Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.[/quote]

Se strinjam z Agatho in se tudi sprašujem,akko živite s takimi zamerami.
Če ne bi zamerila, danes teh ljudi ne bi imenovala za tepce in gnile, ker od 10 do 30, 40 letnika je dolga pot.
Potem pa taki še pišete, bili smo revni, so se norčevali, danes sem oh in sploh uspešna, oni pa so (p)ostali bedni in nezaposleni in zapiti ali karkoli pač že.
Ja, ful si uspešna, še vedno majhna revna deklica, žrtev vseh okoli sebe…

Sori, mogoče so oni res bili bedaki kot otroci, ampak ti si bedak kot odrasla, kar je še huje!

In še, pri nas se nismo delali norca iz revnih. Tudi iz mojih otrok se nihče ni delal norca, pa so nosili res stare cunje, nekatere starejše od njih samih.

Že 2x so bili omenjeni bullyi.
Kaj naj bi to pomenilo?
Pri nas smo imeli vse mogoče. Na eni strani razvajence iz bogatih familijih, ki so bili od doma naučeni, da revni niso nič vredni in so se posmehvali vsem po vrsti. Na drugi strani so bili pa tudi kaki iz revnih družin, ki so ravno nekaj podobnega počeli kot prvi. Verjetno zato, da bi sami izpadli bogatunčki, ker so se sramovali svoje bede.
Pa še tretji so bili, to so bili pa tisti, ki so pretpali šibkejše. Ponavadi 2 ali 3 leta mlajše. Tega v razredu nismo imeli nobenega. Za enega sem potem videla, da v časopisu prosjači (sem že opisla), en pa je tudi izhajal iz revščine pa zabredel še globlje (alkohol, mamila), en tretji nasilnež je bil pa iz bogate familije.

Tako, da težko reči ali so bili iz bogate ali iz revne familije, ker so bili obojih sort.

Tako, da ne vem kaj bi bili bullyi :)?

Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.[/quote]

Se strinjam z Agatho in se tudi sprašujem,akko živite s takimi zamerami.
Če ne bi zamerila, danes teh ljudi ne bi imenovala za tepce in gnile, ker od 10 do 30, 40 letnika je dolga pot.
Potem pa taki še pišete, bili smo revni, so se norčevali, danes sem oh in sploh uspešna, oni pa so (p)ostali bedni in nezaposleni in zapiti ali karkoli pač že.
Ja, ful si uspešna, še vedno majhna revna deklica, žrtev vseh okoli sebe…

Sori, mogoče so oni res bili bedaki kot otroci, ampak ti si bedak kot odrasla, kar je še huje!

In še, pri nas se nismo delali norca iz revnih. Tudi iz mojih otrok se nihče ni delal norca, pa so nosili res stare cunje, nekatere starejše od njih samih.[/quote]

Ti vedno tako lažeš ali samo danes? Daj mi povej, kje pišem, da sem danes oh in sploh uspešna kot trdiš v svojem zapisu.
Tvoje zmerjanje in žaljenje pa kaže na tvoj značaj. Upam, da tudi otrok ne učiš, da naj ljudi zmerjajo z bedaki?

Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.[/quote]

Kaj pa je pričakovanje opravičila za stvari, ki si jih doživljala kot otrok – in to od otrok – drugega kot kuhanje zamere in znak užaljenega samoljubja? Pa to, da ne boš šla na obletnico, ker nočeš srečati “tepcev”? Mislim, da si se s tem užaljenim pisanjem kar lepo predstavila in da te na obletnici ne bodo nič pogrešali :))

To, da bivše sošolce označuješ za “tepce”, verjetno ni posmehovanje. Je pa žaljenje in dokaz, da tudi otročarij ne znaš odpuščati. Škoda, ker življenje je lepše, če si ga ne grenimo z malenkostmi. Že tako se včasih kruto poigra z nami.

No, saj smo prebrali tvoje pisanje. Mogoče ti je pa odleglo, ko si se izkađljala, Tudi prav.

