Kozmos ni kaos, ali splet nekih sprotnih naključij. To bi že lahko verjeli. Vse sledi nekemu višjemu konceptu temeljne inteligence in se sklada kot brezhiben tetris. Temeljna inteligenca v sebi nosi »dedni« zapis Končnega iz prejšnjega cikla in je sila, ki ustvarja evolucijo.

Prav neverjetno bi bilo, da bi se ravno pri evoluciji naše zavesti, zgodila nekakšna evolucijska napaka. Zato se ne morem strinjati z mnogimi novodobnimi misleci, da je ego-ločena zavest, nekakšna patološka anomalija.

V končni fazi naša zavest ni nič drugega kot zavest same temeljne inteligence (Bit-i). Ta ista zavest bo v najvišji resnici kozmična zavest, oziroma zavest »nove Končnosti«. Trenutno prehaja skozi gosto-snovnost in jo bo »kmalu« presegla. Iz vidika tega širšega konteksta je vse tako kot mora biti in je naše tragično doživljanje-zaznavanje temeljne resničnosti samo iluzija. Je pa res, da to težko verjamemo, še posebej, če dvomimo v svojega učitelja (temeljno inteligenco-Bit) in situacijo presojama z »zdravim« razumom.

Zavest v osnovi pomeni zaznavanje temeljne resničnosti-vsega kar je in vzpostavitev odnosa do tega. Zavest se drugače niti zgoditi ne more, kot z »ločitvijo« opazovalca od opazovanega.

V ego zavesti ima vsak opazovalec svoj odnos do temeljne resničnosti. Ta odnos je pogojen z »prostorom«, ki z »ločitvijo« nastane med zavestjo in temeljno resničnostjo. V bistvu je to polje miselne energije, ki se ustvari z našim zaznavanjem resničnosti in se povečuje z našo razumskostjo.

»Razumska« zavest povzroči nekakšen miselni konstrukt, ki potem kot filter izkrivlja našo projekcijo, oziroma ustvarja našo iluzijo temeljne resničnosti. Zato nas razum trenutno »oddaljuje« od temeljne resničnosti. Zavedanje pa nas počasi vrača.

Precej realno sliko teh relacij bi dobili ob totalni amneziji. V taki situaciji bi imeli opazovalca, temeljno resničnost in prazen prostor med njima- polje prazno miselne navlake. Zaznavanje resničnosti bi bila jasna in pristna. In tudi opazovalec ne bi bil čisto prazna lupina. In razvoj gre v to smer, da bomo mnogo več od tega.

Na tem primeru lahko tudi ugotovimo, kako se zaenkrat še enačimo in identificiramo predvsem z filtrom miselnih tvorb in ne z opazovalcem samim. Ne zavedamo se še, da nismo niti prostor-polje miselnih tvorb, niti nismo temeljna resničnost, temveč ravno ta »lupinica«, ki se počasi prebuja v zavedanje.

Razsvetljenje namreč ne pomeni nič drugega, kot izprazniti prostor, tako da »opazovalec« jasno prepozna vse te relacije. Seveda pa prostor ne prazni sesalec, niti čarobni rituali, temveč zavedanje. In tukaj lahko nastane evolucijska razlika med nekom ki je hipotetično izgubil spomin in razsvetljeno zavestjo.

Nekako ista sta samo v »fizičnem« položaju- oba sta »navzoča« v temeljni resničnosti. Doživljanju temeljne resničnosti brez filtra miselnih struktur, pravijo tudi živeti v tem trenutku-Zdaj. Enak »fizični« položaj imajo tudi otroci. In mnogi se tudi že rojevajo z zavedanjem, kar jih bo obdržalo navzoče v temeljni resničnosti.

Zavedanje ni »veščina«, ki bi se jo bilo mogoče naučiti, niti stvar, ki bi se jo dalo kupiti. Izhaja iz kanaliziranja temeljne inteligence. To je močnejše, »bližje« kot smo temeljni resničnosti. Na neki točki evolucije nas temeljna inteligenca doseže s svojim blagoslovom, ki se manifestira kot Zavedanje. Je kot prvi sončni žarek, ki pokuka skozi goste oblake ego strukture.

