vikend za nami
Lep pozdravček vsem.Končno malo časa zase, da se malo še jest razpišem sicer ne bom dolg ker žal nimam preveč časa na voljo…Ampak vam zaupam svoje nepozabno doživetje tega vikenda.
V nedeljo zgodaj se vstanem, kar nekaj me je vleklo ven in se na hitro odločim, na hitro se zrihtam, poberem pohodne palice in grem na bližnji tisočak kake 2urci hoje proč. Uživam v svežem čist deviškem jutranjem zraku.Sonce je že krepko kazalo svoje tople žarke ko se počasi že pnem proti vrhu. Niti pomislil nisem, da lahko koga srečam. lahko bi le sanjal, da bom srečal eno bivšo frendico. Ves presenečen jo pozdravim, tudi ona sama, nisem jo videl že več kot 10let in vsa presenečena mi plane v objem
skratka bilo je pravljično, sanjsko presenečenje. Z svojo družino sedaj živi v enem od Italijanskih večjih mest prišla je za teden dni domov k svoji mami, ki je baje bila nekaj bolehna.No debatirava, pogovarjava se o vsem mogočem, žarki so začeli postajat vedno toplejši skratka začelo je pripekati jutranje sonce, ki je bilo ob dolgem klepetu vedno neisprosno višje.Postajalo je toplo, vroče, mokro, skupaj sva imele še cc5minut čisto do vrha kjer sva si poiskala eno tako bolj skrito mesto, želela se me je dotakniti, videl sem kako se ji svetijo učke, tudi jast sem se je želel, priznam.Še preden je izvekla iz ruzoka par stvari, ki jih je prinesla s sabo so se najine oči že privile skupaj, niti zavedal se nisem ko sva bila že v nežnem strastnem objemu, bilo je noro, mokro in nepozabno začela sva se predajati drug drugemu skratka ura se je vrtela z nezmerno hitrostjo…ampak imela sva srečo noben naju ni pogrešal, čas je bil samo najin, bilo je noro, nepozabno in žal minilo je prehitro. Nebi nakladal kaj se je dogajalo ker se lahko razpišem in porabim preveč svojega delavnega časa;-). Ja žal je treba še kaj postorit, da ne bodo šefi prehudi 🙁 nadaljevanje mogoče sledi 😉 če je sploh treba kej razglabljat, da je pač bilo sanjsko in noro…
