v čem je res smisel življenja?
Pri še ne 35tih imam urejeno družino, stanovanje, službo, avto – pač povprečno urejene življenjske razmere.
Počutim se vsak dan starejšo (kar je v bistvu res :), ampak v smislu, da bi se lahko že upokojila. Očitno sem dobila občutek, da sem naredila že vse na tem svetu. te vsakdanje stvari kot da se dogajajo same od sebe.
Potrebujem še nek globlji smisel – kaj vam daje smisel v življenju?
Življenje se mi je začelo zdet dolgo – vedno se mi je nekam mudilo (končat fax, ustvarit družino…).
Kaj bi mi lahko bil naslednji cilj?
Očitno rabiš nove cilje v življenju. Poišči jih, so samo tebi znani, odkrij tisto, kar te veseli. Očitno ti je vsakdanja rutina že dodobra načela samozavest in res rabiš nove izzive.
Sem bila pred cca dvemi leti na podobnem.Vse je teklo gladko…potem pa se je zgodilo. Zaradi druge porodniške sem ostala brez službe, šok…in evo zdaj grem novim izzivom naproti…trenutno postavljam svoje podjetje na noge in spet ima vse svoj smisel… ni hudič, da mi ne uspe.
LP
Smisel življenja je duhovna rast, nikakor ne materialne dobrine, niti ne otroci. Je pa res, da otroci nudijo šanso za duhovno rast, ker te prisilijo, da nisi tako egoističen, kot si bil prej.
Kakšne cilje pa si zastavljaš v življenju, je druga stvar. Naredi kaj nenavadnega: vpiši se na kakšen tečaj popoldan ali kako izobraževanje, pojdi na kako potovanje v neznano … Življenje ti bo gotovo kmalu ponudilo nov cilj, ki te bo zaposloval.
Vse ste zdolgočasene in ne znate cenit to kar imate. Imaš otroke, začni ustvarjati za njih če imaš ti vsega polno rit. Živi zase in za svoje dobro. Začni se ukvarjati s tistim kar te veseli. Vzami čas zase, pojdi na masažo,nego, fitnes na sprehod. Nevem sto stvari je, ki jih lahko počneš.Kako moreš reči, da si vsak dan starejša. Jaz grem proti 40-tim pa se mi zdi ,da sem komaj začela živeti. Do sedaj sva ustvarjala, sedaj pa končno lahko uživava, sama ali pa z otrokoma.Če sama ne boš našla stvari, ki te veselijo ti jih noben ne bo.
Tako, da dvigni svojo ritko in naprej. Pa brez zamere.
Vnuki? VNUKI? Kako so lahko vnuki njen cilj? In če njen otrok(otroci) ne bodo imeli / mogli imeti/ hoteli imeti otrok? Jim bo stala za vratom, da rabi zase še eno kljukico v življenju? Ne moreš in NE SMEŠ razpolagat s tujimi življenji. Tudi življenje lastnih otrok je tuje življenje. Imajo svoja življenja, ki jih bodo živeli po svoje, ne pa tako, da bo mami všeč!
Svoje cilje rabiš. Zase. S svojim telesom in sredstvi. Začni športat (maraton je prav lušten cilj lahko – ali pa polmaraton, tek na 10km), najdi si hobi (vrtiček, klekljanje, ugankarstvo,…), naredi še en faks, odpri masažni salon…
halooo če želja po vnukih ne gre v kontekst tvojega razmišljanja še ne pomeni, da je s to željo kaj narobe. sama se s svojima hčerama veliko pogovarjam o življenju in ja, v naših možganih je želja po otrocih in vnukih in nam otroci niso muka, konec življenja, obveznost, ki te je je groza … po želji, a ne. zame so vnuki oz. moji potomci moje življenje, pa si razlagaj kakor hočeš.
Stara sem mal čez 40 in moj smisel, naš smisel življenja je, da je vsak naš vsak dan lep kolikor je to mogoče, da ko bom nekoč nekje na smrtni postelji, ne bom dejala, žal mi je za to in ono, temveč bom dejala, lepo sem živela, privoščila sem si, hvala bogu za vse to.
privoščimo si, ker s ezavedamo, da se žibi zdaj in tukaj in ne šele čez 10 let, ko te morda že nikjer več ne bo. Zjutraj vstanem in si rečem, srečna sem in mislim, da je to moj največji smisel, da se veselim vsakega dne posebej, da živim srečno življenje in hvala bogu tudi zdravo!
