Um, gospodar sveta
Resnična izpolnitev (duhovna osvoboditev) pomeni okusiti življenje v vsej njegovi polnosti. Biti tisto, kar si, občutiti dobro v sebi, to je nekaj, kar nima svojega nasprotja, to je božja radost, ki ni odvisna od nikogar in ničesar, le od sebe samega. Ne doživlja se kot prehodno izkustvo, temveč kot trajna prisotnost. To pomeni spoznati Boga, ne kot nekaj zunaj vas temveč kot vaše lastno resnično bistvo. Resnična rešitev pomeni spoznati sebe kot neločljivi del brezčasnega in brezobličnega Enega življenja, iz katerega vse, kar obstaja dobiva svoj obstoj. To je stanje svobode – od strahu, trpljenja, od doživljenega stanja pomanjkanja in nezadostnosti in torej tudi od želje, potrebe in krčevitega oklepanja ter predanosti. To je svoboda od prisilnega razmišljanja, negativnosti in predvsem – od preteklosti in prihodnosti, psiholoških potreb.
Vedno znova spregledaš nadvse očitno dejstvo: tvoja najgloblja zavest Jaz sem nima nič opraviti s tem, kar se dogaja v tvojem življenju, z njegovo vsebino. Zavest Jaz sem je eno z Zdaj. Vedno ostane ista. V otroštvu in starosti, v zdravju in bolezni, ob uspehu in porazu: Jaz sem – prostor sedanjega trenutka – ostaja na najgloblji ravni nespremenjen. Ponavadi ga nehote zamenjuješ z vsebino, zato le bledo in posredno, ob pomoči vsebine življenja, doživljaš Jaz sem oziroma sedanji trenutek. Z drugimi besedami, okoliščine, tok misli in mnoge druge stvari tega sveta zasenčijo tvojo zavest. Čas zasenči Zdaj.
Tako pozabiš na svojo ukoreninjenost v Življenju, na svojo božansko resničnost in se izgubiš v svetu. Zmeda, jeza, potrtost, nasilje in spori se pojavijo, ko ljudje pozabijo, kdo so.
Vendar je zelo preprosto spomniti se resnice in vrniti se domov: Jaz nisem moje misli, moja čustva, moja doživetja. Jaz nisem vsebina mojega življenja. Jaz sem Življenje. Jaz sem vesolje, v katerem se vse dogaja. Jaz sem zavest. Jaz sem Zdaj. Jaz sem.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, str 64 /89/
LINEARNI ČAS – ČAS – BREZČASJE
“Če bi kdo moral dokazati, da čas obstaja, to skoraj ni možno! In ideja “linearnega časa” je pa še bolj absurdna.. Če se ne bi rodili v svetu ur/koledarjev, nihče od nas ne bi verjel v linarni čas.. (to je podobno kot ideja o ploski Zemlji) In vse kar koledarji/ure merijo ni linearno ampak krožno, saj ko se Zemlja zavrti, je nekdo rekel, to je 24h, ko Zemlja obkroži Sonce, je nekdo rekel, to je 1leto itd.. Ko sončni sistem naredi en val je 24.000let itd.. In dokazov da sredi teh krogov obstaja nek čas vbistvu ni. Vse kar se da opazovati in dokazati je to, da se materija in energija pač spreminjata, menujeta forme, delata premike v prostoru itd. Če pa se to dogaja zaradi neke izmišljotine imenovane čas, ali je to le narava materije/energije, pa je popolnoma drugo vprašanje. Materija se pač giblje in tudi spreminja in to dogajanje je krožno in ciklično. Če se poglobiš pa osebno doživljanje psihološkega časa, pa je ta izkušnja še mnogo manj linearna. Saj so obdobja, ko par let lahko mine zelo hitro, so pa ure/minute, ki so tako dolge, kot da jih ne bo nikdar konec.. Tako da linearni čas ni doživljan ne v osebnem izkustvu, ne v naravi, ne nikjer. In čas kot tak, še ni bil zares dokazan zato, ker v osnovi nihče še ni sploh podvomil v njega. Jaz osebno časa ne doživljam in mislim, da ga ne doživlja nihče, saj se ne da doživeti nečesa kar