Večinoma so še otroci v sebi. Ker njihova “dušica” trpi kaj je narobe z menoj, da sem doživljal/a take stiske. In samo čakajo, da se kakšnemu “mučitelju” kaj naredi. Namesto, da bi svojo “dušico” potolažili ji povedali odkrito kako pa kaj ji nezavedno tudi v odrasli dobi ne pustijo razumeti in “dušica” boli naprej. Torej nočejo zdravo “dušico”.[/quote]
Žrtev mora prebolet in oprostit vse takoj po končani šoli. Drugače je sama kriva. Konec koncev je sama kriva, da so jo mučili (kot so nekateri drugi namigovali). Medtem, ko si psihopat, ki je mučil, lahko dovoli ostati psihopat do konca življenja. Ni mu treba razvit spoštovanja in čustev do soljudi. Ni kriv za stvari, ki jih je delal. Mirno se lahko reži, ko se spominja kaj vse je delal žrtvam. In jih hkrati opominja naj že prebolijo in odrastejo. Njemu seveda odrasti ni treba.[/quote]

Seveda, da moraš preboleti, če te nekaj muči. Seveda, da tisti, ki te je mučil lahko živi do konca življenja srečno. Ko si boš to zapisala za uho boš pa lažje dihala in ne boš več žrtev.

Žrtev mora prebolet in oprostit vse takoj po končani šoli. Drugače je sama kriva. Konec koncev je sama kriva, da so jo mučili (kot so nekateri drugi namigovali). Medtem, ko si psihopat, ki je mučil, lahko dovoli ostati psihopat do konca življenja. Ni mu treba razvit spoštovanja in čustev do soljudi. Ni kriv za stvari, ki jih je delal. Mirno se lahko reži, ko se spominja kaj vse je delal žrtvam. In jih hkrati opominja naj že prebolijo in odrastejo. Njemu seveda odrasti ni treba.[/quote]

Seveda, da moraš preboleti, če te nekaj muči. Seveda, da tisti, ki te je mučil lahko živi do konca življenja srečno. Ko si boš to zapisala za uho boš pa lažje dihala in ne boš več žrtev.[/quote]

Se strinjam. Odrasti je treba. V mojem troštvu ni bilo vse lepo in med in mleko, ampak meni otroštvo ni najpomembnejši del življenja i ne želim nosit vse življenje neke travme in zamee s seboj.Naj ostanejo tam, kjer so, jaz grem pa naprej.

V bistvu Agata je mentaliteta, ki jo izkazuješ točno to, mentaliteta bullyev. Odrasli smo, svobodni smo, družimo se s komerkoli nam paše (za razliko od šol, ko smo v razrede natrpani naključno po starosti in lokaciji). Zakaj bi se kdorkoli moral ukvarjati z nekom za voljo raznih šolskih obletnic. Bullying izvira ravno iz nekega občutka nekaterih revčkov, da so nam drugi nekaj dolžni, pa se zato bullyi vtikajo v druge, ker sicer jih ti ta drugi tudi povohali ne bi. Jaz bi zato tvoje zgornje vprašanje preformulirala, in sicer, le zakaj bullyi nikakor tudi kot odrasli ne dojamete, da nikogar ne briga za vas in ne čutijo potrebe po druženju z vami?[/quote]

U BISTVU sem jaz odrasla oseba in tebe prav nič ne briga, če se rada družim z nekdanjimi sošolci sem pa tja kdaj. Kar tako na kavi ali pa na obletnicah. Užaljeno samoljubje ni moja lastnost – torej, kaj te moti? Bodi doma, kadar te povabijo, in vihaj nos, če ti paše. Samo povedala sem, da ne razumem zateženega folka. Najbrž nimate nobenih resnih problemov v življenju, pa se ukvarjate s starimi zamerami. Vaša izbira, briga me![/quote]

To ste pa eni posebni kljukci. Vam nihče ne bi smel zamerit ali vas grdo pogledat z drugimi bi pa delal ko svina z mehom.