Primer današnjih bullyjev:

tolpice , skupine na šoli, ki ustrahujejo za brezveze, ker jim naprimer ni všeč frizura na nekom ( ker ni zabrit kot fuzbaler, ki je idol vodje v skupini), jim niso všeč oblačila na nekom, jim ni všeč, da se jim ne pusti nekdo provocirat – ampak oni še vedno lezejo vanj. Vdirajo v zaklenjene šolske omarice, mečejo obutev v stranišča, ali pa poberejo ven vezalke, vržejo en čevelj nekam, drugi nekam, Iz istega užitka. Potem se začne izzivanje, ker se tisti, na katerega se spravijo ne odzove s fajtom, ker ni pretepač, pa pove jasno takoj ( kar je tudi prav) učiteljskemu zboru. Včasih pa se nasilje, ker trpinčeni ne pove dovolj hitro naprej stopnjuje do te mere, da morajo vmes poseči celo policisti – ja že 13-15-letniki imajo policijske kartoteke – zaskrbljujoče, kajne?

Imaš skupine: Bosancev, Albancev, ki se spravljajo na Slovence iz čiste zavisti zaradi znanja in foušije zaradi naklonjenosti deklet, nikakor ne zaradi premožnosti, denarja ( brez skrbi, Albanci pri nas imajo denarja ko pečka, samo poglejte, kako rastejo burekarnice, slaščičarne in kruharne, za čisti keš, noben ne posluje kartično, jim ni treba) in imaš skupine Slovencev, ki so žleht in ustrahujejo zato, ker hočejo do nečesa pridet – torej pokrast.

So pa ti bulliji verjetno tudi doma maltretirani – s strani starejših sorojencev, ali pa staršev samih – to nasilje je naučeno iz domačega okolja, ni vedno samo naučena iz računalniških ingric in jih tega ne nauči le “ulica”.

Ni danes lušno bit več niti v nekaterih OŠ.

Meni prav dol maha, kaj si mislijo sošolci danes o meni. Nikoli nisem čutil povezave z njimi. Ne prej, ko so se delal norca iz mene, ne sedaj, ko me vabijo na obletnice. Pač ne grem, nimam popolnoma nobene potrebe po tem, da bi debatiral z njimi. Zakaj že? Sem prvih 20 let življenja izgubil čist preveč energije za razne pijavke, ki sebe promovirajo s tlačenjem drugih v d.rek.

Niti pogledam jih ne,ceprav sem v zivljenju dosegla vec,kot vecina njih-imam super sluzbo in cudovito druzino.Danes sem ponosna jaz!

Zakaj so me zazmehovali?
Okrogla,doma nismo imeli kopalnice in sem imela posledicno veckrat mastne lase,v prvih razredih sem mela krizo ob prehodu v solo,oce je bil alkoholik.In ni mi bilo lepo,lahko.:(

Niti pogledam jih ne,ceprav sem v zivljenju dosegla vec,kot vecina njih-imam super sluzbo in cudovito druzino.Danes sem ponosna jaz!

Zakaj so me zazmehovali?
Okrogla,doma nismo imeli kopalnice in sem imela posledicno veckrat mastne lase,v prvih razredih sem mela krizo ob prehodu v solo,oce je bil alkoholik.In ni mi bilo lepo,lahko.:(

Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.[/quote]

Kaj pa je pričakovanje opravičila za stvari, ki si jih doživljala kot otrok – in to od otrok – drugega kot kuhanje zamere in znak užaljenega samoljubja? Pa to, da ne boš šla na obletnico, ker nočeš srečati “tepcev”? Mislim, da si se s tem užaljenim pisanjem kar lepo predstavila in da te na obletnici ne bodo nič pogrešali :))

To, da bivše sošolce označuješ za “tepce”, verjetno ni posmehovanje. Je pa žaljenje in dokaz, da tudi otročarij ne znaš odpuščati. Škoda, ker življenje je lepše, če si ga ne grenimo z malenkostmi. Že tako se včasih kruto poigra z nami.

