jaz tudi

Pa od česa si tako utrujen?? Da ti slučajno samo ne manjka D vitamina, ker si ogromno doma notri pred računalnikom in nič na soncu, kar povzroči hudo utrujenost? Al pa si se ga včeraj preveč napil in imaš danes malce vnetja mišic z in te vse od alkota boli, mar ne veš, da hudo utrujenost in bolečine povzroča predvsem alkohol skupaj s pomirjevali, poleg posledične praznine, ko si sam, da se nato počutiš na svetu sam, itak skregan z drugimi?

Če ni to, pa po resnici ppcejx kak si vzel in kje si bil, ali si kaj na soncu, vsaj 30 min dnevno, ali si? Po moje ti nima kaj bit in nimaš resnega razloga za smrt!

To se zgodi vsakemu, odvisno od situacije in srece v lifu. Če te življenje meče kar naprej dol, lahko pride do tega, če nisi borec je pa konec.. Boriti se splača, vedno ne znam razložiti točno zakaj, zaradi sebe, torej gremo naprej. Nikoli si ne smeš zatiskati oči pred dejstvi in v kolikor si, se zgodi to, kar opisuje avtor teme. Logična posledica. Bolj se sekiras v večji drek padas, nehaj se.

tudi meni se ne da živeti pa moram, ker imam potomce za katere moram skrbeti. Razmišljam tudi o tem kako bi še najmlajšega vzela s seboj, da ne bi bil komu v breme. Vendar ne morem ker imam še žive starše, ki jim tega ne morem storiti. Boli ko moraš biti dobre volje, prijazen. Boli ko zjutraj ugotoviš da si še živ. Bolečina je neznosna ne pusti dihati. Tako, da tisti, ki nimate težav najbolje da ste tiho ker se vam ne sanja kako boli.

Običajno ne odgovarjam na poste, ampak tole se bere zelo resno – prosim, ne razmišljaj o tem, da bi ubila še svojega otroka, če že razmišljaš o samomoru. Na svetu je veliko ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj. A sploh veš, koliko ljudi si nadvse želi otroke, imajo vse pogoje zanje, pa jih ne morejo imeti? Pišem iz lastne izkušnje, saj sem se več let zdravila zaradi neplodnosti, na srečo je na koncu uspelo. Če ne zmoreš, če si tako zelo potrta, bi bilo najbolje, da si odgovorno poiščeš zdravniško pomoč, greš na zdravljenje in medtem prepustiš skrb za otroke komu drugemu, magari če gredo začasno v rejništvo- v tem primeru imaš še vedno lahko stike z njimi in jih ne boš zapustila (samomor bi bil zanje seveda zelo obremenilen). Tudi sama imam izkušnje z depresijo in anksioznostjo, stanje se je poslabšalo, ko sem že imela otroka – ampak se borim kot lev in storim vse, tudi odgovorno poskrbim za svoje zdravje; včasih se počutim res obupno, ampak mi uspeva skrbet za otroke in moža, tako, da celo niso obremenjeni s tem – otroka o mojih notranjih bitkah v bistvu nič ne vesta, imata kljub temu res brezskrbno življenje. Moč črpam iz ljubezni do bližnjih in se da, verjemi.

Avtor vedi, da imamo skorajda vsi občasna obdobja, ko mislimo, da ne zmoremo več in bi radi umrli.. In, če bi vsi obupali bi malokdo dočakal starost, ki je lahko čudovita. Marsikdo pravi, da je njegovo življenje v starosti lepše in polnejše, kot v mladosti.
Moramo vedeti in verjeti, da prav za vsakim dežjem posije sonce in ne obupati. Včasih se nam zgodi kaj takega kar nas nenadno in hipoma spravi v melanholično stanje. Včasih pa se brezvoljnost v nas nalaga daljše obdobje in se stopnjuje, še sploh, če se ji prepustimo.
A vendarle drži, da se stanje že v naslednjem trenutku lahko obrne na bolje, ali čez par dni, tednov, mesecev, ko v sebi vendarle spoznamo, da je lepo živeti. Ampak v tej smeri je potrebno tudi kaj narediti. Zelo pomaga tehnika čuječnosti. Svetujem ti, da prebereš knjigo.
Svetujem ti tudi, da misli preusmeriš na vse tisto kar te je v preteklosti ali sedanjosti osrečilo, razveselilo, četudi zgolj za trenutek. Najprej boš težko našel eno lepo stvar, ampak, ko se boš poglobil v iskanje boš našel vedno več lepih stvari, dogodkov, ki so te napolnjevali z veseljem.Veš tudi drobni dogodki, ki so nas osrečili so zelo pozitivni. Ga ni človeka, ki ne bi imel poleg slabših obdobij tudi srečnejša kajti življenje je kot valovi. In, če pogledaš nazaj, že večkrat si se počutil brezvoljno ampak se je prav vsakič potem nekako popravilo na bolje, kajne?
Ko smo v podnu se nam vedno zazdi, da nima več smisla , a imejmo se radi in dvignimo glavo pokonci, nikar si ne vzemimo prihodnosti, ki bo morda prav srečna.
Dvigni glavo, jutri bo nov dan. Vem, da zmoreš.

