Glej, vsak ima pravico povedat svoje mnenje. Če postaviš vprašanje na forum in pričakuješ, da ti bodo samo rožice sadili… potem so tvoja pričakovanja en mauček napačna.
Na tem forumu se zbiramo različni ljudje, različnih profilov, različnih izkušenj. Če se ne bi vsak ob odgovorih, ki mu niso všeč, takoj počutil ogroženega ampak z zdravo mero razuma in nekaj distance kritično pogledal na svoj problem tudi z zornega kot nekoga s katerim se ne nujno strinja, bi se nemara rešil še kak problem več…

Najlažje je pa seveda v jok pa na drevo.

Draga žalostnamamica!

Moj nasvet je, da se čimprej naroči na govorilne ure, pa se o tem pomeni z vzgojiteljico in pomočnico. Verjetno sta na govorilnih urah prisotni obe.

Delaj pa tudi na hčeri.

In kaj bo jutri? Bo suha, nekdo ji bo rekel, da ima štrleča ušesa ali krive noge in bo uteho iskala v hrani ali pa bo nesrečna na kak drug način.
Misliš, da vsi, ki so predebeli, da so slabši od suhih ali normalno prehranjenih otrok? So vredni omalovaževanja? Tvoja naloga je, da otroku, ki se ne more gugati z drugmi otroci, najdeš mesto v skupini in da daš drugim vedeti, da ima tudi ta otrok svojo ceno!

Sošolec moje hčerke je predebel še iz vrtca, sta skupaj hodila tudi v vrtec. Zdaj sta v gimnaziji in je še vedno predebel, kljub temu, da se je v puberteti zelo potegnil. Ampak ta fant ima možgane slona (pravijo, da so sloni zelo pametni in imajo zelo dober spomin!), govori dva tuja jezika, zmaguje na raznih tekmovanjih od kemije do jezikov, odličnjak, ukvarja se z izumi, Zoisov štipendist! Kolikor so ga v nižjih razredih omalovaževali in se delali norca iz njega, je danes priljubljen v družbi sošolcev. Je manj vreden, ker je pretežak?[/quote]

Ne preobračajmo besed, nikjer nisem rekla, da so slabši, samo podala sem mnenje, kje jaz vidim rešitev. Eni ste pa res takoj čisto besni, če se kdo ne strinja z vami.

Hm, ampak veš, kje ima ta sošolec primanjkljaj? Pri puncah. Lahko je super duper pameten, priljubljen, ampak zelo verjetno bo manj seksal kot njegov normalno suh vrstnik.[/quote]

Ampak spet zakaj bo manj seksa? Ker okolica (taki kot ti) pritiskajo na nas s svojo filozofijo o idealni postavi, o lepih frizurah, oblačilih, o lepih beljenih zobeh, lepih pobarvanih laseh, o make up-u pri 12-ih letih (kot smo brali te dni!) in tako dalje!
Ljudje z dobro samopodobo temu ne podležejo!

Spet primer sošolke moje hčerke, ki se šminka zdaj v srednji šoli, ampak v osnovni se ni, medtem ko so se že vse njene sošolke (moja je bila v 7. razredu med zelo zadnjimi!), ampak dekleica se je znala postavit tak, da je babe niso zavrnile v družbi, čeprav je imela popolnoma svoj stil oblačenja in urejanja!

Mogoče je vrtičkarju težko, ko je prikrajšan za nekatere igre s sošolci, ampak otrok z dobro samopodobo zna pritegniti pozornost drugih in jih privabii v svojo igro (to sem delala jaz in to zelo uspešno, pa ne, ker bi imela težave s težo, ampak se mi ni dalo vedno tekati in skakati okoli).

Posledično, bo nekdo z dobro samopodobo imel manjšo potrebo po hrani in bo imel pravilen odnos do hrane ter bo v življenju mogoče res imel nekaj kg preveč, nikakor pa ne bo debel.
Posledično bodo starši, ki bodo delali na samopodobi svojega otroka, delali tudi na svoji lastni samopodobi in bodo spremenili odnose in poglede na življenje ter spremenili družinsko prehrano, kar bo prineslo kg manj tudi otrokom.

