Spodaj berem dileme, ali dati otroka v vrtec ali pa je bolje da ga pazi babica oz. ali naj starši ostanejo doma. Moram vam zaupat svojo mladost, saj vsi govorimo kaj bi bilo dobro in kaj ne, nobeden pa ne pove, kako je sam odraščal.

Sam sem živel v družini, kjer je mama po rojstvu prvega otroka… ostala doma. Da ne bo treba plačevati vrtca in da bo to bolje za otroka. In po letu in pol je rodila še drugega, mene! Tako sem bil doma do 5. leta, v toplem domačem okolju. Vedno je bilo toplo, kosilo je bilo vedno ob isti uri… skratka, nisem vedel, kaj pomeni jutranje vstajanje. Idealno!!!

Pa ni res!!! Če me zdaj vprašate, je bila to življenska napaka moje mame! Zakaj? Ker ima v sebi občutek, da se je žrtvovala za družino, da je naredila zanjo največ, kar more dobra mati. Pa ni. Bila je doma, a za igre smo bili otroci bolj ko ne prepuščeni samim sebi. Ker je bila naveličana, zdolgočasena, kmalu je izgubila stik z ljudmi, ki hodijo v službo, denarja je bilo VEDNO premalo, in vedno je bila dilema, ali ga bo dovolj. NIKOLI nismo šli kam, saj ni bilo denarja, in še in še… Očetova plača je segala le do polovice meseca…

In, ko so me končno dali v vrtec (eno leto preden sem šel v prvi razred)… Vsi so se poznali, vsi so imeli navezane stike, vsi so bili že po “parih”, jaz pa kot eno tele, ki ga spustijo iz temnega hleva na plano… Naredili so mi medvedjo uslugo! Vedno sem bil tujec, šele v srednji šoli sem sam navezal nove stike.

Mama ni šla nikoli v službo, saj se je v letih, ko je bila doma, odvadila hodit v službo in je dosegla leta, ki so za delodajalca strup, torej je bila stara čez 40. In tako je ostala doma, v sebi pa ima zavest, kako se je žrtvovala za otroke. Osebnostno se ni razvijala, ker ji ni bilo treba.

Razumete? Če bi me dala v vrtec, bi prišel domov popoldne in bi se starši z mano ukvarjali: ker bi me bili veseli, ker bi me ne bili naveličani. Tako pa jim je bil odveč. Raje bi imel dve intenzivni uri popoldan s starši, kot pa cel dan nekje v “vakuumu”.

Če si z nekom 24 ur na dan, vsak dan (ne rečem prvo leto porodniške), se ga naveličaš. Saj smo ljudje!!! Saj smo socialna bitja.

Danes sem očka, in ravno pred 8 meseci sem bil pred dilemo: vrtec ali privat varstvo. Definitivno vrtec. In ni mi žal. Nikoli ne bi zamenjal. Popoldne, ko pridemo domov, imamo skupaj najmanj 4 ure. Ampak, takrat smo SKUPAJ!!! Veseli drug drugega. Se objemamo, kar pri mami nisem doživel, se igramu ustvarjalne igre, ali pa grmeo na izlete čez vikend, pa čeprav le v sosednjo vas!

Tako, dal sem vam svoje mnenje o tem, ali biti doma ali ne.

Mislim, da si se definitivno pravilno odločil!

Se popolnoma strinjam. Tudi jaz imam sosedo, stara je toliko kot jaz (33), ima 3 otroke (tako kot jaz) in je že ves čas doma (jaz hodim v službo). Tudi ona misli, kakšno uslugo dela otrokom, pa so nasprotno zelo nesamostojni, ker je pač ona vedno doma in jim vse pripravi. Ko je šel srednji v 1. razred devetletke, je rabil skoraj celo šolsko leto, da se je navadil. Poleg tega je iz leta v leto bolj naveličana (ona sicer tega na prizna, jo pa slišim, kako vpije na otroke). Obsedena je s čistočo, bog ne daj, da bi kdo s čevlji stopil na hodnik ali pojedel smoki v dnevni sobi. Če z kakšno leto bodo vsi otroci v šoli – kaj pa ona? Sem prepričana, da ne bo šla nikoli več v službo. Ne predstavljam si, da bi pri 35 letih bila cel dan doma in likala, kuhala, prala, pospravljala.

S tem ko sprašujejo, kaj je bolje, privat varstvo ali vrtec po mojem ni nujno, da se misli varstvo doma – v domačem okolju ampak tudi varstvo pri babicah ali drugih privatnih varuškah. Vsekakor tudi jaz nisem za to, da ostane mama doma in skrbi za vso gospodinjstvo in za otroke…
Tudi jaz sem se do vstopa v šolo pazila pri babici in moram reči, da mi je bilo res grozno v prvem razredu. Nikogar nisem poznala in sem se posledično tudi težje vklopila v družbo.
Moja punca je trenutno v privatnem varstvu pri gospe, ki varuje poleg nje še druge otroke, tako ima mala družbo in je prav zadovoljna. Drugo leto gre v vrtec, kjer bo skupina večja, več se bodo naučili….
Za to, da mama ostane doma samo zaradi otrok in se kao za njih žrtvuje pa nikakor nisem.

