nikakor mu nisem privoščila smrti, žal mi je zanj, predvsem za njegove svojce in otroke, ampak osebno se ne čutim prizadete.
Res mi je zanimiv ta fenomen, kako v primeru smrti popolni neznanci kar naenkrat dobijo tako močno čustveno vezo z nekom, ki ga sploh poznali niso. Me zanima, če se počutite tako osebno prizadete za tudi te ostale ljudi:
Leta 1977 je na Gašerbrumu 1 za vedno ostal 25-letni Drago Bregar, v ledenem plazu pod Manaslujem je šest let kasneje umrl Nejc Zaplotnik. Borut Bergant je leta 1985 zdrsnil na Jalung Kangu. Šest let za njim se z odprave nista vrnila Marija Frantar in Jože Rozman. Pokopana sta v snežnem objemu Kančendzenge. Damjan Vidmar je leta 1992 utonil v reki pod Vzhodno Kumbakarno, Boštjan Kekec je leto za njim v rokah soplezalcev umrl na K2. Nevihta na Anapurni je vzela Bena Dolinška, pisalo se je leto 1994. Slavko Svetičič je umrl 1995. med poskusom prvenstvenega solo vzpona na Gašerbrum, Žiga Petrič in Boštjan Počkar sta leta 1996 izginila med sneženjem in plazenjem v zahodnem pobočju Kabrujev. Leto zatem še ena žrtev. Sunek vetra je bil na Nuptseju usoden za Janeza Jegliča. Andreju Markoviču se je leta 2000 izpulil klin pri spuščanju z Džongsanga, Andrej Zaman je zdrsnil med vzponom na Dordži Lakpo. Leta 2004 se je na komericalni odpravi ob vznožju Daulagirija srce ustavilo Jožetu Šepiču. Pred štirimi leti je le trenutek za tem, ko je stal na strehi sveta, nekje pod njo za vedno ostal Marko Lihteneker. Lani sta v Himalaji ostala kar dva Slovenca. Najprej Pavle Kozjek, ki je na gori Mustang Tower zdrsnil v prepad, nato še mladi in perspektivni Miha Valič. Pri spustu z gore Čo Oju je obvisel na vrvi. V začetku oktobra je med vzponom na Manaslu Franca Oderlapa v glavo usodno zadel kos ledu, le dober mesec pozneje pa nas je dosegla tragična vest, da je umrl tudi Tomaž Humar.
Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
morala bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.
Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.
Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.
Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.
R.I.P. 🙁
Admin je vztrajen, jaz pa še bolj, sploh ne vem, kaj sem tako grdega napisala….
Samo 1, kaj že prosiš? Definitivno ga nisi zelo dobro poznala, kajti če bi ga, bi vedela kakšen je bil njegov odnos do najbližjih….sem ga doživela….kot opazovalec….in od takrat dalje, ga nisem spoštovala kot Človeka…še vedno pa kapo dol pred njegovimi dosežki….
P.S. Prosim, če admin pojasni, zakaj je že dvakrat brisal moj post s to vsebino
Admin je vztrajen, jaz pa še bolj, sploh ne vem, kaj sem tako grdega napisala….
Samo 1, kaj že prosiš? Definitivno ga nisi zelo dobro poznala, kajti če bi ga, bi vedela kakšen je bil njegov odnos do najbližjih….sem ga doživela….kot opazovalec….in od takrat dalje, ga nisem spoštovala kot Človeka…še vedno pa kapo dol pred njegovimi dosežki….
P.S. Prosim, če admin pojasni, zakaj je že dvakrat brisal moj post s to vsebino[/quote]
Verjetno jih brise, ker ne ves kaj pises in komu pises.
Ma dej, folk je čist out, res. “Osebno prizadeti” ob smrti neznanca. To kaže samo na to, da potrebujejo nekaj, kamor bodo obesili svoje projekcije, nič drugega. In tisti,ki to na glas pove, je samo realen, ne pa brezčuten. Jaz sem izgubila svoje drage in bila tam osebno prizadeta – Humar je pa samo en xy, ki je živel življenje, za kakršnega se je sam odločil. Jaz nisem prav ničesar izgubila z njegovo smrtjo, tako kot tudi ne noben drug, ki ni bil v osebnem stiku z njim. Dejte no mir, patetika, da se ti bruhne.
Potem pride pa še una kao njegova frendica sem gor in se tukaj duva, da ga je osebno poznala in zato ne sme nihče ničesar rečt. Dej, pliz. Tole je javni forum, folk ima pravico komentirat, tisti, ki so ob izgubi zares užaloščeni in prizadeti pa zagotovo tule ne bodo gor viseli in se ven metali, dej, lepo vas prosim, če so pa že tako nori ali pa tako hlepijo po tem, da so v centru pozornosti, da grejo na javne forume, naj pa sami sebi pripišejo.
Dejte odrast, no.
Ja točno tko no…končno en pameten post, sem se že začela spraševat, če je mogoče z mano res kaj narobe, ker ne čutim neke velike osebne izgube…ob smrti “velikega človeka, ki mi je ne vem kaj vse dal, bil tudi moj prijatelj itd..” pa da ne bo pomote, ne gre samo za Humarja, enako nori in patetični so se mi zdeli izlivi bolečine tule gor ob smrti Proeskega in ne vem koga še vse….