Večina si ustvari družino samo zato, ker bližnji to pričakujejo.
Ah ja.. oje večne pridige ko so družinska srečanja.Zakaj pa jaz ne? pa kaj čakam? pa joj cela panika ker nimam otrok.. meni se pa sladko fučka.Ker dobro vem zakaj ne in je to moja odločitev. Žal taki ljudje veljajo za čudne in je full res da skor 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} drži da so mal čudni. Kere jaz poznam mi je jasno zakaj jih nebn noče. Jaz pa sem se sama tako odločila.In zato uživam lajf,vse je še pred mano,družina otroci pa nikakor ne. niti partner. sem bolj solo varijanta. Lahko pa samo povem vse moje kolegice ma jo ni nbene da ne bi imela že 2 leti starega otroka. Ne bom nesramna ampak nekatere krepko obžalujejo. Nekatere pa so vesele in uživajo. kakor komu paše. Mene pa posiljujejo vsak božji trenutek ko je možnost. Upam da bodo čimprej dojeli. Če ne prej,ko bom 30. :))
Takšno razmišljanje je le tolažba za tiste, ki niso sposobni najti prave ljubezni. Je razlog za to omejenost ali splet nesrečnih okoliščin, ni pomembno.
Normalno opravilni odrasli ljudje pa v določenem obdobju začutimo potrebo po čustveni in telesni bližini s točno določeno osebo nasprotnega spola. In kasneje tudi nazavedno željo po razmnoževanju.
Pa saj poznate tisto pravljico o ženski in moškem, ki sta le skupaj najmočnejša.
Ne delaj si utvar, tudi po 30 letu te ne bodo pustili na miru. Mogoče po 40tem. Jaz sem že blizu 40 pa me še bolj gnjavijo kot prej, ko še nisem bila 30.
Mene ne moti, če ima kdo otroke in si jih želi. Samo res ne razumem zakaj nas ne morejo pustiit na miru, če ne želimo imeti otrok.
Eni pač nočemo otrok in pika. Ne maramo, da nas gnjavijo v to smer. Saj tisti, ki so srečni s svojo družino, ne gnjavijo. Gnjavijo tisti, ki so nesrečni. Srečni starši ne gnjavijo nestaršev.
Ne delaj si utvar, tudi po 30 letu te ne bodo pustili na miru. Mogoče po 40tem. Jaz sem že blizu 40 pa me še bolj gnjavijo kot prej, ko še nisem bila 30.
Mene ne moti, če ima kdo otroke in si jih želi. Samo res ne razumem zakaj nas ne morejo pustiit na miru, če ne želimo imeti otrok.
Eni pač nočemo otrok in pika. Ne maramo, da nas gnjavijo v to smer. Saj tisti, ki so srečni s svojo družino, ne gnjavijo. Gnjavijo tisti, ki so nesrečni. Srečni starši ne gnjavijo nestaršev.[/quote]
točno tako! se podpišem pod tole! odlično napisano..
ja nevem trenutno je pri nas moda da mi vsi številke mečejo v glavo češ pr teh letih sem jaz že imela tebe in imela si eno leto.. ja in?? dokler mi ne rihtajo fantov je še vredu.
s tvojim drugim odstavkom se čisto strinjam, ni pa nasproten temu kar trdi avtorica. Mnogo ljudi se pod pritiskom drugih namreč poroči s človekom, za katerega čuti, da ni pravi, ker ne more čakat. eni namreč spoznajo sorodno dušo pri 20 tih drugi pri 30 tih eni pa pravzaprav nikoli. v zakon in otroke, se pa mnogim zaradi pritiska okolice zelo mudi, zato pobašejo prvega in gredo. saj je dosti tukaj tem o tem, ko ženske jamrajo, da ni z dedcem nič, ampak po 10 letih veze (po možnosti od 15, 16 leta), jim je škoda pustiti, pa tvegat z nekim potecialnim novim, za katerega niso ziher, da pride.
Jaz sem bila tudi prepričana, da se ne bom poročila in ne bom imela otrok. Potem sem spoznala fanta, ki si je želel družino. Najprej se je precej namučil, da me je prepričal v poroko, potem je hotel malo počakat z otrokom in se je meni čisto sfuzlalo in sem hotela imet otroka takoj. Prej pa sploh nobene želje po tem. Zdaj mi nič ni žal, prav nasprotno.