No, mi smo pa prvega imeli do 3,5 leta pri teti, potem smo ga pa dali v vrtec in nam je bilo tako super. Nobenih strašnih težav pri uvajanju ni imel. Tretji teden po uvajanju je zjutraj že komaj čakal, da gre v vrtec.
Ravno tako delamo zdaj pri drugi – do 3. leta bo pri teti, potem pa v vrtec. Hvala bogu, da imamo to možnost, drugače bi pač oba šla v jasli.
Mislim, da je tu tako kot povsod drugje, neka zdrava kmečka pamet je nujno potrebna. Tudi mama (čeprav xy števila otrok) mora narediti nekaj zase. Meni bi bilo grozno, če ne bi hodila v službo, moja dva mala piška pa po moje tudi ne bi bila ne vem kako srečna, če bi bila do šole pri meni doma.

LP

Tudi jaz poznam primer, ko je mami doma. Imajo dva otroka in že oba v šoli. Si niti ne predstavljam, kaj dela ves dan.
Je pa res, da se potem kar nekako zapustiš, ne skrbiš niti za zunanji videz, niti za svoj intelekt. In misliš koliko dobrega si naredil, ko si doma in skrbiš za otroke.

Zelo lepo si opisal svojo izkušnjo. Morda mi je segla do srca toliko bolj, ker si moški. Moški pa, saj veš – včasih malce “neradi” in “težko” spregovorite….

Tudi midva sva se iz podobnih razlogov odločila za vrtec. Oba sva bila doma, jaz z babico, on s “tetico”. Zase lahko povem več. Igranje prepuščeno samemu sebi, praktično brez družbe. Kar je še slabše – kasneje je bil zraven še štiri leta mlajši brat in pet let mlajša sestrična. Če pogledam nazaj, ni bilo fino. Stara mama je bila gospodinja, dopoldne je morala pospravit, skuhat za vse, delala je na vrtu, poleg tega pa je še otroke čuvala… Jaz nisem nikoli poznala otroških igrišč. Doma je bil vrt, z gugalnico, to je bilo to. Nobenih sprehodov (saj smo bili na vrtu zunaj), druženje s sosedi (pa jih ni bilo malo) je bilo omejeno, ker nihče ni bil po merilih stare mame primerna družba zame (pa so bili vsi do zadnjega fajn), nihče se nima časa ubadat s tem, ali otrok kaj ustvarja ali ne, nihče se z otrokom ne igra Človek ne jezi se,… Takrat se sicer nisem čutila prikrajšano. Ko pa gledam za nazaj in primerjam recimo svoja otroka s sabo pri njunih letih – noč in dan. Imela sem manj znanja (pa sem bila kar brihta), manj samostojnosti, bistveno manj izkušenj kot jih imata recimo zdaj moja otroka.

No moja izkušnja je pa ravno obratna. Moja mama je bila ob 5 otrocih doma – pa pravi, da ji zaradi tega ni bilo nikoli žal. Nam pa tudi ne – nobenih težav v šoli, čeprav nismo hodili v vrtec, vsi sošolci so nam zavidali, da je mama doma, sploh, ker je pomagala pri šolskem delu še polovici sošolcev – kar nekaj jih je moja mama spravila čez osnovno šolo. Sedaj z veseljem pazi vnuke in se tudi mojim otrokom v “izmeni” s taščo maksimalno posvečata. Sama sicer hodim v službo, ker pač moram zaradi ekonomskih razlogov – bi pa kljub visoki izobrazbi in dobri službi takoj ostala doma….

Zdravo!

Tudi pri meni je bilo tako da sem bila pri prvem otroku doma.Sedaj pri drugem pa sem v službi.Moram povedat da je razlika velika.Pri prvem sem izgubila stik z okolico,študirala sem samo na druge a na sebe sem vedno pozabila.Sedaj pa sem v službi in je enkratno.Res da me delo čaka ko pridem domov, pa vendarle grem ven iz hiše in se počutim enkratno.Ko pridem iz službe mi še kako preveč ostane energije in dobre volje za moje pikece.
Upam da nisem zvenela sebično,vendar vem kakšna sem bila po prvem otroku in kakšna sem sedaj.

jaz se strinjam s teboj, tut nas misko bo sel v vrtec. Takoj ko bo lahko. Sama sem sla v vrtec z 9 meseci, ker je mama dobila sluzbo. Babi in dedi sta pa bila takrat se oba v sluzbi. Oceta ni bilo. Vsaj od zacetka ne.

Jaz sem zagovornik vrtca. Sploh sedaj, ko pri 11 mesecniku vidim, kako ne zna oz. noce delit nicesar, ampak res nicesar. Vedno hoce bit v srediscu pozornosti. Kar na case moti. Tega se ne bo naucil v privat varstu, niti ne doma, ce bo sam z menoj. Verjetno bo tut ostal edincek, tako, da stega naslova se tut ne bo naucil deliti in navezovati stikov z ostalimi.