Eno je želja po vnukih, čisto nekaj drugega pa, če so ti vnuki naslednji življenjski cilj.[/quote]
ne ne, moji življenski cilji so popolnoma drugačni. vnuki so samo vizija moje starosti. :))) no, če bosta šli hčeri vsaj malo po mojih stopinjah, bom čez cca 10 let babica in ne bi imela nič proti.
neko si ne predstavljam tega, da živiš in umreš, za seboj pa ne pustiš ničesar. in v tem kontekstu so nadaljevanje mojega bivanja na tem svetu moji vnuki.
šola, faks, služba, mož, dva/trije otroci, hiša, dva avta in pes….
vse te cilje, si je izmislila družba, v kateri živimo, in od vsazga se nekako pričakuje, da bo odkljukal čimveč od tega. kdor preveč izstopa iz teh okvirov, je pa itak čuden.
in vsake tolk časa pride kdo enkrat do točke, ko se vpraša, HALOOO, ZAKAJ ŽE?! sploh ko mogoče enkrat mal po svetu potuješ in odkriješ kulture in družbe, pri katerih začutiš, da je mogoče pa tale naš sistem ornk v k****, da se obnašamo kot eni sprogramirani roboti. da smo čist preveč potrošniško naravnani, da se filamo z materialnimi stvarmi, da delamo nekaj samo zato, ker tako pač mora bit, in ne zato, ker si to res želimo. in tako pride do takele krizice, ki jo opisuješ.
kaj nam je pravzaprav storiti? hja, nekak moramo preživet tle kjer že smo (če že nimamo jajc spakirat in it iskat srečo drugam). to pa pomen, da moramo vsake tolk časa doživet nekaj, kar nam resnično napolni dušo. kaj pa to pomeni, mora pa vsak sam pri sebi ugotovit.
zame velja, da se spravim na potovanje (pa ne v hotelski kompleks all inclusive), ampak npr. v dežele tretjega sveta, tam kjer začutim utrip, ljudi, pristno življenje, kjer še komu pomagam, kjer začutim, da sem živa. ko malo z drugačne perspektive pogledaš na življenje.
želim ti, da čimprej najdeš svojo duševno hrano in da potem tudi otroke vzgajaš v tem duhu.
ZAKAJ IŠČEŠ SMISEL ŽIVLJENJA
ZAKAJ NA NEKAJ ČAKAŠ
kaj hitro se zgodi ,da se obrneš in se zaveš,da ti je življenje spolzelo med prsti v pričakovanju in iskanju nekega smisla
živi za ta trenutek,bodi srečna
marsikomu je ta občutek samoumeven,drugim nepoznan,mali peščici,ki so okusili nitko med življenjem in smrtjo pa cenimo in živimo za zdajle
poglej ven-turoben oblačen dan-jaz pa ga vidim drugače-ptički letajo v parih,pridejo v krmilnico
mož bo šel popoldan z menoj na sprehod
moji hčirki sta zdravi,ta mlad je v redu
moji vnučki so na varnem
mam pospravljeno
sem pa grozno prehlajena in se skušam izvlečt iz tega
joj men je lepo sam, da se ne kregamo pa ,da smo zdravi
sonček,pA EN KAFE SKUPAJ, PA SE MAL POGOVORIMO,pa vmes pse pobožamo
pred blokom so zvončki,pa teloh mi raste pod oknom
jaz ne vem ,ampak mogoče sem čudna in od življenja zahtevam tako malo
če naredim poračun za nazaj ,se vse izide in sem na pozitivni nuli
bog daj , da tako ostane,vse ostalo mi je samo darilo v mojem življenju
Se zelo strinjam.
Nikoli si ne bi dopustila z željo po potomcih obremenjevati mojih otrok.
če jih bodo (otroke) imeli, lepo, če ne, pa tudi prav.
Treba je zapolniti lastno, ne tuje življenje![/quote]
tusi jaz se strinjam s tem, imam še majhne otroke, se trudim preživeti čim več časa z njimi se dejansko naužiti njihiove bližine, prav želim si, da bi lahko ko bo čas z veselejem rekla srečno Lubica, ustvari si čudovito življenje. Jaz pa živela naprej po svoje!