No, saj smo prebrali tvoje pisanje. Mogoče ti je pa odleglo, ko si se izkađljala, Tudi prav.[/quote]

Od kje ti ideja, da pričakujem opravičilo? Si si spet malce izmislila? otroke tudi učiš lagati?
Dva posta, v obeh pišeš laži. Zanimivo.
Ja, jaz sem jih imenovala tepci, ker vem kaj so počeli. Ti zmejraš ljudi, ki jih ne poznaš, z bedaki, da ne omenjam, da imaš otroke, ki jim bi morala biti vzor. Torej, nisi ravno primerna, da bi mene sodila, ker si sama na istem nivoju. Razen,, če se ti zdi beseda bedak dosežek velikega uma, tepci pa je za nas ostale, ki nismo taki fini?

Primer današnjih bullyjev:

tolpice , skupine na šoli, ki ustrahujejo za brezveze, ker jim naprimer ni všeč frizura na nekom ( ker ni zabrit kot fuzbaler, ki je idol vodje v skupini), jim niso všeč oblačila na nekom, jim ni všeč, da se jim ne pusti nekdo provocirat – ampak oni še vedno lezejo vanj. Vdirajo v zaklenjene šolske omarice, mečejo obutev v stranišča, ali pa poberejo ven vezalke, vržejo en čevelj nekam, drugi nekam, Iz istega užitka. Potem se začne izzivanje, ker se tisti, na katerega se spravijo ne odzove s fajtom, ker ni pretepač, pa pove jasno takoj ( kar je tudi prav) učiteljskemu zboru. Včasih pa se nasilje, ker trpinčeni ne pove dovolj hitro naprej stopnjuje do te mere, da morajo vmes poseči celo policisti – ja že 13-15-letniki imajo policijske kartoteke – zaskrbljujoče, kajne?

Imaš skupine: Bosancev, Albancev, ki se spravljajo na Slovence iz čiste zavisti zaradi znanja in foušije zaradi naklonjenosti deklet, nikakor ne zaradi premožnosti, denarja ( brez skrbi, Albanci pri nas imajo denarja ko pečka, samo poglejte, kako rastejo burekarnice, slaščičarne in kruharne, za čisti keš, noben ne posluje kartično, jim ni treba) in imaš skupine Slovencev, ki so žleht in ustrahujejo zato, ker hočejo do nečesa pridet – torej pokrast.

So pa ti bulliji verjetno tudi doma maltretirani – s strani starejših sorojencev, ali pa staršev samih – to nasilje je naučeno iz domačega okolja, ni vedno samo naučena iz računalniških ingric in jih tega ne nauči le “ulica”.

Ni danes lušno bit več niti v nekaterih OŠ.[/quote]

Hvala za razlago. Se mi je zdelo, da ti naši niso bili bulliji.
Smo pa imeli take kot jih opisuješ že v našem času na šoli. Nekaj let po tistem so tudi uvedli varnostnike na šoli, ker je bilo preveč nasilja.

Jaz sem vse to dobro skrivala kako imamo doma. Žal je pa nekoč sosedov mulo sčvekal, da nimamo kopalnice, WCja. K sreči ni sčvekal še kaj več, ker k sreči ni vedel. Je bilo že to več kot dovolj materiala za sošolce.

Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.[/quote]

Se strinjam z Agatho in se tudi sprašujem,akko živite s takimi zamerami.
Če ne bi zamerila, danes teh ljudi ne bi imenovala za tepce in gnile, ker od 10 do 30, 40 letnika je dolga pot.
Potem pa taki še pišete, bili smo revni, so se norčevali, danes sem oh in sploh uspešna, oni pa so (p)ostali bedni in nezaposleni in zapiti ali karkoli pač že.
Ja, ful si uspešna, še vedno majhna revna deklica, žrtev vseh okoli sebe…

Sori, mogoče so oni res bili bedaki kot otroci, ampak ti si bedak kot odrasla, kar je še huje!