Pozdravcek!

se strinjam s tabo.
Sama sem bila v vrtcu in pri prvem otroku sem “nasedla” sodobnim priporočilom in hčerko imela tri leta v ljubečem varstvu babic. Kakšna težava je bila uvajanje v vrtec………….šele v šoli je vscvetela. Drugega otroka smo pri 13 mesecih dali v vrtec, brez težav, socialen, dobrovoljen.

In iz vsega, kar sem zdajle prebrala sledi (vsaj zame), da mora vsaka mama (oz. vsak par staršev) poiskati rešitev, ki bo za njih najboljša… Enim paše biti doma in se ne počutijo kot žrtve, eni delajo po 4 ure in jim je to optimalno, polni delovni čas za oba starša – zakaj pa ne – če to le ne pomeni 12 ur na dan, vsak dan (ali pa tudi, kaj vem, nimam te izkušnje).
Sem pa vesela, da sem prebrala vse vaše izkušnje in to drži: če se sam odločiš za to, da boš doma (predpostavljam možnost izbire!) in se potem oklasificiraš za žrtev in to potem še svojim otrokom mečeš pod nos, si se odločil napak…
Jaz npr. bi rajši delala 6 ur, ne osem in počasi, počasi mi bo zgleda ratalo. Če ne, bodo pa otroci vmes zrasli:))

ostati doma in skrbeti za dom-družino-gospodinjstvo ………..eh, jaz sem socialistično dete, delovno, sama misel se mi zdi čisto neverjetna. Asocira me na nekakšno tipično žensko vlogo, daaaaaleč stran od emancipirane poti.
Meni je služba ne samo način služenja denarja ampak tudi samopotrditve, druženja z ljudmi, je moj drugi svet, kjer se borim, trudim, je način moje samostojnosti, ……..

Ni nujno, da ženska, ki ostane doma, “propade”… in ni nujno, da so otroci, ki so pri njej doma prikrajšani. Pišem zato, ker poznam družino, imajo pet otrok, mamica je že ves čas doma, ampak ni zagrenjena zaradi tega. Saj se je vendar sama odločila, da bo zaradi njih ostala doma. S socializacijo in aktivnostmi nimajo težav, saj vendar hodijo naokrog, pa kje drugje spoznavajo družbo, pa kakšne aktivnosti so tudi za nevrtčevske otroke … Gospa izgleda tip-top (urejena, zadovoljna, čisto nič živčna, pravzaprav kar cveti…), za svojo dušo pa poskrbi z dodatnimi aktivnostmi (šport, udejstvovanje v nekaj društvih…). Tako da ni vse črno – belo. Odvisno je od človeka. Morda pa bi tista “žrtvujoča” mamica bila “žrtev” tudi če bi hodila v službo…

Tudi v moji mladosti je bilo malo denarja. Pa zaradi tega nismo bili kar naprej doma. Otroci smo bili vse dneve na dvorišču pred blokom, nismo imeli nobenih kupljenih igrač, pa smo si izmišljevali še pa še iger. Tudi z nami se ni nihče igral, pa se mi ne zdi, da sem zato kaj prikrajšana (hm, mogoče sta pa zato moji pupi, ker se z njima ne znam igrat z Barbikami…, ampak znam pa zato ristanc, pa narest leteči telefon iz enega balkona na drugega…). Od spomladi do poletja smo bili veliko na našem vrtičku (je bil zastonj…), tam sva z bratom brodila po Gradaščici, jedla umazano korenje, sem in tja “silom prilike” populila kakšen plevel, pa se gugala na vrbi…, hodili smo v gozd, nabirali gobe, borovnice, brusnice, pa šli peš iz Šiške čez Rožnik v Center na obisk k babici, pa z vlakom k drugi babici na Dolenjsko….

Nekateri imajo denar, veliko denarja, pa so skoz doma, drugi pa so z malo denarja full aktivni…
Ampak to je itak že malo stran od teme…

Prijazen pozdrav,

M.

Moja dva sta doma pri mami in atu, ki se dopoldne ves čas ukvarjata z njima. Popoldne pa se z njima ukvarjava tudi midva. Starejši hodi dvakrat tedensko na cicibanove urice. Veliko smo naokrog, hodimo na izlete, gremo na pico, v živalski vrt, včasih kar tako vlake gledat, pa na sprehode, v knjižnico… Veliko imamo tudi družbe njunih vrstnikov. Kljub temu, da sta si oba zelo različna, pa nima noben problemov s prilagajanjem na novo okolje. Za mojega enoletnika mi je celo neka vzgojiteljica na eni izmed rojstnodnevnih zabav rekla, da se vidi, da fant HODI v vrtec, ker tako lepo sam je torto, ker se ne boji nobenega otroka… Ha-ha. Moj otrok je seveda doma.
Sama pa ne bi nikoli pristala na to, da bi bila cele dneve doma, gospodinja.