ne obstaja, a hkrati lahko doživiš VSE v kar dovolj močno verjameš in vsak v svoji realnosti potem doživlja manifestacijo lastnih prepričanj in tudi zgodbe v katere verjame. Jaz sebe doživljam kot brezčasno točko obstoja, ki se nahaja sredi vsega tega dogajanja.. In tako sem tišina v kateri se pojavljajo misli, sem prostor v katerem se pojavlja in teče energija, tako sem prisotnost v materiji/energiji, ki doživlja in opazuje spreminja le te. Kje je tukaj čas? Čas se začuti/doživlja v skladu s tem, kolikor se poenotiš s kateremkoli od teh pojavov (misel, občutek, materija, …) Ko se tako poenotiš, da postaneš samo to, potem najlažje doživljaš, tudi spremembe “tega” in ideja “časa” ti je najlažje sprejemljiva, ni pa potrebna. Saj sprememba materije/energije, tok misli in občutkov, je edino kar se lahko realno doživlja, čas kot tak pa ne. In večja je neka trenutna ujetost v neko od teh dogajanj, večja je iluzija časa. Ker ko nam nekaj ni všeč, se zatečemo v to, da začnemo biti nestrpni, le kdaj bo to minilo, koliko “časa” bomo še v tej neki situaciji, ki nam ni všeč.. Nekaj lahko traja zelo kratko, nekaj pa zelo dolgo in ko je oboje od tega mimo, ni nikjer več pomembno, kako dolgo je trajalo, saj je vse le kot samo en spomin – ena točka, 10let ali 10min postane ena točka. In ta točka je ena dogodek ali ena lekcija, skozi katero si šel/šla. In mogoče niti ni trajalo “tako dolgo”, saj čas kot trak na premici ne obstaja.. In ujetje v katerokoli od teh dogajanj te popelje v spiralo časa, ki je zelo lepo uprizorjena zgoraj. Ker vbistvu si ti, ves ta krog ali prostor, kjer se (ti) vse to dogaja, v katerem znotraj so razne časovne spirale, kamor se ujameš in greš to pot spirale z njimi.. In to so identifikacije, vsaka točka identifikacije te popelje v določeno spiralo izkušenj in te na koncu pripelje do deidentifikacije s tem.. In pot evolucije je ravno to, najprej identificiranje z nečim in nato deidentificiranje s tem in identificiranje s čem boljšim. Čas je le uteha na tej poti, ker ko ti je težko, si lahko potem rečeš, vse enkrat mine. In ko te utehe več ne rabiš, jo lahko tudi odložiš.. Je pa res, da za večino ljudi, je najbolj grozno to, da jih čas počasi vodi do neke točke, kjer se bo vse kar poznajo (stalne identifikacije) pač končalo. In še bolj grozno od tega je lahko ravno to to, ko doživiš, da čas ne obstaja in da nikdar ni obstajal, saj potem iz nobene situacije izhod več ne obstaja. In je tam/tukaj za vedno. In dokler nisi pripravljen/a sprejeti vseh ljudi, vseh situacij, vseh realnosti, vseh modelov in vseh interakcij med vsem tem, ki lahko nastanejo, tako dolgo je čas še kako potreben, nato pa ta ideja ni več potrebna, saj čas realno nikdar ni obstajal, ampak nam je bil dan kot placebo tabletka, nam bitjem, dokler še nismo pripravljeni sprejeti realnosti take kot je. In to je brezčasje, ki se izkuša v vsem in vsakomur, v vseh oblikah in vseh interakcijah in vse to se dogaja sedaj hkrati in vsepovsod..”
Življenje je en sam privid, sanje. Igraš neko vlogo. Imaš možnost si pisat sam scenarij kako ga boš živel. Življenje je eksperiment. Imaš možnost izstopit iz uma in telesa v obliki zavesti in se razširit v vesolje. Tam najdes pravo resnico. V življenju si svoboden,ni trpljenja in težko si zmanipuliran. :))) Izgledas normalen človek, imaš normalno življenje, vidiš in doživljaš drugače in veliko več.