Mene v teh dneh nic ne veseli in se ne spominjam lepih stvari ker se je clovek delal da je neki drugega kot v resnici…mi je minlo da bi se pogledala v oci koga…jutri bo nov dan se zbudim in vem da je bivsi gnil clovek in da na zmenke vec ne grem v tem letu z drugimi ker so vsi gnoji

Poišči pot, ki te bo razveselila.
Neodvisno od tega, kaj okolje zeli, neodvisno od tega kje si…
Mogoče te bodo njegove misli in modrosti spodbudile v spremembe v svojem zivljenju
https://www.youtube.com/watch?v=EF2mCchpvZU
https://www.youtube.com/watch?v=_R6R62qUgIs&pbjreload=10

Zamenjaj besede utrujen s spočit, nesrečen s srečen, imam z nimam, umrl z živel.

Ti bo mnogo bolje!

Vem kako ti je. In vam, ki ste napisali da ste na istem.
Jaz sem tudi bila, kr nekaj let sem živela s to željo. Tudi en poskus samomora sem preživela in bila zdravljena, potem sem še večkrat probala a ni bilo nobenih posledic, tako da ni nihče izvedel za to.
Ne vem niti sama kdaj se je v meni obrnilo, da sem to misel opustila, in zdaj živim v strahu, da se mi ta želja res uresniči. Ko vozim avto in malo pogodim gas, me kr zmrazi, da bi imela prometno nesrečo in da umrem, ne hodim ob robovih kakšnih “prepadov”, pred tem sem pa že sedela na robu in razmišljala, če sigurno umrem če skočim.
Sama sem z zadnjimi močmi zamenjala službo in se preselila v drug kraj, daleč daleč, v drugo govorečo državo. Jezik mi je postal nek izziv, razlika kulture itd mi je nekako “zamotlo” možgane da nisem razmišljala o tem, spoznala sem zdajšnjega partnerja in življenje se mi je obrnilo na boljše. Imam otroke in lahko rečem da mi misel na to, da bi zaključila življenje skorajda ne pade več na misel. Saj pride kak dan, ko bi najraje zaključila to življenje, ampak sedaj imam pozitivne stvari v življenju in me hitro mine ta misel.
Probajte naredit korenite spremembe v življenju, saj vas očitno sedaj nekaj stiska dol.
Želim vam vso srečo, samomor ni rešitev.

Bistvo je torej: najti jebača.
Vse depresivke začnejo hvaliti življenje od trenutka, ko najdejo oplojevalca. Vsi ostali “nasveti” so samo dimna zavesa za osnovno željo: najti nekoga, da te pofuka.
In to je to.
Vprašanje ni, kolikokrat na dan si je treba reči “rad se imam, dober sem, vreden sem” in podoben bulšit. Vprašanje je, ali najdeš nekoga, s katerim lahko redmo fukaš. Kdor ne, temu noben bulšit pozitivne psihologije in afirmacij ne pomaga.