A veš to je ista fora ko takrat ko me je en zajebaval pa mi je z žlico pr malci nalašč po prstih udaril. Pa mi je počas prekipeval in kaj je on. Jao oprosti oprosti sj ni nč (ker je vedu da bi jih fasal). Ni minilo pet minut spet je pal z žlico po prstih… VEŠ kaj je blo pol ? BAM se mu tisto njegovo betico zabil v jogurt na miz. Kar se mene tiče sva od takrat naprej poglihala.

Če se že opravičiš in misliš resno iskreno se da prebolt. Če si pa patološki lažnivc in hinavc pa ne pol jokat ko jih nazaj fašeš.

Žrtev mora prebolet in oprostit vse takoj po končani šoli. Drugače je sama kriva. Konec koncev je sama kriva, da so jo mučili (kot so nekateri drugi namigovali). Medtem, ko si psihopat, ki je mučil, lahko dovoli ostati psihopat do konca življenja. Ni mu treba razvit spoštovanja in čustev do soljudi. Ni kriv za stvari, ki jih je delal. Mirno se lahko reži, ko se spominja kaj vse je delal žrtvam. In jih hkrati opominja naj že prebolijo in odrastejo. Njemu seveda odrasti ni treba.[/quote]

Seveda, da moraš preboleti, če te nekaj muči. Seveda, da tisti, ki te je mučil lahko živi do konca življenja srečno. Ko si boš to zapisala za uho boš pa lažje dihala in ne boš več žrtev.[/quote]
Mora preboleti, ker boš ti tako ukazala ali celo tisti, ki jo je mučil ali zato, da bo lažje živela? Preboleti ne pomeni tleskniti s prsti, je treba delat na tem, zapravit nekaj denarja. Mučenje se zapiše v podzavest, posledice se odpravljajo dolgotrajno. Ne, ko se ti enkrat nekaj zgodi, ne nehaš bit žrtev tistega, kar se ti je zgodilo. Kdo je sploh rekel, da ne sme napadalec živet srečno? Da mu pa prav privoščiš in to povdarjaš, torej nekateri lahko delajo kar hočejo brez kazni… Za bruhat, družba, ki zagovarja in ujčka krvnike, žrtve jim grejo pa na živce.

Seveda, da moraš preboleti, če te nekaj muči. Seveda, da tisti, ki te je mučil lahko živi do konca življenja srečno. Ko si boš to zapisala za uho boš pa lažje dihala in ne boš več žrtev.[/quote]

Se strinjam. Odrasti je treba. V mojem troštvu ni bilo vse lepo in med in mleko, ampak meni otroštvo ni najpomembnejši del življenja i ne želim nosit vse življenje neke travme in zamee s seboj.Naj ostanejo tam, kjer so, jaz grem pa naprej.[/quote]
Otroštvo je vse, takrat postanemo kdor smo, ker takrat se učimo kakšen je svet, nobene travme ni tako težko odpravit, kot tistih, ki smo jih dobili kot otroci. To ni izbira posameznika, nihče se ne odloči, da bo to vlačil v odraslost, posledice nam sledijo same v podzavesti.

Se strinjam. Odrasti je treba. V mojem troštvu ni bilo vse lepo in med in mleko, ampak meni otroštvo ni najpomembnejši del življenja i ne želim nosit vse življenje neke travme in zamee s seboj.Naj ostanejo tam, kjer so, jaz grem pa naprej.[/quote]
Otroštvo je vse, takrat postanemo kdor smo, ker takrat se učimo kakšen je svet, nobene travme ni tako težko odpravit, kot tistih, ki smo jih dobili kot otroci. To ni izbira posameznika, nihče se ne odloči, da bo to vlačil v odraslost, posledice nam sledijo same v podzavesti.[/quote]

Seveda sledijo, ampak je treba odrasti = beri: pridobiti lastne življenjske izkušnje, dobre in slabe, se učiti iz slabih in črpati energijo iz dobrih, raziskati samega sebe, se spoznati in sprejeti – vse to vodi v samozavedanje in samozavest in samospoštovanje in z vsem tem ugotoviš, da kar je bilo, je bilo, nazaj ne moreš in nosit s sabo nima smisla – greš naprej!
Nisem več ista oseba, kot sem bila pri 10-ih letih. Zakaj bi imela enako usodo kot tista jaz 10-letnica? Zakaj bi me bolele iste stvari? Nad večino tistih se danes lahko dvignem ali odbranim. Zakaj bi vlekla to navlako s sabo?

