Imam pač to srečo da živim na podeželju. Ni ravno vas, mesto pa tud ne.
Res je sreča. Ljudje so prijazni, s sosedi se razumemo.

Ker študiram me veliko ni doma. In se s sosedi bolj redko vidimo. Pa še takrat le “Dober dan!”, redko spregovorimo kakšno besedo več.
ta teden, pa me vsak dan tile naši sosedi nasmejejo do konca.

Imam fanta ( 4 mesece). Prej pa sem bila zeloooo dolgo samska. No, zdaj sem tega fanta končno pripeljala domov in ga predstavila domačim. Seveda ni šlo drugače, kot da to vidijo vsi sosedi 8seveda za zavesami ;-))

In zdaj že cel teden poslušam od sosed: “A imaš fanta? ja kako lepo. Ti ne veš kako sem vesela za tebe. res vama privoščim. Iz kje pa je?”

In sledijo podrobna vprašanja. 😉

Danes pa mi je ena celo rekla: Viš, zdaj pa verjamem da tudi za mojo hčero še obstaja upanje.

Pa rečte če niso face te čenče čenčaste sosedske.

hhaha..poznam to….s to razliko, da se na nasi vasi najdejo mamce,ki odgrne zaveso do polovice, vzame daljnogled in akcija…ja so ze mal bolj sofisticirane bi rekla…ja to so privilegiji zivljenja na vasi….imas nek dolocen mir, pa naravo in tko…k temu pa spada tudi opravljive mamce…kar pa je zalostno je pa to, da opazam,da tud mamice,ki porivajo vozicke ne zaostajajo za temi opravljivimi mamcami 🙂

Moj partner je bil zagrizen samec, preden sva se midva znašla.
In ko me je prvič pripeljal v družbo svojih prijateljev in sorodnikov,
praznovanje za kakih 50 ljudi, je bilo vsem zelo fajn: cel večer se niso nič dolgočasili, ker so morali ogledovati in “opravljati” to žensko čudo…..

Potem je še upanje zame 🙂

luštno :))))

Pri nas je soseda celo noč na oknu slonela pa gledala kdaj kdo dam pride, sam da je vedla naslednji dan vse. Pa sem živela v mestu, tko da je povsod isto.

Mene majo pa itak vsi v naši vasi na tapeti, sem od župana tamlada, tko da vsi vse vejo o men, še stvari k jih jaz ne vem.

Iz majhnega kraja oz. skoraj vasi prek mesta spet v neko drugo vas… Ja, na tekočem je treba bit. Mi imamo sosedo, ki te začopati in te ne izpusti, dokler ni zaslišanja konec. Meni se kar lasje naježijo, ko jo vidim, kako korači proti ograji, da bi nas napadla.
Enkrat mi je sovaščanka-kolegica pokazala, kje je njihova parcela. Naslednji dan so me drugi sosedje že spraševali, če se res selimo.

Pri nas pa imamo soseda (moškega), ki ima pač tako službo, da je veliko doma, pa še bivšo ženo, ki dela na občini in tako o vaščanih vse ve.

Če hočemo kaj vedet, se obrnemo na njega in je. Velikokrat celo ve za kakšno stvar, še preden se je zgodila (no, v prenesenm pomenu).

In najbolj smešno je, da je ves nesrečen, če česa ne ve oz. izve kakšno novico od nas…

Za nasmejat…

Najprej ti čestitam za fanta.

Veš, ljudje smo veseli, če gre vse tako, kot mora iti (po zakonih narave).

Punca dobi fanta, se spravita skup živeti, dobita otroke in živijo srečno do konca svojih dni.

To si še posebej želi vska mati za svojo hčerko.

Tako bi moralo biti in tako ti tudi iz srca privoščim.

Pred petimi leti sem se preselila iz velikega mesta, kjer sem bila dobesedno anonimna, na vas, kjer so hoteli vsi izvedeti vse o meni. Očitno smo novi prišleki zelo zanimivi in sočna kost za obiranje 🙂 ker teh vaških čanč nisem nikoli prenašala, sem se izogibala vsakemu “zasliševanju”, sem morala omejiti odnose samo na “dober dan”, ker čim sem hotela malo pokramljati o vremenu ali vaški šagri, so takoj začeli vrtati vame… Enkrat me je ena soseda stara okoli 50 let začela spraševati, kje delam koliko časa sem tam, če imam v redu sodelavce.. in bolj kot sem se izogibala odgovorom, se samo nasmihala in spraševala nazaj, zakaj jo to zanima, bolj je vrtala vame. Potem pa sem jaz njo vprašala, če dela ali je v penziji. Ko je povedala, da je šla invalidsko v penzijo zaradi hudih bolečin v križu, sem jo vprašala, če so bolečine minile, ker vsak dan veselo kopa po vrtičku. Me je samo debelo pogledala, se obrnila in odšla. Nikoli več me ni vprašala nič več.. juhu, dosežek zame 😉

Pa saj to ni tako hudo, dokler ne gre za zlonamerne klevete, ki človeku res lahko škodujejo, me takšno nedolžno opravljanje prav nič ne moti. Je lahko tudi prednost, če ljudem na vasi ni vseeno za bližnjega, saj pridejo zraven tudi takrat, ko je človek v stiski, to pa tudi šteje, mar ne? Po eni strani si želimo biti nevidni, po drugi pa tožimo, kako brezbrižni smo drug do drugega.

in kaj je to takega če te malo povprašajo? ene ste pa res tako visoke, če pridete iz mesta….

Ja, ene bi bile res dobre detektivke, hehe…

Lepo, da to sprejemaš s humorjem.

Hehe… Tudi meni se zdi najbolj smešno to, ko me nagovori kakšna mama, ki jo prvič vidim, ona pa me začne spraševat, če je žena od brata tegaintega že v drugo noseča ali pa je samo malo bolj močna, kot je njena mama, ki je hčerka od teinte, ki je imela mamo tointo, ki ni bila ravno suha.

In kako kaj moja stara mama, če je že bila na tisti operaciji… Ja, ja, saj je reva kar dolgo čakala na operacijo, mi je tainta rekla, da je tainta rekla, da je moja mama rekla, da mora še po napotnico… :)))))))))))))))

No, malo sem naložila… ampak kaj, ko pa je skoraj res tako???

Za to, da te imajo pod nadzorom, sploh ni treba biti na podezelju. Jaz sem sredi mesta. In nekaj upokojenih sosed v bloku nas ima vse pod nadzorom. Z dolocenimi clovek sploh ne sme v dvigalo. Ker ne izgubljajo casa z dober dan, vreme je pa res lepo … Ampak takoj zacnejo … Kje pa tvoj fant dela? Je avto, ki ga vozi, nov? Kdaj se bosta pa porocila?

Vsak naj se briga zase.Meni osebno gredo ta opravljanja na živce pa,če tudi nedolžna.Moja nona je točno vse vedla o sosedih. kdo kaj ima in kako so lepo oblečeni otroci od te od une pa so celi dan na trgu…..Pa še to živi v centru mesta.