Navedeno
13.9.2012
Nisva imeli blestečega odnosa. A sva v zadnjih letih stopili preko vseh zamer. Brez nekih opravičevanj in objemov sva našli skupni jezik. Ker nama je končno postalo jasno, da sva obe počeli in delali, kar sva največ zmogli in znali.
Veliko sva se pogovarjali in skupaj smejali.

Bila je energična, družabna, komunikativna, nemiren duh, nepopravljiv optimist. Pred 16-imi leti je prebolela raka. Borka!

Povsod je je bilo polno. Vsi se je spomnijo po kolesu. Iz časa, ko je bila zaposlena, pa po prijaznosti in požrtvovalnosti do ljudi, s katerimi je delala.

Pred dobrim mescem je padla in si zlomila kolk. Stara še ne 67 let. V bolnišnici so ji odpovedale ledvice, dobila je pljučnico, priklopili so jo na dializo, zadela jo je možganska kap. Vse to v štirih dneh! Od takrat je bila v komi, ni se več zbudila.

Danes zjutraj je zaspala za vedno.

Iskreno sožalje
Razuimem-meni je pred 10 meseci umrloče. bil je že star, zadnja leta je pešal, ampak v meni živi, tak kot je bil, ko sem bila deklica ( pa že takrat ni bil več zelo mlad). Očka me je zaznamoval za vse življenje in čeprav sem vedela, da se bliža konec, je bil dan, ko je umrl grozen. Najbolj mi je pomagalo, ko sem se nekaj dni po smrti vsedla in napisala nekaj besed o njem. Ugotovila sem, da smo se imeli skupaj lepo, da je imel bogato življenje in je bil skupaj z družino srečen-to me je pomirilo. Pogrešam ga, še vedno , ampak občutek ima, da je vedno nekje , da ni zares odšel, samo videti ga ne morem.. Čuden občutek, ampak lep Nikoli ne boš pozabila, vedno bo v tvojem srcu, bolečina pa bo s časoma manjša…Vse dobro!.

Moje iskreno sožalje. Vem kaj doživljaš in tega ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.
Tudi moja mama je umrla, v petek bo 3 mesece odkar je več ni… Ne bi se strinjala da čas zaceli rane, le navadiš se menda sčasoma živeti s to bolečino, izgubo… Meni se sedaj po treh mesecih zdi na momente še bolj boleče, kot mi je bilo prvi teden recimo…pa mi že takrat bilo več kot hudo.Še vedno ne morem dojeti…Toliko x se mi na dan zgodi, da mi prešine: “To moram mami povedati…To moram mami pokazati…” In prekleto boli, ko se zavem da to ne morem.
Mi2 z mamo sva sicer imeli zelo dober odnos,pa vendar se mi zdi kaj vse bi še lahko skupaj doživeli,preživeli…Na trenutke sem vsa jezna na sestro,ki je starejša od mene,da je ona imela mamo 30let,jaz 23. Mešajo se mi občutki žalosti,jeze in stanje,ko gre vse mimo mene,kot da me ni.
Težko je. Sicer tvoja mama je prebolela raka pred leti, moja je boj z njim žal izgubila 🙁
Želim ti vse dobro, spominjaj se lepih stvari o mami,tako ti bo mogoče malenkost lažje, vsaj meni je.

Iskreno sožalje.

Sočustvujem s teboj. In jokam ob tvojem pisanju. Ravno predvčerjašnjim je bila 1.obletnica, ko je umrla moja mami. Zelo sva se imeli radi, bila je moja duša dvojčica. Prve dni po pogrebu kar nisem vedela, kam bi sama s seboj, naenkrat sem imela preveč časa, saj sem jo zadnje leto, ko je bila bolna, obiskovala najmanj vsak drug dan. Pa tudi meni se kar naprej dogaja: “tole bom pa mami vprašala, tole ji pa moram povedat, joj, kako bo vesela tele novice…”. In potem – ja, pa saj ji ne morem povedat, vsaj tako ne kot včasih. Me pa večkrat občišče v sanjah, za rojstni dan mi je celo zapela pesmico.
Meni pomaga, da se pogovarjamo o njej, obujamo spomine, ugibamo, kaj bi v določenih situacijah rekla ali naredila ona… in tako čutimo, da nam je še vedno zelo blizu.
Tebi pa pošiljam objemček in ti želim vse dobro.

Se strinjam…pomaga pogovor o mami, ugibanje kaj bi na to rekla, kaj bi ob tem naredila, kakšen izraz bi se ob tej situaciji narisal na njenem obrazu,kako bi se ob tem nasmejala,itd…
Meni je nekoliko lažji občutek, ki ga imam, da je zdaj povsod, vsaki moment z mano…čeprav bi dala VSE za njeno fizično prisotnost ! 🙁
A me tolaži misel, da 1x …nekje…se spet vidim z njo…
In zelo resničen je stavek…
Kdor živi v spominu, nikoli zares ne umre, le daleč, neskončno daleč je… 🙁

Moje sožalje.

tudi moje sožalje.mojo mamo JELKO pa zadela možganska kap že pred 8.leti .prizadelo ji je celo desno stran ima zato PARALITIRANO .tako da od takrat naprej samo še leži v postelji OSKRBUJE pa jo moja zlata ,kaj ZLATA – d i a m a n t n a sestrica MOJČIKA ,in jo sama neguje ko se podela in polula , hrani ,preoblaći ,frizira,manikira,skratka je PUŠELJC.
In ko jo čuva tako lepo.in skrbno da ko vstopiš v sobo sploh ne čutiš neprijetnega vonja niti ne moreš verjeti da je notri tak bolnik,res. Kot da se je ravnokar ulegla k počitku da še doDAM .Do danes ni imela še nobenih odrgnin ali ran po telesu.Kot se to dogaja pri večini ležečih bolnikih pogosto-Dobijo tako imenovane -Preležanine? Naredijo se MEHURČKI – vodni izpuščaji,to pri obračanjih in premikanjih počijo .Prehitro ker pa je to še zelo sveža odrgnina se le ta izsušuje,klub prašku pa zelo dolgo ,saj predno zraste nova pod kožnica .Kar pa traja pri takih bolnikih KAR .ker .zavedati se moramo da jim je tudi funkcija ORGANOV polovična in ne opravljajo vsi svoje delo, zato tudi okrevanje bolj kasni.Tako in zaradi tega nastane ranica in zato kaj hitro lahko nastanejo RANE.Vsa čast ! Ubogim ljudem po domovih st.občanov ker vsi vemo kak je? ZATO TAKIM IN PODOBNIM SESTRICAM ISKRENO, ISKRENO SPOŠTOVANJE—Sam pa že od usodnega dne., nabiram moči za najino slovo.jože

moje sožalje avtorica.