Je blagoslov, ki pokaže pot. Razsvetljeni imajo »počiščeno« svoje nebo-podstrešje in s tem jasen uvid v temeljno resničnost (nebeško kraljestvo). Sedaj razum uporabljajo tako, kot uporabljajo ostale meditativne tehnike. Temeljni inteligenci pa prepuščajo, da opravi svoje in se s tem osvobajajo trdega in resnega dela na sebi.

Evolucija je proces poustvarjanja na poti k najvišji resnici. Vse kar je, transcendentira v višje oblike. Mnogokrat ravno iz pepela starega vstane feniks nove kvalitete. In tudi iz pepela polnosti naše ego strukture, bo vstal Človek Nove Zemlje. Vse tisto, kar nas loči od temeljne resničnosti, bo Zavedanje spremenilo v pepel. S tem Zavedanjem bo lupinica postala večna zvezdica na nebu.

DIH ŽIVLJENJA
Zakaj se v dihu skriva moč upravljanja z vesoljem?
Ker sta naš vdih in izdih mikrokozmična orbita in ta orbita vpliva na vsa področja in polja našega življenja. Ker je mikro vedno tudi makro (in obratno), vidimo da ima tudi dan podoben cikel, saj izdihne svetlobo (dan) in jo nato vdihne nazaj (noč), morje diha skozi plimo in oseko, bitja se vdihne v življenje in se jih izdihne v smrt. Pri rojstvu je poznana odločilnost prvega vdiha, saj ta dobesedno pomeni začetek življenja v telesu in nato poznamo tudi zadnji izdih, ki pomeni smrt ali izhod iz telesa. Nikdar se življenje ne začne z izdihom in smrt z vdihom.. in vsak naslednji vdih in izdih lahko doživljamo kot samo rojstvo ali smrt. Dihajo pa tudi kamnine in rastline, vse to se lahko vidi skozi merjenje sedimentov in magnetno polarizacijo v plasteh kamnin, enako kot se to vidi v deblu drevesa, kjer vidimo svetle in temne kroge, za vsako leto debla. Za nas bitja je vdih/izdih enak proces kot je za vesolje izdih/veliki pok in nato vdih/veliki hrust. In naši mini cikli v katerih se trenutno nahajamo so del enormno velikih ciklov, ki se nam (od tukaj) zdijo skoraj neskončni, je vseeno pa je od kvalitete našega diha(nja) odvisno tudi dihanje celotnega Vesolja, kot je naše bitje odvisno od zdravega dihanja celic iz katerega je sestavljeno. Zato je dih osnova in podlaga vsemu fizičnemu, energijskemu in duhovnemu, saj je odgovoren za harmonijo ali kaos na kateremkoli življenjskem področju. Ko se nahajaš v Centru se zavedaš, da je tvoj vdih in izdih telesa enako pomemben in enako dolg kot kozmični vdih/izdih, saj si vsepovsod v enakem procesu dogajanja. In to kar kot bitje izkušaš v telesu, je le en fraktal, ki se ponavlja skozi neskončna ponavljanja in zrcali tudi do kozmosa in naprej.. (ali nazaj)
Dihanje in konflikti: Kaj se dogaja z našim dihanjem, ko smo v verbalnem konfliktu? Naša pozornost je na gorečem izražanju stališč, velika pozornost je na skakanju v besedo sogovornika, prevzemanju nadzora v pereči tematiki, vsi sistemi se trudijo za obrambo povedanega in hkratnem trudu takoj ovreči in zanikati vse kar pove nasprotnik. Da lahko vse to počnemo tako hitro in na silo, se moramo najprej odpovedati lastni harmoniji in lastnemu ravnovesju. In to naredimo tako, da svoj trebuh držimo trd in zakrčen, dihamo zelo plitko, površno in hitro.. na ta način v pleksusu ustvarimo blokado in življenjski energiji ne dovolimo prostega pretoka skozi naše telo, tako nato svojo energijo črpamo le iz uma in iz mehanizmov obrambe in napada, ki smo jih v