Na srečo je bil moj doma, ko sem rodila, ker je bil na bolniški. Delat je šel, ko je bila hčerkica stara dobra dva meseca, tako, da je bilo tisto najhujše že skoraj za nami. Sva pa imela vedno tako, da je čez vikend on ponočei prevzel skrb. Res pa je, da nismo imeli problemov s spanjem in je lepo spala.

LP,
Lisa

Pri nam je tudi mož vstal in mi prinesel dojenčico, da sem jo podojila in jo nato položil nazaj v posteljo. In NISEM invalid…kakšne blesave pripombe…zakaj pa ne?! Zdaj pa ko se mala začne zbujat jaz skočim v kuhinjo po flašo mleka, on ji ga da (jaz vmes že nazaj zaspim). Ponoči je skrb torej deljena. Čez dan pa je on večinoma v službi do 20h in je otrok v moji oskrbi.

Saj, vsak po svoje… kakor pase druzini… ;))
Vem, da je moj brat tudi vstajal ponoci in prinasal/odnasal otroka … hja.

Jaz (midva z mojim) zagovarjam, da naj vsak pocne eno stvar… in ne oba naenkrat isto… Naj razlozim: ce jaz trenutno obesam perilo, je to moje delo… in ne prenesem, da se se moj vrti okoli strikov… In obratno: ce on previja malega, je to njuna zadeva… ni potrebno, da se se jaz vrtim okoli… Je samo podvajanje dela… Bolje si je delo razdeliti, kot pa podvajati… Ce me razumete… Ja, nekaj drugega je, ce si “pomagata”… ce gre neko delo hitreje/bolje od rok z dvema paraoma rok… hehehe, sem zakomplicirala…
Naceloma pa se nema zdi bolje, da en opravi nekaj, drugi pa medtem kaj drugega… Pa ceprav gre pri tem, da si en v miru privosci kavico in casopis, drug pa se vrti okoli mladicka..

Tako se mi je zdelo logicno tudi ponoci: ce se jaz zbudim na otrokovo klicanje.. ne vem, zakaj bi zokala mojega, da gre po njega… Zakaj bi bila oba ob nespanje…
No, ja, sem pa tudi ze napislala, da je mojega ponoci nemogoce zbudit… Je ze bolje, da se sama odzovem na prvo otrokovo jamranje, kot pa da porabim veliko vec energije postaviti pokonci trdega zaspanca…
Nama tako pase… zato pa sva dogovorila vikende… Lp! S.

Saj nihče ne “zoka” moža, da gre po otroka. Tako kot jaz se tudi on zbudi, ko zasliši, da se otrok začne prebujat ali zajoka. Saj bi ga slišal v vsakem primeru, ker spi pri nama v sobi. Ali so možje, ki se ne prebudijo zaradi tega brezbrižni?! Če smo tiste, ki nam pomagajo, mame kraljice?

Zakaj je treba takoj pisat neke vrednostne sodbe, če imajo drugi drug princip od vašega…

Pri nama se je tak red vspostavil sam od sebe in se nihče od naju nikoli ni pritoževal. Jaz se naslednjo jutro sploh ne spomnim, kolikokrat naju je zbudila, ker zadevo opravimo napol v snu. Poleg tega je mož zaradi službe z njo večinoma samo, ko se kopa in je z veseljem prevzel mojo vlogo, ko sem prenehala dojit, da jo zdaj on podoji po flaški in da spat. Tudi nočno dojenje mu pomeni dragocene trenutk, ko je lahko z otrokom.

Eni tako, drugi drugače…