Bistvo je torej: najti jebača.
Vse depresivke začnejo hvaliti življenje od trenutka, ko najdejo oplojevalca. Vsi ostali “nasveti” so samo dimna zavesa za osnovno željo: najti nekoga, da te pofuka.
In to je to.
Vprašanje ni, kolikokrat na dan si je treba reči “rad se imam, dober sem, vreden sem” in podoben bulšit. Vprašanje je, ali najdeš nekoga, s katerim lahko redmo fukaš. Kdor ne, temu noben bulšit pozitivne psihologije in afirmacij ne pomaga.
[/quote]

Ne. Sexala sem redno ze pred tem, tako da tvoja teorija ne drzi ( za imet fanta ne rabiš posebne volje do življenja, sicer pa njim nisem razlagala teh stvari).
Bistvo je v tem, da sem popolnoma spremenila svoje življenje. In od tukaj naprej so se stvari spremenile. Tukaj sem dobila voljo do življenja, kasneje je prišel partner in otroci, se mi ne ljubi pisat v letih koliko je kaj trajalo, ker to ni bistvo te teme.

Ne. Sexala sem redno ze pred tem, tako da tvoja teorija ne drzi ( za imet fanta ne rabiš posebne volje do življenja, sicer pa njim nisem razlagala teh stvari).
Bistvo je v tem, da sem popolnoma spremenila svoje življenje. In od tukaj naprej so se stvari spremenile. Tukaj sem dobila voljo do življenja, kasneje je prišel partner in otroci, se mi ne ljubi pisat v letih koliko je kaj trajalo, ker to ni bistvo te teme.
[/quote]
Vztrajam pri tem, da človek, ženska še posebej, “spremeni življenje” izključno zato, da najde jebača. To je osnovni motor “spremembe”. Če bi bil ta osnovni motor karkoli drugega, bi se tistemu, ki je postal tvoj oplojevalec, takrat samo nasmehnila, rekla hvala za kavo in se nikoli več ozrla nazaj. Saj bi bila vendar srečna zaradi gole “spremembe življenja”! Tako pa nisi srečna, dokler ne najdeš njega.
So ljudje, ki ga/je nikoli ne najdejo. Tem nobeno sranje od pozitivne psihologije in kvačkanje o “spremembi življenja” ne pomaga. Če bi kdorkoli lahko že “svetoval”, bi bil to lahko samo tak, ki je srečen s svojo “spremembo” brez spolnega partnerja. To, da pa se oglašate tisti, ki imate vse na pladnju prineseno, je pa samo vaš egotrip. Pa tole glede pladnja: saj vem, kaj rečete: “Sem sama trdo delala, da sem dosegla” blablabla. Prvič, tega ne verjamem. Lahko, da si “trdo delala”, ampak kdo ti je pa dal delo? Kdo te je plačal? Kdo ti je vse to omogočil? Sama gotovo ne. In drugo: spolni partner ti je bil prinesen na pladnju. Drugače sploh ne more biti. Kaj točno si pa naredila, da si ga dobila? Nič. Spolni partner se je po nekem čudežu odločil zate. In to je vse. Ti nisi ničesar naredila.
No, eni ljudje pa tega čudeža nikoli ne doživijo. In jim ti, ki so svoje spolne partnerje dobili na pladnju, nimajo kaj “svetovati”.

Vztrajam pri tem, da človek, ženska še posebej, “spremeni življenje” izključno zato, da najde jebača. To je osnovni motor “spremembe”. Če bi bil ta osnovni motor karkoli drugega, bi se tistemu, ki je postal tvoj oplojevalec, takrat samo nasmehnila, rekla hvala za kavo in se nikoli več ozrla nazaj. Saj bi bila vendar srečna zaradi gole “spremembe življenja”! Tako pa nisi srečna, dokler ne najdeš njega.
So ljudje, ki ga/je nikoli ne najdejo. Tem nobeno sranje od pozitivne psihologije in kvačkanje o “spremembi življenja” ne pomaga. Če bi kdorkoli lahko že “svetoval”, bi bil to lahko samo tak, ki je srečen s svojo “spremembo” brez spolnega partnerja. To, da pa se oglašate tisti, ki imate vse na pladnju prineseno, je pa samo vaš egotrip. Pa tole glede pladnja: saj vem, kaj rečete: “Sem sama trdo delala, da sem dosegla” blablabla. Prvič, tega ne verjamem. Lahko, da si “trdo delala”, ampak kdo ti je pa dal delo? Kdo te je plačal? Kdo ti je vse to omogočil? Sama gotovo ne. In drugo: spolni partner ti je bil prinesen na pladnju. Drugače sploh ne more biti. Kaj točno si pa naredila, da si ga dobila? Nič. Spolni partner se je po nekem čudežu odločil zate. In to je vse. Ti nisi ničesar naredila.
No, eni ljudje pa tega čudeža nikoli ne doživijo. In jim ti, ki so svoje spolne partnerje dobili na pladnju, nimajo kaj “svetovati”.
[/quote]

