Imate socialna omrežja? Kako se “ščitite” pred dijaki in njihovimi starši? Jaz imam popolnoma zaprt profil. Pa očitno vseeno ni dovolj. Zelo rada sodelujem v eni od zaprtih skupin. Berem objave, tudi sama kaj napišem. Nekaj dni nazaj pa je ena od mojih dijakinj začela všečkati moje objave. Pojma nisem imela, da je tudi ona v tej skupini. Zdaj nimam več občutka svobode pri sodelovanju v tej skupini. Kako imate vi to rešeno?

Svoboda in anonimnost na internetu? Saj se hecaš ane?

Uporabljaj samo ime, nick ipd. Njo blokiraj vendar te lahko spremlja preko drugih profilov zdaj ko si prepoznana. Jaz redno pregledam obstoj profilov učiteljev mojih otrok. Običajno samo potrdijo mojo sliko o ljudeh. Na nekaterih mestih bi me bilo sram.

Enostavno,  ne sodeluj.

Mi na pamet ne pade imeti kjerkoli svoj profil. Internetno ne obstajam. In imam mir.
Zapri profil in raje komuniciraj z ljudmi v živo.

Samo to ne bo šlo, ker moraš bit ful pametna in dobit like.

Nimam fb, ig…  ja enih firbec ne ustavi, so pošiljalii prošnje za prijateljstvo mojo hčerki, pa je osebno ne poznajo.

Saj sem vedela, da me boste napadli, da bi rada lajke in pozornost. 😊

Na svojem profilu nimam čisto nič, razen imena in priimka, zaklenjene profilne fotografije z enega od potovanj in ime univerze, kjer sem doktorirala.

Sem pa članica nekaterih literarnih skupin. Sem velika ljubiteljica književnosti, v skupinah pa sem se vedno počutila svobodna v pisanju in izražanju svojega mnenja. Veliko članov zgoraj omenjene skupine je pravzaprav učiteljev.

Saj ni tako samo za učitelje. Zaprt profil s stiki samo z osebno poznanimi je OK rešitev. Ob tem je pa dejstvo, da so vsa pisanja v skupinah berljiva za vse člane skupine – tega ne moreš preprečiti. Lahko si le ustvariš dodaten profil, ki ni na osebno ime in v skupinah sodeluješ preko tega.

Kje si doktorirala in iz česa, da sedaj poučuješ na poklicni šoli?

Zelo negativne zadeve so to kar se tiče profesorjev.

Dejanski učitelj bi moral biti prost vseh strahov pred tem, da bi mu njegovi učenci sledili kjerkoli.

Kajti, komu pa boš sledil, kot pa tistemu, ki ga ceniš in spoštuješ ter ti prinaša znanje?

Tako pa je državna norost vplivala tudi na to in posledica je, da se učitelji bojijo sledenju lastnih učencev. To ni dobro ne za učitelje ne za učence.

Človeštvo mora še veliko tega rešiti.

Imaš komentarje pod to sliko? Te lahko vidijo. Jaz sem si ogledala učiteljico angleščine kako leži na vodo v kopalkah, prebrala plehke spodbudne komentarje njenih domačih na fotko kjer si je dala narest sveže trepalnice. Ugotovila stan, poreklo in predvsem NIZEK nivo. Z nekaj kliki. Torej v cca 2min. Ker sem se želela prepričati, da ni taka avša kot pravi otrok ampak da je zrela, kultivirana, zgrajena in legitimna oseba. Žal je imel otrok prav. Ugotovila sem, da bo to babše enostavno potrebno preživeti in investicija časa v njen razum, dialog, intelekt, empatijo ni smiselna. Tu je bil fenotip premočan. Gremo naprej. @učiteljica. Če je primerno-komentar na visokem in spoštljivem nivoju, z vzorno komunikacijo imaš lahko popolnoma čisto vest in si lahko tudi zgled. Lp

Sem mama. Par učiteljic je poskusilo prijateljevat z mano na omrežjih, pa jih ne želim sprejeti. Enako je s sošolci/sošolkami otrok. Redko objavljam in pazim, kaj objavljam. Odprte profile učiteljev/učiteljic poklikam, se da ugotoviti marsikaj. Od nagic, h katerim grem potem s težavo na govorilno uro, dalje …

Srednješolec pove, da se najde profesor, ki pove, da na omrežjih do mature ne morejo biti prijatelji, potem pa z veseljem. Spoštujem.

Kultiviranih zapisov se pač ni treba sramovati.

So what? Saj če ni nič spornega, ne vem, v čem je problem, da ne sme všečkati..

Odloči se, ali se boš “predstavljala” kot fizična oseba, ali kot oseba, ki ima določeno veljavo, avtoriteto (kar profesor vsekakor ima). Če izbereš drugo, potem je tvoja moralna dolžnost, da paziš kaj objavljaš. Strogo moraš postavit ločnico.

Jaz sem sicer le eno šolsko leto prehodno (takoj po zaključkue študija) poučeval v srednji poklicni šoli – sedaj delam izven šolstva v raziskovanju na področju ene izmed naravoslovnih znanosti (znanosti, ki sem jo tudi študiral in poučeval na šoli). Do takrat sem imel vedno odprte profile na družabnih omrežjih in po premisleku sem sam pri sebi sklenil, da bo tako tudi ostalo… Na nobenem nimam objavljenega ničesar nespodobnega ali prostaškega – objavim kakšno fotografijo iz lepega kraja kjer sem in storye iz fitness treningov, ter redko storye iz kavic/druženj. Seveda so me dijaki “našli” in “preučili” moje profile – ampak vsaj videli so, da sem tudi jaz človek s svojimi hobiji in življenjem poleg šole – mislim, da so me tudi zato bolj spoštovali. Edino pravilo, ki sem ga sklenil sam pri sebi bilo, da dijakov ne sprejemam kot prijateljev. Za konec še morda ena smešna prigoda na to temo – dijak je proti koncu ene ure dvignil roko  in rahlo prestrašeno vprašal, če me lahko vpraša nekaj osebnega – rekel sem, da naj kar vpraša – fant je zardel in me vprašal s kolikšno težo izvajam vajo “bench press” v fintessu… Nasmejal sem se in mu seveda povedal – potem pa še hitro njega povprašal ali on tudi trenira in kako mu gre – morda bi kakšen starokopiten učitelj rekel, da je to izguba časa – jaz pa sem s svojimi dijaki tudi na tak način gradil nek odnos – ki pa očitno ni bil slab glede na to, da me ti dijaki še zdaj, ko več ne delam v šoli navdušeno pozdravijo na cesti, ko jih srečam.