Meni je prav, da se vsak odloči tako, kot mu paše. Mi je pa zelo žal žensk, ki ne najdejo pravega partnerja ali pa mislijo, da jim otrok ni treba, potem pa jim je žal, po možnosti takrat, ko vlak za njih že odpelje. Jih poznam kar nekaj takih. Postanejo neke stare tetke in se vtikajo v vsakega v službi in soseski, opravljajo, se pretirano posvečajo službi, ker pač drugega nimajo.
Ne delaj si utvar, tudi po 30 letu te ne bodo pustili na miru. Mogoče po 40tem. Jaz sem že blizu 40 pa me še bolj gnjavijo kot prej, ko še nisem bila 30.
Mene ne moti, če ima kdo otroke in si jih želi. Samo res ne razumem zakaj nas ne morejo pustiit na miru, če ne želimo imeti otrok.
Eni pač nočemo otrok in pika. Ne maramo, da nas gnjavijo v to smer. Saj tisti, ki so srečni s svojo družino, ne gnjavijo. Gnjavijo tisti, ki so nesrečni. Srečni starši ne gnjavijo nestaršev.[/quote]
točno tako! se podpišem pod tole! odlično napisano..
ja nevem trenutno je pri nas moda da mi vsi številke mečejo v glavo češ pr teh letih sem jaz že imela tebe in imela si eno leto.. ja in?? dokler mi ne rihtajo fantov je še vredu.[/quote]
Takoj ko se bo pojavil kakšen zainteresiran kandidat, boš zanosila, sem prepričana.
Poznam nekaj takih primerkov, ki so govorile povsem enake zlajnane štorije kot ti, kot bi se kopirale, potem pa so končno spoznale nekoga in so zanosila v dobremu mesecu pa vse tja do treh mesecev poznanstva.Ene so ostale skupaj s partnerji , druge so ostale same z otroci.
Skratka eno samo lajnanje vas je , težava pa je v tem , da pač niste tako interesantne za moške v bistvu oddajate takšno obupanost od sebe, da moške odbijale od sebe , namesto da bi jih privlačile.
Saj pravim vi bi že imele otroka če bi lahko, samo potencialnega očeta ne najdete. To je bistvo problema!
Rednnammy, saj vidiš kako je že v tej temi. Vse so sveto prepričane, da moramo imet otroke.
Mone, naj vas razsvetlim: sem že dolgo v srečni vezi, nama je lepo, ne želiva imet otrok, nisva jih želela ne pred 10 let, ne sedaj. Pač nama ni do tega.
Vem pa ja, da večina moških hoče otroke in ženska, ki noče imet otrok, res dobi težko partnerja pa ne zato,ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak zato, ker moški pač hočejo širit svoje gene.
Ja, velik presing je na tem področju.
Ravno sem bila 30 in poročila sva se…, vsak me je vprašal, če sem noseča in/ali če načrtujeva… neprijetno. Nimam niti neke želje imeti otrok, tudi mož ne…, ne vem, če naj začnem zabijati ljudi nazaj, da bodo dali mir… Res je, da se čuti ta pritisk in verjamem, da si nekateri ustavrijo družino zaradi pritiska in so potem nesrečni.
Otroci uničijo partnerski odnos.
Poglej malo po forumih Partnerska svetovalnica, Čustvena inteligenca, To življenje, Moški-Ženske. Na vsako zapisano zgodbo se najde še vsaj deset primerov “srečnih družin”. Jaz se najdem v veliko zgodbah, čeprav še ničesar nisem zapisala. Sem pa hvaležna tistim, ki so to naredili.
To je pa škoda, če kdo res gre v tak življenski projekt predvsem iz tega razloga. Mislim – in upam – da ne poznam takšnih ljudi v krogu mojih bližnjih.[/quote]
No, jaz pa upam, da v moji bližini ni ljudi s takšnim neutemeljenimi pavšalnimi sodbami. Mislim, kakšna bedarija, da jo iščeš z lučjo. Večina ljudi ima družino zaradi imidža? C’mon.