Moja dva nečaka stara 13 in 14 sta velika jedca, starejši visok in suh, mlajši majhen in okrogel. Se včasih hecamo, da nima viška kil, ampak manjko v cm. Starejši, tasuhi, je lenuh in se mu ne da premaknit, edino če ga kdo pokliče za jest, mlajši je cel dan aktiven, od fuzbala, kolesa, košarke, cele dneve zunaj s prijatelji, še ko je bi najraje hodil. Mislim, da je postava res bolj kompleksnma stvar kot le hrana in gibanje.

No, jaz nisem debela, nikoli nisem bila, sem pa imela debele sošolce in sošolke, a se ni iz njih nihče norčeval. Zakaj ne? Ker so bili tako samozavestni, da so vedeli, da jih zbadljivke ne bi ganile in bi dobili dvojno dozo nazaj :-). Žrtve so vedno nesamozavestni, plahi otroci … Takšni, kot sem bila jaz. Ker sem bila bolj svetle polti, je bil to razlog za norčevanje. Sošolec, ki pa je bil res bele polti, pa ni bil norčevanja nikoli deležen, ker je imel goflco namazano z vsemi žavbami, jaz pa sme bila tiha in mirna. Potem so se norčevali iz fanta, ki je bil suh, pa iz dekleta, ki je imelo pegice, pa iz drugega dekleta, ker ni imelo očeta, … Pri vsakem nekaj najdejo.
Kot je ena že napisala – gre za samopodobo, ne za težo oz. za videz nekoga. Tako da jaz na tvojem mestu ne bi izpostavljala dekličine teže, ampak bi delala na njeni samozavesti. To je edini način, da jo zaščitiš pred zbadanjem.

Pri meni je kar dolgo trajalo, da sem pridobila samozavest in se sprejela takšno, kot sem. Svetlopolto :-). Prava reč. Kljub temu sem fantom vseeno všeč, veljam celo za lepotico in me obletavajo kot muhe 🙂

Nobeden pogovor z vzgojiteljico ne bo rešil ključnega problema. Ker se ta žaljenja v veliko večji meri nadaljujejo v šoli in najbolj zadenejo v začetku pubertete. Vse močnejše punce imajo s tem težave, redke, ki so vesele po naravi in imajo tudi doma vzpodbudno okolje s tem vozijo lažje. Še pred dvema letoma sem mislila, da je nekaterim to prizanešeno, ker je ena zelo močna punca bila kar priljubljena, nasmejana in nikoli nisem slišala žaljivk. Sedaj je punca v 8. razredu in je veliko manj se smeje in tudi žalijo jo. Na žalost so otroci tako kruti do takšnih sovrstnikov, da to zelo boli. Tudi mene, ki to samo slišim, kako šele njih, katerih se to osebno tiče.

Žalostna mamica ne bi bilo slabo, če bi le razumela dobronamerne namene glede napačne prehrane. Redimo se izključno zaradi preveč in neprave hrane. Boleezen lahko poveča tek, lahko opočasni presnovo ampak redimo se še vedno zato, ker vnesemo več kalorij kot jih porabimo. Genska debelost preprosto ne obstaja.

Pa jim kdaj tudi kaj rečeš, da se tako ne bi smeli obnašat?

Zanimivo. Jaz sem od osebe, ki jo imam za bolj kompetentno, slišala drugače.

Hkrati bi me zelo zanimala tvoja razlaga za primer moje sodelavke, ki je za malico pojedla 2 velika sendviča z majonezo, ostale obroke približno tudi tako, gibala se je toliko kot ostale (služba – kuhinja – sesalnik), pa je vedno bila kot suha južina.

Za mamico iz prvega posta pa: dobro je otroku privzgojiti pametne prehrambne navade. Kar v prvi vrsti pomeni, da je hrana samo gorivo, ne pa nagrada, tolažba ali kaj tretjega. In da pač “tankamo” toliko, kolikor potrebujemo.

Ampak ker nekatera telesa iz veliko ne naredijo skoraj nič, druga pa iz malo še na zalogo, se je s tem pač treba sprijazniti. Tako kot s telesno višino, na katero znajo vplivati samo mone, s kodrastimi ali ravnimi lasmi, z rjavimi ali modrimi očmi, s pegami, z očali itd.itd.

Pri otrocih je pač razmišljanje na takem nivoju, da so bolj cenjene telesne kot umske zmogljivosti. In vsakega, ki ni “po standardu”, kdaj zmerjajo, in to zelo grdo. Ne samo okroglim, tudi “špeglarjem” in rdečelasim ni lahko. Kot je že ena zgoraj napisala, imajo mir samo tisti, ki premorejo dovolj humorja, da “zabijejo” kako ošiljeno nazaj. Najslabše jo pa odnesejo tisti, ki pokažejo, da jim je zmerjanje prišlo do živega.

