za Marijo
Mariči
Si napisala, da je tu gori “mrtvilo” oziroma, da smo zredčeni. Pri meni je v službi prava ludnica saj sva od 8 zaposlenih tu le še jaz in moj šef. Zdaj si pa predstavljajte moj delavnik
No ampak kljub temu ti hočem že kar nekaj časa napisati nekaj o tvojem “prijatelju Zvonetu Modreju”. Kadarkoli kaj njegovoga napišeš, vedno dobim asociacijo na en dogodek, s katerim ti bom danes popestrila dan.
Ko je moja mama končevala srednjo šolo, si je nakopala popravni izpit in dobila inštruktorja – koga drugega kot Zvoneta, ki je takrat bil študent. In ko sta z inštrukcijami končala in je naredila izpit, ji je za ves denar, ki mu ga je plačala za inštrukcije, kupil zlat obesek – številko 13, ki od takrat zanjo ni nesrečna, ampak srečna številka. Kot vidiš, mu je bila očitno všeč. Svet pa se vrti in danes tudi ona rada vzame v roke njegovo knjigo. Tudi jaz sem prebrala “tisto o sreči”. vidiš, kako majhen je svet…
O, Pandica, Pandica, kako si me razveselila, res. Ne vem, ali
si utegnila prebrati ali ne, ampak, enkrat sem napisala, kako
jaz zjutraj “pozajtrkujem po par stavkov”. Resnično, vsako
jutro, še v spalni srajci, bosonoga kot otrok, vsa snena iščem
tipaje nekaj, kar bi prebrala. Največkrat seveda mi pridejo v
roke knjige, ker teh je res polna vsa naša hiša. Doma so že
vsi jezni name, ker so vse police polne knjig, knjižic, starih
in novih, malih priročnih nasvetov, lepih misli, skratka …. in tu
je gospod Zvone Modrej, ki ga naravnost obožujem, res ga
obožujem. In imam vse štiri knjige, ki so doslej izšle, najljubša
od vseh pa mi je seveda ta njegova zadnja Zveni modro. In
kolikokrat sem že prebrala eno in isto njegovo ugotovitev, pa
mi vsakokrat, ko jo prebrem, pove tako veliko in na tako drugačen
način. Ista zapisana misel, ki ob vsakem razpoloženju izzveni in
pove svoja občutenja na drugačen način. Tako polno zajemam
vse njegove nauke, vsa njegova doživetja in doživljanja, tako
me prisilijo k razmišljanju, da sem o tem sposobna razmišljati ob
štirih zjutraj, ko se mi v glavo vgnezdi kakšna njegova ugotovitev.
Res ga imam rada in če je tvoji materi poklonil tak dar, ji ga je poklonil s posebno mislijo samo nanjo in tista misel, ki je spremljala tisto zlato trinastico, je misel, ki je čisto zagotovo, kot sem zdaj tukaj in kot si ti tam in kot tvoja mati nosi obesek trinajstice, zapisana nekje v njegovih delih. Veseli me, Pandica, da ima do gospoda Modreja še nekdo tako lep in prijeten odnos … spoštljvost do tega gospoda, do njegovega dela in
do njegovih zapisanih misli, naukov, nasvetov, življenjskih izkušenj …. so meni hrana, ki se je nikoli ne bom preobjedla ……
Pandica, delati, delati in še enkrat delati kot zamorc je tako, kot bi iz minute v minuto doživljali nekaj prečudovitega :…………..
Za prihodnji vikend še ne vem. Bom pa sporočila. Goran je za, vendar vse kaže, da bo moja mami, ki pazi na Roka šla že sredi tedna na vikend in ga bo vzela s seboj. To pa z drugo besedo pomeni, da ga bom mogla it v soboto iskat (da ne bom izpadla čudna, neodgovorna in …hči in mama). A sta se menila za soboto al za nedeljo
Marija, sem vedela, da ti bo všeč, ko ti enkrat to povem.
Hm, kar se pa zajtrka tiče, bi blo pa zame tudi bolje, če bi zajtrkovala “Zvoneta”, kot pa rogljička (čeprav se velikokrat spomnim ko se v ogledalo pogledam na tisti tvoj nauk: Zastavi si uresničljive cilje: npr: debela si in je zadeva uresničena :-)) misel na to me prav pozabava…
Pandica, o kaki debelosti pri tebi še za govorit ni, kaj
trapaš, dekle? Si lepo, umestno, smiselno popolnjena,
če pa nosiš štirico namesto trojke, je pa to zgolj in samo
zaradi komotnost in komforta viška prostora in gibljivosti,
tkole, a veš!