In še, pri nas se nismo delali norca iz revnih. Tudi iz mojih otrok se nihče ni delal norca, pa so nosili res stare cunje, nekatere starejše od njih samih.[/quote]

V bistvu Agata je mentaliteta, ki jo izkazuješ točno to, mentaliteta bullyev. Odrasli smo, svobodni smo, družimo se s komerkoli nam paše (za razliko od šol, ko smo v razrede natrpani naključno po starosti in lokaciji). Zakaj bi se kdorkoli moral ukvarjati z nekom za voljo raznih šolskih obletnic. Bullying izvira ravno iz nekega občutka nekaterih revčkov, da so nam drugi nekaj dolžni, pa se zato bullyi vtikajo v druge, ker sicer jih ti ta drugi tudi povohali ne bi. Jaz bi zato tvoje zgornje vprašanje preformulirala, in sicer, le zakaj bullyi nikakor tudi kot odrasli ne dojamete, da nikogar ne briga za vas in ne čutijo potrebe po druženju z vami?

Sej to da še danes o tem razmišljate vse pove o vas.

Smo imeli eno tako kokoš v razredu. Sicer samo do 4. razreda, ker potem je ponavljala. Se norčevala iz vseh, žalila, pljuvala. Dekletom rezala lase, če je le sedela za njimi. Uglavnem katastrofa.

Njeni starši so že v tistih časih imeli gostilno, ki je tekom let prerastla v restavracijo. Ona sedaj v tej domači restavraciji kelnari baje. Nimamo stikov, niti ne vem če bi jo spoznala na cesti in obratno.

pa vendar se še danes, pa je od tega več kot 20 let njihove restavracije izogibam 🙂

Kaj pove?

Lej, ti si morda nasilje doživljal-a doma med štirimi stenami, pa tega nočeš povedat ali priznat, nekateri pa smo ga v šoli, pa to povemo. Preprosto, kajne? In nihče od nas ne pravi, da “trpimo”, razmišljamo zaradi tega, kar so nam nekateri počeli iz čiste zajebancije, predvsem zato, da so zadovoljili svojo pokvarjeno, a e vedno nedoraslo, nezrelo osebnost že pri 13ih 14ih, kot nas niti ne preseneča, da so morda tui ti isti ljudje kot odrasli, ki so včasih obvladovali in bili “frajerji” ravno zaradi svojega verbalnega ali psihičnega nasilja že nad sošolci, isti način delovanja tudi za svojimi 4 domačimi stenami. Samo ko gredo ven, dajo pa drugo masko na faco, ali pa ko je treba prikazat, da ne zmorejo preživet sami svoje družine. Razumeš, ali še ne?

Daj namigni prosim, kje, katera je ta gostilna – se jo izgonem v velikem loku tudi jaz – z veseljem…..

Jaz sem prav radovedna zakaj so eni taki in kako potem postanejo kot odrasli.
Mogoče pa kdo preseneti in je iz kretena dozorel v ok človeka.

Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.[/quote]

Kaj pa je pričakovanje opravičila za stvari, ki si jih doživljala kot otrok – in to od otrok – drugega kot kuhanje zamere in znak užaljenega samoljubja? Pa to, da ne boš šla na obletnico, ker nočeš srečati “tepcev”? Mislim, da si se s tem užaljenim pisanjem kar lepo predstavila in da te na obletnici ne bodo nič pogrešali :))

To, da bivše sošolce označuješ za “tepce”, verjetno ni posmehovanje. Je pa žaljenje in dokaz, da tudi otročarij ne znaš odpuščati. Škoda, ker življenje je lepše, če si ga ne grenimo z malenkostmi. Že tako se včasih kruto poigra z nami.

No, saj smo prebrali tvoje pisanje. Mogoče ti je pa odleglo, ko si se izkađljala, Tudi prav.[/quote]

Hmmm, mnja: odpustiti nekomu, ki se je prav izživljal nad nekom, sproščal svoje frustracije, ki jih je doživljal doma morda za 4 stenami, pa to prenašal potem na sovrstnike, ker so mu bili tam pri roki, dnevno, v šoli, da je izpadel frajer, kateremu so se njemu enaki režali? Pa ti nisi čisto diht. Torej – ko ti dobiš po enem licu, nastaviš še drugega, ker tako odpuščaš revčku?