življenju razvili (ali pa so oni nevede razvili nas). Če se kdaj ujamemo v konflikt, ki nam ni všeč, je zato vse kar moramo storiti, da začnemo globoko in sproščeno dihati, čutiti vso neprijetnost, ki se ob tem pojavlja in jo spuščati skozi, jo sproti predihujemo, na ta način napetost in strnjenost energije sproti predihujemo in sproščamo, hkrati pa si tako vzamemo dovolj časa da se nam pojavi ustrezen (celosten) odgovor. Počakamo da odgovor pride iz modrosti in ne iz vreče starih vzorcev, ki želijo pošiljati odgovore kot brzostrelka na bojišču. Ko dihamo celostno, delujemo iz prostora, ki vnaša tako energijo, ki nato samodejno razreši konflikt, na način, da odvzame vzrok za konflikt.
Dihanje in strah: ko se nam aktivira kak strah, je še bolj izrazita reakcija zablokiranja, saj se zakrčimo in zopet začnemo plitko dihati. Ko strah postane panika, je dihanje lahko tako plitko in hitro, da se pojavi celo fenomen hiperventilacije, od česa lahko pademo tudi v nezavest, če svojega diha ne znamo upočasniti in ga poglobiti. Če smo izpostavljeni borbi za preživetje, je strah tisti, ki nam sproži mehanizem, bori se ali zbeži. V pradavnini ali v divjini so se take situacije pojavljale tudi večkrat dnevno, ampak v modernem svetu je takih situacij zelo malo in zato je strah postal večinoma psihološki fenomen, virtualen in namišljen. Ker pa imamo globoko v sebi zapisan ta mehanizem “borbe-bega”, nam ta mehanizem, ko zunaj ne najde več dovolj sovražnikov pred katerimi bi nas branil, išče te sovražnike znotraj nas. Išče jih v poljih psihe in čustev. Če jih ne najde jih pa ustvari (paranoja brez realne osnove), tako se lahko znova in znova aktivira mehanizem “borbe – bega”, le sovražnike si mora ustvariti. Na tej točki ko strah postaja psihološki in deluje proti nam, ljudje prepoznavamo strah kot naš sovražnik in zato se večinoma ljudje borijo s svojimi (navideznimi) strahovi ali pred njimi vztrajno bežijo, podobno kot so poprej bežali pred realnimi fizičnimi nevarnostmi v zunanjem svetu. In ko se obnašamo na ta način, smo nevede zapadli v igro programa in se podredimo pravilom destruktivnega programa, ki nam jih sproti določa. Tako izvajamo program “borbe – bega” nad samim sabo v samemu sebi in tudi od zunaj nato prikličemo situacije, ki nam potrdijo notranje paranoje, da lahko še naprej opravičujemo smiselnost te igre brez konca.
Če pa se malo poglobimo v naravo psihološkega strahu, lahko hitro ugotovimo, da je v trenutku kjer čutimo “strah”, da je to le trenutek, ko se v zelo kratkem času sproža zelo velika količina čustev, misli, energije. In ker mislimo da je to preveč za nas, želimo pred to intenzivnostjo zbežati ali pa se proti temu začnemo boriti na način, da poskušamo zablokirati pretok v telesu, da ta čustva, misli, energija, ne bi zmogla steči skozi telo. In kako to naredimo? Nehamo dihati v trebuh in začnemo dihati zelo plitko, površno in hitro, ter tako zablokiramo pleksus in ustvarimo v telesu blokado, da skozi njega ni več pretoka. Če to počnemo velikokrat, se vedno večje količine zastalih čustev/misli/energije nabira v celicah, organih, različnih delih telesa, saj je ne znamo ali ne upamo spustiti skozi telo, da bi odtekla in se prečistila, ter prizemljila. In te zastale gmote v telesu nato ustvarjajo napetosti in te čez čas postajajo bolezni.
