Umrla je moja mama
Sožalje in še to: tvoja mama živi tudi v tebi! Čudovita oseba je morala biti, da se je borila proti bolezni, da je svoje delo opravljala častno in z zanosom in, najpomembneje, da je znala zgladiti nesporazume s tabo.
Ti pa si njen odsev, saj iz tvojih besed veje veliko zdravega samozavedanja in ljubezni do drugih. Drži se in upam, da imaš ob sebi ljudi za jok in žalovanje!
Mogoce se slisi zlajnano, ampak samo cas zaceli rane.
Jaz sem po smrti mame se dolgo sisals njene korake. In si mocno zelela, da me pride objet.
Hudo mi je ker ni dozivela srecanja s svojimi vnuki. Le-ti jo poznajo le iz pripovedovanj in zbledelih slik.
Ja, je res, del nej je in bo vedno z mano.
Objem.
Počasi dojemam. Zelo počasi. Na trenutke z vso možno intenziteto, sicer pa se mi še vedno zdi, da sanjam.
Nimam ravno občutka, da je ostalo med nama kaj nedorečenega. V zadnjem času sploh sem naredila zanjo, kolikor je bilo največ možno. Glede tega sem mirna.
A še vedno so trenutki v dnevu, dogodki, moje misli, za katere za hip pomislim: “Joj, to pač moram povedati mami!” In potem… Potem ji povem. Drugače, kot sem ji do sedaj, ampak ji povem. Kot sem ji vseh pet tednov, ko je bila v komi, v detajle poročala o vsem.
Hvala vsem za izrečeno sožalje in dobre misli!!
Tudi moja je umrla lani. Stara ni bila niti 55 let. V spanju, ni bila nic bolna, nenadoma in veliko prezgodaj. Tudi midve sva se veliko kregali in preveckrat sem bila nesramna do nje, ker se mi je zdelo da se v vse vmesuje. Sele sedaj, ko je vec ni , vidim da je bila pac samo mama. Zelo zelo jo pogresam in po enem letu mi je mogoce celo se bolj hudo kot na zacetku, ko sem bila v nekem soku in niti nisem dojela. Sedaj sem noseca in kmalu bom povila sinka, letos sem koncala tudi dodatno izobrazevanje in dobila sluzbo. Rada bi da bi me mama videla, ker bi bila tako ponosna, najbolj si je zelela da bi postala babica pa da se jaz zaposlim, ker je vedela kako je to pomembno za zensko, da ima svoj dohodek…. toda nje ni, a verjamem da me vidi da je tu nad mano. Ce imas sestro ti je mogoce malo lazje. Jaz sem edinka in nimam nikogar. Zdaj gledam stvari za dojencka in kako bom uredila sobico in toliko lepih stvari se mi dogaja, samo nje ni in zelo zelo jo pogresam in vedno jo imam v mislih.
Bodite dobri do svojih mater, objamite jih veckrat, povejte jim koliko vam pomenijo in da jih imate radi. Nikoli ne veste… Mame so ene in edine in samo ko jih ni vec ob nas se zavedamo kako neprecenljive so…
Danes se bomo poslovili od moje mame. Strah me je…
Resnično hvala vsem za izrečeno sožalje in dobre misli!!
@kmalu tudi sama mamica, sama verjamem, da te mama opazuje, se veseli s tabo in je ponosna nate. Enako verjame moje sestra, ki ima rok poroda prihodnji mesec.
Ja, je pa res, da mi je mogoče malo lažje – če se temu lahko tako reče – ker imam sestro.
Še vedno pa so tu vsi ostali, partner, prijatelji, sodelavci,… ki so v takšnih trenutkih opora. Da nismo sami!
Drži se in veliko lepega z otročkom!
Meni je mamica umrla pred 30 leti, meni je bilo takrat 13. Rada bi povedala nekomu da me še danes boli srce za vse tiste trenutke, ki jih nisem znala izkoristit z njo, čeprav sem bila samo otrok, ki mu je bilo važno druženje z sosedovimi otroci. Spomini so vedno boj boleči, čeprav se velikokrat spomnim pregovora; čas zaceli rane.Vendar mojih ne, sploh pa sedaj ko je bolan še oče. Sploh se ne morem spravit v red, da ne bi imela črnih misli in na vse gledala negativno.K mamici na grob grem prosit naj nam ne vzamejo še očeta, ne še sedaj.