Otroštvo je vse, takrat postanemo kdor smo, ker takrat se učimo kakšen je svet, nobene travme ni tako težko odpravit, kot tistih, ki smo jih dobili kot otroci. To ni izbira posameznika, nihče se ne odloči, da bo to vlačil v odraslost, posledice nam sledijo same v podzavesti.[/quote]

Seveda sledijo, ampak je treba odrasti = beri: pridobiti lastne življenjske izkušnje, dobre in slabe, se učiti iz slabih in črpati energijo iz dobrih, raziskati samega sebe, se spoznati in sprejeti – vse to vodi v samozavedanje in samozavest in samospoštovanje in z vsem tem ugotoviš, da kar je bilo, je bilo, nazaj ne moreš in nosit s sabo nima smisla – greš naprej!
Nisem več ista oseba, kot sem bila pri 10-ih letih. Zakaj bi imela enako usodo kot tista jaz 10-letnica? Zakaj bi me bolele iste stvari? Nad večino tistih se danes lahko dvignem ali odbranim. Zakaj bi vlekla to navlako s sabo?[/quote]
Recimo nekdo, ki so ga vsak dan tepli, ima težave s pogovarjanjem, jeclja, se mu trese glas. Tega ni odnesel s sabo nalašč, se mu je zgodilo in bo moral veliko delat na tem, da to popravi. Ampak to nima veze s temo, ker avtorica je spraševala o tem kako je, če se s temi ljudmi srečajo. In nekaterim je šlo v nos to, da se s temi ljudmi ne marajo družit. Preboleti ne pomeni, da postaneš najboljši prijatelj s tistim, ki te je mučil. Niti to, da izgubiš spomin. Tudi to je izkušnja, če veš, da je nekdo nasilen, se ga izogibaš.
To nima nobene veze z odraslostjo, ker se nam hude stvari lahko zgodijo tudi v odraslosti in tudi takrat je treba reševat travme. Se mi zdi precej nespoštljivo nekomu govoriti naj odraste, ker ima težave z nečem, kar se mu je zgodilo, ko je bil mlajši.

Seveda sledijo, ampak je treba odrasti = beri: pridobiti lastne življenjske izkušnje, dobre in slabe, se učiti iz slabih in črpati energijo iz dobrih, raziskati samega sebe, se spoznati in sprejeti – vse to vodi v samozavedanje in samozavest in samospoštovanje in z vsem tem ugotoviš, da kar je bilo, je bilo, nazaj ne moreš in nosit s sabo nima smisla – greš naprej!
Nisem več ista oseba, kot sem bila pri 10-ih letih. Zakaj bi imela enako usodo kot tista jaz 10-letnica? Zakaj bi me bolele iste stvari? Nad večino tistih se danes lahko dvignem ali odbranim. Zakaj bi vlekla to navlako s sabo?[/quote]
Recimo nekdo, ki so ga vsak dan tepli, ima težave s pogovarjanjem, jeclja, se mu trese glas. Tega ni odnesel s sabo nalašč, se mu je zgodilo in bo moral veliko delat na tem, da to popravi. Ampak to nima veze s temo, ker avtorica je spraševala o tem kako je, če se s temi ljudmi srečajo. In nekaterim je šlo v nos to, da se s temi ljudmi ne marajo družit. Preboleti ne pomeni, da postaneš najboljši prijatelj s tistim, ki te je mučil. Niti to, da izgubiš spomin. Tudi to je izkušnja, če veš, da je nekdo nasilen, se ga izogibaš.
To nima nobene veze z odraslostjo, ker se nam hude stvari lahko zgodijo tudi v odraslosti in tudi takrat je treba reševat travme. Se mi zdi precej nespoštljivo nekomu govoriti naj odraste, ker ima težave z nečem, kar se mu je zgodilo, ko je bil mlajši.[/quote]

