Toko je fural še par let nazaj. In Grošljeva ima ………70 let.
Če so mu zaplenili, je dobila vse nazaj. Če ne v naturalijah pa v denarju.

Prenesem jaz uspehe, nikomur ne zavidam! Vsak, čisto vsak se matra!

Da pa nosi ena ostarela ‘gospa’, v večerni toaleti, na dobrodelni prireditvi še torbico, v velikosti denarnice, za katero je skeširala 700 € – je pa milo rečeno – smešno.

dve penziji enega garača
4 mesečna pomoč siromaku

Ajaaa, srečo ima.? Glamur?? Ima se za meščanko? :-))))[/quote]

Tole gor je komunistično razmišljanje. V komunizmu so ves prestiž preganjali in takšni tiči še vedno obstaajte.

Če nekdo nek izdelek naredi in ga je nekdo drug pripraljen kupiti ter se z njim pokazati …in to vas moti? To je zavist in zavist je bila tud gonilo komunizma in povojnih odvzemov premoženja in pobijanj.
Sicer pa revščino tukaj v Sloveniji in Evropi povzroča prav to, da mase ljudi kupujejo poceni robo od torbic do oblačil iz držav in delov sveta, kjer delavci še za hrano komaj zaslužijo… . Znižujejo ceno izdelkom, ki bi se sicer tu prodali za kakšen evro višje in bi garači od zore do večera dobili kakšen evro več. Pri takih razmerah in trgu ki namerno prodaja in uvaža robo po dumpinških cenah pa garači ne morejo drugega kot dobiti minimalca ali pa še tega ne. Ker mora socialistična frklja imet deset kitakskih torbic po 10 evrov in ene za 80-100€ tudi slučajno ne bi nosila, ne bo dala zaslužit tem privatnikom-tudi ostanki komunističnega razmišljanja.

Se strinjam. Ne sodim v skupino ljudi, ki kupuje drage stvari samo zato, da bi bila “fensi”.

V celem življenju sem imela ene 5 torbic. Čisto všečne in ljubke in primerne. In še danes jih imam.
In vse skupaj me niso koštale 100 €!

Zanimivo, da si omenila ravno Picarda, znamko, ki si jo kupim jaz, kadar se posebej “razvajam” in “zapravljam” … 🙂
Sem pa človek, ki ne veliko na znamke, kupujem uporabne in ne predrage stvari. Picard pa me spodnese, ker ima meni zelo všečne torbice. In če to združijo s popusti – uh, veselje!

Nimam nobene, ker mi pač niso všeč.

Odlična tema, ki odraža stanje “duha” na MON.u
bolša tema kot vse ankete o višini plač, število seksov / xy čas, kakšen avto vozite …

To ni splošna realnost. Pri nas doma oba dajeva denar za družino in oba delava. Mislim, delava doma in v službi. Torbico si pa najrajši sama kupim, ne predstavljam si, da bi mi jo šel kupit mož. Sem vesela, da si jo lahko v miru izberem ob zavesti, da on doma lepo skrbi za otroka. Drugič si pa on gre kaj v miru izbrat po svojem okusu, ko jaz skrbim za otroka.

Tipično …
Ljudje, ki si nekaj več od osnovnega privoščijo so afne.
Ljudje, ki s svojim delom in ustvarjalnostjo zaslužijo malo več kot delavka za trakom so preseratorji ki bi očitno morali vse drugim dat.
Vsi ljudje ki imajo nekaj več kot povprečno so grozni menda, ampak vsi ti krasni povprečneži pa veselo loto vplačujejo. Očitno si želijo biti grozne afne. Samo pač na simpl način.

Zato pa vsi pametni firme raje v tujini odpiramo.
V sloveniji vsak drugi hoče da mu nekaj daš. Če mu pa ponudiš delo da bi si zaslužil pa ima seveda tisoč izgovorov, ali bi pa delal nekaj kar tudi trenirana opica zmore. Nobene dodatne vrednosti…

Priznam, da imam samo dve. Če ne bi bile tako drage, bi imela še kakšno. Tako pa je 500-700 eur kar veliko denarja za eno torbico. Obe sem dobila za darilo, od moža.

No, jaz sem pa škrta in ne dam za neko stvar več denarja, kakor je vredna.
Če bi padla na zadnjo plat ob pogledu na neko torbico (pa imam fetiš na torbice, jih imam vsaj 20 v redni uporabi in 20 v neredni), ne bi vprašala za ceno.
Tako pa, ko gledam vse te firmirane torbice, mi ni nobena taka za dol past in nobena tako posebna, da je ne dobiš v nefirmirani izvedbi za 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} firmirane cene.

Nimam nobene, se pa ne strinjam, da moraš spremenit vso garderobo, da ta torbica paše nate. Razen če se striktno v Lidlu oblačiš. Jaz imam rada bolj čiste linije, zato mi še nobena njena torbica ni tako zelo sedla, pa dostikrat mimo njene trgovine ne hodim, tako da mi ni na očeh, so pa zelo lepe. Morda še kdaj v prihodnje.

Pa 25 let nazaj si imela ostarelega ‘financministra’, ki ni niti trznu, ane?
Zdej pa Lidlnove vrečke tovoriš po štengah :-)))).[/quote]
Pred 25 leti sem živela sama, brez financministra. Pa sem si kljub temu lahko privoščila G torbico, tu in tam kakšno.
Zdaj nisem več sama, ampak še zmeraj sama skrbim za svojo garderobo, torbice in drugo.
Ja, v Lidl grem res kdaj kaj kupit, ampak vrečko pripeljem do garaže z avtom, od tam naprej pa z dvigalom …

Enako. Imam rada torbice, ampak ne njenih modelov. Še narjraje pa imam tiste, ki si jih naredim-skvačkam sama.