Poskusite v tej smeri kaj, ker pridig vzgojiteljice otroci ne bodo vzeli resno. Oziroma, bodo svoje gnali naprej, kadar bodo prepričani, da jih vzgojiteljica ne sliši.

Kolikor sem opazila v našem vrtcu: vzgojiteljice večkrat pustijo otroke, da se sami zmenijo oz. sami obračunajo. Verjetno je to mišljeno, kot vzgoja za naslednja leta. Hčerko boš zaščitila le tako, da ne bo odstopala od drugih otrok. Tako pač je, skupina vedno izloči drugačne in otroci so lahko zelo hudobni, verjemi. Če boš govorila na roditeljskem sestanku o tem, je seveda odvisno kakšni so drugi starši: verjetno boš naletela na podobna razmišljanja, kot si jih dobila na tem forumu.

Zmerjanje otrok , ki niso po jusu je bilo , je in bo. Avtorici posta nekateri predlagate , naj se pomeni z vzojiteljico. Ni problema . Dogovorite se za govorilno uro in ji povejte , kaj vas boli. Vendar – kaj boste naslednja leta hodili k učiteljicam – razredničarkam in kasneje k prof. v srednji šoli?
Problem je večplasten in dolgoročnejši , zato ne mislite , da ga boste generalno razrešili s pogovorom pri vzgojiteljici.
Spremeniti morate dvoje :
1. dvigati samozavest deklici ter ob tem poskrbeti , da najdeta skupaj njene dobre sposobnosti oz. talente , ki jih bo razvijala v odlične in se bo prek njih samopotrjevala.

2. spremeniti prehranjevalne navade. Lahko , da je gensko nagnjena k debelosti. Ampak , ali lahko potem to uporabimo kot izgovor za celo življenje naprej? Enostavno je treba poskrbeti za uravnotežene obroke ob gibanju. Saj lahko preverite pri hčerki, kateri šport ji je pri srcu. Lahko je to rolanje , kolesarjenje, nekateri vrtci ( šole imajo to)jih vodijo tudi v hribe……
Zdi se mi brezplodno , da se jezite na vzgojiteljico , ki ni ( pravilno) odreagirala…. VAŠA hči je to in VI morate nekaj naredit in spremenit , da ne bo v slabi koži in to iz leta v leto bolj.
Srečno!

V vrtcu naj bi se otroke tudi vzgajalo. To pa pomeni, da se jih opozori, če zmerjajo, žalijo druge, da se jim razloži, da take opazke drugega prizadanejo in bolijo. Nekatere vzgojiteljice, pa tudi učitelji v šoli to počnejo, drugi ne. Zato pogovor z vzgojiteljico. Seveda je treba hkrati utrjevati tudi otrokovo samozavest, da se bo kasneje znal sam postaviti zase. Ko so otroci majhni, pa imajo nas starše in pa vzgojitelje v vrtcih, da jim v takih situacijah pomagamo in jih pri tem kaj naučimo. Ene in druge: žrtve in izzivalce.

In hkrati je potrebno omejiti ogljikove hidrate otroku. Ker to, kar je otrok od avtorice, so sami ogljikovi hidrati. Konflaks za večerjo? Prosim vas lepo!

Pa zmigajta se ven, na zrak. Nima veze če je počasna, tudi polž pride daleč. Vpiši jo na kakšen šport, hodita kolesarit, idita plavat…

Res v Dachauu ni bil nobeden debel.

Glej, sam cuker in oh. Verjamem, da je najlažje za večerjo vsipati neke kosmiče, ki so prepolni sladkorja, in čez politi mleko.

Raje ji na hitro speči mal šnicl in malo solate zraven, verjemi, da bo veliko bolje od pesti kornfleksa. Sadje je cuker, marmelada, kakorkoli domača, je sam cuker, riž so ogljikovi hidrati, polbeli kruh? Prosim lepo! Vzami čimbolj črnega (pa ne ta navadnega črnega) pač pa kakšnega z veliko semeni. Ali speči doma pirinega. Je preprosto, hitro in poceni. Edino obstojen je veliko manj kot kupljeni, ker v njem ni vseh konzervansov.
Cedevita? Cuker! Kot rečeno voda, stisni ji limono vanjo, malce pomaranče….skuhaj kak sadni čaj, ga ohladi, ponudi brez sladkorja.

