Za lahko noč ….
…… vsem, ki ste nocoj vasovali tu gori še misel,
ki se mi zdi zelo zelo posrečena in h kateri bi človek
moral vsake toliko časa priskočiti, da bi se zavedal,
kako malo je potrebno, da je srečen.
Torej misel:
————–
Kdo ve, zakaj ima sreča rada človeka, ki najde zlato uro in se pritožuje, da ni točna?
————–
Ja, res je, kdo ve, zakaj sreča ubira tako čudna pota in se ustavi tam, kjer je ne znajo ceniti? Tam, kjer ne vedo, da se njeno ime kdaj pa kdaj lahko in sme zapisati tudi z veliko začetnico ….
Lahko noč, prijatelji. Pustimo nocoj priprta vrata, naj za njimi ostane prostor za …..srečo, ki nas lahko mimogrede obišče. In če nas bo, delimo jo s stistimi, ki so pozabili pustiti vrata priprta. Bodimo še vedno ljudje; tudi ko pademo, nam bo nekdo ponudil roko. In takrat bomo dejali: ja, še so ljudje, zato sem jaz človek.
Hay, srce moje milo, zlato moje. Je že lep dan,
samo da si tukaj, da si naša!
O bog, je morda le res, da lahko le ti narediš človeku
lep in dober dan?