Moja tašča je vedno žuralaimela je prvega otroka pri 18 in potm kmalu še enea, otrok je redno dajala v varstvo, dojila ih ni, ker potem ne bi mogla biti tako “svobodna”. Zdaj ko ima vnik, je noro navezana na unuke, kolikor so pri njej ni dost. pa če če so tam 3 ure, bi rada sa so do včera, pa če so do večera, bi rada da prespijo…zmeri teži, kako nič ne pridemo, pa smo tam vsaj 2x na teden
Mojedva sta pa čist drugačna človeka, sta v pokoju, mama hodi na masažni tečaj in slikarstvo, deda skače s padalom in pleza, veliko hodi, potuje…skratka imata zelo polno življnje, in ko vnuka prideta k njima, sta tudi zelo vesela in jima imata kaj pokazat, jih kaj naučit, jim imata kaj ponudit, zmeraj se imajo fajn, nikoli jim ni dolg čas
ne samo teženja naj se stisneta k njima in zakaj jima ne dajo lupčka. Pa kupi nuporabnih poceni igrač (ne da bi rada drage, ampak te so največkrat zelo nekvalitetne in se kmalu polomijo ali pa so nezanimive) in sladkarij…pa pri tašči je višek, dneva, ko gredo k sosedi (spet taščina potreba po druženju, ker sploh ne more bit sama s sabo) na kufe in po tem tam risanke bulijo, res neka ljubzen….
No taka nočem, bit, želim biti samozadostna imeti kvalitetno življenje, če me kdo potrebuje sem mu pa na voljo, pa naj bodo to otroci, mož, starši, vnuki ali pa pes in maček
jaz sem si enkrat (ko sem ravno takole nekaj bluzila o smislu življenja) rekla: Jebat ga, spravili so me na svet. Umret kar tako ne smem, torej mi preostane samo to, da se poskušam v tem življenju, kar ga še imam, imeti čim bolje. Se čim manj sekirati, delati čim manj stvari, ki so nepotrebne in čim več takih, ki me veselijo. Pa gre … Nobenega obupavanja, depresije, nobenega filozofiranja, nič globokega, vse skupaj zelo preprosto…
Jaz vidim pri svojih kolegicah, kako imajo vse splanirano (stare smo od 22-25 let). Itak ima skor vsaka že ful resnega partnerja, potem planirajo otroke takoj po faksu ali pa ko bodo absolventke (češ, da si bodo z otroci podaljšale abs. staž)… vse je pač splanirano do konca- tudi koliko otrok in do kdaj more to št. otrok biti. Pa tudi za službe vidim, da imajo že potanko v glavi naštudirano, kje bodo delale, čeprav ne vedo, a jih takšna služba sploh kje čaka.
Plani, plani…
Jaz pa se venomer sprašujem: kaj pa če jim ti plani ne uspejo? Napr., da katera ni plodna? Jo zapusti ta partner, ki so ga že določile kot očeta svojih otrok? Ali pa se zgodi karkoli… kaj pa potem?
Sama jim v pogovoru pač samo kimam, ker drugega nimam za reči. Živim pa brez planov oz. vsaj brez tako velikih. Zaenkrat je moj plan končati faks in to je to. Vse ostalo pa sproti. Ne planiram poroke, ne otrok, ne službe, ne nič… Sem pa potem vsakič vesela, ko se kaj novega v življenju zgodi in mi ga popestri, ker niti ne pričakujem in tudi jezim se ne, da se je zgodilo, ker nimam tistega, da “to pa ni bilo v mojem planu”.
Ostalo pa se mi zdi tako… zakrčeno. Kaj pa vem 🙂
Ne morem se spomniti imena psihoanalitika z Dunaja, ki je preživel koncentracijsko taborišče tako, da je v vsakem dnevu posebej našel smisel. Uničil ali odvrgel v latrino je kakšen del orožja, ki ga je moral izdelovati v tovarni (smisel škoditi sovražniku, čeprav le zelo malo), pretihotapil v taborišče par listkov regrata (smisel pomagati bolnikom z diarejo, ki so nujno potrebovali vitamine), pomagal sojetnikom. V knjigi ugotavlja, da je bil ta čas kljub nepopisnim grozotam in trpljenju smiseln.
Mene je knjiga naučila ogromno in mi pokazala. da se smisel življenja ne skriva le v velikih dogodkih, temveč tudi v čisto majčkenih, za opazovalca celo neznatnih stvareh.