Za Primoža gre
Ti se pa več kot očitno trudiš prikazati nesrečo kot nekakšen skupek slučajnih in opravičljivih dejanj, najbrž si v žlahti s tistim pobom, ki je nesrečo povzročil??
Glej, mulc je zaletel avto, enega fanta spravil v stanje, ko ne more ne umreti, ne živeti….. Ta voznik bi moral odgovarjati – in to ne tako, da se navidezno posipa s pepelom, ampak konkretno, tako da bo dejansko odgovarjal za posledice.
Je pil ali ni pil? V bistvu je vseeno.
Tudi če je bil “samo” utrujen (kar vemo, da ni res), je odgovoren za nesrečo. Ni prvi, ki je sedel za volan in prevzel odgovornost za sopotnike. Je pa eden izmed takih, ki je mislil, da zanj pravila in znaki telesne nepripravljenosti oziroma nezmožnosti za vožnjo ne veljajo.
Pa veljajo. In posledice bi moral nositi.
Upam, da ga starši fanta, katerega je pognal v to agonijo, stožijo do gat in bo v prihodnjih letih dojel, kaj je v resnici storil.
Ti si cudakinja, ker pises tako, kot da bi oni fant Primoza zavestno spravil na vozicek. sSveta preproscina, kot da zdaj krivec ne razume, kaj je storil, tako pises in da zato mora celo zivlljenje trpeti. Pa tebi ni dosti, ti bi rada trpljenje, pa res si sprevrzena.! Tudi ce bi moski vse zivljenje placeval za Primoza, s tem ne bo resil nikogar, niti Primoza in ne bo resil samega sebe pred vestjo. In ce bi se ta fant resnicno zavedal svojega dejanja edino preko celozivljenjskega placevanja, kot ti tukaj pises, se s tem ne bo nic spremenilo. Ti se gres tu revansizem, mascevanje, ti hoces trpljenje, kot da ni ze dovolj trpljenja, ti bi ga rada vec, pri tem ne zanima to, da nihce noce svojega prijatelja spraviti na vozicek, tebi to je to vseeno, ves kaj, vse se v zivljenju obraca in taka huda privoscljivost se ti bo gotovo povrnila.
Ti se pa več kot očitno trudiš prikazati nesrečo kot nekakšen skupek slučajnih in opravičljivih dejanj, najbrž si v žlahti s tistim pobom, ki je nesrečo povzročil??
Glej, mulc je zaletel avto, enega fanta spravil v stanje, ko ne more ne umreti, ne živeti….. Ta voznik bi moral odgovarjati – in to ne tako, da se navidezno posipa s pepelom, ampak konkretno, tako da bo dejansko odgovarjal za posledice.
Je pil ali ni pil? V bistvu je vseeno.
Tudi če je bil “samo” utrujen (kar vemo, da ni res), je odgovoren za nesrečo. Ni prvi, ki je sedel za volan in prevzel odgovornost za sopotnike. Je pa eden izmed takih, ki je mislil, da zanj pravila in znaki telesne nepripravljenosti oziroma nezmožnosti za vožnjo ne veljajo.
Pa veljajo. In posledice bi moral nositi.
Upam, da ga starši fanta, katerega je pognal v to agonijo, stožijo do gat in bo v prihodnjih letih dojel, kaj je v resnici storil.[/quote]
Ne nisem v zlahti z voznikom, sem pa s primozom! Tako da ne blebetaj ker ne veš nič. Lahko te je sram!
Nisem v sorodu z voznikom ali z Primožom. Oba pa poznam osebno in sta zelo dobra prijatelja. Obema je hudo. Primož mu ni zameril tako kot ne familija od Primoža. Res da je težko ampak ga voznik večkrat pride pogledat v bolnico. Res je vsem hudo tudi voznik se zelo sekira zaradi tega. Se pač zgodi. Primožu bo z močno voljo in podporo, ki mu jo dajemo uspelo shoditi in na novo zaživeti. Mi vrjamemo v njega. Radi te mamo Primož. <3
npr., če je nekdo nekomu iztaknil oči, je moral gledati namesto njega, skrbeti zanj. Če je nekdo nekomu uničil nogi, ga je moral nositi.
Zanimivo, kako rapidno bi padlo št. nesreč, če bi to spet uvedli, saj bi bil vsak tako previden, da mu ne bi naložili take dosmrtne tlake ….(prizor iz filma Bitka na Sutjeski).
Ne vem ali trr se velja probaj izvedeti, jaz danes o tem nisem. Vem pa da napreduje. Premiki na ukaz, dihanje sicer se ni popolnoma samostojno, je v tujini na terapijah ki jih krijejo sami…. Se bojim pa da so nasi zdravniki dpet nekiga prehitro odpisali oz dali napacno diagnozo…tako sklepam iz tega kar je bilo povedano v medijih in zaradi cesa v soci nimajo pogojem ga sprejeti in tem kar sem danes slisala o napredku.