Pa žal ali na srečo moraš predelati travme, da lahko živi naprej. Prej, bolje je. Hitreje, bolje je. Ne moreš grde spomine pomilovati še v odrasli dobi. V takih primerih moraš pobrskati po internetu, kjer pišejo odrasli, ki so jih spolno zlorabljali v otroških letih še kot dojenčke in preberi, da čisto lepo povedo. Odrasti. In ne vleči spomine v odraslo dobo, če jih, pomeni, da nisi popolnoma nič predelal. Grde stvari pa se ljudem čisto vsem dogajajo. In moramo naprej, sproti, ne da vlečemo po trideset ali več let spomine, ki nas dušijo. Veš zakaj ste še kar jezni in govorite zakaj mučitelj ni kaznovan, ker vam lastna podzavest tuli, reši me, reši me, vi pa kaj, nič. Še vedno ste desetletni otrok. Podzavest pa hoče živeti in razumeti. VI PA NIČ. Zato se večkrat sliši in žrtev postane mučitelj ne do drugih DO SEBE.

Seveda sledijo, ampak je treba odrasti = beri: pridobiti lastne življenjske izkušnje, dobre in slabe, se učiti iz slabih in črpati energijo iz dobrih, raziskati samega sebe, se spoznati in sprejeti – vse to vodi v samozavedanje in samozavest in samospoštovanje in z vsem tem ugotoviš, da kar je bilo, je bilo, nazaj ne moreš in nosit s sabo nima smisla – greš naprej!
Nisem več ista oseba, kot sem bila pri 10-ih letih. Zakaj bi imela enako usodo kot tista jaz 10-letnica? Zakaj bi me bolele iste stvari? Nad večino tistih se danes lahko dvignem ali odbranim. Zakaj bi vlekla to navlako s sabo?[/quote]
Recimo nekdo, ki so ga vsak dan tepli, ima težave s pogovarjanjem, jeclja, se mu trese glas. Tega ni odnesel s sabo nalašč, se mu je zgodilo in bo moral veliko delat na tem, da to popravi. Ampak to nima veze s temo, ker avtorica je spraševala o tem kako je, če se s temi ljudmi srečajo. In nekaterim je šlo v nos to, da se s temi ljudmi ne marajo družit. Preboleti ne pomeni, da postaneš najboljši prijatelj s tistim, ki te je mučil. Niti to, da izgubiš spomin. Tudi to je izkušnja, če veš, da je nekdo nasilen, se ga izogibaš.
To nima nobene veze z odraslostjo, ker se nam hude stvari lahko zgodijo tudi v odraslosti in tudi takrat je treba reševat travme. Se mi zdi precej nespoštljivo nekomu govoriti naj odraste, ker ima težave z nečem, kar se mu je zgodilo, ko je bil mlajši.[/quote]

Ni potrebe, da si najboljši prijatelj z nekom, ki te jev šoli maltretiral.
velika potreba, lastna, zaradi lastnega dobega počutja (!!!!), pa je ta, da to travmo predelaš in da se ob temčloveku ne počutiš slabo, ko ga srečaš! Ta človek je danes lahko veliko slabša oseba, lahko pa veliko boljša oseba, kot je bil kot otrok! Tudi ti si se spremenil, zakaj misliš, da se drugi niso?
Splohpa, ko stojiš sam za sabo, veš da ti ta človek nič ne more. Zakaj bi travmiral zaradi njega? In zakaj bi vzklikal njegovim porazom v življenju?

Seveda obstajajo tudi večje travme, ki nekomu pustijo posledice, a tudi te je treba prerasti. Ko človek sam pri sebi raste, ugotavlja, da ni več majhna nemočna punčka, ampak odrasla in močna ženska!

Ker sem od malih nogic bil bolj tak … vedno močnejši od sošolcev, tako v oš. kot v srednji, sem vedno imel neko moč nad svojimi sošolci … in seveda posmehovani .. moški smo spoštovali vse sošolke … sošolke pa med sabo niti najmanj … v oš sta bile dve skupini, v srednji pa celo štiri … ena druge niso mogle prebavljat. 🙂 Na srečo sem se vedno najraje družil s piflarkami, ker so tudi edine normalne bile, ostale so pa si mislile, da so asice. No, (na srečo samo) v prvem letniku srednje šole, smo itak imeli par problematičnih sošolcov, ki so si mislili, da so boga za jajca prijeli, ko so se spravljali nad sošolke pa frajerje pikali med poukom. No, to, da so motili pouk, me ni niti malo motilo … me je pa ganlo, če je kdo nad kom se izživljal … takoj smo si bili v besedni vojni … Ker so se me ustrašli, so dali mir … tak da … sem bil ene vrste mirovnik. 🙂 Sošolke pa itak so razred zase. V najlepšem spominu so mi ostale piflarke, ki so bile dokaj razgledane in pametne, ostale pa so živele v svojem svetu in zmerjale en druge.