Imam eno, staro 15 let ali več. Je čista klasika, dobila sem jo pa od šefinje v prejšnji službi, ker ji baje ni “nikamor ” padala. Ne sledim njenim novejšim modelom, bi jo pa kupila kakšno njeno, če bi mi bila všeč, in če bi imela seveda bistveno več denarja.

Nobene, imam pa dve od Wolfskina. A to šteje? Pa eno iz štantov 🙂

Tole gor je komunistično razmišljanje. V komunizmu so ves prestiž preganjali in takšni tiči še vedno obstaajte.

Če nekdo nek izdelek naredi in ga je nekdo drug pripraljen kupiti ter se z njim pokazati …in to vas moti? To je zavist in zavist je bila tud gonilo komunizma in povojnih odvzemov premoženja in pobijanj.
Sicer pa revščino tukaj v Sloveniji in Evropi povzroča prav to, da mase ljudi kupujejo poceni robo od torbic do oblačil iz držav in delov sveta, kjer delavci še za hrano komaj zaslužijo… . Znižujejo ceno izdelkom, ki bi se sicer tu prodali za kakšen evro višje in bi garači od zore do večera dobili kakšen evro več. Pri takih razmerah in trgu ki namerno prodaja in uvaža robo po dumpinških cenah pa garači ne morejo drugega kot dobiti minimalca ali pa še tega ne. Ker mora socialistična frklja imet deset kitakskih torbic po 10 evrov in ene za 80-100€ tudi slučajno ne bi nosila, ne bo dala zaslužit tem privatnikom-tudi ostanki komunističnega razmišljanja.
[/quote]

Bravo, se popolnoma strinjam!

Glede torbic G pa takole: super kvaliteta, unikati in temu primerne tudi cene. Imam par rabljenih grošeljc, ker imam pač druge prioritete v življenju in si nove ne bi kupila.

Meni nikoli niso bile všeč, niti niso bile ne vem kako moderne, praktične itak ne. Nikoli je nisem imela, ali želela imeti. Tako dragih torbic načelno niti ne kupujem. Enkrat sem imela eno res dobro (ne Grošelj) za 300€, ostale pa do reda 100-150.

Kaj mi bo taka torbica?
Za gala imam nekaj pisemskih, vse krasne.
Za vsak dan imam nekaj razlicnih, sezonam primernih, nobena drazja od 30€.
Za kar takole ven imam en platnen ruzacek ze kakih 15 let, majhen in neunicljiv.

Ce bi zadela na lotu, pa ne vem. Ce bi se res gibala v nekih fensi krogih, bi verjetno kupila dizajnerske torbice, a po vsej verjetnosti tudi kaksno no-name za par €, meni je bistvo, da mi je stvar vsec, ne kdo je podpisan pod njo.

Dvesto evrov za tako taško?

[img]https://mmc.bolha.com/1/image/224525/225990/torbica-Marketa-Groselj_5b0aec93b4904.jpg[/img]

Okusa in pameti se zal ne da kupiti. 😉

Hm… Če bi mi 500€ pomenilo enako kot mi pomeni danes 5€, bi kupovala svetovne znamke torbic od jurja naprej. Za Grošljevo verjetno niti slišala ne bi.
Zdaj pa, ker si njene torbe ne morem privoščit, mi je nesmiselno dat 500 ali pa 300€ za neko stvar, ki naj bi jo nosila 20 ali 30 let… Mislim, brez veze. Imam rada torbice, a ravno zato, ker jih imam rada, jih tudi rada menjam in mi ena sama večna nič ne pomeni, raje jih kupim 10 po 30 ali 50€.

Meni te torbice niso bile všeč nikoli. Nisem sploh razmišljala o nakupu. Moja znanka je našparala denar, kupila eno od pregrešno dragih torbic in čez par dni se ji je odtrgal en roč, pa še nekje po šivu je počilo. Z reklamacijo je imela velike probleme. Ne vem, kako se je končalo.

Nikoli nisem razumela famo okrog torbic.

jaz pa tudi, če zadanem na lotu, si ne kupim nobene od Grošljeve.preprosto mi niso všečne, pa konec.

Všeč so mi pa od: Cocinele, Aigner, Tumi, Carpisa, Vera Bradley, Kate Spade, Fossil, Sakroots, Tommy Bahama, Neiman Marcus, Sam Edelman ….. Teh imam pa kar nekaj.

Ena njena mi je pa res enkrat padla v oko, ker torbice kupujem na tak način, če me na prvi pogled začarajo. Ampak sem prespala in ugotovila, da ne dam toliko zanjo. Sem pač tisti tip človeka, da mi ni težko dati nekaj tisočakov za 3 tedensko potovanje, za torbico in čevlje pa imam mejo v ceni. Rada imam kvaliteto, znamke kot take pa mi ne pomenijo nič.
Tako da se strinjam, gospa ima všečne stvari, ustvarila si je dobro ime, čestitam ji na odlični blagovni znamki, a meni druge stvari pomenijo več kot kos usnja.
Če se pa kdaj premislim, bom pa tudi na monu to obelodanila 🙂