Kaj češ….tudi pri odraslih zahteva ohranjanje telesne teže (sploh če so nagnjeni k debelosti) veliko odrekanja in ukvarjanja s samim sabo in načinom prehranjevanja. Ne vem, zakaj bi bilo pri debelih otrocih kaj drugače.

Glej, sam cuker in oh. Verjamem, da je najlažje za večerjo vsipati neke kosmiče, ki so prepolni sladkorja, in čez politi mleko.

Raje ji na hitro speči mal šnicl in malo solate zraven, verjemi, da bo veliko bolje od pesti kornfleksa. Sadje je cuker, marmelada, kakorkoli domača, je sam cuker, riž so ogljikovi hidrati, polbeli kruh? Prosim lepo! Vzami čimbolj črnega (pa ne ta navadnega črnega) pač pa kakšnega z veliko semeni. Ali speči doma pirinega. Je preprosto, hitro in poceni. Edino obstojen je veliko manj kot kupljeni, ker v njem ni vseh konzervansov.
Cedevita? Cuker! Kot rečeno voda, stisni ji limono vanjo, malce pomaranče….skuhaj kak sadni čaj, ga ohladi, ponudi brez sladkorja.

Kaj češ….tudi pri odraslih zahteva ohranjanje telesne teže (sploh če so nagnjeni k debelosti) veliko odrekanja in ukvarjanja s samim sabo in načinom prehranjevanja. Ne vem, zakaj bi bilo pri debelih otrocih kaj drugače.[/quote]

Dobri nasveti, samo avtorica išče nasvete, kako reagirati v vrtcu, ne pa, kako naj njen otrok shujša.

Glej, sam cuker in oh. Verjamem, da je najlažje za večerjo vsipati neke kosmiče, ki so prepolni sladkorja, in čez politi mleko.

Raje ji na hitro speči mal šnicl in malo solate zraven, verjemi, da bo veliko bolje od pesti kornfleksa. Sadje je cuker, marmelada, kakorkoli domača, je sam cuker, riž so ogljikovi hidrati, polbeli kruh? Prosim lepo! Vzami čimbolj črnega (pa ne ta navadnega črnega) pač pa kakšnega z veliko semeni. Ali speči doma pirinega. Je preprosto, hitro in poceni. Edino obstojen je veliko manj kot kupljeni, ker v njem ni vseh konzervansov.
Cedevita? Cuker! Kot rečeno voda, stisni ji limono vanjo, malce pomaranče….skuhaj kak sadni čaj, ga ohladi, ponudi brez sladkorja.

Kaj češ….tudi pri odraslih zahteva ohranjanje telesne teže (sploh če so nagnjeni k debelosti) veliko odrekanja in ukvarjanja s samim sabo in načinom prehranjevanja. Ne vem, zakaj bi bilo pri debelih otrocih kaj drugače.[/quote]

Dobri nasveti, samo avtorica išče nasvete, kako reagirati v vrtcu, ne pa, kako naj njen otrok shujša.[/quote]

Včasih je treba tudi sam kaj naredit, a ni tako? Seveda naj se v vrtcu pogovori z vzgojiteljico in zahteva, da ta ustrezno reagira na takšno ravnavnje, a ne mama ne vzgojiteljica ne bosta stalno ob otroku in ga “varovali”. Tako da nasveti naj se dela na otrokovi samozavesti in podobi (hujšanje) le niso tako out?

Ampak presuhi so pomrli. Neke raziskave so ugotovile, da tisti z genskim zapisom k hranjenju zalog vnešene hrane, imajo več možnosti za preživetje v taboriščih in samicah.

Moja nečakinja, stara 6 let, se tudi komaj s kakšnim otrokom guga, ponavadi s kakšnim mlajšim od sebe, ker je suha kot špaget, za svojo starost visoka in prelahka, je pa za tri, za gibanje nezainteresirana, smao risala bi in sestavljala kocke cele dneve. Kaj bi njej svetovala?