Ti si še bolj vsekan kot jaz 🙂
Ne bom se pregovarjala s tabo, ker vidim, da nima smisla. Vse na pladnju prinešeno? Seveda. Pa kur*ca mi je tudi zdajšnji kr na pladnju prinesel, zato sem njega vzela, ja. Pa vse mi je bilo podarjeno, v službi sem samo pomežiknila šefu in sem dobila plačo. Zato imam danes zdravstvene težave, ker se nisem nič pretegnila od dela.
Spremenila sem korenito svoje življenje da sem postala oseba, ki ne želi umret. In bilo je prekleto težko, zato ne piši neumnosti. V bistvu s tem kažeš kakšen si ti sam, ne kakšna sem jaz.
Jaz sem povedala kaj je meni pomagalo, ni bilo čez noč. Je bilo veliko trdega dela in z mojim zapisom sem hotela spodbudit nekoga, da spremeni nekaj, ker če ostaja vedno na istem, ne bo sprememb niti v počutju. Tako.

Ti si še bolj vsekan kot jaz 🙂
Ne bom se pregovarjala s tabo, ker vidim, da nima smisla. Vse na pladnju prinešeno? Seveda. Pa kur*ca mi je tudi zdajšnji kr na pladnju prinesel, zato sem njega vzela, ja. Pa vse mi je bilo podarjeno, v službi sem samo pomežiknila šefu in sem dobila plačo. Zato imam danes zdravstvene težave, ker se nisem nič pretegnila od dela.
Spremenila sem korenito svoje življenje da sem postala oseba, ki ne želi umret. In bilo je prekleto težko, zato ne piši neumnosti. V bistvu s tem kažeš kakšen si ti sam, ne kakšna sem jaz.
Jaz sem povedala kaj je meni pomagalo, ni bilo čez noč. Je bilo veliko trdega dela in z mojim zapisom sem hotela spodbudit nekoga, da spremeni nekaj, ker če ostaja vedno na istem, ne bo sprememb niti v počutju. Tako.
[/quote]
Problem tega tvojega “pomaganja” je, da je klišejsko. To, kar trdiš ti, trdijo vsi! Samo vidite ne ali pa nočete videti, da ste konvencionalni, povprečni, eden drugemu enaki ljudje. Vsi govorite, kako “trdo ste delali”, nihče od vas pa noče videti da je bilo to vaše “trdo delo” izdatno sponzorirano (pa očkov avto, pa mamini prihranki, pa stanovanjce od stare tete, pa to od onega, tisto od tretjega …). Tudi če lahko takoj zanikate, da so vam izdatno pomagali tatice in mamice, ni stvar samo v taticah in mamicah, ampak v vsem, kar vam omogoči, da dobite svoje. In ne vidite oz. niste sposobni videti, da enim ljudem še toliko življenje in okolišče ne dajo! In ja, tvoj jebač ti je svojega tiča na pladnju prinesel, to si pravilno zakapirala. In še marsikaj ti je bilo takole na pladnju prineseno, samo videti nočeš. Si se ubijala zaradi šefa? Aja, možnosti, da bi te šef enostavno odpustil in bi morala na ulici fehtariti, pa ni bilo? O, seveda je bila! Samo tebi se ni zgodila! Ker si “trdo delala”? Ne, ker ti je to splet okoliščin prinesel na pladnju. Takih malenkosti je ogromno, samo videti jih nočete, ampak vse hočete pripisati le svoji zaslugi in “trdemu delu”. To delo ni tako “trdo”, kot mislite, da je. Zato pa nasveti s “trdim delom” ponavadi ne pomagajo. Pokojni psihiater Janez Rugelj (sicer svojega denarja vreden) je pravilno rekel: trdo delo (tu se je nanašal bolj na telesno aktivnost in vztrajnost) je dovolj samo toliko, da lahko držiš glavo nad gladino, še zdaleč pa ni dovolj, da izplavaš iz zosa. Sam ne zmoreš nikoli. Zato ne govorite, kako ste vse sami dosegli! In ja, marsikaj vam je bilo na pladnju prineseno! To je dejstvo!