Mislim, da je največji problem ravno to – manjka ljudi, ki bi se postavili za druge. Vedno bodo ljudje, ki se bodo izživljali nad drugimi, verjetno tudi sami niso poznali drugačnega načina ravnanja (če se spomnim bullyjev iz svoje OŠ zdaj točno razumem, zakaj so bili taki, kot so bili; glede na domače razmere niso mogli bit nič drugega). Ampak če bi si drugi upali stopiti v bran šibkejšim bi vse furalo. Žal vas je takih zelo malo. Verjetno se ljudje nočejo izpostavljat, čeprav se jim ne zdi prav, kar se dogaja.

Zasmehovan in maltretiran čez celo OŠ. Na deseti obletnici valete sva se v poznih nočnih (beri: zgodnjih jutranjih) urah z največjim krvnikom drug drugemu dobesedno zjokala na ramenih in od tedaj dalje ga imam za enega najboljših ljudi kar sem jih kdaj uspel spoznati v svojih 40 letih. Pravzaprav bi ga lahko kaj poklical, da vidim kako se drži s tisto svojo boleznijo, ja.

kakšno okolje, noro

Moji sošolci me zdaj osvajajo, sploh en me je, ko je bil tak problematičen, kdo bi mu zameril, res sem bila obupno videt, ha ha, pol ko sva se srečala,,sem bila huda muca, on pa pri 19. že plešast. Na srečanju pri cca mijih 35 letih so se tipi pogovarjali katera bejba je to. Niso me prepoznali. Nisem nobenih operacij imela ipd., samo tako sem se razvila, se še neni zdi da sem pri 20 zgledala drugače kot pa po 30 in da sem po 30 bolje zgledala. Staram se ful počasi. Tako da to imam jaz problem. Ko me pecajo 10 let mlajši, men pa ni do tega. Kg nisem nikol imela preveč, pa nikol nisem bila suhica v bistvu.

Pozdravim jih, vse. Zakaj ne. Otroci smo bili.

Moji sošolci me zdaj osvajajo, sploh en me je, ko je bil tak problematičen, kdo bi mu zameril, res sem bila obupno videt, ha ha, pol ko sva se srečala,,sem bila huda muca, on pa pri 19. že plešast. Na srečanju pri cca mijih 35 letih so se tipi pogovarjali katera bejba je to. Niso me prepoznali. Nisem nobenih operacij imela ipd., samo tako sem se razvila, se še neni zdi da sem pri 20 zgledala drugače kot pa po 30 in da sem po 30 bolje zgledala. Staram se ful počasi. Tako da to imam jaz problem. Ko me pecajo 10 let mlajši, men pa ni do tega. Kg nisem nikol imela preveč, pa nikol nisem bila suhica v bistvu.

Pozdravim jih, vse. Zakaj ne. Otroci smo bili.

Pa seveda, če jim gre slabše se še veselo zabavam na njihov račun, zakaj ne, oni so se pred leti z menoj?

Jaz pa sem včasih fantazirala kako jim bom vrnila milo za drago, se jim posmehovala in tako naprej. Zdaj pa je situacija taka, da gre marsikateremu mojemu ‘mučitelju’ slabo pa nenkak nimam želje, da bi ga zasmehovala. Včasih sicer pomislim, da mu je prav (to gre za enega tipa, ki je bil res nasilen in je pretepal mlajše) za večino ostalih pa kaj vem, po svoje se mi smilijo.
Nekako je izginila želja po zasmehovanju. Ko sem bila jaz tarča, sem si delala plane, da se jim bom nekoč maščevala. Ko je prilika za maščevanje, pa ni želje po maščevanju.