Ja in potem se bo mama pogovorila z vzgojiteljico, ki bo to “znanje” prenesla na otroke, ki jo ne bodo več “zmerjali”. Ko bo pa mala prišla v OŠ pa je prva beseda, ki jo bo slišala: BAJSA (pa to še ni zmerljivka proti tem kakšne besede uporabljajo otroci). In potem se bo mamica pogovorila z učiteljico, ki se bo z otroci in jo ne bodo več zmerjali. Potem bo šla deklica v srednjo šolo kjer ji bodo rekli: VELIKA ZAVALJENA PRASICA. In “pametna” mamica bo šla spet v akcijo. Isto na faksu in isto v vsaki službi, ki jo bo deklica dobila. Dokler jo pri 35 nebo usekala kap ker “pametna” mamica namesto da bi otroka naučila pravilnega hranjenja ter gibanja in delala na njeni samozavesti je raje skakljala od osebe do osebe kako so vsi nesramni do njene hčerke. Je bila s tem tako zaposlena da ni opazila s čim se njena lastna hči nažira in nažira dokler je ni kap zaradi vseh maščob in sladkorjev. Zakaj bi le jedla zdravo in se gibala če lahko cel dan sedi na riti in žre ker bo njena mami uredila z nevzgojenimi otroci. Namesto, da počneš vse to nauči svojo hči da ima pač “slabe gene” in bo mogla celo življenje pazit na prehrano in se gibati. Razišči po internetu katera hrana je “dobra” in katera “prepovedana”. Imaš 1000 in 1 recept na kulinariki naprimer. Vpiši jo na kakšno dejavnost kjer se veliko giba in teče (npr. tenis). TO JE REŠITEV PROBLEMA IN NE POGOVOR Z OTROCI IN NEVEM KAJ ŠE VSE. Res je da so otroci lahko zelo zlobni, je pa tudi res da še nihče ni umrl ali zbolel zaradi velikih ušes, zaradi debelosti pa že veliko ljudi!

Zanimivo. Jaz sem od osebe, ki jo imam za bolj kompetentno, slišala drugače.

Hkrati bi me zelo zanimala tvoja razlaga za primer moje sodelavke, ki je za malico pojedla 2 velika sendviča z majonezo, ostale obroke približno tudi tako, gibala se je toliko kot ostale (služba – kuhinja – sesalnik), pa je vedno bila kot suha južina.

Za mamico iz prvega posta pa: dobro je otroku privzgojiti pametne prehrambne navade. Kar v prvi vrsti pomeni, da je hrana samo gorivo, ne pa nagrada, tolažba ali kaj tretjega. In da pač “tankamo” toliko, kolikor potrebujemo.

Ampak ker nekatera telesa iz veliko ne naredijo skoraj nič, druga pa iz malo še na zalogo, se je s tem pač treba sprijazniti. Tako kot s telesno višino, na katero znajo vplivati samo mone, s kodrastimi ali ravnimi lasmi, z rjavimi ali modrimi očmi, s pegami, z očali itd.itd.

Pri otrocih je pač razmišljanje na takem nivoju, da so bolj cenjene telesne kot umske zmogljivosti. In vsakega, ki ni “po standardu”, kdaj zmerjajo, in to zelo grdo. Ne samo okroglim, tudi “špeglarjem” in rdečelasim ni lahko. Kot je že ena zgoraj napisala, imajo mir samo tisti, ki premorejo dovolj humorja, da “zabijejo” kako ošiljeno nazaj. Najslabše jo pa odnesejo tisti, ki pokažejo, da jim je zmerjanje prišlo do živega.

Poskusite v tej smeri kaj, ker pridig vzgojiteljice otroci ne bodo vzeli resno. Oziroma, bodo svoje gnali naprej, kadar bodo prepričani, da jih vzgojiteljica ne sliši.[/quote]

Jaz bi se pa kar strinjala s to izjavo. Obstaja nagnjenost k debelosti, obstaja prirojen povečan apetit, obstaja prirojen počasen metabolizem, debelost kot taka pa ne. Ker vse od zgoraj naštetega je rešljivo s pravilno prehrano in dovolj gibanja. Je pa za to seveda potreben trud. Ne bom rekla od rojstva dalje, vsekakor pa od trenutka, ko se dojenčkasti špehec prelevi v pravega in otroka ovira v socialnih stikih, pa tudi v gibanju. Imam en tak kaliber doma in če bi ga prepustili njemu samemu, bi bil eden tistih, ki bi puberteto prinese +20 kil viška. Kot jih je moj brat, ker so se pač sprijaznili, da se je tak rodil. Mu je bilo dovoljeno, da odpre hladilnik stokrat na dan, peklo se mu je najljubše jedi, sladice, fant pa kar narazen. Šele ko se je odlepil od doma, je presekal vzorec in shujšal. Otroštvo pa uničeno. Jaz sem bila za razliko od njega suhica vse življenje. Ob enaki ponudbi hrane. Marsikaj je dedno, debelost pa nikakor! je pa to priročen izgovor, ko se nam ne da trudit. Če hočeš namreč, da ti otroka shujša, moraš v prvi vrsti spravit v red sebe in svoje prehranjevalne navade.