Problem tega tvojega “pomaganja” je, da je klišejsko. To, kar trdiš ti, trdijo vsi! Samo vidite ne ali pa nočete videti, da ste konvencionalni, povprečni, eden drugemu enaki ljudje. Vsi govorite, kako “trdo ste delali”, nihče od vas pa noče videti da je bilo to vaše “trdo delo” izdatno sponzorirano (pa očkov avto, pa mamini prihranki, pa stanovanjce od stare tete, pa to od onega, tisto od tretjega …). Tudi če lahko takoj zanikate, da so vam izdatno pomagali tatice in mamice, ni stvar samo v taticah in mamicah, ampak v vsem, kar vam omogoči, da dobite svoje. In ne vidite oz. niste sposobni videti, da enim ljudem še toliko življenje in okolišče ne dajo! In ja, tvoj jebač ti je svojega tiča na pladnju prinesel, to si pravilno zakapirala. In še marsikaj ti je bilo takole na pladnju prineseno, samo videti nočeš. Si se ubijala zaradi šefa? Aja, možnosti, da bi te šef enostavno odpustil in bi morala na ulici fehtariti, pa ni bilo? O, seveda je bila! Samo tebi se ni zgodila! Ker si “trdo delala”? Ne, ker ti je to splet okoliščin prinesel na pladnju. Takih malenkosti je ogromno, samo videti jih nočete, ampak vse hočete pripisati le svoji zaslugi in “trdemu delu”. To delo ni tako “trdo”, kot mislite, da je. Zato pa nasveti s “trdim delom” ponavadi ne pomagajo. Pokojni psihiater Janez Rugelj (sicer svojega denarja vreden) je pravilno rekel: trdo delo (tu se je nanašal bolj na telesno aktivnost in vztrajnost) je dovolj samo toliko, da lahko držiš glavo nad gladino, še zdaleč pa ni dovolj, da izplavaš iz zosa. Sam ne zmoreš nikoli. Zato ne govorite, kako ste vse sami dosegli! In ja, marsikaj vam je bilo na pladnju prineseno! To je dejstvo!
[/quote]

Staršev nimam že predolgo, v najemu sem od svojega 15-ega leta. In ni bilo ne tetic ne stricev, ne brata ali sestre, ne nobenega. Kar imam, sem sama ustvarila. Tako da tvoja in od Ruglja teorija pade v vodo. Pameten bodi tam kjer si lahko, mojega življenja pa ne moreš predvidet v teh svojih teorijah.
In če sem jaz zmogla, verjamem da marsikdo tudi lahko, brez Rugljev in tvoje filozofije, ki so samo to: neko brezvezno dajanje ljudi v neka povprečja in v neka svoja prepričanja, ki so brezpredmetna, ker tega sami niste doživeli.
Tukaj jaz končam “debato”, ker vidim da po tvoje ljudje ne zmorejo splavat sami in za nas, ki smo splavali, smo pa itak vse dobili na pladnju. Ok. Če boš bolje spal danes, ti bom prepustila to tvojo prepričanje 🙂