Ko obstaja psihološki strah, ki želi nad nami vzeti nadzor, je najlažje vzeti naš nadzor nazaj na način, da najprej vzamemo nazaj nadzor nad našim dihanjem. Če se zavedamo kdo smo, če smo stabilno pozicionirani v našem centru, toraj v zavesti sami in se ne enotimo z mislimi, čustvi in energijo, potem lahko zavestno dihamo globoko in umirjeno, ter ne dovolimo zunanjim in notranjim faktorjem, da nam ustavljajo polni vdih-izdih. Ko se nam pojavi ta velika gmota misli, čustev in energije, ki se želi preliti skozi nas, ki jo pojmujemo kot “strah”, se to zgodi naravno če vse to le opazujemo in polno dihamo. Zato je resnična tista trditev, da obstaja le ena odločitev ali ljubezen ali strah, saj to kar imenujemo “strah”, je dejanje ko spuščamo zapornico v našem pleksusu in se zapremo pred pretokom življenjske energije, ljubezen pa je dejanje ko jo dvignemo in jo držimo na stežaj odprto, odprto za vse situacije, za vsako priložnost ki jo prinaša življenje, za vsako čustveno, mentalno in energetsko vsebino, ki jo srečamo v sebi ali izven sebe. Odprti smo da čutimo vse kar srečamo. V vsaki situaciji se odločamo za odprtost, za pretok, za življenje in to naredimo na način, da dihamo celostno, z dihom ki življenje podpira in ga ne zavira, tako se tudi energetsko odpremo za situacijo in življenje.
Kadarkoli nekdo ali nekaj prevzema nadzor nad nami, to začne najprej tako, da začne vplivati na naše dihanje in ko nekomu/nečesu uspe vplivati in manipulirati z našim dihom, lahko nato manipulira tudi z našimi čustvi, mislimi in z našo življenjsko energijo. Tako zelo preprosto je to. Če smo zavestni in pozorni na naše vsebine, lahko to opazujemo na vsakem našem koraku, kako in na kak način okolica želi vpivati na nas, ter hkrati iz lastnega centra držimo poln sproščen dih, ki je svoboden, da lahko podpira življenje, življenjsko energijo, da smo ves čas pretočni za vsako čutenje, ki se pojavi in to lahko neprekinjeno teče skozi naše telo, saj se ne upiramo čutenju ničesar. Enako spuščamo vse misli, ki se pojavijo, da se lahko polno izrazijo in pokažejo kar nam želijo pokazati in nato lahko naravno tudi odidejo. Ko se naučimo stati v sredini vsega tega dogajanja in nas dogajanje ne srka več vase, ko ostajamo v sredini kot v očesu tornada, takrat smo v polni moči svojega polja, ki teče skozi nas, ki se izraža skozi nas in vse manifestirane vsebine tega polja se vrtijo okrog nas in mi smo vsemu temu dogajanju steber ali center temu.. In center je tisti, ki to vrtenje tudi omogoča saj mu daje stabilnost. Iz tega centra lahko nato tudi vplivamo na karkoli izven in to izven ne vpliva več na nas na način, da bi nas prestavilo iz pozicije Centra. Iz te pozicije najbolje podpiramo tudi druge, saj drugi ob nas čutijo in se učijo, kaj to pomeni stopiti v lastno moč in imajo živi primer kako je biti v polni lastni moči, tudi če tega sami še niso zrealizirali. Neuravnovešeni osebi ne pomagamo če zapademo v njen film v njene čustvene vrtince, čeprav nekateri to imenujejo sočutje in mislijo, da tako pomagajo ljudem, da jim je zato lažje. Najbolje čuten (in sočuten) si, ko se nahajaš v svojem centru in tako najbolje pomagaš tudi drugim, na poti do takšne samorealizacije.
Polni dih je privilegij svobodnih:
Če te življenje sili v prezaposlenost, ves čas loviš čas, termine in tudi dih. Tudi nestrpnost povzroča površno dihanje, saj hitimo ker imamo nekje znotraj program, da bomo nekaj zamudili. Neuravnovešeno čustvovanje, tudi v obliki pozitivnega vznemirjenje, povzroča plitko dihanje in neuravnovešeno nezdravo delovanje. Podobno se lahko odzovemo tudi v vseh stiskah življenja, ko nam skozi um in čustva šviga vse živo.
Kjerkoli smo še tako neuravnovešeni, tam se se opomnimo, da začnemo ceniti življenje in sebe ter da začnemo dihati polno, se odpremo za življenje, ter tako spoštujemo vse procese katerih del smo. Tako postanemo podpora vsem procesom in transformacijam, sredi katerih se nahajamo mi ali drugi v naši okolici. Včasih ko nam je neznosno, lahko pomislimo, a se bo ta proces že zaključil, a nisem predihal že vsega.. Predihati vsega ni možno, možno je ves čas le celostno dihati in biti v stanju odprtosti, sprejemanja in ljubezni, vse ostalo pa le prihaja in odhaja.
Zavestno celostno dihanje:
Dihalnih vaj je ogromno in skoraj vsaka duhovna praksa se začne z neko obliko zavestnega dihanja. Obstajajo tudi dihalne vaje, ki so same zase taka duhovna praksa, rebirthing, ognjeni dih, kundalini, jogijsko dihanje,.. In različnih dihalnih duhovnih praks se lahko udeležite pri določenih strokovnih izvajalcih teh metod. Vsekakor pa sam izhajam iz dihanja, ki je celostno, uravnovešeno in zavestno. Če se posvetiš samo temu in ničemur drugemu, lahko spremeniš svoje življenje od pet do glave v manj kot enemu letu. Spomnim se ko sem začel neprekinoma dihati celostno in zavestno, sem nato imel vsaj šest mesecev velikih transformacij v svojem življenju. Saj vsaka situacija za katero sem poprej bil v pleksusu zablokiran je sedaj vstopila vame in sem jo moral čutiti in spuščati vase in to je veliko energetsko delo in te energije te ekspresno spreminjajo in evolvirajo..
Vaja:
Če celostni dih še ne obvladaš se usedeš na stol z naslonjalom, sediš zravnano in se sprostiš. Dihaš sproščeno in se umirjaš, zapreš oči. Roko si položiš pod popek in ko dihaš, dihaj dovolj globoko, da se tvoja roka z vdihom in izdihom premika ven in not. Dihaj na ta način nekaj minut in naj ti postane občutek domačen. Čeprav je to stanje ranljivosti, naj ti to postane hkrati stanje domačnosti in varnosti. Ta občutek in dihanje vzdržuj tudi ko zaključiš vajo. Če opaziš da v kaki situaciji zablokiraš pleksus in si ne dovoliš polno dihati; prepoznaj kaj je tisto kar ti tvoje naravno stanje ogroža in ti ga spreminja, to le ozavesti in se povrni v poln vdih/izdih, tako dosežeš nazaj naravno odprtost do življenja in telo imaš zopet pretočno.
Lepo je če deliš

Bodite le opazovalec svojih misli, je tako tretja pomembna točka čuječnosti. Vse misli in čustva ne potrebujejo našega odziva. »Pustimo jim, da tečejo, če so pomembne in je treba nanje odgovoriti, se bodo vrnile. Določene se več ne pojavijo,« so še njegove besede. Kadar opazujemo nagibe v umu, lahko hitro ugotovimo, da se v njem pojavijo in izginejo. Da imajo svoje lastno življenje, da niso mi, temveč so le misli in zanje ni nujno, da bi nam vladale. Če jih ne hranimo ali se ne odzivamo nanje, potem lahko spoznamo, da so le misli, o tem pravi Kabat Zinn.

https://duhovnost.eu/cujecnost-pomeni-da-si-buden/