Debelost so si izmislili tisti, ki so kot fižolove prekle in jim
nič ne more pomagti pri “elegantnem popolnjevanju”, da
pa bi ne izgledalo in se ne videlo, kako se trudijo, so si
izmislili debelost. Nihče ni debel, je le manj, bolj, veliko
bolj, zelo, močno, hudo okrogel, tkole! In na koncu ostane
le še beseda “rahlo zavaljen, malo bolj rahlo zavaljen”, do
te faze pa medve tudi s trudom ne bova prišli, ker rogljički
tega na srečo še ne morejo narediti. Takole: imela sem
oseminsedemdeset kilogramov, pa še nisem dejala, da sem
debela, sem bila le bolj ali manj sama sebi malo odveč, pa sem
se malo popravila. Zdaj sem tudi tako, glih no malček sama sebi
odveč, nisem pa prepričana, ali se bom kaj popravljala, ali ne.
Sem brala tam na srednjih, da so nekaterim tudi okrogle všeč in
ko se bom gledala v ogledalu, se bom gledala z očmi le-teh.
Problem bo, kot vedno in zmeraj, samo garderoba. Ta pa je tista,
ki me zna premakniti, da se odločim malo popravljati. Imam namreč
polne omare vsega boga, na r…. pa pol spravim samo slabo četrtino
tega, kar imam v omari. Ostajata mi dve varianti: ali se popraviti,
ali pa odvečno “manjšo” garderobo spraviti iz omar. In tu igra
glavno vlogo – kot vedno in povsod – keš! Morda ravno zato odločitev
niti ne bo tako težka.
Ja, še tole sem hotela povedati, da sem bila malo odsotna z jutrnjimi
posti prav zato, ker sem se počutila kak dan že kot posiljevalka, ker sem
znova in znova silila brati vas stvari, za katere nisem tako prepričana, da
si jih na tešče pa že želite brati. Zato sem “vam dala malo dihati”, da si naberete spet moči, pol bomo pa spet malo brali zjutraj. Prav?
Lepo se mejte, ljudi moji, ustavite se kaj tukaj in ……
No, jaz pa kave praktično ne potrebujem in je tudi zelo
malo spijem. So bili časi, ja, ko sem stalno bdela nad svojo
težo in ker sem morala stalno nekaj početi z rokami, sem
kadila in pila kavo. Potem sem kajenje opustila, mi ni bilo
niti do kave več. Zdaj zjuraj vstanem in kavo skuham možu,
eno veliko kiblo, pa si vzamem še sama malo kave, pa mleka,
si naredim belo kavo in potem skodelica, seveda, in knjiga in
misli ……… In ker sem tip, ki spregleda še prej, kot odpre oči
in ko postavim eno nogo iz postelje, z obema rokama že delam,
pa če je ura dve ponoči, mi zbujanje pravzaprav ne predstavlja
težav, nikakor, zbudim se vesela, čila, zdrava in polna energije in
veselja nad novim dnem, polna veselja nad bujenjem novega
življenja ………… še enega dne ……..
Blagor ti , jaz lahko samo zavidam takim jutranjim tipom !
Pri nas je pa tako , da pridem samo z enim učem odprtim iz spalnice , pa direkt podkurit plin pod kavo , pa da se NIHČE ne usodi me ogovorit , ker raje ugriznem ko odgovorim . Evo. Ni glih romantična jutranja idila , ne :)))
No , tako zaj… stanje traja lahko kar ene dve uri.
Pa še pol je vprašanje, na koga najprej naletim.
Je pa slika zvečer čist drugačna , takrat se komaj razživim – seveda , samo pod pogojem , da se ne uležem pred televizijo. Ker tisto je pa naravno uspavalo :)))
Nikitka im asicer zeloooo nizek pritisk , tam nekje 55/100 , če ima srečo in Ditamin , sicer je takorekoč klinično mrtva (je blo tudi že 40/80)
Ja, velik je volja, ampak niti ne tolk kot brezbrižnost.. da se ne obremenuješ s tem.. ne kadim, ne bom pržgal, bom ziher zdržal, ne smem, zarad drugih…. V bistvu.. ne si prepovedovat.. ampak, se spodbujaj :))) Uh.. kaj sme dobra.. že 3 ure nisem pomislila na cigaret.. al pa kaj takega.. bol pozitivnost kot negativnost.. pali :)))
Uh, Jani je vesel, da lahko pomaga Zajčku z nasveti :)))