Staršev nimam že predolgo, v najemu sem od svojega 15-ega leta. In ni bilo ne tetic ne stricev, ne brata ali sestre, ne nobenega. Kar imam, sem sama ustvarila. Tako da tvoja in od Ruglja teorija pade v vodo. Pameten bodi tam kjer si lahko, mojega življenja pa ne moreš predvidet v teh svojih teorijah.
In če sem jaz zmogla, verjamem da marsikdo tudi lahko, brez Rugljev in tvoje filozofije, ki so samo to: neko brezvezno dajanje ljudi v neka povprečja in v neka svoja prepričanja, ki so brezpredmetna, ker tega sami niste doživeli.
Tukaj jaz končam “debato”, ker vidim da po tvoje ljudje ne zmorejo splavat sami in za nas, ki smo splavali, smo pa itak vse dobili na pladnju. Ok. Če boš bolje spal danes, ti bom prepustila to tvojo prepričanje 🙂
[/quote]
No, upam, da se ne oglasiš več.
Drugim pa povem: evo, točno tako se odzovejo tisti, ki zanikajo, da jim je bilo veliko, če ne vse, prineseno na pladnju: ni ne tatice ne mamice ne stricev ne tet. Vse sem sama! Tipično, da bolj ne bi moglo biti! Ker so veseli, da lahko zanikajo najbolj očitno (“nista bila tatica in mamica”) in računajo, da so s tem pobili vse druge argumente.
Če bi šli pa natančno pogledat, kaj pomeni “vse sem sama dosegla”, bi pa hitro začeli najdevati podrobnosti: pa prijateljica tu, pa prijatelj tam, pa ta uslugica, pa ona uslugica, pa un lušten fant pa tist prijazen šef itd. itd. In teh podrobnosti se potem nabere za tri ali pa deset tatic in mamic! Samo ker ni bilo resničnih tatice in mamice, je to krovni argument, da tudi drugega / drugih ni bilo in da “sem izplavala čisto sama”.
Ni res! To je nevarno zavajnje tistih, ki so res obupani! Ti, ki trdijo, da “sem čisto sama izplavala”, hote ali nehote izpuščajo točno te podrobnosti, ki so jim bile na pladnju prinesene in so zaslužne, da so “uspeli” (kakor to pač sami vidijo). O tem se lahko vsakdo sam prepriča, če ima možnost, da se pogovori s kom “uspešnim” in mičkeno bolj podrobno povrta, kako je postal “uspešen”. Ali pa po kakih drugih informacijah ugotovi, kaj stoji za “uspehom”. Lahko pa tudi preberete knjigo “Prebojniki” od Malcolma Gladwella, kjer govori točno o tem: nihče, ki trdi, da je “sama izplavala”, tega v resnici ne more argumentirati drugače kot s selektivnim spominom!

No, upam, da se ne oglasiš več.
Drugim pa povem: evo, točno tako se odzovejo tisti, ki zanikajo, da jim je bilo veliko, če ne vse, prineseno na pladnju: ni ne tatice ne mamice ne stricev ne tet. Vse sem sama! Tipično, da bolj ne bi moglo biti! Ker so veseli, da lahko zanikajo najbolj očitno (“nista bila tatica in mamica”) in računajo, da so s tem pobili vse druge argumente.
Če bi šli pa natančno pogledat, kaj pomeni “vse sem sama dosegla”, bi pa hitro začeli najdevati podrobnosti: pa prijateljica tu, pa prijatelj tam, pa ta uslugica, pa ona uslugica, pa un lušten fant pa tist prijazen šef itd. itd. In teh podrobnosti se potem nabere za tri ali pa deset tatic in mamic! Samo ker ni bilo resničnih tatice in mamice, je to krovni argument, da tudi drugega / drugih ni bilo in da “sem izplavala čisto sama”.
Ni res! To je nevarno zavajnje tistih, ki so res obupani! Ti, ki trdijo, da “sem čisto sama izplavala”, hote ali nehote izpuščajo točno te podrobnosti, ki so jim bile na pladnju prinesene in so zaslužne, da so “uspeli” (kakor to pač sami vidijo). O tem se lahko vsakdo sam prepriča, če ima možnost, da se pogovori s kom “uspešnim” in mičkeno bolj podrobno povrta, kako je postal “uspešen”. Ali pa po kakih drugih informacijah ugotovi, kaj stoji za “uspehom”. Lahko pa tudi preberete knjigo “Prebojniki” od Malcolma Gladwella, kjer govori točno o tem: nihče, ki trdi, da je “sama izplavala”, tega v resnici ne more argumentirati drugače kot s selektivnim spominom!
[/quote]

Ti bi rabu eno orng pomoč vidim 🙂
Ti pa kr čakaj da ti bo kdo pomagal ali kaj podaril na pladnju, boš celo življenje na istem mestu. Ker sej veš kako gre: ko zagusti, ni nobenega prijatelja več, so vsi magično polni dela. Sem tudi to doživela, velikokrat, tako da ne mi o tem kaj sem kje dobila in podobno.
Raje se ti ne oglašaj več, ker s tem tvojim razmišljanjem ne pomagaš prav nobenemu. No, mogoče sebi, ko skušaš mene iztirit in me prepričat, da ni tako kot jaz pravim, da si nafilaš ego.

