Uhh, ma ohhh
Murenček je delal….
Murenček izmučeno, truden, z vekami do tal se poslavlja in gre u “cunje”…
Ma kar je murenček ustvarjal, dobiva lep izgled…
Mucica zlata, lepe sanje *********
Vsem pa eno lepo nočko….
Murenček obljublja, da pesmice njegove niso utihnile, malo manj časa ima, bo pa nadoknadu, za vse….
In nikar ne čakaj, muca. Dete je še tako miceno,
tako nebogljeno. Nič čakati, kar pokliči in vprašaj jo.
Bogi mali! Se mi smisli vsako dete, ki je bolno, res.
Včasih so mi doma dejali, da bom še sama zbolela,
ker sem se tako sekirala, ko je bil kakšen otrok bolan,
sicer je pa tako: kdorkoli je bolan, je revež, naj bo to
otrok ali odrasel. Vsakemu je težko, le da otrok niti ne
razume, zakaj mora prestajati tisto gorje in bolečine,
ki so ga doletele. In takrat bi človek res najraje bil kar
sam bolan, namestno njega.
Eh, murenček, učke lepo zapri, odejico si potegni
do vragu, na stran se obrtni, Sanjčka prikliči in naj
bode ob tebi, naj te popele v deželo MIžulov Mažulov.
Muca ve, kje je to, ona pozna to deželico in se v njej
ne more izgubiti, ker hodi po njej z odprtimi očmi. A
ti kar varno zaspi, bomo bedeli nad teboj !