Veš kaj: nihče nima pravice, pa če je star 6, 8, 10, 15, ali 40, 60 kolikor pač že let, žaliti, maltertirati in zasmehovati kogarkoli za lastne užitke v javnosti, v javni ustanovi kot je šola naprimer, ali pa za občinstvo, ker ga ima slučajno poleg in mu to še dodatno gode. Odpustiti nekomu na suho to, razen če sam tega ne prizna, niti ne reče, se opraviči da mu je za to žal, kar je počel? Ker nisi doživel-a očitno dovolj nizkotnih takih ponižanj in zasmehovanj, raje ne piši bedarij, kot jih.

Na obletnice ne hodim in iskreno povedano lahko marsikoga od sošolcev danes srečam in ne vem več, kdo je, čeprav še ni minilo veliko let od konca OŠ. Ampak se z večino od takrat nikoli več nismo videli, pa še slab spomin za obraze imam. Kar je sploh priročno v tem primeru. Sicer ne, da sem bila tarča posmeha, to ne morem reči, ampak nikoli nismo imeli nobenega odnosa, ne prijateljskega, niti kolegialnega.

Iz osnovne šole se spomnim samo lepega. Vsi skupaj nismo imeli za en sendvič, vendar smo bili solidarni in se nismo kaj dosti prepirali. Takrat smo kot razred znali potegniti skupaj, na obletnice žal ne hodim, ker živim daleč.

Včasih sem bila v OŠ tarča posmeha, ker sem bila v zelo neambicioznem razredu, kjer je bilo malo učencev slovenske narodnosti. Ni bilo hudo, posmehovali pa so se mi, ker sem imela zelo dobre ocene in me je šola dejansko zelo zanimala, pa zato ker sem se oblačila drugače od drugih (nisem npr. nosila trenirk in superg). Čisto normalno se pogovarjamo, ko se srečamo, navadno sem jih tudi zelo vesela – je lepo videt po tolikih letih ljudi, s katerimi smo preživeli toliko časa skupaj! Nimamo si ravno kaj veliko povedati, ampak poklepetamo pa vedno z veseljem.

Verjetno nas je veliko takih, ki smo bili zasmehovani, vsaj občasno. Jaz sem zaradi zasmehovanja doživljala grozno tesnobo, to sem zavestno predelala šele v odrasli dobi. Sem odpustila. En fant se mi je opravičil, res se mi je dobro zdelo, eden drugemu zdaj iskreno privoščiva vse dobro. Od dveh punc otroka pa sta bila sošolca mojih otrok in po pravici povedano sem bdela nad tem kot sokol. Pa se je obakrat izkazalo, da sta otroka super, obema sem povedala, da sta vedno dobrodošla in sta bila veliko pri nas. Imamo zelo dobre odnose. Eni od punc se je življenje obrnilo zelo na slabo, pa iskreno sočustvujem z njo. Ne morem zameriti nekemu otroku, ki takrat očitno ni znal/ zmogel bolje. Vedno ji namenim nekaj spodbudnih besed ali kak kompliment, ko se srečava. Res upam, da ji bo kmalu bolje.

Vesela sem, da se v današnjih časih o stvareh govori. Mi smo morali biti sam svoj varnostnik in psiholog in še kaj. Meni je pustilo precej posledic. Vesela sem, da sem uspela zavestno iti čez to. Grem z veseljem na obletnice.

Tudi pri nas pa se je zgodilo, da je ena od sošolk le poslala sporočilo, da ji na misel ne pride hodit nas gledat, ker smo ji dovolj hudega storili. Nihče na obletnici ni vedel, kaj bi lahko bilo narobe. Smo bili kar šokirani. Ali pa morda krivcev ni bilo ali niso povedali.