Problem tega tvojega “pomaganja” je, da je klišejsko. To, kar trdiš ti, trdijo vsi! Samo vidite ne ali pa nočete videti, da ste konvencionalni, povprečni, eden drugemu enaki ljudje. Vsi govorite, kako “trdo ste delali”, nihče od vas pa noče videti da je bilo to vaše “trdo delo” izdatno sponzorirano (pa očkov avto, pa mamini prihranki, pa stanovanjce od stare tete, pa to od onega, tisto od tretjega …). Tudi če lahko takoj zanikate, da so vam izdatno pomagali tatice in mamice, ni stvar samo v taticah in mamicah, ampak v vsem, kar vam omogoči, da dobite svoje. In ne vidite oz. niste sposobni videti, da enim ljudem še toliko življenje in okolišče ne dajo! In ja, tvoj jebač ti je svojega tiča na pladnju prinesel, to si pravilno zakapirala. In še marsikaj ti je bilo takole na pladnju prineseno, samo videti nočeš. Si se ubijala zaradi šefa? Aja, možnosti, da bi te šef enostavno odpustil in bi morala na ulici fehtariti, pa ni bilo? O, seveda je bila! Samo tebi se ni zgodila! Ker si “trdo delala”? Ne, ker ti je to splet okoliščin prinesel na pladnju. Takih malenkosti je ogromno, samo videti jih nočete, ampak vse hočete pripisati le svoji zaslugi in “trdemu delu”. To delo ni tako “trdo”, kot mislite, da je. Zato pa nasveti s “trdim delom” ponavadi ne pomagajo. Pokojni psihiater Janez Rugelj (sicer svojega denarja vreden) je pravilno rekel: trdo delo (tu se je nanašal bolj na telesno aktivnost in vztrajnost) je dovolj samo toliko, da lahko držiš glavo nad gladino, še zdaleč pa ni dovolj, da izplavaš iz zosa. Sam ne zmoreš nikoli. Zato ne govorite, kako ste vse sami dosegli! In ja, marsikaj vam je bilo na pladnju prineseno! To je dejstvo!
[/quote]

Rugelj je bil pravšnji za trdovratne alkoholike, ljudi, ki rabijo bolj trdo roko in militantno ukazovalno očetovsko figuro (z zoženim čustvenim spektrom).

No, upam, da se ne oglasiš več.
Drugim pa povem: evo, točno tako se odzovejo tisti, ki zanikajo, da jim je bilo veliko, če ne vse, prineseno na pladnju: ni ne tatice ne mamice ne stricev ne tet. Vse sem sama! Tipično, da bolj ne bi moglo biti! Ker so veseli, da lahko zanikajo najbolj očitno (“nista bila tatica in mamica”) in računajo, da so s tem pobili vse druge argumente.
Če bi šli pa natančno pogledat, kaj pomeni “vse sem sama dosegla”, bi pa hitro začeli najdevati podrobnosti: pa prijateljica tu, pa prijatelj tam, pa ta uslugica, pa ona uslugica, pa un lušten fant pa tist prijazen šef itd. itd. In teh podrobnosti se potem nabere za tri ali pa deset tatic in mamic! Samo ker ni bilo resničnih tatice in mamice, je to krovni argument, da tudi drugega / drugih ni bilo in da “sem izplavala čisto sama”.
Ni res! To je nevarno zavajnje tistih, ki so res obupani! Ti, ki trdijo, da “sem čisto sama izplavala”, hote ali nehote izpuščajo točno te podrobnosti, ki so jim bile na pladnju prinesene in so zaslužne, da so “uspeli” (kakor to pač sami vidijo). O tem se lahko vsakdo sam prepriča, če ima možnost, da se pogovori s kom “uspešnim” in mičkeno bolj podrobno povrta, kako je postal “uspešen”. Ali pa po kakih drugih informacijah ugotovi, kaj stoji za “uspehom”. Lahko pa tudi preberete knjigo “Prebojniki” od Malcolma Gladwella, kjer govori točno o tem: nihče, ki trdi, da je “sama izplavala”, tega v resnici ne more argumentirati drugače kot s selektivnim spominom!
[/quote]

Joj, joj, joj.
Upam, da samo taki dan, obdobje. 😩