Primož je na rehabilitaciji v Italiji umrl.
Zapis s FBja:
Izguba srčnega človeka… Osebe, ki nam je dala v letu in pol več, kot bi si sploh lahko kdaj mislili. Zadnje čase je Primožu kazalo tako dobro, da nas je njegov odhod zelo presenetil. Odšel je. Odšel je v trenutku, ko se je njegovo poslanstvo na Zemlji zaključilo. Dokazal nam je, da se motimo. Dvom v njegov uspeh, ki nas je občasno črvičil, je bil le znak, da smo ljudje ranljivi, da se zaščitimo pred bolečino in neuspehom. Primož pa je verjel. Verjel v tisto, kar mnogi zdravniki po Evropi niso. In dokazal nam je, da je čudež. Čudež je, da je sploh še živel, čudež, da je začel premikati okončine in čudež, da je iz svoje volje do življenja za seboj pustil sled… Sled smo mi, njegovi prijatelji, trenutno združeni v molitvi in skupnem duhu…
Hvala ti za vse trenutke, ki si nam jih še podaril, dragi Primož. Neizmerno smo hvaležni za tvoj Dar.
Tvoji prijatelji
Sledi zapis, preveden iz italijanščine… Tako lep, da nimam več kaj dodati….
17. marec 2018 bi moral biti njegov dan! S skupino dvajsetih pacientov Rehabilitacijskega centra patra Pija naj bi bil v prvi vrsti več desettisočglave množice romarjev ob pastoralnem obisku papeža Frančiška v San Giovanni Rotondu. Osemnajstletni Primož Trobec je bil v sodelovanju s Slovensko Karitas in vsemi prijatelji 2. januarja 2018, po zaslugi br. Štefana Kožuha, generalnega vikarja reda bratov kapucinov, in ob pomoči tamkajšnjega provincialnega ministra br. Mavricija, sprejet v tehnološko vrhunsko opremljeno zdravstveno rehabilitacijsko ustanovo, ki jo vodi profesionalno usposobljeno osebje.
Čeprav je bilo Primoževo zdravstveno stanje izjemno težko, so se kmalu začeli kazati znaki rahlega napredovanja, zaradi česar so se odgovorni v rehabilitacijskem centru patra Pija odločili, da po dveh mesecih podaljšajo njegovo rehabilitacijo še za nadaljna dva meseca.
Zdelo se je, da je zdrav optimizem izrinil v pozabo tisto strašno nesrečo, ki je izjemno svobodo mladega fanta porogljivo ujela v kletko njegovega lastnega telesa.
»Opazni so bili pomembni znaki izboljšanja, ki so nam vlivali dobršno mero upanja,” so zapisali v omenjeni zdravstveni ustanovi, “in nikoli si nismo upali predstavljati takšnega napredovanja. Vse do zadnjega smo upali, da bo njegova moč in njegova vitalnost še enkrat s svojo silno močjo premagala njegovo telesno omejenost. Žal pa se to ni zgodilo. Še toliko bolj smo prizadeti, ker nas je Primož zapustil prav na predvečer njegovega dne, ko naj bi se osebno srečal s svojim ljubljenim papežem Frančiškom.«
»Še sedaj ne morem verjeti,” pravi njegov osebni zdravnik “in ne morem pozabiti njegovega navdušenja, ko sem mu sporočil, da bo lahko čisto od blizu videl papeža. Ali pa, ko sem ga ob viziti vprašal: ‘Hej, Primož! Kako si?’ In on mi je odgovarjal: ‘Roka, noga, rama, vrat zelo dobro!’ Še vedno se sprašujem, kako je mogoče v njegovi situaciji biti vedno nasmejan. Kako majhen se počuti človek pred resničnimi velikani, ki živijo kakor on. Ciao Primož! Tam te bo sprejel sv. p. Pij … in ti boš lahko ‘tekel’, kolikor te bodo lahko noge nesle, na kraj, ki je pripravljen pravičnim, kakor ti!«
Družina, ki jo krepi vera, je odšla na dolgo pot ponoči, da bi srečala Primoža v San Giovanni Rotondu. Med njihovo dolgo in težko potjo ob misli na Primoža, je on v skrivnostnem Božjem načrtu tiho in neopazno stopil na pot večnosti. Ko sta starša proti jutru prispela v San Giovanni Rotondo, kjer jih je čakal Primožev osebni zdravnik, sta nemudoma privolila v darovanje organov. Na dan papeža Frančiška je Primož podaril življenje drugim. Spomin nanj se tako dviga nad množico vernikov kot simbol njegove močne navzočnosti, ki je ne bo moč pozabiti nikoli.