Pa še glede zgoraj omenjenega jedilnika. Mogoče ni toliko problem v tem, kaj otrok je, ampak koliko. Vsekakor pa so razni cornflakesi strup za kile in to je bilo prvo, kar smo ukinili. Vse cukraste mlekaste mešanice. Po nasvetu zdravnika. Že pri petih letih. To so prazne kalorije, ki jih imajo otroci sicer radi in načeloma ne škodijo – razen v primeru že tako povečane teže.

jah nč, najboljš se dol vsest pa jokat kako se posmehujejo hčerki, kt vzet odgovornost v roke pa ukint čokoladice, bonbončke itn. pa jo takrat ko je prosti čas peljat ven, pa jo trenirat v teh “disciplinah”, ki jih imajo v vrtcu, da dobi mal kondicije, gibalnosti in izgubi nekaj teže… ampak najboljš je svoje probleme prevalit na nekoga drugega kot se konkretno spopasti z njimi, v tem primeru je očitno bolje čakat da bo vzgojiteljica delala red al pa starši teh otrok, tvoj otrok bo pa postajal med tem širši in širši…

Pa jim kdaj tudi kaj rečeš, da se tako ne bi smeli obnašat?[/quote]
Kaj misliš? Da ne? Na vsakršno takšno nasilje sem alergična, imam tudi osebne razloge zakaj, pa to ni prevelika teža. Dejstvo je, da to počno pred učitelji, še raje pa ko so sami.
Takšni otroci velikokrat sami postanejo agresivni in začaran krog se začne. Tudi sama sem imela sošolki s preveč kg. Ena je bila deležna veliko večjega norčevanja kot druga. Ker je postala agresivna, druga je bila tudi malo bolj samozavestna in vizualno simpatična. Druga je postala moja dobra prijateljica, ki je sedaj okoli 40. zelo postavna in lepa, vendar je potrebovala zelo dolgo, da si je dvignila samopodobo, še več let po izgubi viška kg.
Kako naj se otroci spoprimejo s tem, če pa tudi odrasli razmišljajo tako? Sama sem visoka in sem vedno znova od odraslih slišala opazke na mojo višino. Ja kako naj kot pubrtetnik to vzamem kot normalno ali kot dobro? Ko se samo spomnim kaj mislite tu gor o nas visokih!
Seveda se na debelost da vplivati in prav je, da starši za to poskrbijo. Vendar ne prav v vseh primerih in tam je še bolj občutljivo.

Jah, drage fit in oh in sploh mone (incl. Gunnar), bom poskusila še enkrat, ker ste očitno spregledale. Človek lahko na svojo obliko vpliva do neke mere. Oziroma, lahko drži težo v nekih okvirih, tu se pa tudi neha vse skupaj. Eni smo zrastli veliki, drugi so bolj mali. Ene nosijo čevlje 36, druge 41. Eni so pegasti, drugi kratkovidni.

Torej… kakšne “recepte” imate pa na zalogi za take primere, iz katerih se otroci ravno tako zelo grobo norčujejo?

Imam recept. Jaz nisem bila ne debela, ne pegasta. So me pa zmerjali, zato ker sem imela smešen priimek. Otroci so lahko zelo žleht. Eni to opravičujejo z odkritostjo, češ, da še ne vedo, da je treba pazit, kaj se reče itd. Floskule!
Otroci še kako vedo. In to počnejo nalašč, zato, ker vidijo, da drugega otroka to zbode in odreagira.
Mogoče je rešitev v tem, da se s hčerko o tem pogovarjaš in ji poveš, da očitno imajo tile otroci svoje probleme in frustracije in se zato znašajo nad njo.
V mojem primeru so bili to razvajeni mulci in otroci, ki niso imeli urejenih staršev doma.