Tisti bolj občutljivi verjetno doživljamo stvari veliko bolj intenzivno. Kak buli morda sploh ne dojema stvari tako hudo. Imam namen sošolko kontaktirati, da izvem, kaj je bilo.

meni so se posmehovali, ker sem bila zelo velika, v šestem razredu sem dosegla končno višino 175, se bila bolj močna, ampak ne debela in pa mozoljava…no, čez nekje 6-7 let, konec gimnazije, sem se razvila v pravo lepotico…sem visoka, suha-postavna, otroško,najstniški kilogrami so se porazgubil, koža kot dojenčkova ritka, čista, lepa…krasni lasje itd..
v glavnem, na prvem srečanju pri 26 letih so se vsi sluzavi sošolci, ki so me prej najbolj zasmehovali, najbolj slinili ob meni…sošolke vse zelene od zavisti..(razen dveh super punc, s katerimi sem ostala v stiku)..
občutek neprecenljiv..z veseljem jih pozdravim na cesti, sploh kakšnega bivšega sošolca z debelo punco/ženo, ali sošolko, ki je bila včasih lepotica razreda, zdaj pa se je skoraj ustrašiš ko jo vidiš.

Odvisno, nekatere enostavno odslovim z nasmeškom in se jih vidno izognem kot stekle pse, k drugim pa pristopim z veselim nasmeškom in jih ogovorim ter samo opazujem kako težko me gledajo v oči 🙂

Lahko bi se kar poistovetil s temo trnove poti skozi otroštvo in mladostništvo.

Da najprej zapišem:

Zasmehovanje je pri meni najbolj zaznamovalo OŠ. Vendar je tam šlo čez vse meje dobrega okusa, da ne rečem da se je na veliko lagalo in marsikdo ki je bil v pravi žlahti je bil oproščen vsake bedarije. To je bilo za kozlat kaj se je dogajalo, da so na koncu ko sem se poskusil postavit zase do mojih staršev prišle lažne vesti da sem nekomu ozmerjal mater in familijo… in bil še doma deležen toče. Teh let se sploh nočem spominjati ker mi še sedaj gre na kozlanje ko se jih spomnim. Prijateljev sem imel malo to pa samo zaradi tega ker sem bil že zgodaj izločen kot tist “ta čudn”, zapovrh vsega sem bil pa še za piflarja okronan ker sem po rezultatih bil najboljši v paralelki.

Srednja šola je bilo neke vrste razsvetljenje. Novo okolje novi sošolci. Starih “znancev” pa od takrat nisem videl ker sem se od njih čedalje bolj umikal. Brez zajebantov na srednji seveda ni šlo, je bilo pa bistveno manj zlobe kot prej. Do konca drugega letnika sem bil med bolj zategnjenimi ker sem vsako “foro” razumel kot pod*ebavanje. 6 let maltretiranja skozi OŠ je pustilo težek pečat ki sem se ga težko otresel, da sem lahko sprejel šalo na svoj račun. Ampak V srednji šoli sem res prvič videl kaj je to povezanost. Res je bil tudi kak škodoželjc vmes ali mal preveč nesramen. Sem se tudi stepel dvakrat zaradi tega. Na koncu četrtega letnika zamer praktično skoraj ni bilo.

Zadnjič smo imeli srečanje z ex sošolci iz srednje. Tisti s katerimi smo se najbolj zravsali smo postali najboljši prijatelji, ene par se mi jih je tudi opravičilo ko smo se ga napili (alkohol jezik razveže). Par jih je bilo pa še vedno z dvignjenim nosom… Načeloma da… s kameradi iz srednje se še kdaj dobimo, gremo na pivo, navsezadnje so fakultete na katerih študiramo blizu 🙂 zamer praktično ni več.

Medtem ko velecenjena “delegacija” iz osnovke… zagoveden folk totalno. Nikoli se mi nihče ni opravičil niti se mi ne bo. Je pa zanimivo ko rabijo kakšno uslugo. Kar naenkrat si njihov najboljši kolega… Večina jih ni daleč prilezla, polovica je zabluzila faks… Če že ne drugega so me taki ljudje naučili kako se postaviti zase in preživeti med volkovi, ter mi skuhali zelo grenko življenjsko izkušnjo. Ampak hej… če gedam s svetle strani… neka izkušnja je. Iz izkušenj se učimo, da ne ponavljamo istih napak.

Pa lahko noč.